religija / Križi in rute

Prejšnji teden je v Italiji izbruhnil spor zaradi petja božičnih pesmi in postavljanja jaslic v šolah. V nekaterih šolah na severu Italije so se zaradi velikega deleža učencev, ki niso krščanske vere, odločili, da ne bodo imeli jaslic in da bodo namesto božičnih prilik brali pravljice. Sočasno italijansko ustavno sodišče odloča o tem, ali je križ v učilnicah zakonit. Medtem se Francozi že dosledno držijo zakona, ki prepoveduje nošenje verskih simbolov v šolah. Tako tudi Miklavž ni ostal neoskrunjen. Na neki šoli so zavrnili pošiljko čokoladnih Mikavžev, ker naj bi bil križ na škofovih oblačilih prevelik.

Ta dva dogodka sta le kamenčka v mozaiku kompleksnega vprašanja vere, ki se v zadnjem času pojavlja v Evropi. Res je, da imajo evropske države različne ustavne ureditve in zato različne politike v odnosu do problematike nošenja in uporabe verskih simbolov v šolah. Čeprav so vse evropske države podpisnice evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki v devetem členu zagotavlja pravico vsakogar do 'svobode misli, vesti in veroizpovedi', kar vključuje tudi javno izražanje vere ali prepričanja, je religiozna simbolika različno sprejeta glede na bolj ali manj strogo ločitev cerkve od države. Države podpisnice evropske konvencije imajo namreč diskrecijsko pravico, da v mejah zakonitosti same določajo dopustnost poseganja v pravico do izpovedovanja vere svojih državljanov. Kako? Oglejmo si primere Turčije, Nemčije, Francije, Italije in Avstrije, ki vsaka po svoje rešujejo vprašanje svobode veroizpovedi.

Turški sekularizem

Evropsko sodišče za človekove pravice je z odločbo v zadevi Leyla ahin proti Turčiji (29. junija 2004) odločilo, da tožena država s prepovedjo nošenja muslimanske rute na državnih univerzah ni kršila določila devetega člena evropske konvencije o človekovih pravicah (svoboda misli, vesti in veroizpovedi). Turška prepoved je po mnenju sodišča razumna poteza države, ki se spoprijema z naraščajočim islamskim fundamentalizmom. Sodišče je poudarilo, da je kot bistveno upoštevalo to, da je večina turškega prebivalstva muslimanska, zaradi česar so ukrepi prepovedi nošenja muslimanskih verskih simbolov na univerzah upravičeni s stališča preprečevanja diskriminacije. Fundamentalistična muslimanska verska gibanja bi drugače lahko izvajala pritisk na študente, ki sestavljajo manjšino, ki ni del muslimanske verske skupnosti ali ne živi v skladu z verskimi nauki. Sodišče je menilo, da je prepoved skladna s turško pravno-politično ureditvijo - s sekularizmom, z načelom vladavine prava in s pravico do enakopravnosti spolov. Država je s prepovedjo želela zavarovati pravice in svoboščine drugih posameznikov ter ohraniti javno varnost in zavarovati javni red, to pa so legitimni interesi, ki jih je sodišče štelo za upravičene pri posegu države v pravico pritožnice do izražanja vere.

Nošenje muslimanske rute do 80. let 20. stoletja ni pomenilo resne težave. Težave so se začele šele z obujanjem simbola muslimanske rute kot znaka politične pripadnosti islamskemu fundamentalizmu, ki se v Turčiji vse bolj širi. Nošenje verskih simbolov, oblačil, je resda lahko samo izraz posameznikovega verskega prepričanja, lahko pa je tudi izraz političnih ambicij in želja.

Turčija je sekularna republika, ki spoštuje ustavno načelo laičnosti države. Čeprav je 99 odstotkov prebivalcev muslimanov, država omejuje pravico do izpovedovanja vere v javnih ustanovah, vladnih uradih ter šolah in univerzah. Vlada je prepovedala nošenje muslimanskih rut javnim uslužbenkam, torej tudi učiteljicam in predavateljicam na univerzah. Študentke, ki nosijo rute, ne smejo obiskovati predavanj. Ob praznovanju dneva republike je predsednik Sezer s seznama povabljenih gostov celo črtal žene povabljenih ministrov in članov parlamenta, ki nosijo naglavne rute. Rute so prav tako prepovedane na sodiščih.

