šport / Košarka, politika in sprava

Zdi se, da nas je ob obrednih povolilnih ceremonijah športnopolitična vest o kandidaturi Slovenije in še treh jugoslovanskih držav za organizacijo svetovnega prvenstva v košarki kar nekoliko obšla. Čeprav gre za veliko prireditev, košarka je trenutno drugi svetovni šport za nogometom (in hudo pred rokometom). Na naših tleh pa je takšna prireditev že bila. Maja leta 1970 je v tedaj moderni Hali Tivoli takratna država organizatorka SFRJ osvojila finalni turnir pred Brazilci, Sovjetsko zvezo, Italijani in ZDA. To je pomembno reči tudi zato, da nas ne bi razni razumniki prepričevali, da je bila finalna tekma takrat z ZDA. Američani so tistega maja izgubili tudi z Italijani in Brazilci.

Ob športnopolitični novici so se pojavila mnoga praktična vprašanja, na katera je lahko odgovoriti. Kakšne so možnosti, da Jugoslavija dobi organizacijo prvenstva? Pravzaprav zelo velike (zaradi ugleda in kakovosti košarke v štirih državah); za prvenstvo kandidirata še Francija in Turčija, ki pa imata manj možnosti. Po mnenju poznavalcev so Turki praktično povsem brez možnosti, Francozi pa jih imajo malo. Konec koncev bi moralo biti svetovno prvenstvo v Beogradu že leta 1994, vendar je bilo takrat zaradi varnosti prestavljeno v daljno Kanado, v Toronto. Kje so bodo igrale pomembne tekme, polfinala in finale? Najverjetneje kar v Beogradu, kjer je dvorana z imenom Arena in sprejme več kot 20.000 gledalcev. Takšne dvorane drugje na ozemlju štirih držav niti ni in je do leta 2010 nikjer ne nameravajo graditi. V Ljubljani naj bi vseeno gradili. Objekt bo nova dvorana Tivoli, ali prenovljena dvorana Tivoli, ali novogradnja na drugi lokaciji in naj bi imel prostora za okoli 10.000 gledalcev. Zakaj se Slovenci silimo v organizacijo, če nimamo pomembnih tekem? Predvsem si bomo želeli dobiti čimatraktivnejšo skupino in organizirati nastope naše reprezentance. Ponavadi imajo gostitelji pravico svojo reprezentanco pripeljati na prvenstvo brez kvalifikacij, toda tokrat gre za štiri organizatorje. Tokrat bi imele pravico nastopa vse štiri reprezentance, ki organizirajo prvenstvo, in ravno zato je pomembno, da ima Slovenija, ki se sicer brez težav uvršča na evropska prvenstva, na svetovnem pa še ni bila, možnost wildcarda.

Tako. In kako so stvar izpeljali politiki? Zelo po tihem. Če bi verjeli v spretnost eldeesovih liderjev, bi si upali pomisliti, da je bila to zadnja pasja bombica, ki so jo nastavili Janševi desničarski vladi, ki takšnega, tudi športnega združevanja razpadle države ne bi dobro prebavljala. Ker pa v takšno spretnost ne verjamemo, tudi v ostalih republikah so se stvari peljale izredno tiho, je bolj verjetno, da gre za posel, ki ga po svoji tradicionalni politični poti organizira Bora Stanković, bivši dolgoletni predsednik Mednarodne košarkarske organizacije, siva eminenca tega športa, in kar je za organizacijo najpomembneje, svetovalec za šport pri srbskem predsedniku Borisu Tadiću. Zanimivo je, da je ravno srbskemu predsedniku uspelo prepričati tako Stipeta Mesića kot Janeza Drnovška, Bosno in Hercegovino pa je v debatah odigral kar visoki predstavnik mednarodne skupnosti za BiH Paddy Ashdown. Skratka, vsi predsedniki so se strinjali, da je svetovno prvenstvo v košarki izvedljivo, in ga podprli. Analitiki pa so kot rečeno prepričani, da je to Stankovićevo maslo.

