Alja, Miša, Ivana in Martina

Jasno mi je bilo, da bi Jaka Lucu knjigo dobro napisal, saj je z mano napravil že dva intervjuja in je kul tip. Po toliko intervjujih opaziš, da jih je bilo od kakih tristo le malo kvalitetnih, ne samo z moje strani, tudi z novinarske. Ob njem sem bil blazno sproščen, njegov način je tak; ima namreč blazen spomin - zapomni si tri ure pogovora in potem napiše. Je pa tudi njega ob koncu knjige že izdal spomin, ker je bilo toliko zgodb, in potem sem mu za darilo kupil diktafon. Že na začetku sva se odločila, da to ne bo biografija tipa Beckham, kjer so samo slavospevi; to ne bi bilo fer do bralca. Moraš mu pokazati tudi svoje slabše trenutke in tukaj nisva šparala. Vsega nismo povedali le v nekaj primerih: razložil sem situacijo, ki se je zgodila, nisem pa povedal imena ženske, ki je bila z menoj, če je bila recimo hkrati takrat z nekom v zvezi in bi jo s tem spravljal v zadrego. Torej da bi ime omenjal zgolj zaradi prodajnega učinka.

No, ti vseeno veljaš za človeka, ki je spal s kar nekaj ženskami v zadnjih desetih letih. Torej zamolčiš le par imen ali vsa?

Zanimive so predvsem zgodbe, situacije, ki spremljajo te dogodke. Tista imena, kjer je bila zgodba zanimiva ali smešna, z njihovo objavo pa bi spravil katero v težave, sem zamolčal.

S koliko ženskami spiš v knjigi?

V knjigi rešujem eno anketo in v njej obkrožim zadnji odgovor, ki je 21+.

Zgodbe z Aljo Brglez in Mišo Molk pač vsebujejo njuna imena, recimo...

Da, obe sta imenovani v knjigi, ker sta moji prijateljici. Z Aljo sva res dobra prijatelja in mi je bila zmeraj blizu. Glede Miše pa je v knjigi lepo opisan dogodek, ko sem pred leti na Viktorje pripeljal svojega vrtnarja Maria. On je tudi moj prijatelj in je tisti klasični razbrazdani kmet, prav tisti ta pravi; tisto leto me je veliko znanih ljudi, največ estradnic, klicalo, če bi jih vzel s seboj na Viktorje. Takrat sem zanalašč s seboj vzel svojega vrtnarja. Tam nihče ni vedel, kam bi ga dal v njegovih volnenih hlačah in plavi srajci, rahlo zamazani z refoškom. In na teh Viktorjih se zgodi Miša Molk, Mario jo namreč obožuje. Ko sem ju predstavil, je bil on, jasno, trd kot kamen, ona pa je reagirala povsem spontano in ga objela: "... o, vi ste pa Mario." In potem, ko sem ga videl tam čisto trdega, sem se spomnil, da sem tak bil tudi jaz, ko sem prvič šel do Miše; jasno, imel sem tremo, saj so vsi o Miši govorili, da je velika šefica, ki se je vsi bojijo. Ko sem prišel na razvedrilni program, se je videlo, da je bila tam res ena velika psihoza in so ljudje imeli velik rešpekt do nje. Name je takrat naredila čisto drugačen vtis, totalno inteligenten, topel, karizmatičen, v sekundi se je podrl zid, ki je do takrat obstajal. Zmeraj sem občudoval Mišo, kako lahko krmari v tako veliki hiši, kjer se dogaja spletka za spletko, obenem pa ji uspe obdržati ženskost in ostati seksi, saj to je težko. Od Miše sem se marsikaj naučil in sva dobra prijatelja. Tudi v knjigi sem napisal, da mi je bila Miša zmeraj seksi, še zdaj mi je seksi, nikdar pa nisem do nje nastopil na tisti tipični moški način, kot sem morda pri določenih drugih ženskah.

Operiraš pa v knjigi tudi direktno, z imeni drugih žensk, na drugačen način ...

Ja, recimo zgodbe z Ivano Spagno, pa z Martino Kajfeževo, to so pač zgodbe, ki jih ljudje poznajo, in tu ni kaj skrivati, sploh pa ni bilo nič grdega, same lepe stvari in zanimiva naključja.

To so bile konec koncev tudi največje ljubezni tvojega življenja ...

