legenda košarke / "Trenerjem sem šel najbolj na živce, ko sem zadeval"

V NBA so imeli pred kratkim hud škandal: košarkarski zvezdnik je naskočil in pretepel navijača, ki je vanj vrgel kozarec. Na čigavi strani si bil?

Ko gledam z distance in kot bivši igralec, lahko razumem tega igralca. Vem, da ima navijač, ki kupi vstopnico, pravico kričati, žaliti in preklinjati, ampak tudi za navijača obstaja meja, prek katere ne sme. Vsi pozabljajo, da so igralci na igrišču v nekem posebnem stanju, ki nima zveze s stanjem, v katerem so gledalci. Oboji so lahko jezni, ampak to sta ločena svetova - ta na parketu je čisto drugačen. Ko se strga gledalcu, je eno, ko pa se strga igralcu, je to vse krat deset.

Hočeš reči, da so igralci bolj nevarni od navijačev?

Tako je. Športnika lahko iz tira vrže že povsem mala stvar.

Recimo?

Ko sem v Šibeniku igral za Partizan, je bila prva vrsta pod košem, čisto ob igrišču, rezervirana za VIP gledalce. In tam je sedel gospod z damo. Ko sem hotel izvajati avt, me je ta dama pljunila direktno v obraz. Priznam, da sem bil najprej šokiran, potem pa sem to žensko pljunil nazaj. Ker se mi je zmešalo. Takrat so skočili gledalci, Grbović je enemu vrgel žogo v glavo. Naslednji dan ni nihče pisal o dami, ki je pljunila Vilfana, ampak le o Vilfanu, ki je nešportno pljunil damo. Pravi športnik, ki hoče zmagati na vsaki tekmi, bo naredil vse za zmago, pa ne sme - nenehno se mora kontrolirati. Tak trenutek ga pa vrže iz tira.

Ti si dal v svoji karieri skozi vse variante odnosa med navijačem in zvezdnikom. Že ko si igral na mladinskem evropskem v Čačku, so te navijači nosili na rokah.

Po drugi tekmi so vse igralce spustili z igrišča, okoli mene pa so naredili krog, kakšnih 800 navijačev - in potem sem moral zabijati. Naprej, nazaj. Po tekmi z Romunijo, na kateri sem žogo skril za hrbet in vse Romune poslal na eno stran, sam pa potem mirno zabil, so bili tako navdušeni, da so me v hotel odnesli na stolu.

In star si bil šele 17 let.

Ja, 17.

Ali se ti lahko v karieri zgodi še kaj boljšega?

Po tistem, kar se je meni dogajalo v Čačku, se ti ne more nič več zgoditi. Takrat se tega nisem zavedal. Z navijači sem imel vedno dober odnos. Tudi v Ljubljani nisem nikoli bežal od navijačev. Ko je bilo konec tekme, sem ne glede na to, ali smo dobili, ali ne, ali sem igral dobro, ali slabo, šel v bife in jih poslušal. 15 minut so me nadirali, po 15 minutah pa sem bil spet najboljši.

Za zvezdnika je dobro, da obvlada menedžiranje množic, ne?

Vsekakor - ko je situacija vroča in napeta, lahko vplivaš na njihovo obnašanje.

V knjigi praviš: Navijači so me oboževali in sovražili, kar pa je pravzaprav ista stvar.

Naj dam primer. Nekoč smo gostovali v Tuzli, v dvorani Mejdan, ki lahko sprejme 7.000 gledalcev in ki je bila takrat ena najlepših dvoran v Jugoslaviji. Približno eno uro pred tekmo smo v slačilnico slišali, da ljudje kričijo. Grem pogledat in vidim polno dvorano - to je bila za njih zadnja, odločilna tekma. Če bi izgubili, bi izpadli iz prve lige. In tako so kričali: Vilfane pederu, Vilfanu pederu! Tekmo smo zmagali, dal sem jim 32 točk, toda na koncu tekme so mi vsi ploskali.

Ergo: zvezdnik mora znati menedžirati tenko linijo med ljubeznijo in sovraštvom.

