zda / Obdukcija

"America has spoken," je po volitvah dahnil Bush. In to so potem za njim ponavljali bušiji. In mediji. Amerika je govorila! Kot Zaratustra. In kot Sedeči bik. Hough! Bush je dobil mandat, so nenehno poudarjali bušiji. Izraz "mandat" je postal novo geslo bušistične retorike. Izraz "os zla" je stvar preteklosti - izraz "mandat" je nova velika stvar. Razumete, ne: leta 2000 Bush ni dobil mandata (okej, za predsednika ga je izbralo vrhovno sodišče), toda kljub temu je počel to, kar je počel, zdaj pa je dobil mandat, kar pomeni, da ima povsem proste roke in da lahko počne, kar hoče. Prva štiri leta, ko ni imel mandata, se je bremzal - zdaj, z mandatom v riti, se mu ni treba več. Ni več razloga. Zdaj bo lahko še bolj to, kar je bil. Končno lahko izpolni ljudsko voljo. In ameriški sen. Drugega mu niti ne preostane - hej, zdaj ima mandat... ee, blagoslov Amerike. Love it or leave it! Lahko bo šel daleč. Že misel, da bo šel daleč, je srhljiva, zlasti če pomislimo, kako daleč je že šel. V Iraku so takoj po Bushevi ponovni izvolitvi razglasili izredno stanje, tako da so si v Faludži verjetno rekli: šit, bolje bi bilo, če bi ga spet izbralo vrhovno sodišče! Da je Bush dobil mandat, se sliši kot grožnja Iraku, državljanskim pravicam, abortusu, socialni varnosti, zdravstvenemu zavarovanju, istospolnosti, feminizmu in okolju - in kdo ve, morda ameriške fante spet čaka vpoklic.

A po drugi strani - kdo sploh pravi, da je Bush dobil mandat? "51% ni mandat," je te dni zapisal Tom Hayden, eden izmed najbolj znanih ameriških liberalcev. Kdo pravi, da je Amerika govorila, če je pa Bush dobil le 51% glasov? In iskreno rečeno, 51% res ni večina, ki bi ti dajala proste roke. Ne, to ni večina, ki bi ji lahko rekel Amerika ali pa blagoslov. Izraz "mandat" je glede na okoliščine hudo pretiran, še bolj pretiran pa je slogan "Amerika je govorila". Bolje rečeno: Amerika ni bila 3. novembra nič manj polarizirana kot 1. novembra. Prej narobe, dan po volitvah je bila še bolj polarizirana kot dan pred volitvami. Še huje: bušiji predejo o mandatu in o tem, da je Amerika govorila, toda še nikoli v ameriški zgodovini ni bilo toliko ljudi tako divje, tako strastno in tako odločno proti kakemu ameriškemu predsedniku. Za nobenega ameriškega predsednika še ni toliko ljudi trdilo, da se ga je treba znebiti, pa naj stane, kar hoče - kdorkoli, samo ne Bush! Anyone but Bush! V zadnjem letu je menda na vsake dobre 4 sekunde izšla ena protibushevska knjiga. Protibushevski dvdji, protibushevske spletne strani in alternativni viri informiranja so se množili kot gobe po dežju. Vse želje, vsa upanja, vse vizije in vse civilne iniciative, pa rockerji, filmski zvezdniki, pop ikone, Bruce Springsteen, direktor Bank of America, Eminem, Nobelovci ter vse progresivne organizacije - od Americans Coming Together do MoveOn.org - so se zlili v enoten blok, ki je agitiral proti Bushu. Slam Bush! Matt Damon je rekel, da bi za Kerryjevo zmago takoj dal milijon dolarjev, medtem ko je razvpiti gonzo žurnalist Hunter Thompson, ki je pil kri Richardu Nixonu in ga razglašal za največjo svinjo vseh časov, rekel, da bi v Beli hiši raje videl Nixona kot Busha. Huh!