Da. Nasploh je knjiga sestavljena iz epizod, iz zgodbic. Stalno skače sem in tja, ni kronološka biografija. V njej so tudi moji glasbeni začetki, moji prvi nastopi, moji prvi spomini, recimo škofjeloški grad, ko sem bil star tri leta. V njej so tudi mamine borbe skozi življenje, tudi moj brat Domen nastopa v knjigi, naša najstniška leta, ko smo na Visu sanjali, kako bomo nekoč slavni kitaristi.

... ko že omenjaš, tebe so, ko si bil mlajši, omenjali kot najbolj talentiranega slovenskega kitarista, džezista, potem pa si šel na Pop delavnico, zakaj?

Star sem bil le osemnajst let in tudi v knjigi povem, kako bi svoja prva dva albuma najraje pozabil. Ko sem zbiral fotografije za v knjigo, me je bilo kar malo sram, ampak bodo vseeno šle noter, saj sem bil tudi to jaz. To je bil še tisti čas, ko ni bilo dosti menedžmenta, založb. Danes začetniku vsi svetujejo, kaj naj spremeni v glasbi, kaj naj izjavi, kako naj se obnaša, kako naj se obleče. Jaz sem moral vse to početi sam. Recimo po radijih sem prosil za naročilnice, in Cole Moretti, ki je bil takrat tehnik, mi je pomagal, da sem se lahko zrinil v kako luknjo, ki je nastala v programu. Spomnim se, kako sem klical na radijske postaje za kak intervju, predvajanje mojega prvega komada, v glavnem je bil odgovor na moje prošnje nikalen, nekajkrat celo dobesedno "Ma jebi se, koji si ti kurac." Pri prvem komadu Bitka med spoloma so mi pomagali še Sašo Hribar, Tomaž Domicelj, Nada Žgur. Videospot smo posneli s super VHS-kamero in Sašo se je zajebaval, da rabi kozo za videospot, pa potem je hotel, da mu priskrbim WC-školjke, in vse to sem zbral. Seveda potem ni mogel reči ne in smo vse to dejansko uporabili v spotu.

Dejstvo je, da si v bolj ali manj rumenih medijih ena izmed bolj pomembnih in precej prisotnih osebnosti; ali je tvoja knjiga odgovor tem medijem ali te medije pravzaprav izkoriščaš za promocijo?

Knjigo bom izdal predvsem zato, ker imam občutek, da sem bil v intervjujih prepogosto površno obravnavan. Tudi če sem hotel dati sebe, je to v enem intervjuju nemogoče, ker ni konteksta. Svojo zgodbo moraš povedati v celoti, da lahko predstaviš sebe. V intervjujih pa so me spraševali recimo zgolj o ljubezni. Po drugi strani pa spet ne morem povedati le ene začinjene zgodbice iz svojega življenja, ker bi izpadel bebec. Vse te zgodbe, sestavljene skupaj v celoto, pa dajejo pomen ena drugi. Drugi razlog pa je bil, da sem hotel ljudem, ki zmotno mislijo, da je meni zelo zlahka uspelo v življenju, povedati, skozi kolikšne borbe sem moral v začetku svoje kariere.

Lahko bi rekli, da boš od februarja edini slovenski pevec s svojo biografijo ...

Mogoče gre malo za to, da še kaj ostane za mano, da ne pozabim vseh teh zgodb. V knjigi pa je predstavljen tudi del mene, ki je rock'n'roll, del mene, ki ga do sedaj ni bilo v medijih. Mogoče bom zato v očeh nekaterih ljudi kaj izgubil, ampak dokler je človek iskren in ne laže, je vseeno, če kaj malega izgubi.

Po drugi strani pa je za biografijo še zelo zgodaj, ne?

Ne razmišljam, kako bo naprej, to naj razmišljajo drugi, komercialisti, marketingarji. Če bom začutil, da imam kaj povedati, bom še kdaj kaj zapisal, naredil. Za zdaj pa v glavi nimam nadaljevanj.

Koliko izvodov knjige misliš prodati?

Prva naklada je 10.000.

Koliko?

10.000, z dobro predstavitvijo pa mislim, da bo založnik lahko prodal še več. Nismo delali neke elitne knjige, ki jo ima doma samo dvesto ljudi in so jo dobili za poslovna darila, pač pa knjigo, ki bo dostopna, tudi cenovno.