Seveda. To danes pogrešam pri igralcih. To sem rekel tudi Marinu Baždariću, ki je pravi potencial za razvnemanje publike: Ko boš dal trojko, se obrni proti njim, to bo norišnica! Toda tega si ne upa storiti. Nima tega.

Zvezdnik, ki ne zna voditi navijačev, je mrtev.

Tako je - navijači potrebujejo voditelja. Hočejo ga!

Jugoslovanska liga je slovela po umazanih trikih.

Ja, drži, toda to je bilo obenem tedaj najkvalitetnejše ligaško prvenstvo. Klub iz Italije ali Španije bi težko osvojil jugoslovansko prvenstvo.

Težko bi zmagali v Čačku.

Težko. V Splitu so imeli koše pritrjene na balkon - ko si izvajal proste mete, so koš tresli. V Čačku so imeli nad košem montiran ventilator - ko si izvajal proste mete, so vklopili ventilator, tako da si telo težko zadel. Na koših pa so imeli tudi zelo posebne table - pleksi steklo je bilo namreč izredno mehko. Žogo si moral močno vreči v bližino tistega kvadrata in tabla je žogo "popila", kot smo rekli.

Tabla je bila prirejena za Mišovića, njihovega ostrostrelca, ne?

Absolutno - potem je dal 30 ali pa 50 točk. Kolikor je bilo pač potrebno. Druga stvar pa je bila, da so vsi poznali te male štose. Koprivica, ki je bil trener v Čačku in ki odkril tudi mene, mi je pokazal trik, ki sem ga kasneje uporabil pri Partizanu, ko smo igrali s Šibenko. Devet sekund pred koncem so vodili za eno točko, pa še žogo so imeli. Pokrival sem njihovega centra, ker so imeli naši centri že po pet osebnih napak - prijel sem ga pod roko in ga uščipnil, njemu se je zmešalo, obrnil se je in me udaril. Dobil je tehnično, jaz sem zadel dva prosta meta in smo zmagali. Če si hotel uspeti in priti do reprezentance, si to moral dati tudi to skozi.

Moral si biti umazan?

Ko si se prebijal, si moral vse to sprejeti. Ko si bil dovolj dober, je bilo malce lažje. Še huje in težje pa je bilo igrati v 1. B jugoslovanski ligi - to je bila najboljša šola na svetu. Prava klavnica. V njej je bilo polno tridesetletnikov, ki so imeli za sabo tudi prvo ligo - vse trike so poznali. Samo čakal si, kako te bodo nategnili.

Okej - trik št. 1?

Ko si naredil prekršek, igralec ni smel zadeti koša. Prekršek je moral biti tak, da ga je roka še bolela, ko je izvajal prosti met. Idealno je bilo, da si prekršek naredil tako, da je nasprotnik padel po tleh. Dal si mu roko, kot da mu skušaš pomagati na noge, z drugo roko pa si ga skrivaj uščipnil. Izgledalo je, kot da si ti fer, on pa nešporten. Dalje, podtikali so slabe, stare, prazne žoge, med igro so se s tabo stalno pogovarjali, zelo umazano, se razume, samo da so te provocirali.

Obstaja mit, da se je v jugoslovanski ligi igralo mehko, da se niste ukvarjali z obrambo in da je bilo zato zelo lahko zadevati.

To je čisti mit. Kot je mit tudi to, da nismo trenirali. Upam si trditi, da večina sodobnih klubov ne trenira tako veliko, kot smo mi. Imeli pa smo vrhunske trenerje. In kdo so vrhunski trenerji danes? Skoraj vsi so s področja bivše Jugoslavije.

Danes igralci neoviran met zlahka zgrešijo - takrat ga zlepa niste.

Treba je tudi vedeti, da smo za svetovno prvenstvo v Manili trenirali štiri mesece in pol. Mlajši smo imeli najprej priprave za balkansko prvenstvo, potem pa smo se dobili vsi skupaj in spet trenirali. Na tisoče metov. V jugoslovanski reprezentanci prostega meta nisi smel zgrešiti. Še centri, ki so bili malo slabši metalci, so v odločilnih trenutkih zadeli. Če sem dva prosta meta zgrešil, so mi takoj rekli, da jih sramotim, saj sem bek, ki nikoli ne sme zgrešiti dveh prostih metov zapored. Danes niti ne trenirajo metov. Pravijo, da šut-trening ni pravi trening. To je povsem zgrešeno. Šut-trening je bolj naporen kot vsi kondicijski treningi. Sploh pa, obrambe niso stale in pustile, da bi Kičanović in Dalipagić kar metala. Ko smo igrali z Američani v Severni Karolini, je Dalipagić nasul 45 točk, pa četudi so ga tolkli, plezali po njem. Niso ga mogli ustaviti. Pa še Jordana so imeli v ekipi.

