ukrajina / Pomarančna republika
Oranžni Viktor Juščenko proti modremu Viktorju Janukoviču
Ksenja Hahonina
MLADINA, št. 49, 13. 12. 2004
V Kijevu so v zadnjih dneh trgovci precej denarja zaslužili z oranžno barvo. Prodajali so kape, majice za domače ljubljenčke, oranžne in rumene balone ... Cene barvnih izdelkov so se bliskovito višale. Najbolj zadovoljni so bili prodajalci pomaranč: sončni sadež, ki v Ukrajini ne uspeva, je bilo mogoče dobiti povsod. "Skrivnostna" barva opozicije, ki je doslej v ukrajinski nacionalni simboliki ni bilo, bo zagotovo uvedla nov pojem - pomarančna republika.
Ksenja Hahonina
MLADINA, št. 49, 13. 12. 2004
V Kijevu so v zadnjih dneh trgovci precej denarja zaslužili z oranžno barvo. Prodajali so kape, majice za domače ljubljenčke, oranžne in rumene balone ... Cene barvnih izdelkov so se bliskovito višale. Najbolj zadovoljni so bili prodajalci pomaranč: sončni sadež, ki v Ukrajini ne uspeva, je bilo mogoče dobiti povsod. "Skrivnostna" barva opozicije, ki je doslej v ukrajinski nacionalni simboliki ni bilo, bo zagotovo uvedla nov pojem - pomarančna republika.
Bubka vs. Ruslana
Oranžne barikade zahodnjaškega Viktorja Juščenka na eni strani, na drugi pa modri privrženci petinštiridesetletnega Viktorja Janukoviča, ki prihajajo predvsem iz njegovega zaledja, okraja mesta Doneck, ki je geografsko, jezikovno in duhovno bližje Rusiji. Modrim vrstam sta se navdušena pridružila znameniti skakalec Sergej Bubka, doma iz Donecka, in dvakratna olimpijska zmagovalka telovadka Lilija Podpkopajeva.
Medtem sta naravnost iz ZDA na oranžne odre demonstrantov prispela boksarja, brata Vitalij in Vladimir Kličko. A dvojni boksarski udarec modrih ni podrl. Janukoviča sta podprla glavni trener ukrajinske nogometne reprezentance in svetovna prvakinja plavalka Jana Kločkova. Ukrajinski nacionalni ponos, nogometaš Andrej Ševčenko, pa se ni odločil povsem jasno oziroma je bil že bolj za Janukoviča, kar je povzročilo manjši incident. Na eni od tekem so navijači razpeli transparent "Tvoja izbira je spravila tvoj narod v jok", zaradi česar je nogometna zvezda za javnost takoj pojasnila, da dolg do domovine izpolnjuje s tem, da igra v ukrajinski reprezentanci, v politiko pa se raje ne vmešava.
Potem so se oglasili še intelektualci. Na oranžno sta se pobarvali Zveza pisateljev Ukrajine in Ukrajinska nacionalna akademija. Z oranžnimi pentljami so se demonstrantom pridružili študenti policijske akademije. Hkrati se je za modro opredelila Federacija ukrajinskih sindikatov in rudarji so obljubili "kuzkino/jebati mater", če ne bo na oblast po njihovem pravično izvoljen Janukovič. Toda najglasnejša je bila aktualna zmagovalka evropske popevke - Ruslana. Prva zvezdnica oranžne opozicije je napovedala gladovno stavko, njena uradna spletna stran pa je dobila oranžne lise in naslovno fotografijo z Juščenkom.
Modri Janukovič
Ukrajina je torej razpeta med dvema kandidatoma, katerih ozadje, navkljub vztrajnemu brskanju dobrohotnežev, ni dokončno raziskano. Modri Janukovič poudarja težko otroštvo v rojstnem mestecu Jenakijevo, zgrajenem v duhu socializma, z dvema ulicama, ki ju je zbujala tovarniška sirena. Janukovič bi kot otrok med igranjem v zabojniku z odpadki iz metalurške tovarne, ki je bila le streljaj od domače hiše, skoraj utonil. Njegova mati je umrla, ko je bil star dve leti, tri leta pozneje ji je sledil še oče. Janukovič je bil nekaj časa pri babici, nato je vzgojo prevzela sirotišnica. Kot sedemnajstletnik je bil za krajo obsojen na tri leta zapora. Po nepreverjenih podatkih je bil aretiran kot član kriminalne združbe Pivnovka ter zaradi amnestije v počastitev obletnice oktobrske revolucije in uspešnega sodelovanja z zaporniško upravo predčasno izpuščen. Leta 1970 je bil zaradi hudih telesnih poškodb ponovno obsojen na dve leti za rešetkami. Opozicija trdi, da je za temi besedami skupinsko posilstvo.
Seveda je vsa dokumentacija, ki bi trdno potrdila ali ovrgla okoliščine aretacije predsedniškega kandidata, izgubljena. Zato Janukovičeva uradna biografija prvo zaporniško kazen razlaga kot najstniško junaštvo. Češ da je bil mladostnik naključna priča reševanju odnosov med odraslimi in je sprejel nase krivdo soseda, ki je že imel družino itd. Kot je zapisano v Janukovičevi s pretirano vznesenimi pridevniki začinjeni biografiji, ki je dostopna tudi na njegovi uradni spletni strani, je bila druga zaporniška kazen sodniška napaka. Janukovič naj bi ravno nasprotno, ščitil žensko pred napadalci in ne napadal. In čeprav so v knjigi skoraj vse osebe navedene poimensko, v njej ni priimkov nesrečnega soseda in ženske, ki naj bi ju Janukovič junaško ščitil. Doneško sodišče ga je leta 1978 oprostilo krivde v obeh primerih, za opozicijo pa je ostal kriminalec.
