humor / Z zajebancijo v Evropo!

Mujo in Haso sta na vsem Balkanu najbolj znana junaka iz vicev, čeprav je konkurenca res huda. Poleg njiju v vicih nastopajo še mali Pero ali Jure, Cigan, Mujeva Fata, Črnogorec, blondinka, policaj, Vojvodinec ... Toda Mujo in Haso sta predhodnika vsega bosansko-hercegovskega humorja in njegova najrazvitejša oblika, samonikla in pobudniška, duhovna in duhovita sila, ki se širi kot epidemija, ki je ne ustavi nobena meja.

Res smo imeli Top listo nadrealistov, bosansko-hercegovsko različico največjih med največjimi, Letečega cirkusa Monthyja Pythona. Bila je tudi Avdicija, uspešnica študentov Akademije dramskih umetnosti v Sarajevu, ki je v osemdesetih letih na ozemlju nekdanje SFRJ polnila dvorane, kot bi polnila kozarce z vodo. Ti dve kulturni instituciji sta ponesli slavo bosansko-hercegovskega humorja v svet, povezoval pa ju je najmanjši skupni imenovalec, izvirni sarajevski humor.

Resda je obstajal tudi človek, ki je sodeloval pri obeh projektih in ki stoji tudi za ekranizacijo šal o Muju in Hasu. To je Branko Đurić - Đuro, režiser do zdaj posnetih 63 šal, ki so že ob prvem prikazovanju osvojile Slovenijo in zdi se, da jih ne bo ustavila niti schengenska meja. V televizijski interpretaciji izbranih šal glavni vlogi nerazdružljivih prijateljev igrata Enis Bešlagić in Milan Pavlović. Po dolgih letih poznavanja obeh najbolj znanih Bosancev samo iz pripovedovanja smo zdaj končno izvedeli tudi, kakšna sta na pogled - eden je obilen in nizke rasti, drugi suh dolgin.

Vpliv mame Fadile

Na vprašanje, kdo je kdo pri Muju in Hasu, Enis Bešlagić takoj postreže z vicoidno zgodbo: "Milan je Mujo, jaz pa Haso, toda pri tem gre tudi za manjšo finto. Že pred snemanjem sem vrgel oko na scenarij in videl, da Mujo igra v tistih bolj žmohtnih vicih s Fato. Milanu sem rekel: 'Poslušaj, ti bodi Mujo, ker si tako ali tako obilnejši in si videti bolj podoben Muju, jaz pa sem s temi dolgimi kraki, svojo višino in svetlimi lasmi pravi Haso.' Milan se je strinjal: 'No, prav.' Šele pozneje, med snemanjem, sem ugotovil, da v vicih Haso Muju vedno povalja Fato in Mujo potegne krajši konec."

Fato igra Simona Krošl, rojena Sarajevčanka. Tudi o Milanu in njej obstaja zgodba. "Snemali smo že dva ali tri dni, zvečer skupaj hodili ven in se intenzivno družili. Potem smo začeli snemati skeč v bolnišnici, kjer leži Mujo bolan, Fata pa ga hodi obiskovat. Takrat je prišel Đurov prijatelj režiser in Đuro mu je predstavil Simono rekoč, da je hčerka sarajevskega igralca Branka Ličine. Tedaj sem nejeverno zinil: 'Simona?!' Ona pa me je prav tako zmedeno pogledala in rekla: 'Milan?!' Že nekaj dni sva torej snemala in šele takrat sva se prepoznala, čeprav sva se med vojno veliko družila in skupaj delala na Neodvisni TV 99. Precej sem se zredil, ona pa tudi," v smehu pripoveduje Milan.

Sicer so bili skeči posneti že pred letom dni. Sodelovanje se je začelo, ko sta se Đuro in Enis seznanila na devetem Sarajevskem filmskem festivalu. Kako leto pozneje je Đuro Enisa in Milana povabil, naj se vključita v projekt. "Đura sem vprašal, zakaj ravno Milan in jaz, in odgovoril mi je: 'Telefoniral sem svoji mami Fadili, ki živi v Sarajevu, in jo vprašal, koga imajo Sarajevčani radi.' Ker sva z Milanom sodelovala na kvizu in še pri nekaterih drugih projektih, se je mama Fadila odločila za naju."

