prostitucija / Smrt v Mostarju

Kot vemo, je s prostitucijo na Slovenskem vse v najlepšem redu, dokler ni na obzorju takih ali drugačnih volitev oziroma dokler ne uzremo mastnih naslovov na temo tako imenovane najstarejše obrti na straneh, ki poročajo o prometnih nesrečah in članih slovenskih družin, ki se med sabo pobijajo z bolj ali manj ostrim orodjem. Rekapitulirajmo dogodke, ki so prejšnji teden povečali zanimanje za črno kroniko in spolnim rekreativcem s celjskega in mariborskega konca, ki si v lokalnih nočnih klubih občasno privoščijo kako urico plačane ljubezni, dramatično dvignili temperaturo.

Prejšnjo soboto so slovenski mediji objavili vest, da je 1. novembra v mostarski bolnišnici zaradi komplikacij pri okužbi s tuberkulozo umrla še ne 21-letna ukrajinska državljanka Olena Popik. Preiskave so pokazale, da je bila omenjena oseba okužena tudi s hepatitisom C, sifilisom in virusom HIV, kar dejansko pomeni, da pravi vzrok smrti niso bile komplikacije s tuberkulozo, marveč sindrom pridobljene imunske nezadostnosti. Se pravi aids. In kdor zboli za aidsom, ga lahko pokoplje že čisto navaden prehlad, kaj šele tuberkuloza.

Tragična vest, s kakršnimi patologija vsakdanjosti ne skopari, sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če v kartoteki gospodične Popik ne bi pisalo, da se je v Bosni, Srbiji in Črni Gori preživljala kot prostitutka, s prodajanjem spolnih uslug pa naj bi pod krinko plesne artistke začela prav v Sloveniji, in sicer v nekaterih nočnih klubih na Celjskem in v okolici Maribora, konkretno v Dobrni in Podovi. Čeprav so resni, objektivni in nesenzacionalni mediji, z nacionalnimi javnimi zavodi vred, novico takorekoč ignorirali, so kmalu po objavi na infekcijski kliniki v Ljubljani zabeležili znatno povečan pretok oseb, ki so želele s testiranjem nemudoma potrditi svojo HIV negativnost oziroma bognedaj pozitivnost, naključni očividci pa so v vrstah čakajočih menda prepoznali celo nekatere družbenopolitične delavce, ki nosijo tako pomembne javne funkcije, kot sta svetnik in župan. Testiranje namreč pokaže prisotnost protiteles za virus HIV v krvi. Če so v krvi ta protitelesa, je tam tudi HIV. Protitelesa se v krvi formirajo tri do osem tednov po okužbi. Zaradi tega zamika je lahko test tudi negativen, čeprav je testiranec dejansko že okužen, inficirana oseba pa je najbolj kužna ravno v obdobju prvih dveh mesecev po okužbi. Po drugi strani pa po okužbi z virusom HIV lahko traja tudi osem do deset let, da začne okužena oseba kazati prve simptome bolezni. Statistično gledano z aidsom zaznamovana oseba v povprečju živi še dvanajst let po okužbi.