Očitno sta ravno zunanja podoba človeka, ki se je povzpel z družbenega dna, in karizma trdnega, resnega vodje, ki jo Janukoviču priznavajo celo tekmeci, prepričali Putinove svetovalce. Predsednik Rusije, države, katere mediji o krizi v Ukrajini razglabljajo z večjo domačnostjo kot o vojaških operacijah v Čečeniji (čeprav je Čečenija del Ruske federacije, Ukrajina pa je že 13 let samostojna država), je stavil na človeka, ki so mu ob objavi uradnih volilnih rezultatov čestitali samodržec Lukašenko in komunistični vodja samooklicane Prednestrske republike (del Moldavije). Vsi trije, na čelu s šefom ruskih komunistov Zjuganovom in načelnikom ruskih nacionalistov Žirinovskim, so s čestitkami naredili več reklame oranžnemu Janukoviču kakor vse v Ukrajine pokupljene pomaranče.
Očitno mednarodni klub Janukovičeve podpore ne pozna značilnosti ukrajinskega in ruskega junaka. Ukrajinci so v sovjetskih šalah delovni, podjetni in zviti možički, obdarjeni s kmečko pametjo. Tipični ruski junak pa je melanholična dobrodušna lenoba v službi pravičnega carja. Zato se je Kremelj s pravičnim carjem na čelu, ki bi si še lahko pravočasno izbral drugega protinatovskega in proti-EU kandidata, uštel, ko je stavil na imidž rdečega direktorja Janukoviča. Rusija, ki si dejavno prizadeva za gospodarsko in splošno združitev Kazahstana, Ukrajine in Belorusije, se je že začela zavedati, da Ukrajina ni več ruska provinca.
Oranžni Juščenko
Oranžna opozicija ima dva obraza: ženskega - petinštiridesetletno Julijo Timošenko, na videz mnogo mlajšo, in moškega - bolnega Viktorja Juščenka. Brez dvoma je gonilna sila celotnega oranžnega gibanja Julija: "Vem, da me primerjajo z atomsko bombo. Vendar sem glede na pozitivne rezultate svojega delovanja prej atomski reaktor," se je nekoč pošalila na svoj račun. Vendar je navkljub energičnosti magistra ekonomije za opozicijo to, kar je za strojnega inženirja Janukoviča nasilna preteklost - velik minus. Kot vodja podjetja, prek katerega je potoval ruski plin, naj bi mnogokrat grešila (davčne goljufije, ponarejanje dokumentov), da bi si izboljšala osebno blaginjo. Po drugi strani so se organi pregona začeli zanimati za plinsko princeso šele, ko je njeno gospodarsko delovanje preraslo v politično moč. Grešnica ali svetnica, a Julija je bila večkrat priprta. Rusija je za njo razpisala mednarodno tiralico, za zapahi se je znašel tudi njen mož. Poleg tega pa že zato ni primerna za predsedniškega kandidata, ker je Ukrajina večinoma patriarhalna dežela.
Julija je sicer v ospredju oranžne revolucije, a zanjo je značilna kritika, da se ne bojuje za dobro Ukrajine, ampak za ukraden denar in življenje na prostosti. Podobno je tudi z drugimi člani nacionalnega gibanja "Naša Ukrajina". "V politiko sem prišel, da bi bil moj posel od nje čim manj odvisen," je odkrito priznal član oranžne ekipe, uspešni podjetnik David Žvanija.
Juščenko je pri teh stvareh manj zaznamovan. Nekdanji predsednik vlade, ki se je kot vaški računovodja povzpel do predsednika nacionalne ukrajinske banke, ima le dve pomanjkljivosti. Prvič, očitno ima javnosti nerazkrito bolezen, trdi pa, da so ga tik pred volitvami zastrupili tekmeci. Drugič, poročen je z ameriško državljanko, s katero ima dve hčerki. Slednje je vzrok za govorice, da bo večji del Ukrajine prodal Američanom. Čeprav je njegova žena odraščala in magistrirala v ZDA, je hči Ukrajincev, ki sta domovino zapustila med drugo svetovno vojno. Juščenko, ki ga podpira Zahod, z na pol ameriško družino le poglablja vtis ne našega človeka, pa čeprav je kot predsednik nacionalne banke rešil Ukrajino pred inflacijo. Poleg tega ruski in državni ukrajinski mediji razširjajo govorice, da oranžno revolucijo financirajo ZDA: to pa so obleke, hrana in žepnina za protestnike, organizirana medicinska pomoč in prevoz, propagandno gradivo in gostovanje beograjskega Otpora, ki je močno vplival tudi na lansko žametno revolucijo v Gruziji.
Oranžno-modro Ukrajino opazuje celotna, zaradi avtoritarnih vodij apatična nekdanja Sovjetska zveza. Ali bo primer Ukrajine spodbuda in znak, da ljudstvo lahko odloča na volitvah? Ali se bo utrdila predstava, da kopica klanov pri koritu sprevrača volitve v farso za Zahod? Ali bo Ukrajina vztrajala pri od Sovjetov podedovani razmejitvi, navkljub verskim (katoliki-pravoslavni), jezikovnim (ruščina-ukrajinščina) in drugim razlikam (kmetijski zahod-industrijski vzhod)? Ruski analitiki in politiki so prepričani, da bi razpad Ukrajine lahko povzročil verižno reakcijo v drugih predelih nekdanje Sovjetske zveze.