Popularnejša od Oskarja

Začelo se je torej pred letom dni. Danes, po nekaj predvajanjih, je Slovenijo zajela prava evforija. Milana in Enisa novinarji z vseh koncev nekdanje SFRJ vsak dan vabijo na intervjuje. Fanta pravita, da je navdušenje nad Đurom še večje: "Trdi, da toliko telefonskih klicev, SMS-sporočil in podobnega ni bilo niti, ko je Nikogaršnje ozemlje dobilo oskarja."

Kaj je razlog za takšno evforijo? Za hip se oddaljimo od estradno-komercialnega in skušajmo resno - kolikor je to mogoče - pojasniti ta fenomen, to čudo bosanskega humorja. Humor in s tem tudi šale dokazujejo sposobnost Bosancev, da razgaljajo sebe in svoje napake in se temu še od srca nasmejijo. Isto velja za vse drugo iz bosanske perspektive; ker se brez milosti posmehujejo samim sebi, ne kažejo nobenega spoštovanja niti do drugih, in to seveda vsak razume. Zato se bo Slovenec brez kompleksov smejal temule vicu: "Kaj naredi Bosanec, ko dopolni 18 let? Gre v Slovenijo iskat delo. In kaj naredi Slovenec, ko dopolni 18 let? Gre v Bosno iskat očeta." Zakaj ni nihče užaljen? Ker vic pripoveduje Bosanec, ki bo enako neprizadeto pripovedoval: "Zakaj se Bosanec dvakrat smeje, ko sliši vic? Prvič se smeje iz vljudnosti, drugič pa, ko ga dojame." V šalah so zajeti vsi stereotipi, ki pa niso žaljivi - Bosanec je neumen, Črnogorec len in samovšečen, Vojvodinec naiven, Hercegovec bogat in skop, prav tako Sandžačan. Strpnosti ni, ker na ravni šal nihče ne čuti potrebe po njej, ostaja samo sposobnost smejati se prav vsemu.

V šalah ni tabujev. Predmet posmeha so lahko Bog in Hudič, pekel in raj, mrtvi predsedniki in živi politiki, spolna usmerjenost, narodna in etnična pripadnost, lokalizmi, urbano, ruralno ... v vicih ni nič sveto. Vici niso niti družbeno niti politično korektni in so artefakt resnične demokracije, bolj od vsakršnih volitev, ker glasovanje na volitvah traja pet minut, nekateri vici pa so večni. Takšen je tudi vic o lačnem Muju, ki trka na Hasova vrata: "Že pet dni nisem nič jedel!" Mujo mu odgovori: "To pa ni v redu, kaj malega bi moral pojesti, pa čeprav na silo!"

Za potrebe tega članka lahko vic definiramo kot kratko zgodbo s pretirano poudarjenimi lastnostmi nastopajočih, katere nujna sestavina so neizpolnjena pričakovanja, nepričakovan (paradoksalen) razplet in učinkovit, smešen konec. Takšen je vic, v katerem policisti primejo Muja, ker je ukradel sod žganja. "Mujo, kje je žganje?" Mujo: "Popil sem ga." "Pa menda ja nisi popil celega soda žganja?" Mujo: "Pol sem popil, pol prodal." "In kje imaš denar?" Mujo: "Zapil sem ga." Vic je prevladujoče ustna kategorija, ker je veliko odvisno od tega, kako se pove. Vice lahko delimo na različne načine, najpogostejši pa sta dve delitvi: glede na temo, ki jo obravnavajo (vojni humor, črni humor, erotični humor), in glede na osebe, ki se v njih pojavljajo (živalski vici, policijski, šale o blondinkah). Bosanski vici o Muju in Hasu so najbližji ironičnemu humorju. Značilen je vic, ki je bil tudi ekraniziran: Mujo pride domov in reče Fati: "Vidiš, kaj sem prinesel, kondome, in to najnovejši hit, različnih okusov, banano, čokolado, jagodo ... Dajva, poigrajva se malo. Drugega za drugim si jih bom natikal, ti pa boš z zaprtimi očmi ugotavljala, kakšnega okusa je kateri." Fata zapre oči in reče: "Gorgonzola!" Mujo pa: "Počakaj no, saj si nisem še nobenega nataknil!"