Tvoj novi album naj bi izšel približno sočasno s knjigo?

Moram povedati, kako srečen sem. Včeraj sem dobil nove posnetke, zadovoljen sem maksimalno; ko sem jih poslušal, sem bil srečen kot otrok. Zelo je sveže, zelo drugačno, malo me je strah, kako ga bodo ljudje komentirali, ampak meni je blazno všeč.

Kako bo naslov novi plošči?

Ne vem še, dva naslova songov sta mi všeč: ali bo Iz pekla do raja ali pa Barka iz perja. Za ovitek pa bomo verjetno uporabili fotografije, ki smo jih posneli pri Blažu Ogorevcu, ki je naš prijatelj že zelo dolgo, pri Frenku v Škofji Loki pijemo skupaj. On je mojster slikovitega pripovedovanja zgodbe, čeprav sama po sebi morda ni spektakularna, ko pa jo on pove, je vrhunska. V njegovi družbi se energetsko zelo napolnim. Brat Domen mi je povedal, da je bil pri Blažu doma in da bi bilo tam super. Blaž je pristal na to, in ko sva že skoraj končala, sem moral na WC; Blažev WC pa me je tako prevzel, da sva potem še tam naredila par fotk.

To je ta znameniti WC, kjer naj bi se prikazovali duhovi?

Blaž je rekel, da je tam živela neka hudobna ženska, ki je bila med vojno likvidatorka, in njen pokojni mož naj bi hodil po WC-ju v spodnjicah.

Še dobro, da ga niste srečali, menda ga srečajo tisti, ki prej kaj pokadijo ali pojedo ...

Ne nobenega duha nismo srečali ...

Na plošči ti igraš kitaro in poješ?

Ja, kitaro igram in pojem, včasih tudi bekvokale za barvo. Na plošči je en komad Enesa Tvrdkovića, ki je tudi producent plošče. Produciral je tudi že ploščo Godinama Dina Merlina. Razmišljal sem, s kom bi te pesmi oblekel v glasbo, in slučajno sem slišal to ploščo Dina Merlina in njen sound mi je bil všeč. Takoj sem navezal stik z njim. Super je delati z njim, ker je to tisti način, ko prideš na snemanje, pa se najprej ena ribica na žaru obrne in se razdre debata, kje bomo jagenjčka pojedli; na snemanju pa je totalni profesionalec.

Kako je album drugačen od tvojih prejšnjih?

Zvočno zveni R&B, ampak ni R&B, ker ga jaz ne čutim tako in sem prepričan, da ga tudi nasploh podalpski narod ne čuti. Ritmika je nekje med latinom in orientom, songi so pa precej mediteranski. Ravno dovolj je tudi etna.

Skratka spet Italija, Španija, Balkan ...

Bistveno pri tej glasbi je, da jo čutim; začel sem kot klasični kitarist in kitara ima velik vpliv pri flamenku, latinu. Drugo je to, da imam po pokojnem očetu v sebi tudi Balkan, saj je bil Srb. Severnjaškega stila enostavno ne bi čutil. Neki producent Live Aida na BBC-ju mi je rekel, da je v Angliji zato najboljši rock, ker če si iz Mediterana, ti emocionalna pumpica konstantno malo pušča, ves čas so prisotne emocije, severnjak na drugi strani živi mašinsko, ko se mu enkrat odpre emocionalna pipca, pa nastane vulkan, in to potrebuje rock.

Vzemimo za primer Auerjevo novoletno žurko v Mariboru, prek petdeset bendov itd. In tam so vžgali dalmatinski štos, hrvaški disko in slovenski turbo narodno-zabavni model. Tebe v takšne zgodbe ne vabijo več ali se sam ne povabiš?

Stojan Auer ima svojo publiko, ki ji je všeč, kar ji je pač všeč. Sam se res ne grebem za tovrstne nastope. Skušam stopiti iz ustaljenega koloteka tega žanra. Prvič je bilo to z valentinovim koncertom v Filharmoniji. Takrat sem si prvič upal ponuditi malce drugačen koncept, čeprav me je bilo zelo strah, a na koncu je bila zadeva v predprodaji v dveh dneh razprodana, kar je bilo super. To je bilo pred kakimi štirimi leti in takrat je bila pop glasba še v čudni situaciji, takrat je pop funkcioniral samo, če se je kje vrtel odojek. Ni bilo koncertov pop glasbe, ljudje so bili navajeni, da je pop samo zvočna kulisa, samo za vzdušje, medtem ko počneš nekaj drugega.