Ali je razvrednotenje šuta povezano z vzponom kulta trenerjev?

Natanko. Začelo se je s tem, ko je Aca Nikolić postavil sistem 100 akcij, vendar je v ta sistem vključil same vrhunske igralce. Tega pa ostali trenerji niso razumeli. Maljković je potem v Splitu ta sistem še bolj obdelal. Košarka je postala šahiranje. On je imel 25 akcij in vsaka je imela še 5 podakcij. Vsi pa pozabljajo, da je on imel takrat Kukoča, Radjo, Perasovića, Ivanovića, ki so bili vrhunski igralci in so znali v vsaki sekundi iz tega sistema izstopiti. On jim je to dovolil. Drugi trenerji so začeli to posnemati s povprečnimi igralci. Take košarke pa ni za gledat. Zdaj gre igralec čez igrišče in gleda v trenerja, da mu da signal, kaj naj naredi. Hrvaški športni kolumnist Neven Bartičević je že leta 1995 napisal, da trener ne more biti zvezdnik ekipe.

Iz Maribora si šel k Jugoplastiki - zakaj nisi šel k Olimpiji?

Stališče Olimpije je bilo, da moram biti vesel, da lahko igram za Olimpijo. Bil sem iz Maribora, siromak, živel sem z mamo. Z mano se niso hoteli pogovarjati o nobenih pogojih, čeprav sem bil že v A reprezentanci. Ključno je bilo, da so se na pripravah pojavili ljudje iz Jugoplastike in me zvlekli v Limski kanal, kjer se je pilo in jedlo. Na vse so pristali. Kako boš šel domov? Z avtobusom. Kje neki - tu imaš rent-a-car! Nimam izpita. Pa kaj - odpelji se! Ni bilo problema. Še en razlog je bil, da nisem hotel k Olimpiji - Krešimir Čosić. Tedaj je bil trener in igralec - kot igralca sem ga zelo cenil, kot trenerja pa ne. Igralcem namreč ni pustil, da bi se razvili.

V Splitu so ti jedli iz roke.

Lahko sem počel, kar sem hotel. Če me je policaj ustavil, se je takoj opravičil: Joj, nisem vedel, da si ti! Na banko mi sploh ni bilo treba. Šel je kar uslužbenec kluba - in to brez knjižice. Na banki so rekli, okej, ni problema, bomo že vpisali. Je pa res, da sem igral zelo dobro. Bosni sem dal v Sarajevu 58 točk, bil pa sem tudi najboljši strelec pokala evropskih prvakov, toda tega ni tedaj v Jugoslaviji skoraj nihče opazil. Dalipagić, Kičanović, Slavnić, Delibašić, Čosić - toliko dobrih igralcev je bilo, da je šlo to mimo.

Potem si vendarle prišel k Olimpiji, toda pod svojimi pogoji.

Cilj sem dosegel: oni so prosili mene, ne pa jaz njih.

Toda Olimpija je tedaj že imela svojega boga - Vinka Jelovca.

Jelovac je bil vrhunski igralec, reprezentant, vse pa je dosegel s trdim garanjem. Zame so govorili, da sem vse naredil samo s talentom. Kar je neumnost. Treniral sem ogromno. Ko sva igrala za Olimpijo, sem več treniral kot on.

Vajin odnos se je še poslabšal, ko je postal trener - je bil on Katanec, ti pa Zahovič?

Recimo.

Drži, da je Jelovac odgnal Zorana Jankovića iz Olimpije?

