življenski stil / V petek zvečer

Čeprav veliko večino teh nehvaležnih malih anarhopankrtov na povprečen petkov večer res skrbi izključno to, ali jim bo do devetih uspelo pobasati dovolj flaš marelične vodke, se na celotnem teritoriju, hvala Bogu, vseeno najdejo tudi svetle izjeme. Hrbtenica najstniškega življa se nam resda večinoma lomi v tistem, kar je rajnki Igor Torkar tako slikovito strnil v sintagmo "seks žuri", a svetlo iskrico v očkah nam vseeno vzdržujejo resnejši, odgovornejši poganjki rodne grude, ki si očetnjavo tudi na začetku vikenda - pa še takoj po martinovem! - trudijo prebarvati v lepše barve. Zakaj bi vendar bruhal v jarek, če lahko slaviš lik in delo mladega socialdemokrata ali se s prijatelji dotikaš transcendence v mariborski Stolnici?

Treba se je samo zapeljati po avtocesti na sever do izvoza Slovenska Bistrica, skozi Pragersko do Šikol, skozi Pongrce do Zgornje Jablane, pri žagi za razrez hlodovine desno in po dvesto metrih vožnje zagledaš cilj - Kmečki turizem Medved. Na zeleni fasadi prelepa slikarija konjske vprege v polnem pogonu, v zraku aroma snovi, v katero sta šimeljna po uspešnem delovnem tednu pretvorila vse tisto seno. "Joj, spet je tista ta blond kelnerica!" je potarnal eden izmed prihajajočih mladih političnih jurišnikov. Kdo ve, kaj vse mu je morala prizadejati v preteklosti.

To je ta slikovita lokacija za proslavo petnajstletnice podmladka SDS, SDM, ki je bila kot samostojna organizacija v okviru Socialdemokratske stranke Slovenije ustanovljena 31. oktobra 1989. Da nismo proslavljali zgolj še ene v na videz neskončnem nizu pasjih procesij, nam mora povedati podatek, da je bila Socialdemokratska mladina prva organizacija, ki je že marca 1990 s pobudo Svoboda za Slovenijo zahtevala razpis referenduma za samostojno Slovenijo. Takratni Demos, pravijo, ji je sledil šele nekaj mesecev kasneje. Danes štejejo okrepitve kar naenkrat zmagovite opcije celo 4300 članov, kar nedvomno ni malo, je pa res, da nekateri strankini veljaki to resnicoljubno razložijo tudi z izrazito razširjeno definicijo besed "mlad" in "mladina", ki sta se v eri naše kengurujske generacije razlezli vse tja do tridesetega, če ne celo čez.

Mize se niso šibile samo pod piškoti, pecivom in brezalkoholnimi pijačami, tista pri samem vhodu se je sesedala tudi pod kupom starih Demokracij, prevladovali sta številki Sorodniki umorjenih zahtevajo pravico (motiv nedavno izkopanih predmetov, ki so jih morilci odvzeli žrtvam pokolov v Kočevskem Rogu) in Nov veter v cerkvi na Slovenskem (motiv Alojza Urana, ki se smeji, kot da bi uplenil največjega jurčka na Dolenjskem). Za dinamiko je skrbela krasotna Eva Irgl, tako mlada kot do škrg SDS-ovska, revico pa je v oskudnem črnem kostimčku v podpovprečno zakurjeni izbi pošteno zeblo. Še dobro, da si je lahko premrle ročice pogrela pri razumevajočih poslanskih kolegih, ki so se seveda izkazali za prave tovarne toplote. Je izba še vedno izba, če je ogromna kot kaverna? Verjetno da je, če ima dovolj izrezbarjenih poličk in krajinskih akvarelov.

Maša Merc v črnih špičakih je lepo zaokrožila pušeljc SDS-ovskih rožic, končno pa se je prikazal tudi planet, ki jih je s svojim magnetizmom v stranko prigravitiral, naš z vsakim dnem bolj nasmejani, vsevključujoči in državniški Janez Janša. Prej sta iz zvočnikov prevladovali harmonika in ABBA, ob začetku uradnega programa pa so vsi skupaj slovesno vstali. Tisti, ki smo mislili, da nas čaka še ena Zdravljica, smo se krepko ušteli, rešpekt je bil namreč izkazan uradni himni mladih socialdemokratov. Treba je paziti, ne gre namreč za krovno himno SDS ("Znižajmo davke, dvignimo kulturo, približajmo šolstvo ljudem ...) v izvedbi skupine Malibu, ki sem jo na večer veselega oznanila, 3. oktobra, na sedežu stranke slišal osemkrat zapored in me je na neki izrazito nezdrav način tudi obsedla, temveč za posebno himno SDM, ki jo je soustvarilo kar osemnajst (!) mladih glasbenikov in navaja: "Demokracija je vodilo, pomemben danes je prav vsak, zremo v vse strani neba, naše sanje spreminjajo noč v dan!"

Župan občine Kidričevo se je pohvalil, kako velika občina je to, tako velika, da bi je bilo za tri manjše. Predsednica SDM Alenka Jeraj, tudi novopečena poslanka, je povedala, da si je soc-dem mladina vedno upala in da dviguje povprečje žensk v vodstvu, tako da se za prihodnost ni bati. Hkrati se je pohvalila, da so razdelili že deset tisoč zgoščenk s svojo himno: "Takega darila za rojstni dan Slovenija še ni dobila!" Svoj čustveni govor je sklenila z besedami enajstletnega dečka (človek bi ugibal, da svojega sina Luka, s katerim - prebiramo v Novi - preživi vsak hip prostega časa): "Delo v skupini je kot pisanje besede. Če ena črka manjka, beseda zgubi pomen."