In ne pozabite, da tudi protivojno gibanje ni bilo še nikoli tako množično - in da se je v vsej množičnosti rodilo še pred Bushevim napadom na Irak. Februarja 2003 je proti Bushu demonstriralo nekaj milijonov Američanov - letos poleti se je v New Yorku, v času republikanske predvolilne konvencije, zbralo več kot 500.000 protestnikov! Nikoli ni še toliko ljudi demonstriralo proti kakemu ameriškemu predsedniku. Celo mediji so začeli na koncu navijati za Kerryja. Antibušizem je postal največje ameriško gibanje - tako militantne in tako množične opozicije ni imel še noben ameriški predsednik. In nobena opozicija ni izvedla še tako masivne in tako leninske mobilizacije volilcev. Vote or die! Hej, vse skupaj je šlo celo tako daleč, da je bil Michael Moore v rodnem Michiganu v prekršku, ko je lokalnim frajerjem za "pritegovanje" novih volilcev obljubljal nove gate. Rock the Vote! Hja, boj proti Bushu je ljudi povezal - noben ameriški predsednik ni še tako zelo odvrnil toliko ljudi. In končno - nikoli ni bilo še toliko ljudi tako razočaranih, tako pretresenih in tako apokaliptično šokiranih ob ponovni izvolitvi kakega ameriškega predsednika. Bili so modri v obraz, toda videli so rdeče. Nekateri so napovedali, da bodo emigrirali - v Kanado. Drugi pa so cinično predlagali, da bi bilo najbolje, če bi se modre države, ki so volile za Kerryja (zahodna obala, severo-vzhod, "jezersko", New York), odcepile od Amerike in s Kanado ustanovile konfederacijo. Ali pa - če ne gre drugače - formirale novo kanadsko provinco. Toda v tem cinizmu je več resnice kot v sloganu "America has spoken" - figurativno rečeno, Bush je Ameriko pripeljal na rob secesijske vojne. A le zakaj ne - Busheva Amerika je trenutno največja izvoznica državljanskih vojn.

Če zdaj vse to seštejete, lažje razumete, zakaj je bila trditev, da je Bush dobil mandat oz. da je Amerika govorila, prvi povolilni bušizem. Averzija do Busha je prehuda in Amerika je preveč brutalno polarizirana, da bi lahko rekli, da je Bush dobil mandat. In pred protibushevsko opozicijo - okej, pred "ameriško civilno družbo" - je zdaj to, kar je bilo v osemdesetih pred opozicijo v vzhodnoevropskih deželah: saj veste, boj za "demokratizacijo", "liberalizacijo". Na srečo imajo internet. Heh, mi ga nismo imeli. Če pa na vse skupaj pogledate s teritorija nekdanje Jugoslavije, ki je zadnje desetletje in pol slovela po "secesijskih vojnah", potem Bush zelo potegne na Slobodana Miloševića: tudi Slobo je bil soočen s hudo averzijo doma in po svetu... tudi Slobo je dočakal množične demonstracije... in tudi Slobo je bil "ponovno izvoljen", toda kot se je izkazalo, je na oblasti ostal le zato, ker je imel pod kontrolo kompleten volilni aparat - Bush je imel pod kontrolo volilni aparat obeh ključnih držav, Ohia in Floride. Hja, Florido ima v žepu Bushev brat Jeb, predsednik volilne komisije v Ohiu pa je bil predsednik Busheve predvolilne kampanje za Ohio. Le za primerjavo: državi Ohio in Pensilvanija sta sosedi in mentalni, socialni, demografski in politični dvojčici, toda v Pensilvaniji je gladko zmagal Kerry. Točno, pensilvanski volilni aparat ni pod republikansko kontrolo.