Turkinje, ki se zavzemajo za sekularnost države, vedno pogosteje javno obtožujejo islamiste, da ruto izrabljajo kot politični simbol. Bojijo se, da bi država umaknila prepoved nošenja muslimanske rute, saj bi s tem političnemu pritisku izpostavili tiste ženske, ki rute ne bi nosile.

Prepoved nošenja religioznih oblačil v javnem življenju v Turčiji ni novost. Posledica družbenih sprememb v turški družbi z začetka 20. stoletja je bil zakon o nošenju pokrival, ki je začel veljati leta 1925 in je uvedel nošenje sodobnih oblačil. Že leta 1934 je bil sprejet zakon o ureditvi nošenja oblačil. Prepovedal je oblačila, ki izražajo versko pripadnost na vseh javnih mestih, ki niso povezana z molitvijo in drugimi verskimi obredi. Iz istega razloga, kot je država prepovedala nošenje religioznih oblačil v javnem življenju, je posegla tudi v izobraževanje. Z zakonom o izobraževanju je leta 1924 odpravila zasebne verske šole in uvedla enoten sistem javnega šolstva. Z zakonom iz leta 1981 pa je posebej prepovedala nošenje oblačil, ki izražajo versko pripadnost v visokošolskih izobraževalnih ustanovah. Zakon je za zaposlene in za študente predpisal nošenje sodobnih oblačil. Posebej je bilo poudarjeno, da je nošenje rut v izobraževalnih ustanovah prepovedano. Najvišja turška sodišča so utemeljenost prepovedi nošenja rut obrazložila s stališčem, da je versko pogojeno zakrivanje las in vratu z ruto v nasprotju z načeli sekularizma in enakosti. Turško politiko prepovedi muslimanske rute je s prej opisanim primerom Leyla ahin proti Turčiji podprlo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

Turčija je zaradi prizadevanj za vstop v EU reformirala celoten spekter varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je odličen preskus za ugotovitev skladnosti islama z vrednotami liberalne demokracije. Negativen odgovor Turčiji bi v času po 11. septembru lahko imel negativne posledice svetovnih razsežnosti. Ne le da bi postale vprašljive turške demokratične spremembe, obstaja tudi bojazen, da bi si turška skupnost odgovor razlagala kot negativen odnos do muslimanske vere. Turčija je za Evropo nedvomno kulturno-verski izziv drugačnosti, ki je Evropa ne tolerira najbolje. Francoski predsednik Jacques Chirac je napovedal, da bo Francija razpisala referendum o vstopu Turčije v EU. Zelo verjetno je, da bodo francoskemu primeru sledile tudi druge članice EU.

Evropa si postavlja vprašanje, ali so Turki pripravljeni sprejeti evropske vrednote. Nekatere članice EU so se zaradi nedavnih demokratičnih sprememb v Turčiji znašle v nelagodnem položaju, saj težko še naprej iščejo razloge za zavračanje njenega članstva. Težko je namreč odkrito priznati, da je država neustrezna samo zato, ker so njeni državljani muslimani.

Evropska komisija je pred nedavnim odločila, da je pripravljena na pogovore s Turčijo glede vključitve v EU. Problem vključitve Turčije izhaja predvsem iz bojazni, da ne bo zagotovila spoštovanja človekovih pravic v enakem obsegu kot druge članice EU. Na kritiko in očitke evropske komisije se je odzval turški premier Recep Tayyip Erdogan in zagotovil, da država ni sprejela reform samo in izključno zaradi vstopa v EU, temveč predvsem zaradi tega, ker verjame v pozitiven učinek reform. Reforme so izraz želje večine turškega naroda po spremembah in približevanju evropskim pravnim in kulturnim standardom. Dodal je še, naj se EU vendar že izreče, ali želi še naprej ostati “krščanski klub ali pa želi, da jo povezujejo skupne vrednote”. Odločba Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s Turčijo vsebuje neposredno sporočilo EU, da je Turčija pripravljena na pogajanja za vstop (vsaj kar zadeva spoštovanje človekovih pravic).