In kako so se na idejo o organizaciji odzvali pri nas? Dušan Šešok, predsednik košarkarske zveze Slovenije, pravi, da gre za nekakšno spravo in mega športni dogodek, ki ga bo prenašalo 150 držav. "Gre tudi za projekt Bore Stankovića, ki bo morda njegov zadnji projekt." Šešok govori tudi o pomembnosti in priljubljenosti tega športa pri nas, vendar javno noče reči, da so Srbi dobili tako rekoč ukaz iz Bruslja in Washingtona, da k organizaciji pritegnejo bivše republike. Ob tem je lepo, da ima Slovenija najboljšo generacijo vseh časov, ki je med drugim letos osvojila mladinsko evropsko prvenstvo, takrat bodo igrali na domačem terenu in stari okoli 25 let bodo imeli lepe možnosti za kaj več kot golo preživetje. Tudi Janez Kocijančič, predsednik olimpijskega komiteja, ki je sodeloval pri pripravi projekta, govori o neverjetni motivaciji, ki bi ga imela YU Košarka 2010 za razvoj mladih košarkarskih generacij, in predvsem poudarja, da sta tudi njegova kolega iz sosednjih olimpijskih komitejev, Zlatko Mateša in Dragan Kičanović, idejo brez razmisleka podprla. In kakšne možnosti vidi, da do organizacije pride? "Upajmo, da imajo optimisti prav. V svoji karieri sem videl precej absurdnih glasovanj, toda za nas igrajo športni dejavniki, stališča vodilnih in angažiranost. Med protiargumenti vidim logistične probleme med nekaj državami," ocenjuje predsednik olimpijskega komiteja. Za mnoge najboljši slovenski košarkar vseh časov Peter Vilfan pa poudarja, da gre pravzaprav za izboljšano verzijo Jadranske lige: "Osnova vsega je Jadranska liga, ki se je prijela. Incidenti, ki so se zgodili, so zanemarljivi, sploh glede na pesimistična pričakovanja. Tudi za igralce je super. Če bi Slovenija ostala sama v svoji ligi, bi to zaustavilo napredek igralcev, Jadranska liga pa je že ogledalo sposobnosti." Vilfan misli, da je realno pričakovati, da bo svetovno prvenstvo dobila "Jugoslavija", ker so Srbi in Črnogorci že dobili nekaj namigov. Je pa prepričan, da brez nove dvorane tekem v Sloveniji ne bo: "FIBA ne bo popuščala. To, da sta olimpijski komite in vlada podprla idejo, lahko vzamemo za znamenje, da je treba razmišljati o novem, pravem objektu. Zagreb nima problemov s prilagajanjem Doma športova, Tivoli pa bo imel probleme." Tudi Janez Rajgelj, najpomembnejši slovenski košarkarski menedžer, je optimist: "Za slovensko košarko in šport je pomembno, da smo zraven. Kdor ne stopi na vlak, ni zraven. Sicer pa je edina možnost v sodelovanju z drugimi, saj si nihče ne upa predlagati, da prvenstvo organiziramo Slovenci sami."

Zdaj že bivša slovenska vlada je predlog o organizaciji prvenstva podprla, skupaj z utemeljitvijo sta ga pripravila državni sekretar Jakob Bernarik in Zoran Verovnik z ministrstva za šolstvo in šport. Kot vse kaže, pa je edini od sogovornikov, ki kaže samo delno navdušenje nad organizacijo prvenstva, najverjetnejši kandidat za novega šolskega ministra Milan Zver: "Kot ljubitelju športa mi je ideja zanimiva, kot politik pa se malce ustavim. Proti sami ideji nimam nič, težko pa je povedati, kako bodo stvari tekle naprej. Manjkajo namreč konkretni podatki." Zver misli, da so sama predtekmovanja, ki jih bo dobila Slovenija, medijsko veliko manj odmevna kot zaključne tekme, ki bodo v Beogradu, boji pa se tudi nemajhnih stroškov: "Leto 2010 bo razmeroma hitro. Vprašanje je, če je zadolžena Ljubljana v takem času sposobna pripraviti svetovno prvenstvo. Država lahko kaj primakne, ne more pa biti glavni investitor in izvajalec."