In ironično, rezultati vzporednih volitev v Ohiu in na Floridi, ki jih je izvedel National Election Pool (CBS, Fox, ABC, NBC, CNN, AP), so kazali, da je zmagal John Kerry (51 vs. 49), kar so TV mreže, ki so volitve spremljale v živo, prikrivale do zaprtja volišč, potem pa so spet raje molčale, ker so že začeli prihajati "uradni" rezultati štetja glasov, ki so kazali, da na Floridi in v Ohiu "presenetljivo" in "kljub vsemu" vodi Bush. Naslednji dan so mediji rezultate vzporednih volitev "korigirali", tako da so se ujemali z uradnimi, kar je seveda absurdno - v čem je potem smisel vzporednih volitev!? Še bolj ironično: največja diskrepanca med rezultati vzporednih volitev in uradnimi rezultati je bila prav v tistih okrožjih, v katerih so volili elektronsko in v katerih volilci po elektronski oddaji svojega glasu niso dobili papirnatega potrdila, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri morebitnem ponovnem štetju. No, v državi New Hampshire, v kateri so prav tako volili elektronsko (toda elektronska oddaja glasu je za sabo pustila tudi papirnato sled, "dokumentacijo"!), med rezultati vzporednih volitev in uradnimi rezultati ni bilo nobene diskrepance - Kerry je zmagal za 3%. Pika. Podobno je bilo tudi v državah, ki niso volile elektronsko, recimo v Maineu, kjer med obojimi rezultati ni bilo nobene diskrepance - Kerry je zmagal za 8%. Pika. In kar je pravzaprav najbolj ironično, že kar groteskno - za elektronsko volilno infrastrukturo so poskrbele različne privatne korporacije: "Ena izmed teh korporacij je v lasti družine, ki meni, da bi morala ustavo zamenjati Biblija, drugo vodi eden izmed glavnih republikancev iz Ohia, tretja pa je v delni savdski lasti," pravi neki ameriški komentator. Kost, ki jo bodo teoretiki zarot klikali še globoko v Bushev mandat. V Ohiu je mašina v nekem okrožju Bushu kar sama prištela 4.000 glasov, na Floridi in v Ohiu so mašine nekatere glasove, ki so šli Kerryju, pripisale Bushu, na Floridi so mašine narobe preračunale "poštne" glasove in tako dalje. Oh, in lepotica: v floridskem okrožju Holmes, v katerem je registriranih 73% demokratov, je Bush dobil 77% glasov! Vau! To, da so volitve potekale gladko in brez motenj, je le mit. Tudi to, da je Bush prepričljivo zmagal, je kakopak le mit - tako kot je mit to, da je Bush dobil mandat.

Liberalizacija vs. evangelizacija

Če bi hotel Kerry zmagati, bi moral zmagati z naskokom. In resnici na ljubo: pred volitvami se je zdelo, da Kerry ne more izgubiti. Samo pomislite: Irak je bil v ognju, čisti debakel (1.100 mrtvih Američanov, 100.000 mrtvih civilistov)... iraškega orožja za množično uničevanje ni bilo nikjer... brezposelnost v Ameriki je bila orjaška... Busheva davčna reforma je bogatila le bogate... deficit je bil astronomski... budžeti za šolske in zdravstvene programe so bili posekani... cepiva za gripo ni bilo... cena bencina je bila rekordna... vojna proti terorju je bila izgubljena (Osama bin Laden še vedno na svobodi)... koalicija dobre volje je potonila... republikanski Halliburton je bil kompromitiran kot korporacija, ki ropa ameriško vojsko... državljanske pravice so bile zategnjene... Busheve laži so bile razkrinkane... in sondaže so kazale, da več kot polovica Američanov meni, da gre Amerika v napačno smer. Ergo: vse je bilo proti Bushu. In da bi bila njegova usoda še bolj zapečatena, je protibushevska koalicija stalno poudarjala: če bo volilna udeležba visoka, če se bo volitev udeležilo tudi veliko mladih, črncev in latinosov, ki tradicionalno volijo za demokrate, potem Bush nima šans.

In natanko to se je potem tudi zgodilo. Volilna udeležba je bila za ameriške standarde zelo, zelo visoka, toda Bush je dobil 51% glasov. Mladi so prišli, toda prišlo jih je premalo. Tudi latinosi so prišli množično, toda več kot 40% jih je volilo za Busha. In seveda - množično so prišli tudi črnci, toda več kot 10% jih je volilo za Busha. Leta 2000 jih je za Busha volilo manj kot 10%. In kar je bistveno: v Ohiu, ki je bil na koncu eden izmed ključev, je za Busha letos volilo 20% črncev. Nepričakovano? Vsekakor. A po drugi strani pričakovano - temnopolti evangeličanski pastorji so letos svoje ovčice vztrajno in sistematično pozivali, da naj volijo za Busha. Zakaj? Ker je bližje Bogu in Bibliji kot Kerry. Jebeš Irak, WMD in brezposelnost. In jebeš enakost pred zakonom. Ko je bil Bush prvič izvoljen, se je zgodila božja volja - naj se zgodi še enkrat! Pomagajte Bogu! Molitev je premalo - glasujte zanj! Temnopolti evangeličani so tako mirno pozabili, da so bili črnci v Teksasu pod Bushem manj enaki od belcev, da so smrtno kazen fasali prej kot belci in da tudi zdaj, kot predsednik, ni bil ravno šampion enakosti pred zakonom. Daleč od tega.