Francoski 'laicite'

Načela francoske pravne ureditve ločitve cerkve od države “la loi sur la laicite” izhajajo iz sekularizma oziroma pojma “laicite”, ki je temelj celotne ureditve položaja cerkve v Franciji. Francija je v zadnjem času oblikovala svojevrstno politiko reševanja vprašanj, ki so povezana z nošenjem verskih simbolov. Z zakonom 2004-228 z dne 15. marca 2004 so Francozi prepovedali nošenje muslimanske rute (hidja), katoliškega križa in judovske čepice (jarmulka) ter drugih verskih simbolov v javnih šolah. To je bil prvi zakon v državah EU, ki je prepovedal nošenje verskih simbolov. Prepoved se nanaša na vse verske simbole, ki zbujajo pozornost, ki so več kot opazni oziroma očitni, pri čemer zakon ne omenja nobenega simbola posebej, čeprav je iz družbenega in političnega konteksta jasno in očitno, da se prepoved nanaša še posebej na nošenje muslimanskih rut v šolah. Jedro problematike je torej muslimanstvo, kajti muslimani so druga največja verska skupnost v Franciji (takoj za katoliki). Francija je s sprejetjem zakona želela formalno zavarovati dosledno izpeljani sekularizem v javnem šolstvu in po svoje prisiliti muslimanske učenke, da prevzamejo evropski način oblačenja. Vendar je z zakonom vsiljena sprememba lahko dvorezen meč. Prevzemanje evropskega načina oblačenja precej pripomore tudi k spreminjanju kulturnega vzorca posameznika, to pa je za Francijo pozitivna in zaželena posledica. Hkrati vsiljevanje sprememb, ki posegajo v občutljivo posameznikovo sfero - veroizpoved, za državne šole pomeni izgubo številnih učenk. Verjetno je treba pričakovati, da se bodo muslimanske učenke začele množično prepisovati iz državnih šol v zasebne, in z njihovega stališča je to razumljivo. V Franciji je dovoljeno ustanavljanje zasebnih verskih šol, in te bodo postale posebej zanimive predvsem za muslimanski del prebivalstva. Posledica prehoda muslimanskih učencev iz javnih izobraževalnih institucij v zasebne zaradi državne prisile prispeva k še večjemu družbeno-kulturnemu razslojevanju in nestrpnosti med muslimani in drugimi, “evropskimi” verniki. Navsezadnje se ob prehodih v zasebne šole postavlja tudi vprašanje ločevanja muslimanskih otrok od vrstnikov in zapiranja v verske gete. Ob zavzemanju za laičnost države se hkrati postavlja vprašanje diskriminacije širšega spektra od verske, rasne, spolne do socialne.

Prepoved nošenja verskih simbolov se torej nanaša samo na očitne verske simbole, diskretne znake verske pripadnosti (kot so na primer manjši obeski) zakon dovoljuje. Po mnenju francoske vlade nošenje muslimanskih rut, ki so postale politični simbol, pomeni grožnjo francoskemu idealu svobode in enakosti. Muslimanska skupnost je takšni posplošitvi ugovarjala z argumentom, da ruta izraža skromnost in versko prepričanje.

Vlada je končno udejanjenje prepovedi nošenja očitnih verskih simbolov prepustila samim izobraževalnim ustanovam, tako da te lahko dovolijo nošenje majhnih rut (bandane), ki so danes modni dodatek številnih deklet po svetu. Čeprav je Francija s prepovedjo verskih simbolov zahodnemu svetu želela sporočiti, da se zavzema za enakost spolov oziroma emancipacijo žensk in idejo modernizacije, pa je sporočilo precej `mlačno'. Politični paradoks je, da je prav Francija najbolj nasprotovala ameriškemu napadu na Irak, hkrati pa je sama na svojem ozemlju posegla v pravice svojih muslimanskih državljanov. Zato lahko rečemo, da je francosko zavzemanje za sekularizacijo treba presojati v globalnem in ne več samo v državnem oziroma evropskem kontekstu. Večina Francozov religioznih simbolov katolištva (križi) nima za problematične, odnos javnosti do judovskih simbolov in muslimanske rute pa lahko označimo kot nestrpnost. V zadnjem času se namreč povečuje število napadov na judovske in muslimanske simbole.