Terasa bend je zaigral Ljubica mojga srca; mislim, da je bil sintesajzer nastavljen na opcijo "samba". Janez Janša je zbrane opomnil, da je bil prisoten tudi na štirinajsti obletnici, pa da se jih ni zbralo niti približno toliko - zanima ga, kaj se je vmes zgodilo. Ko sem se na glas vprašal, ali morda to, da je vmes zmagal, se je z nekoliko zmotenim nasmeškom strinjal, da že res, da pa bo bolj verjetno držalo, da je SDS zmagala tudi zaradi okrepljene SDM in ne obratno.

Poleg tega je povedal, da je njegova mladež v Evropi unikatna iz dveh razlogov: ena, v poslanski skupini matične stranke ima kar tri predstavnike, in dva, ima himno, na katero se lahko pleše. Zbrane je poprosil, naj negujejo svojo dediščino.

Spregovorili so tudi mladinci, šef podmladka NSi je poslal čestitko, v kateri je najtopleje spregovoril o Janezu Janši kot o nekom, ki mu končno ne bo vseeno za mlade in ki bo dokončno "odstranil še zadnje sledove zidu", najverjetneje berlinskega. Najuspešnejši lokalni odbor podmladka je v zrak ponosno dvignil poseben pokal, s čimer se je nemudoma začela tudi nova tekmovalna sezona. Uradni del programa je zaključila gospa Marija, snažilka, ki jo življenje neusmiljeno biča, lahko bi rekli naša Marija u raljama života. Vrhunec njenega dramatičnega monologa je bila šala "Mi smo pa na palmi, tukaj piše ... Pa na kaki palmi, ka ste opice al ka? AJAAA, na Malorki!", je pa kot čistilka delala za poslanca Kurnika, katerega gate - "poslanske gate" - je tudi prežgala z likalnikom, tako da ni izostala srdita socialnokritična nota.

Ker je bend zatem zaigral ne samo Kolkor kapljic tolko let, temveč tudi Dokler boš pil, vsaj veš, da si živ, zaripel fant dva sedeža proti desni pa je navdušeno izjavil "Pizda je dobr vin, dans se ga bom nabuto ka svina!", kar se vse skupaj res ne sklada z vzneseno idealistično noto tega članka (vsaj njegovega začetka), se je Mladinina petkova ekskurzija raje takoj, preden bi bila navzoča še pri čem bolj streznjujočem, odpravila višje na sever, v popolnoma zaparkirano središče Maribora, kjer so mladi v Stolnici pod nežno mentorsko taktirko brata Janeza Pape priredili bedenje (ki se je končalo ob enih ponoči) z naslovom "Radi bi videli Jezusa".

Potem ko je o svojih srečanjih z njim pričal Jožko Možina, bi ga nedvomno rad srečal še marsikdo. A bodimo enkrat za spremembo brutalno, brutalno realni: kaj je mogoče za bralce Mladine o tej umirjeni, introspektivni in prijazni mladinski prireditvi napisati zanimivega, svežega, bizarnega, nenavadnega ali poučnega? Absolutno nič. Ene same stvari ne. Torej. Kako je bilo?

Na oltarju sta goreli dve sveči. Na desni strani je stala posoda lepih belih rož. Na levi nekoliko manjši lonček rumenih. Poleg osmih sveč je v dvorani gorelo natanko trinajst luči. Za ozvočenje so skrbeli zvočniki Marshall, dva. Od časa do časa se je z ulice zaslišalo zamolklo hupanje. Med mladimi vseh višin, barv las in spolov je bilo posedenih tudi nekaj starejših oseb. Bilo je mrzlo. Poleg desnega zvočnika Marshall je počival bel pano, narobe obrnjen pravokotnik, na katerega so projicirali celotna besedila psalmov in misli, kot je recimo kjer dobrota je, ljubezen, kjer dobrota je, tam prebiva bog! Včasih so bili navzoči tudi po pet minut skupaj čisto tiho, vsak se je na sebi najprimernejši način posvečal zbliževanju z nebeškim Očetom. V teh intervalih se je zelo slišalo škripanje starih lesenih klopi.

Od časa do časa je kakšna nuna pokleknila na eno koleno, drugače so sedele na klopeh. Melodije, ki jih je igral ob strani posedeni orkester petih glasbenikov, so bile zelo lepe. "Itak," se je na vprašanje, ali ji Jezus veliko pomeni, nasmejala ena izmed mladenk. "Imam ga za prijatelja. Vidim ga v vseh ljudeh, tudi v tebi." Druga se je zamislila: "Svet ljudi, ki nimajo vere, mora biti tako brez smisla." Brat Janez Papa, pobudnik, je povedal: "Bedenje smo organizirali že lani, takrat je bilo mišljeno kot priprava na srednjeevropsko katoliško srečanje v Avstriji. Letos smo to nadaljevali, da bi se mladi zbrali. Gre za družabno in molitveno srečanje, torej gre za dva vidika. Vsem je bilo zelo všeč, udeležba je bila dokaj dobra. Bilo je zadovoljivo in uspešno. Všeč bi mi bilo, če lahko poudarite, da je šlo za povezovanje vernih mladih iz vse Štajerske."

Verjetno bi se konec spodobilo zabeliti s kakšnimi bedastimi domislicami, da bi se vse skupaj navezalo na začetna duhovičenja, ampak to bi bilo pa preprosto že preveč prisiljeno. Nekdo je pričakoval, da se bo dalo kaj hecati iz krovnega naslova prireditve, citiram - "Vprašaj jih, ali bo prišel vsaj na zajtrk." -, vendar ne, Jezus se ni "prikazal", temveč so ga zbrani, vsak zase, uzrli z drugimi čuti. Si morete misliti?