zda / Obdukcija

"America has spoken," je po volitvah dahnil Bush. In to so potem za njim ponavljali bušiji. In mediji. Amerika je govorila! Kot Zaratustra. In kot Sedeči bik. Hough! Bush je dobil mandat, so nenehno poudarjali bušiji. Izraz "mandat" je postal novo geslo bušistične retorike. Izraz "os zla" je stvar preteklosti - izraz "mandat" je nova velika stvar. Razumete, ne: leta 2000 Bush ni dobil mandata (okej, za predsednika ga je izbralo vrhovno sodišče), toda kljub temu je počel to, kar je počel, zdaj pa je dobil mandat, kar pomeni, da ima povsem proste roke in da lahko počne, kar hoče. Prva štiri leta, ko ni imel mandata, se je bremzal - zdaj, z mandatom v riti, se mu ni treba več. Ni več razloga. Zdaj bo lahko še bolj to, kar je bil. Končno lahko izpolni ljudsko voljo. In ameriški sen. Drugega mu niti ne preostane - hej, zdaj ima mandat... ee, blagoslov Amerike. Love it or leave it! Lahko bo šel daleč. Že misel, da bo šel daleč, je srhljiva, zlasti če pomislimo, kako daleč je že šel. V Iraku so takoj po Bushevi ponovni izvolitvi razglasili izredno stanje, tako da so si v Faludži verjetno rekli: šit, bolje bi bilo, če bi ga spet izbralo vrhovno sodišče! Da je Bush dobil mandat, se sliši kot grožnja Iraku, državljanskim pravicam, abortusu, socialni varnosti, zdravstvenemu zavarovanju, istospolnosti, feminizmu in okolju - in kdo ve, morda ameriške fante spet čaka vpoklic.