Božja volja je pač nad strpnostjo, pravičnostjo in enakostjo. Še bolj smešno: Ohio je izvolil Busha. Ja, tisti Ohio, ki je pod Bushem izgubil 250.000 delovnih mest in 115.000 zdravstvenih zavarovanj. So ljudje volili proti svojim razrednim interesom? Ne, razredni boj v Ameriki ne obstaja - ta, ki Američanom obljublja delo, zdravstveno zavarovanje, izobrazbo in boljša stanovanja, je itak komunist! Nič, Bush očitno bolj paše na razglednico, na kateri se pod ameriško zastavo kopljejo cerkvica, predmestni vrt, barbecue, srečni srednji razred in abecedarij družinskih vrednot. Irak je za srednje-razredne kristjane predaleč, liberalizma se bojijo, Beli hiši pa zaupajo le, če v njej sedi Mesija, ki vlada sam, heh, brez razvejanega in pregovorno dragega kadrovskega aparata, ki bi lahko stiskal, bremenil in upogibal srednji razred ter ubijal nasmeh na razglednici Amerikane. Bush jim je pač obljubil: pobil bom teroriste, znižal bom davke in vrnil bom tradicionalne vrednote. Ergo: ključ za srednji beli razred je varnost. Vedno. Lepo prosim - ni je čez varnost, ki jo nudi morala. In ni je čez moralo, ki jo nudi tradicija. Bush prezira to, kar prezira ameriška razglednica - kompleksnost. Hej, svet je črno-bel: čez 5 minut bombardiramo!

Boj med Bushem in Kerryjem ni izgledal kot boj med republikanci in demokrati, ampak kot boj med dvema veroizpovedima - kot boj med verniki in neverniki. Za Kerryja so volili pretežno sekularni Američani... ee, "neverniki", za Busha pa pretežno verniki, še posebej beli evangeličanski born-again kristjani, ki so zanj volili tako rekoč v bloku. Da bi jih še bolj podžgali, so v enajstih državah - mhm, tudi v Ohiu - na glasovnice dodali tudi referendumsko vprašanje o istospolnih porokah: ali ste za istospolne poroke? Neeeeee, so kriknili born-again kristjani in odvreščali na volišča, kjer so potem mimogrede obkrožili še Busha. Poceni trik, ki pa je vžgal - evangeličanski kristjani, ki so leta 2000 ostali doma in ki verjamejo, da istospolni ogrožajo ameriško družino, da so za teroristični napad na Ameriko krivi geji in lezbijke in da je treba Ameriko podvreči biblični zakonodaji, so tokrat kar planili na volišča, še posebej v državah s tem referendumskim vprašanjem. Ni čudno - istospolne poroke so na kulturni "osi zla" zamenjale abortus. Tako kot se jim zdi samoumevno, da je pobijanje iraških otrok in nosečnic bolj moralno od abortusa, se jim zdi samoumevno, da istospolne poroke družino bolj ogrožajo kot Busheva politika. V državah, ki so imele na glasovnici tudi to referendumsko vprašanje, je za Busha volilo več evangeličanskih kristjanov kot v državah, ki tega referendumskega vprašanja niso imele.

Vidite, in tu nekje korenini mit, da bi moral biti Kerry bolj konzervativen, da bi moral bolj misliti na konzervativne vrednote, da bi se moral bolj prilizniti ameriškemu heartlandu in da bi bilo bolje, če bi demokrati za predsedniškega kandidata postavili kakega južnjaškega demokrata, ne pa liberalca iz Massachusettsa. Kar je traparija: Kerry si je za podpredsednika izbral Johna Edwardsa, karizmatičnega južnjaškega demokrata, ki pa mu v grand total ni prinesel niti ene južne države - niti svoje Severne Karoline. Problem je bil prav v tem, da je bil Kerry premalo liberalen. Da je torej premalo radikalno nastopal proti vojni, proti patriotski zakonodaji ipd.. Še toliko bolj, ker je več kot 55 milijonov Američanov volilo za Kerryja, pa četudi ga je Bush razglašal za "največjega liberalca v senatu". Dobil je več glasov kot Reagan. In več kot Clinton. Če bi bil tako liberalen in tako radikalen kot Howard Dean, bi zmagal. Za test si poglejte Russa Feingolda, demokratskega senatorja iz Wisconsina, ki je v senatu edini glasoval proti vojni in proti patriotski zakonodaji - rekli so, da zaradi svoje liberalne drže nima šans, toda 2. novembra je bil ponovno izvoljen. Gladko.