amerika / Operacija kondor

Augusto Pinochet, nekdanji čilski diktator, je spet v hišnem priporu. Tako kot leta 1998, ko je bil tako lahkomiseln, da je odšel na šoping - oh, in na operacijo - v London. Kaj se je zgodilo, veste - takoj ga je prijel Scotland Yard. In sicer na zahtevo Španije, ki je zahtevala njegovo izročitev - v času svoje strahovlade je dal namreč likvidirati tudi španske državljane. Španci so mu hoteli soditi za zločine proti človeštvu. Pinochet je leto in pol ždel v hišnem priporu, medtem pa so Tony Blair in njegovi tuhtali, ali naj ga izročijo Španiji ali ne - na koncu so se odločili, da ga Španiji ne bodo izročili, ker da mentalno ni sposoben za sojenje. Saj veste, senilnost. In don Gusto se je lahko mirno vrnil v Čile. Z granitnim nasmeškom. Z navlaženimi brčicami. V pink srajci. Imun za vse. Nič mu niso mogli. Toda zdaj je drugače - hišni pripor tokrat diši po pravem zaporu. Čilsko sodišče, ki je vložilo obtožni predlog in ugotovilo, da je don Gusto mentalno in fizično povsem sposoben za sojenje, mu namreč očita vodenje tajne, zloglasne, zarotniške, genocidne Operacije Kondor, ki je z leti postala pojem državnega oz. meddržavnega terorizma. Sklicevanja na imuniteto je konec - sodišče mu jo je že avgusta vzelo.

Za začetek, Operacija Kondor je bila lansirana leta 1975, ko so se v Santiagu skrival dobili Pinochet, kriptonacistični specialist za teroriziranje nacije, in "udbaši" Argentine, Brazilije, Urugvaja, Paragvaja in Bolivije ter si obljubili zvestobo in vzajemnost pri obračunavanju s politično opozicijo. Kasneje sta se jim pridružila še Peru in Ekvador, prav tako odeta v kostum vojaške hunte. Cilj Operacije Kondor je bil preprost - likvidirati vse latinoameriške disidente. Serijsko in sistematično. Operacija Kondor, ki je povezala tajne policije in tajne službe latinoameripkih hunt, je bila anticipacija "koalicije dobre volje". Tudi logistika je bila preprosta: če se je čilski disident zatekel v Argentino, je zanj poskrbela argentinska tajna policija. Če se je argentinski disident zatekel v Urugvaj, je zanj poskrbela urugvajska tajna policija. In če se je urugvajski disident zatekel v Čile - okej, nihče ni bil tako nor, da bi se zatekel v Čile, kjer ga je zanesljivo čakala Villa Grimaldi, Pinochetov Abu Grajb. Recimo: čilskega disidenta Jorgeja Isaaca Fuentesa Alarcona, sicer sociologa in urbanista, člana Gibanja revolucionarne levice, so leta 1975 ugrabili na paragvajsko-argentinski meji, pa četudi je bil pod zaščito visokega komisarja Združenih narodov. Točno, dostavili so ga v Villo Grimaldi - tako kot mnoge druge čilske disidente, recimo Luisa Gonzala Munoza, člana socialistične stranke, Juana Humberta Zapeja, člana socialistične mladine, Edgarda Enriqueza Espinozo, člana Gibanja, Alexeja Vladimirja Jaccarda Sieglerja, komunističnega simpatizerja, in Jacoba Stoulmana Bortnika, simpatizerja Pinochetove opozicije, ki so jih ugrabili v Argentini in za katerimi je potem Villa Grimaldi zabrisala vse sledi. In tako dalje.