Nestrpnost do muslimanskih simbolov mogoče izvira tudi iz odnosa, ki ga imajo muslimanski učenci in dijaki do nekaterih predmetov v šolah. Nekateri zavračajo pouk biologije zaradi nestrinjanja s teorijo, ki se poučuje v šolah, in telovadbo, pri kateri je predpisano nošenje telovadnih oblačil. Zavračanje izvira tudi iz drugih razlogov, kot je na primer grožnja muslimanskih moških - fantov kolegicam, sošolkam, češ da morajo nositi rute, ki kažejo njihovo skromnost in ponižnost. Obsojanje muslimanskih deklet, ki nosijo rute, ali pa francoske javnosti in politike, ki takšne religiozne znake prepoveduje, je dvorezen meč. Razlogi za vedenje obeh strani so subjektivne narave in samo vprašanje politično-religioznega prepričanja je, katerim pripišemo večje težo in pomen.

Poleg učenk, ki so jih izključili, ker so v šolah nosile muslimanske rute, je isto doletelo tudi tri učence, ki v javni šoli niso hoteli sneti sikhovskih pokrival, turbanov. Na izključitev iz šole so se učenci odzvali s tožbo. To je prva tožba v zvezi s septembrskim zakonom, ki prepoveduje nošenje očitnih verskih simbolov.

Nedavno je francosko in svetovno javnost presenetila poteza francoskega ministra za finance Nicholasa Sarkozyja. Ta je izdal knjigo Republika, veroizpovedi, upanje, v kateri se zavzema za pravico muslimanov do državne pomoči pri gradnji mošej. S takšno potezo bi država vzpostavila enakost veroizpovedi, saj so katoliške cerkve v Franciji danes pod državnim spomeniškim varstvom. Stare srednjeveške cerkve vzdržuje država, za novejše verske skupnosti pa v Franciji velja popolna ločitev cerkve od države. Država zato ne podpira in ne pomaga verskim skupnostim pri gradnji novih verskih objektov. Sarkozy vidi v tem kršitev enakosti veroizpovedi, zato predlaga, naj država pomaga pri graditvi mošej in tako vzpostavi dejansko enakopravnost veroizpovedi. Pravica do svobode veroizpovedi, katere spoštovanje se kaže v odnosu do izpovedovanja vere in v odnosu do verskih simbolov, dobiva v Franciji velik pomen. Politična, verska in kulturna nasprotja prihajajo vse bolj do izraza. Odločanje o svobodi izpovedovanja vere pa bo navsezadnje prepuščeno sodni oblasti, ki bo morala čim ustrezneje uravnotežiti pravice in svoboščine ter načela pravne laične države.

Nemška 'pozitivna nevtralnost'

Dejanski odnos nemške državne oblasti do cerkve najbolje označuje besedna zveza pozitivna nevtralnost. Takšen odnos pomeni, da država ni v celoti nevtralna do verskih skupnosti, saj jim podeljuje nekatere privilegije. Privilegije utemeljuje država s pozitivno vlogo, ki jo imajo verske skupnosti v družbeni skupnosti.