Prah, ki ga je dvignil primer Olene Popik, že na prvi pogled krepko presega prostor, ki mu je bil odmerjen v medijih, pomenljiva tišina, ki je sledila prvemu valu panike, pa daje slutiti težnjo po čimprejšnjem umivanju rok in temeljitem pometanju zadev pod preprogo, kar je v Sloveniji že ustaljena praksa, ko fenomen prostitucije prekorači meje družbenega geta, da bi na drastične načine opozoril nase. Da stvar še zdaleč ni nedolžna in da je primer nesrečne Olene le vrh ledene gore, ki ima lahko daljnosežne posledice, če se bo na prostitucijo v Sloveniji tudi v bodoče gledalo skozi prizmo ignorance, indiference in predsodkov, so pritrdili tudi viri pri generalni policijski upravi in potrdili domneve, da je Ukrajinka Olena z delom barske plesalke v Sloveniji pričela že na polovici leta 2001 in ga opravljala nekje do začetka leta 2003. Mar to pomeni... "Točno to. Z delom plesne artistke je po naših informacijah v Sloveniji nastopila še mladoletna, pred dopolnjenim osemnajstim letom. Po neuradnih podatkih, s katerimi razpolagamo, je bila že leta 2001 na testiranju HIV pozitivna. Kljub pozitivnemu testu je delo barske plesalke nemoteno opravljala do začetka leta 2003." In kako je to mogoče? "Poudarjam, da razpolagamo samo z neuradnimi podatki, kajti podatki s testiranj, predvsem tisti o okužbah z virusom HIV, so tajni. Poleg tega vodenja evidence o okužbah z nevarnimi boleznimi ni v opisu del in nalog policije. Brez sodelovanja domnevne žrtve ni pravne podlage za ukrepanje. Ukrepali bi lahko kvečjemu v primeru suma storitve kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe ali namernega prenašanja nalezljivih bolezni, pa še v tem primeru bi moral obstajati naklep, ki bi ga bilo treba dokazati."

Pravne praznine

Kriminalisti zaradi specifike prostitucije v Sloveniji na ta pojav gledajo zelo racionalno in reagirajo razmeram primerno. Ugotavljajo, da se slovenska prostitucija giblje znotraj ustaljenih meja, ki veljajo za razvite zahodnoevropske demokracije. Dokler socialna problematika, povezana s pojavom prostitucije, teh meja ne prestopa, je dramatiziranje položaja zgolj nepotrebno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Za kriminalistično stroko je prostitucija zanimiva v dveh primerih. Prvič, ko predstavlja segment organiziranega kriminala. O tej navezi v Sloveniji zaenkrat ne moremo govoriti, saj se glavnina žensk s prostitucijo ukvarja prostovoljno, običajno celo ob soglasju zakonskega ali zunajzakonskega partnerja. In drugič, kriminalisti ukrepajo, ko se prostitucija sprevrže v eksces. Eksces bi lahko poimenovali tisto, kar se je na štajerskem koncu prvič zgodilo že konec leta 1999. Kriminalisti so pri svojem delu prišli do podatkov, da se je med prostitutkami v Sloveniji pojavila okužba z virusom HIV. Prvo okužbo so zasledili na Mariborskem. Artistka iz nočnega kluba se je zglasila na rednem ginekološkem pregledu in analiza krvi je pokazala, da je HIV pozitivna. Istočasno je alarm zazvonil na Celjskem. Barska plesalka z vzhoda se je zaradi zaposlitve v nočnem baru, kjer naj bi delala za šankom, prijavila na rutinski pregled. Zdravnik je sklepal, za kakšno vrsto zaposlitve gre, zato je preventivno odredil odvzem krvi. Ki je bila HIV pozitivna. Vladne in nevladne organizacije so v skupni izjavi za javnost pozvale vse ženske, ki se prostituirajo, in moške uporabnike njihovih storitev, naj opravijo test za ugotavljanje okužbe z virusom HIV. Poziv takrat ni povzročil daljših vrst na transfuzioloških oddelkih, kot jih je nedavni uradni molk v zvezi z Oleno Popik. "Dejavnost zvodništva oziroma posredovanja pri prostituciji je lastnikom nočnih lokalov težko dokazati. Čeprav dekleta stranke nabirajo na delovnem mestu, se s privolitvijo lastnika prostituirajo izključno v svojem prostem času. Denimo, da vendarle izsledimo tak primer. Lastnik bo povedal, da do sedaj z dotično artistko ni imel nikakršnih težav, da pa ne more vplivati na to, kaj punca počne takrat, ko ni v službi. Punci lahko odpove delovno razmerje in že naslednji teden se za njeno mesto potegujeta dve novi," pravijo na generalni policijski upravi.