Prav zaradi politične nekorektnosti, ki smo jo pripisali vicu, nekateri intelektualci v BiH trdijo, da bodo vici, če bodo v državi še nekaj let na oblasti nacionalno-etnične stranke, nehali nastajati, čeprav so bosanska tla izjemno plodna za izmišljanje in pripovedovanje vicev. Nacionalne stranke šale resnično jemljejo zelo zares in si jih neredko razlagajo kot razvrednotenje narodne identitete, predvsem tiste, ki naj bi ji, glede na imeni, pripadala tudi Mujo in Haso. Vendar pa se ne bi želeli uvrščati v to skupino pesimističnih napovedovalcev prihodnosti, kajti Bosanci so tudi v času SFRJ pripovedovali vice o Josipu Brozu Titu, ker pa je bilo to kaznivo dejanje, so ga v vicih imenovali Šaban. Bosanci so se torej vajeni smejati tudi v težkih trenutkih, tradicionalne družbeno-politične in verske skupnosti pa bodo smehu vedno nasprotovale (spomnimo se knjige Umberta Eca Ime rože ali Hvalnice norosti Erazma Rotterdamskega), kajti smejočega se človeka je teže prestrašiti in nadzorovati. Smejoči se ljudje se ne sprijaznijo kar tako z lažno neizogibnostjo, ki se jim vsiljuje. Zato bo vsak Bosanec, ki se ne sramuje svojega rodu, rad povedal vic o tem, kako je Mujo iskal delo v Nemčiji. Nemec mu je rekel: "Pri meni že ne boš dobil dela, ker si Bosanec in torej preveč len." Mujo pa mu je odvrnil: "Ne, Bosanci nismo leni, leni so Črnogorci. Mi smo neumni."

Najboljša blagovna znamka

Komur se zdi, da so v teh vicih Bosanci v očeh drugih videti neumni, najbrž ni hodil na morje takrat, ko je Dubrovčanke, Splitčanke, Zagrebčanke, Beograjčanke in Slovenke ... popolnoma prevzela očarljivost teh "omejenih" Bosancev; s svojo iskreno zajebancijo na svoj in tuj račun so jih spravljali v nebrzdan smeh, da o drugih stvareh sploh ne govorimo. Kakor pravi Enis Bešlagić: "Najboljši so tisti ljudje, ki so se sposobni šaliti na svoj račun."

Prav projekt Mujo in Haso s tremi Bosanci, Đurom, Milanom in Enisom, izvorno bosanski projekt v slovenski izvedbi, je dokaz moči bosanskega ustvarjalnega duha. Muja in Hasa bodo gledali tudi gledalci hrvaške televizije, najverjetneje še gledalci kake komercialne televizije v BiH, kot pravita Milan in Enis, pa tečejo tudi pogajanja s televizijami zunaj ozemlja nekdanje Jugoslavije, v Italiji, Franciji, Avstriji. Sicer pa sta Mujo in Haso avtorsko zaščitena v Sloveniji.

Intelektualna stvaritev je najbolj cenjeno izvozno blago. BiH vsak dan doživlja beg svojih možganov v razvite države, kjer Bosanci dokazujejo svojo neumnost s tem, da delajo za najuglednejša podjetja v najrazličnejših panogah. V BiH Microsoft gotovo vsaj še deset let ne bo odprl svojega oddelka za izdelavo procesorjev v Tešnju ali Han-Pijesku, pa tudi Mitsubishi ne bo postavil tovarne v Rogatici, Šamcu ali Metkoviću. Kljub temu BiH ima svoj izvozni izdelek, zelo tradicionalen, a hkrati tudi sodoben in meščanski. Muja in Hasa, prva Bosanca, ki bosta skozi glavna vrata vstopila v Evropsko unijo. Brez heca!