Spisek "izginjenih" je dolg. Za latinoameriške disidente ni bilo več varnih nebes. Vsi, ki so se upirali vojaškim huntam, so bili obsojeni na smrt - lahko so bežali, toda skriti se niso mogli. Včasih so disidente likvidirali na licu mesta. Včasih so jih ugrabili in odpeljali v matično državo, kjer sta jih čakala tortura in eksekucija. Običajno v tem vrstem redu. Ne pa vedno. Včasih so jih najprej likvidirali in šele potem mučili. In seveda - včasih so jih likvidirali zunaj teh držav, hja, tudi v Ameriki. Čilskega disidenta Orlanda Letelierja in njegovega asistenta, Ronnija Moffitta, sicer Američana, je "Kondor" leta 1976 likvidiral v Washingtonu. Operacija Kondor je bila anticipacija "vojne proti terorju". Disidenta so pač udarili tam, kjer so ga dobili. Amerika zaradi tega ni delala cirkusa. Le zakaj bi ga - ker so bile likvidacije latinoameriških komunistov/teroristov in dobrobit latinoameriških vojaških hunt tudi v njenem nacionalnem interesu, sta Operacijo Kondor stalno podpirala in sponzorirala zunanje ministrstvo in CIA. Ko se je Henry Kissinger, tedanji ameriški zunanji minister in sedanji Bushev zaupnik, pred nekaj leti mudil v Franciji, so ga v hotelu Ritz obiskali gospodje iz pariške sodne palače, ki jih je zanimala njegova vpletenost v Operacijo Kondor, toda še preden je dobro rekel, "a sploh veste, kdo sem jaz", so ga njegovi telesni stražarji že zgrabili, ga prepeljali na letalo in ga po hitrem postopku odpeljali iz Francije. Henry lahko beži, toda ne more se skriti - sojenje Augustu Pinochetu bo gotovo navrglo tudi njegovo ime, v hudih težavah pa se utegneta znajti tudi dva stebra Busheve administracije, podpredsednik Dick Cheney in obrambni minister Donald Rumsfeld, ki sta v času Operacije Kondor služila v Nixonovi oz. Fordovi administraciji. Preteklost bo prišla za njimi.

A po drugi strani - Amerika je bila vpletena v vse Pinochetove sheme. Kot veste, je 11. septembra 1973 čilska vojska izvedla puč. Klasični coup d'etat. Ali šifrirano rečeno: Operacion Limpieza. Pučisti, ki jih je vodil general Augusto Pinochet, so na ceste ruknili tanke in zbombardirali La Monedo, predsedniško palačo, Salvadorja Allendeja, demokratično izvoljenega predsednika, sicer socialista in marksista, pa likvidirali. Oblast je prevzela vojaška hunta. Pinochet je prepovedal vse politične stranke, zaplenil kongres, ukinil misel na kakršnekoli volitve, uzakonil cenzuro, odpovedal demokracijo, vključno s človekovimi pravicami, in izobčil abortus. Ljudje so začeli izginjati. Brez sledu. Amerika je zanikala kakršnokoli zvezo s pučem, pa čeprav so ameriški vojaški atašeji operativno sodelovali pri puču... čeprav so specialci ameriške mornarice (Navy SEALs) pristali na čilski obali... in čeprav je 32 ameriških letal za vsak primer pristalo v bližnji argentinski vojaški bazi. Nič nimamo s tem! Nedolžni smo! Nič ni dlje od resnice - Nixonova administracija je bila arhitekt puča, ker se je pač bala, da bo Allende Čile odpeljal v komunistični blok in nacionaliziral lastnino ameriških korporacij, ki so vpile: Na pomoč! Iz Čila hoče narediti Kubo! Henry Kissinger, ameriški zunanji minister, je začudeno dahnil: "Le zakaj bi Čilu pustili, da postane komunističen, če je taka volja čilskega ljudstva?" Zato je sklenil, da bo napako čilskega ljudstva popravil. Dva tedna in pol kasneje je Amerika Pinochetov režim tudi uradno priznala. Tipično: Amerika, utelešenje demokracije, ni podprla demokracije, ampak morilskega, pučističnega diktatorja... ee, sončna očala, za katerimi je ždel Hitler. Hej, naj bo karkoli, magari fašist, samo da ni komunist! Nič, Amerika je podprla "zadnjo prusko armado", kot je svojo vojsko imenoval Pinochet, ki je dal včasih v en grob vreči dve trupli. "Pomislite, koliko smo s tem privarčevali!" Na pogrebe ljudi, ki jih je dal pobiti, ni hodil, ker je bil žal preveč zaseden z obiskovanjem bolnišnic, v katerih sta na eni postelji ležala dva pacienta, in reševanjem bank, ki so kredite dajale le lastnikom.