Zgodba iz leta 1999 se je brez medijskega pompa ponovila tudi leta 2001. Postopki, ki se v resnici nikoli niso začeli, ker za to ni bilo pravne osnove, so se zaključili z obljubo lastnika, da bo okužena dekleta spravil iz Slovenije. Kam, ne ve nihče. Olena naj bi leta 2002 zaključila z delom v Dobrni (mimogrede, gre za isti lokal, ki je pred kratkim polnil črno kroniko s tragično romanco med Ukrajinko Svetlano in njenim zaljubljenim klientom, ki je na zadnjem randiju aktiviral ročno bombo, ker ni prenesel dejstva, da se Svetlana ne bo poročila z njim, ker odhaja iz Slovenije) in se preselila v okolico Maribora, kjer naj bi delala do odhoda iz države v začetku leta 2003. Olena naj bi bila specializirana za table dance, privatni ples na mizi, ki ga običajno kot predigro kupiš s steklenico šampanjca, po izjavah poznavalcev štajerskega nočnega življenja pa se je z njo dalo brez težav in ob primernem doplačilu dogovoriti za spolne odnose brez kondoma. "Tako kot se da z večino punc z vzhoda. Šlo naj bi za njihovo lastno odločitev in željo po hitrejšem zaslužku, v resnici pa jih v to storitev sili lastnik, ki na tak način 'počasti' svoje dobre prijatelje in znance," pravijo na društvu Ključ - centru za boj proti trgovini z ljudmi. In stranke so očitno dovolj naivne, da lastniku zaupajo. Zakaj pa mu ne bi, konec koncev so tudi Olenini delodajalci mahali s potrdilom, da je bila ob nastopu delovnega razmerja neokužena. "Pustimo ob strani dejstvo, da je tak papir moč v Ukrajini kupiti za 50 dolarjev. Ste se kdaj vprašali, zakaj striptizete in plesne artistke sploh potrebujejo potrdilo, da niso okužene ne z virusom HIV ne z drugimi spolno prenosljivimi boleznimi, če pa njihov delovnik obsega izključno strežbo in ples? Lastniki nočnih klubov s tem avtomatično priznavajo, da njihova dekleta opravljajo neko dodatno dejavnost. Recimo, da je bilo Olenino potrdilo o neokuženosti, na katerega so se v medijih sklicevali njeni domnevni lastniki, avtentično. Kaj to pomeni? Da se je nesrečna Olena z virusom HIV okužila pri njih. Kako? S plesom? S pobiranjem kozarcev?" Pomembno vlogo pri nadpovprečnem številu strank je nedvomno odigrala tudi Olenina mladost. "Stranke vse pogosteje sprašujejo po mladih prostitutkah. Njihova mladost naj bi bila nekakšna dodatna garancija, da so zdrave, saj po splošnem prepričanju povprečnega obiskovalca nočnih klubov punca pri osemnajstih še ne more biti okužena z virusom HIV." Pri Oleni so se pač mnogi ušteli.