Zoran Janković me je poklical, ko je prebral knjigo in rekel, da jo je prebral na mah in da vse, kar sem napisal, drži, samo da nisem napisal enega imena. Prihajal je na vse naše tekme, v Titograd, Niš, Beograd, toda vedno na svoje stroške. Zame je največja tragedija, da so ga nagnali iz košarke. Janković je Jelovca podpiral v vsem, potem pa mu je zaril nož v hrbet.

Jelovcu si šel najbolj na živce tedaj, ko si zadeval. Noro, ne?

To je težko razumeti. Včasih me sploh ni dal v igro. V Subotici mi je v deseti minuti rekel, naj se ogrejem - do tedaj so nasprotniki vodili že za 18 točk. Do konca sem dal v 30 minutah 49 točk. Ko smo prišli v slačilnico, mi je rekel, kako lahko tako zadevam - in je šel ven. V Novem sadu sem dal v prvem polčasu 11 trojk, skupaj 39 točk. Takrat bi podrl rekord jugoslovanske lige. V drugem polčasu nisem igral niti sekunde. Sami gledalci so zahtevali, naj me da v igro. Podobno je bilo s Sagadinom. Če bi bil jaz trener, bi na tekmi sedel in gledal tekmo. Kot Phil Jackson - 6 let je sedel in gledal. Zdaj je najboljši trener vseh časov. Trener lahko naredi dve ali tri dobre poteze na tekmo. Sijajna menjava, lahko vzameš minuto odmora, da presekaš ritem nasprotniku. Vse ostalo je larifari.

Trikrat si prišel v Olimpijo - in trikrat so te nagnali.

Če obrnemo: trikrat sem Olimpijo prisilil, da me je pripeljala. To je bil moj mazohistični užitek, čeprav sem vsakič vedel, da bom imel težave.

Enkrat že, morda dvakrat - ampak trikrat?

Ne znam razložiti. Vedno sem z veseljem prišel nazaj.

V Olimpiji so stalno menjali trenerje.

To je bilo slabo. Prihajali so raznorazni trenerji, pogosto brez kakršnekoli strokovne podlage. Lazar Lečić ni mogel biti nikjer trener - razen v Olimpiji. Tu je imel dobro navezo, denarja je bilo dovolj - s košarko je obogatel.

Se je na treningih res vozil v avtu, vi pa ste tekli za njim?

Na priprave smo šli v Ohrid, kjer je avgusta 40 stopinj. Lečić je imel vikend kakih 500 metrov od našega hotela. Vsako jutro je prišel in nam pod balkoni zažvižgal. Ko smo prišli na balkone, je vsak drugi dan rekel: "Ma šta me gledate, nosite se..." Pa je šel - in trening je tisti dan odpadel. Drugo jutro je spet prišel in nas nahrulil, kaj se zajebavamo, da rudarji delajo in smo morali priti takoj dol. Sedel je v avto in smo morali teči za njim po cesti. 10 km. Vsakih 200 metrov je pohupal, ko je srečal kakega soseda: "Vidiš Batko, malo jih vodim, da trče."

Toda obstaja še boljša anekdota - z njegovo mamo.

Ko so me poklicali v vojsko, so mi v klubu rekli, naj svoje stanovanje odstopim Lečiću, ki je svojo mamo nastanil čez cesto - v domu za upokojence. Ker je mama ves čas gledala skozi okno, da bi videla sina, je za zaveso nastavil lutko z dvignjeno roko - mama je tako mislila, da ji sin stalno maha.

Si bil najbolj srečen, ko nisi igral za Olimpijo?

To je res. Toda z navijači sem imel sijajen odnos - in tega mi ni mogel pokvariti nihče. Pri navijačih sem zaradi teh potez trenerjev samo pridobival. Če sem dal pet košev zaporedoma, trener pa me je zamenjal, sem se obrnil proti trenerju in mahal z rokami ter se čudil.

Zahovič je očitno gledal vse tvoje tekme?

Sem imel pa tole lastnost: bolj ko si me jezil, boljši sem bil na terenu. Stres me je motiviral.

Običajno je ravno obratno - slovenski športniki stresa ne prenesejo.

Zato sem šel trenerjem še bolj na živce - lahko sem igral le pet minut, pa so me gledalci po tekmi čakali in vpili Pero, Pero.

Zakaj slovenski športniki ne prenesejo pritiska?