V nemških javnih šolah učiteljice ne smejo nositi muslimanske rute. V primeru Fereshta Ludin je nemško zvezno ustavno sodišče odločilo, da ima učiteljica pravico, da se sama odloči, kakšna oblačila bo nosila pri poučevanju (v konkretnem primeru muslimansko ruto), saj tega deželni zakon ni urejal. Nemško ustavno sodišče se v presojo religioznih simbolov ni želelo spuščati in je deželo Baden-Wuerttemberg napotilo, naj sama v skladu z ustavnim pooblastilom uredi sporno vprašanje. Nemška odločitev je torej v nasprotju s francosko, saj učiteljem dopušča nošenje kakršnihkoli oblačil (tudi religioznih) pri poučevanju v javnih šolah. Vendar je element demokratičnosti religiozne simbolike varljiv, ker ustavno sodišče posameznim zveznim deželam dopušča, da se same odločijo, ali bodo in kako bodo zakonsko uredile nošenje oblačil z religiozno vsebino v javnih šolah. Bavarska in Baden-Wuerttemberg sta na podlagi pooblastila zveznega ustavnega sodišča že uzakonila prepoved učiteljicam, da bi pri poučevanju nosile muslimansko ruto. Nasprotniki prepovedi zatrjujejo, da je prepoved deželnega zakonodajalca neuravnotežena in vnaša v pravni red diskriminacijo, saj dosledno prepoveduje samo muslimanske simbole. Deželni prepovedi sta v nasprotju z odločbo nemškega sodišča, da morajo deželne prepovedi nošenja religioznih simbolov upoštevati načelo enakosti vseh veroizpovedi.

O vprašanju, ali so verski simboli, ki zgodovinsko in kulturno izvirajo iz krščanstva, danes še zmeraj zgolj verske narave ali pa so takšni simboli v današnji družbi pridobili širši kulturni in vrednostno-moralni značaj, je zvezno ustavno sodišče odločalo leta 1991 in 1995. V primerih križ v učilnici (I in II), ki sta sprožila vrsto nasprotujočih si odzivov, je sodišče presojalo ustavnost bavarskega predpisa o javnih osnovnošolskih institucijah, ki je med drugim določal, da mora v vsaki osnovnošolski učilnici javne šole na steni viseti razpelo. Zoper takšno določilo so se pritožili starši otrok, ki so menili, da je razpelo v učilnici verski pritisk na njihove otroke, zato so od šolskih oblasti zahtevali, da razpelo snamejo. Sodišče je odločilo, da je predpis, ki določa obveznost izpostavitve razpela v učilnicah, neustaven. Simbol križa vpliva na učence v religioznem smislu. Čeprav segajo korenine krščanstva globoko v nemško zgodovino in kulturo, simbol križa, ki je izraz krščanstva, ni samo kulturnozgodovinski, ampak predvsem verski in kot tak vpliva na otroke v učilnici. Pozitivno versko svobodo bi morali imeti vsi učenci in ne samo prevladujoča katoliška večina. Bavarska zakonodaja je z uvedbo obligatorne izpostavitve križa presegla meje diskrecijske pravice, ki jo imajo zvezne dežele v zadevah osnovnošolskega izobraževanja. Ustavno sodišče je zato odločilo, da so križi v učilnicah neskladni z načeloma pluralizma prepričanja in veroizpovedi ter verske strpnosti, ki sta zapisani v nemški ustavi.

Nemški odločitvi v zvezi z verskimi simboli (Fereshta Ludin in križ v učilnici) nista usklajeni, saj različno posegata v svobodo veroizpovedi. Pri prvi odločitvi o verskih simbolih v učilnici je zvezno ustavno sodišče prepoved izpostavitve verskih simbolov utemeljilo s stališča ločitve cerkve od države in z načelom enakopravnosti veroizpovedi, v novejšem primeru muslimanske rute pa je isto sodišče zaradi formalnopravnega razloga pomanjkanja zakonodaje, ki bi urejala nošenje verskih simbolov, dopustilo nošenje muslimanskih rut v javnih šolah. Ustavno sodišče je poudarilo, naj se dežela Baden-Wuerttemberg sama odloči, ali bo prepovedala nošenje verskih simbolov v šolah ali ne. Jasno pa je, da so v sedanjih političnih razmerah dežele v resnični “skušnjavi”, da bi prepovedale vse, kar je povezano z muslimani in islamom. V skladu s to odločitvijo se je do danes že pet nemških dežel izreklo za sprejetje zakonodaje, ki bo prepovedovala nošenje muslimanskih verskih simbolov, ne pa tudi krščanskih križev in judovskih jarmulk.