Leta 1990 je don Gusto po sedemnajstih letih diktature sestopil, toda le z mesta predsednika, kamor ga itak ni nihče nikoli izvolil. Še preden pa je mesto prepustil demokratično izvoljenemu predsedniku, je na novo napisal ustavo, v kateri je zdaj stalo, da bo šef pruske armade ostal še 8 let - in da bo imel dosmrtno poslansko funkcijo ter absolutno in večno imuniteto. Če ne pristanete na moje pogoje, ne bo volitev! Ko je leta 1998 končno sestopil tudi s poveljniškega položaja, mu je vojaška godba igrala stare nacistične vojaške koračnice. "Misije je konec," je vzkliknil in mutiral v dosmrtnega senatorja, s čimer je postal kolega Isabel Allende, hčerke čilskega predsednika, ki ga je dal leta 1973 ubiti. Čilsko sodišče se je iz taktičnih razlogov sicer orientiralo le na Operacijo Kondor, ki je vzela okrog 200 čilskih disidentov, toda don Gusto je dal v svoji karieri likvidirati več kot 3.000 oseb - od tega jih je 1.100 po aretaciji preprosto izginilo. Brez sledu. Kot gre eno izmed pričanj: "V skupinah po 35 so nas tlačili v male lesene celice, ki so merile le 3 x 4 metre. Mučili so nas z elektriko, nas obešali za zapestje ter nas gole vlekli po kamenju in razbitem steklu." Takoj po puču je don Gusto organiziral tudi "Karavano smrti" - vod smrti, ki je krožil po Čilu in pobijal disidente. Pred nekaj leti so mu hoteli zaradi "Karavane smrti" celo soditi, toda sodišče si je premislilo, rekoč, da je don Gusto prestar in mentalno nesposoben za sojenje - "nor in dementen". Če pomislimo na dimenzije njegovega dosjeja, bi lahko rekli, da je bil nor in dementen že leta 1973.

Vsekakor, sojenje Augustu Pinochetu bo za Busha ekstremno slaba novica. Še iz enega razloga: kot je pokazala nedavna preiskava, je bil don Gusto tudi kolosalno in patološko skorumpiran. Od trenutka, ko je prišel na oblast, je namreč prejemal tajna multimilijonska izplačila, tajne donacije in tajne provizije - od sredine osemdesetih je vse to ilegalno bogastvo romalo na račune slovite in vplivne banke Riggs, bazirane v Washingtonu. Če je bilo treba, je banka vse te milijone speljala na offshore račune, kjer se je don Gusto skrival pod umetniškimi imeni a la Daniel Lopez in Ted Fox. In kdo mu je nakazoval vse silne te provizije? Ameriška vlada, se razume, zelo hvaležne pa so mu bile tudi druge države - Paragvaj, Španija, Kitajska, Britanija, Brazilija in Malezija. Del tega denarja naj bi šel za likvidacije njegovih političnih nasprotnikov, povsem verjetno tudi za likvidacijo generala Pratsa, ki je nasprotoval puču in ki ga je leta 1974 v Argentini, kjer je našel "varna nebesa", razstrelila bomba. Banka je svojo finančno romanco s Pinochetom, ki naj bi bil vpleten tudi v trgovino z orožjem in mamili, ves čas prikrivala. Bush si zdaj verjetno želi, da bi banka to še naprej prikrivala - banka je namreč v lasti teksaške družine Allbritton, ki ima zelo tesne odnose s teksaško družino Bush. Še več - šef ene izmed firm, ki so v lasti te banke, je Bushev stric.