V jugoslovanskih ligah so imeli športniki dnevno stresne situacije. Danes naši športniki v nacionalnih ligah ne doživljajo več nobenega stresa - imajo le eno močno tekmo na leto. To je vse. Tam pa si doživljal stresne situacije iz dneva v dan, iz tedna v teden. Če si hotel preživeti, si moral biti pripravljen na večno vojno. Slovenski športniki tega nimajo. Potem pa pride evropsko prvenstvo, kjer moraš odigrati v treh dneh tri tekme - in stresa ne znajo obrniti sebi v prid.

Ko so te nagnali iz Olimpije, si šel k Partizanu - in postal bog.

V eni sezoni sem dal 1.008 točk. Niti Kičanović in Dalipagić nista dala v eni sezoni toliko točk. To sem izvedel šele 2002, ko so me izbrali v Partizanovo all-star ekipo vseh časov, ki je potem igrala proti ekipi evropskih prvakov ob 10-letnici osvojitve naslova evropskega prvaka. Navijači so izbirali in med 12 so izbrali tudi mene, čeprav sem igral samo eno sezono.

Bil si zvezdnik - in to vlogo si igral brezhibno. Naloga ostalih v Sloveniji pa je bila, da te ustavijo - in tudi oni so to vlogo odigrali brezhibno.

Ja, fenomenalno. Vsi so mi dokazovali, da nisem zvezdnik.

Ustavili so te tudi tako, da so te leta 1980 tik pred olimpijskimi igrami poklicali v vojsko.

Klub bi moral tri mesece pred olimpijskimi igrami na vojaškem odseku v Ljubljani urediti papirje, pa jih niso - nekdo v klubu je dal direktivo, naj se te papirje umakne. Svojega najboljšega igralca so namenoma izločili - izgubil sem sezono, pa še zlato olimpijsko medaljo.

Niti Milan Kučan ti ni mogel pomagati?

Ne, takrat je bilo prepozno. Pod moj papir se je podpisal neki general: "Odmah poslati na služenje vojnog roka - Slovenija ne dolazi u obzir."

Toda Kučan se je podpisal pod tvojo prvo profesionalno pogodbo!

Na tisto z Olimpijo.

In potem si prvi javno priznal, da s košarko bajno služiš.

V določenem obdobju nisem imel potrdila o šolanju, ker sem se z ekonomije prepisal na fakulteto za šport. Nisem pa imel niti potrdila o zaposlitvi, ker v klubu nisi mogel biti zaposlen. Potem so rekli, da naj mi žena napiše, da sem gospodinjska pomočnica, kar bi veljalo. Rekel sem, da tega ne bom naredil. Novinarjem sem potem rekel, da živim od košarke, da vozim BMW-ja, da imam stanovanje. Drugi dan je bil cel halo. Nikomur pa se ni nič zgodilo - od tedaj nismo več potrebovali nobenih potrdil.

Zakaj nisi šel nikoli v tujino?

Prvič - moral si biti star 28 let, imeti si moral več kot 100 nastopov za reprezentanco in še en naslov, evropskega, svetovnega ali pa olimpijskega. Če ne, je bila meja 30 let. Prvi, ki je šel mlajši, je bil Dražen Petrović. Drugič - ko sem bil star 28 let, sem imel težave s prepono, tako da nisem mogel v Francijo. In tretjič - tudi v Jugoslaviji se je zelo dobro zaslužilo. Kičanovićeva najboljša pogodba v tujini je znašala le 125.000 dolarjev za sezono. Danes za ta denar ne moreš dobiti niti beka za Olimpijo, kaj šele centra.

A po drugi strani - le zakaj bi vrhunski športniki hodili na zahod, če ste pa v Jugi živeli kot na zahodu?

Točno, v Jugoslaviji nismo bili za nič prikrajšani.

Zdi se, da so te tedanji košarkarski geniji, Kičanović, Slavnić, Dalipagić in Delibašić, vsi po vrsti sicer narcisi in egomanijaki, bolj spoštovali kot soigralci Olimpije.