Primer Fereshta Ludin je pomemben predvsem z vidika bodočih podobnih primerov, v katerih bo muslimansko ruto učiteljice zamenjala obleka katoliške redovnice. Si bo sodišče upalo odločiti, da lahko države prepovedo katoliškim redovnicam nošenje redovniškega oblačila, ki izraža pripadnost katoliški cerkvi ali kateremu izmed njenih redov? Si bo sodišče upalo podvomiti, da religiozno oblačilo redovnice zaradi verske simbolike ni primerno za poučevanje v nemških šolah? Odgovora na to vprašanje za zdaj ne vemo, zatrdimo pa lahko, da je nemška družba vsekakor bolj naklonjena katoliški cerkvi kot islamu.

Ne gre pa le za nekonsistentnost nemških ustavnih odločb, vprašanje dopustnosti verskih simbolov v Nemčiji je povezano s splošnim odnosom evropskih držav do ne tako maloštevilne muslimanske skupnosti v Evropi. Nemčija svojo sorazmerno popustljivost primerja z ravnanjem Turčije, od koder prihajata več kot dve tretjini v Nemčiji živečih muslimanov. Turčija prepoveduje muslimanske rute in oblačila v javnih ustanovah, tudi v šolah in na univerzah, Nemčija pa poudarja svojo liberalnost v odnosu do posameznic, saj te lahko nosijo muslimanske rute.

Italija in Avstrija

Tudi v Italiji je problematika verskih simbolov - katoliških križev v učilnicah, sodnih dvoranah in drugih javnih zgradbah - pritegnila pozornost javnosti in postala predmet številnih sodnih razprav. Leta 2003 je italijanski parlament obravnaval predlog zakona, ki naj bi uvedel obvezno izpostavitev križa v učilnicah javnih šol. Istega leta je pritožbeno sodišče v Peskari razveljavilo sodno odločbo, s katero je nižje sodišče odredilo odstranitev križa iz učilnice v javni šoli. S tem je tudi zavrnilo argument tožeče stranke, očeta učenke in vodje majhne muslimanske skupnosti v Italiji, da pomeni križ v učilnici diskriminacijo otrok, ki niso katoliki. Predsednik Ciampi je zavrnitev prepovedi križa v učilnicah podprl z navedbo, da je križ simbol nacionalne identitete, ki ga poveličujejo številni politiki in intelektualci, in ne samo verski simbol.

Učencem v Avstriji je dopuščeno nošenje oblačil po lastni izbiri. Tudi muslimanske rute so v šolah dopustne. Takšno stališče izhaja iz primera muslimanske učenke, ki ji je učiteljica med predavanjem odstranila z glave ruto z utemeljitvijo, da je ruta nevarna. Šola je z odlokom prepovedovala nošenje rut, zaradi česar so starši učenke šolo tožili zaradi diskriminacije. Po pritožbi staršev sta ministrstvo za šolstvo in šolski svet Zgornje Avstrije sklenila, da pravica do veroizpovedi pomeni, da lahko vsak izraža svoje versko prepričanje, torej lahko tudi muslimanke nosijo naglavne rute.

Dejstvo je, da današnja Evropa ni enotna glede položaja cerkve v javnem življenju, to pa je ne ločuje pri enotnem odnosu do muslimanske verske skupnosti. Za definiranje odnosa do nošenja verskih simbolov ni pomembno, ali je država laicistična ali ne. Utemeljitev prepovedi nošenja simbolov je sicer lažja v laicističnih državah, ki utemeljujejo prepoved z ločenostjo cerkve od države, vendar se tudi države z ureditvijo pozitivnega laicizma, kakršna je Nemčija, znajdejo na primer tako, da prepovedi ne sprejemajo na državni ravni, ampak jo prepuščajo posameznim zveznim deželam.

Odnos evropske družbene skupnosti do verskih simbolov je zelo različen in nepredvidljiv. Verski simboli povezujejo in ločujejo posameznike, države in celotne družbene skupnosti.