Pasti dekriminalizacije

Po približno petdesetih slovenskih nočnih klubih trenutno pleše in streže več kot šeststo tempiranih bomb iz Ukrajine, Litve, Moldavije, Belorusije, Latvije, Romunije, Bolgarije in Jugoslavije. Šeststo artistk, ki povečini ne govorijo slovensko. Ne gledajo dnevnika. Ne berejo časopisov. Ne hodijo na tiskovne konference. In verjetno pojma nimajo, da je 31. julija lani stopila v veljavo novela zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je dekriminalizirala prostitucijo ter prostitutkam in prostitutom prinesla priznavanje državljanskih pravic, da lahko sami izbirajo, ali se bodo ukvarjali z najstarejšo obrtjo. Dejstvo, da prostitucija ni več obravnavana kot prekršek, prostitutke ali prostituti pa ne več kot žrtve, temveč kot podjetnice oziroma podjetniki, ki lahko delujejo samostojno ali povezano, brez posrednikov, toliko bolje poznajo in izkoriščajo njihovi delodajalci. "Odkar je prostitucija v Sloveniji dekriminalizirana in odkar ni več uradnih policijskih podatkov o prostituiranih osebah, je popolnoma nemogoče ugotoviti, koliko oseb se ukvarja s to dejavnostjo," pravijo na generalni policijski upravi in dodajajo, da v prihodnosti lahko pričakujemo še več primerov, kot je bil Olenin. Da so v tej nedorečeni situaciji priviligirani prav lastniki nočnih klubov in njihova uvožena delovna sila, so prepričane tudi nekatere slovenske prostitutke, ki bi bile pripravljene legalizirati svojo dejavnost in plačevati potrebne davke, če bi pri tem lahko poskrbele za osebno varnost. "Nekatere med nami dnevno zaslužimo po petdeset, sto tisoč tolarjev, kar je sorazmerno veliko denarja, več kot dovolj, da postanemo tarča roparjev, izsiljevalcev in kriminalcev. Zato nujno potrebujemo neke vrste zaščito, omislimo si varnostnika, ki je hkrati naš šofer, menedžer in oseba za stike s strankami. Vendar pa ga v skladu s sedanjo zakonodajo ne smemo imeti, saj bi ga po hitrem postopku obtožili in obsodili zvodništva. Punce v nočnih klubih, ki se uradno ne prodajajo, imajo to varovanje zagotovljeno, vsem ostalim, ki naj bi z dekriminalizacijo pridobile, pa zakon kaj takega krati. Policija nas tudi pogosteje kontrolira kot nočne klube. Nočne klube povečini pustijo pri miru, pa čeprav stalno mečejo slabo luč na naš poklic."

Zanimivo, da so si policija, lastniki nočnih klubov in samostojne seksualne delavke edini, da dekriminalizacija sama ne bo dovolj za ureditev razmer glede prostitucije na Slovenskem. Po njihovem mnenju bi bilo potrebno popolnoma legalizirati tako prostitucijo kot zvodništvo, kar bi po nemškem ali nizozemskem modelu omogočilo odprtje specializiranih klubov pod stalnim nadzorom državnih služb. "Če bi Olena Popik uradno in z vsemi potrdili delala v takem klubu - zdaj špekuliram, saj če bi klub delal v skladu s pravili, v takem stanju zaposlitve sploh ne bi dobila, saj bi lastnik kazensko odgovarjal - kjer bi se vršila redna zdravstvena kontrola osebja, bi bila verjetno še živa, saj bi njeno bolezen odkrili v mesecu dni. Dobro, v najslabšem primeru bi umrla doma, ne pa dobesedno na cesti," pravi prodajalka ljubezni z devetletnim stažem.

Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije je bilo v obdobju od 1. januarja do 31. decembra 2003 prijavljenih osem na novo odkritih primerov okužbe s HIV, kjer se obolenje aids še ni razvilo. Pet moških se je okužilo pri spolnih odnosih z moškimi, eden se je okužil od HIV pozitivne heteroseksualne partnerke, enega niso mogli uvrstiti v nobeno od skupin z višjim tveganjem za okužbo s HIV. Edina ženska izvira iz države z visokim deležem okuženih s HIV in ob prijavi še ni bila državljanka Slovenije. V istem obdobju je bila v Sloveniji postavljena diagnoza okužbe s HIV še dvema tujima državljankama, ki ju nismo uvrstili med slovenske primere. Ena je bila italijanska turistka in druga iz Ukrajine na začasnem delu v Sloveniji kot barska plesalka.

V Sloveniji trenutno živi najmanj 137 okuženih z virusom HIV. Od tega je 32 bolnikov z aidsom in 105 oseb, pri katerih se znaki bolezni še niso razvili.