Tvoja glasba je, kot si izjavljal, mainstream. Kaj to prinese s sabo, tudi zasebno?

Mainstream čutim, tako tudi živim. Sicer pa je Slovenija po moje eden redkih otokov, kjer se mora mainstream boriti za svoje mesto, tako nekako, kot se mora alternativa v tujini. Zaradi tega sem tudi imel probleme, da sem prišel na neki kvaliteten nivo, saj ko sem štartal, mainstreama pri nas ni bilo; zeva petnajstletna luknja. Pogrešal sem in še vedno pogrešam glasbenike v mainstreamu, od katerih bi se lahko učil, saj se zelo rad učim od dobrih glasbenikov. Celotne mainstream kulture v Sloveniji ni, ne v filmu, ne v fotografiji, ne v slikarstvu, kjerkoli, obstaja le praznina, ki so jo pustila devetdeseta. Imaš alternativo in čisto komercialo. Slovenski mainstream se šele zdaj postavlja na noge. In to je krivično do mainstreama in do alternative, ker se je hočeš nočeš zgodilo, da so alternativni izdelki postali mainstream. Veliko punk stvari se je recimo zgodilo in so bili na koncu mainstream. Recimo Siddharta je čisti mainstream, pa so hoteli biti opozicija, alternativa. In potem se zgodi to, da največja populacija, ljudje, ki poslušajo mainstream, pridejo v psihozo Siddharte ali koga drugega, ki bi stilsko bolj sodil v alter, naslednji dan nastopi Fredi Miler in ti isti ljudje bodo prišli gledat njega.

Ok, če ga že omenjaš, kaj misliš o Frediju?

On se mi zdi super pojav, ampak če razmišljam, zakaj se je zdaj zgodil v Sloveniji nekakšen turbofolk, se je po mojem zato, ker so uredniki na radijih začeli slepo kopirati MTV-lestvice in tako posiljevati podalpski narod, ki te glasbe ne čuti. Ko jih vidiš v disku, ne vejo točno, kako bi na to glasbo plesali. Nato pa se pojavi en zdrav harmonikarski ritem in ta folk reče, pa to je to, dajte mi to, nekaj normalnega in nastane eksplozija. Ampak spet se ne zgodi mainstream, pač pa ekstrem in žogica še naprej skače od alternative k turbofolku in nazaj.

Boš šel na koncert REM, Marka Knopflerja?

Na REM ne, ker mi niso tako všeč, na Knopflerja pa verjetno, ker mi je najboljši frazer na svetu. Vedno sem manj padal na virtuoze kot pa na tiste kitariste, ki znajo lepo zaigrati frazo. Virtuoznost je stvar discipline, vsak jo lahko doseže, seveda z blazno disciplino in garanjem, ni potrebe po talentu. Dobiti sok v glasbi pa je izredno težko.

Zate se je dosti govorilo v preteklosti, da lahko glasbo delaš zelo počasi, ker za tabo stoji mama, ki ti lahko pomaga, kadar pride do, recimo, finančnih problemov ...

Ko so mi na mojih začetkih naprej metali mamo, me je to mogoče res prizadelo, vendar danes lahko s ponosom rečem, da imam super mamo, ki jo imam rad, in vsem otrokom privoščim starše, ki jih imajo radi. Res je, ni se mi bilo treba bati, da bi bil lačen v življenju, da ne bi imel kaj obleči. Tu so veliko breme z mojih ramen seveda pobrali moji starši, moja mama. Ampak da bi zaradi tega kaj bolje igral kitaro, pisal kaj boljše pesmi, pač ne. Mama mi je pomagala dvakrat ali trikrat, ko sem zaradi pritiskov medijev hotel prenehati z igranjem. Rekla mi je, naj s kvaliteto zaprem usta kritikom, in na kvaliteto sem vedno dosti dajal, pa četudi nisem za to dobival uradnih priznanj.

Pa si želiš kako priznanje, recimo viktorja?

Vsako priznanje človeku godi. Ne razumem tistih, ki prevzamejo viktorja in se delajo, kot da jim je vseeno. Ma koga fintirajo, veseli naj bodo, naj se zahvalijo, in to je to.