Absolutno. Sreča, da sem lahko igral z njimi. V spominu mi je ostalo, ko je Kičanović rekel: "Svi smo mi talenti, ali ovaj je največji!" In pokazal name. Košarkarsko jih nisem nikoli dohitel ali pa prehitel, ampak to je bilo zame veliko priznanje.

Ko ste se vrnili iz Manile, si ti prvi stopil iz letala - s pokalom.

Kot najmlajši sem ga nosil celo pot. Ko smo prišli v Beograd, nas je zunaj čakalo 15.000 ljudi. Pokal sem postavil in se umaknil, da bi ga ven nesel kapetan, Čosić, toda fantje so me poklicali in rekli, da naj ga nesem jaz.

Inteligentni fantje, ne?

Znali so videti celo sliko. V vsakem trenutku so imeli pregled nad celim svetom. Oni so me naučili, kakšen odnos moraš imeti do navijačev, novinarjev. Bili so zelo duhoviti - in znali so govoriti. Obvladali so PR. Kičanović in Dalipagić deset let nista govorila, na igrišču pa sta bila najboljši par. Kičo je rekel, da hoče zmagati in da sam ne more, zato žogo poda Dalipagiću. To je bil vrhunec inteligence - da bi prišel do zmage, si moraš pomagati tudi s sovražnikom.

V trenerskem poslu nihče od vas ni dosegel nič konkretnega. Ali gre za zgodbo, da vrhunski igralec ne more biti trener?

Lahko je, vendar so to izjeme. To sem pri sebi opazil zelo hitro. V tebi je igralski ego. Zmeraj znova primerjaš sebe ali svoje soigralce s temi, ki jih treniraš. Težko rečeš, da je nekaj dobro, če misliš, da bi to lahko sam boljše naredil ali da so tvoji soigralci to naredili petkrat bolje. Jaz tega preklopa nisem bil sposoben. Mislim, da je to glavni razlog.

Si ti leta 1983 na EP v Franciji začel tisti razvpiti pretep na tekmi z Italijo?

Začelo se je v trenutku, ko je Bonamico polomil Kičanovića, počilo pa je, ko je Dražen prodiral pod koš in padel na tla. Italijani so skočili okoli njega, jaz pa sem skočil med njih, da bi zaščitil Dražena - v tistem me je Menghin potegnil za lase. Potem pa se je začelo. Vsi so pritekli. Toda ko je Grbović pritekel s škarjami, so se vsi ustavili. Kot bi si rekli: joj, to je pa že preveč.

Z Bobanom Petrovićem sta vse šokirala, ko sta si med tekmo Olimpija: Partizan podala žogo, pa čeprav sta bila nasprotnika - sta se za ekshibicijo dogovorila pred tekmo?

Ne. Na tekmi sem dal 45 točk, potem pa so name poslali Bobana, ki je bil moj prijatelj. V napadu sem vodil žogo in ga vprašal: Mi boš vrnil žogo, če ti jo podam? Bom. Nisem mu verjel. Drugi napad - spet ga vprašam, on spet reče, da mi jo bo vrnil. V tretjem napadu ga še enkrat vprašam: Jelene ti, očeš mi vratiti? Jelena je njegova hčerka. On reče: Jelene mi! Pa sem mu podal. V tistem trenutku so vsi njegovi soigralci stekli v napad, moji pa v obrambo, toda po dveh, treh sekundah mi je žogo vrnil. Nikomur ni bilo nič jasno. Sodnik je čez nekaj časa dosodil tehnično napako meni in Bobanu, ker da je šlo za omalovaževanje play offa.

Potem si sodniku pokazal še rit, kar je v Sloveniji povzročilo zgražanje in celo okroglo mizo o deviantnih pojavih v obnašanju športnikov.

Gledalci so najprej žvižgali, potem pa so se začeli smejati. To je bil pač show.

Toda pri Olimpiji showa niso nikoli tolerirali.

Spomnim se, kako mi je Jelovac nabil 5.000 mark kazni - ker sem sebi in nasprotnemu igralcu žogo poslal skozi noge ter dal koš.

No, leta kasneje je Jelovac rekel, da je imel kot trener le enega vrhunskega profesionalca - tebe.

Seveda, ker sem vse to zdržal.

Misliš, da bo to isto kdaj rekel Sagadin?

Ne verjamem.