Jure Aleksič

 |  Mladina 3  |  Družba

Problem, odvisnost in težko življenjsko stanje

Slovenska RKC stoji trdno ob strani svojim objektivno motenim istospolno usmerjenim bratom

© Denis Sarkić

Tomi Roškarič je tisti mariborski duhovnik, ki je najprej urejal svojo spletno stran in jo redno polnil z zdravo konstruktivno kritiko okostenelih udov slovenske RKC, pred letom in pol pa je bil skupaj s svojo črno haljo celo napovedan kot eden izmed glavnih govornikov na tretji paradi gejevskega in lezbičnega ponosa v Ljubljani. Tudi zato, ker smo se nad to resnično korajžno odločitvijo tako strastno navdušili mediji, so ga začeli mlajši progresivnejši kolegi javno "kot bratje v Kristusu" rotiti, naj tega ne stori, starejše pa je začelo že ob sami pomisli itak histerično metati na vse strani neba. Vse dokler ni neposredni šef škof Kramberger Tomija poklicali na z grožnjo o resnih sankcijah podkrepljen disciplinski pogovor. Po vsem kontroverznem bučanju je parada minila brez njegove prisotnosti, čeprav je Katarina N. Stojanovič na 24 ur poročala o nasprotnem in za kamero celo fabricirala celotne citate, ki naj bi jih bil gejem naklonjeni duhovnik izrekel.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jure Aleksič

 |  Mladina 3  |  Družba

© Denis Sarkić

Tomi Roškarič je tisti mariborski duhovnik, ki je najprej urejal svojo spletno stran in jo redno polnil z zdravo konstruktivno kritiko okostenelih udov slovenske RKC, pred letom in pol pa je bil skupaj s svojo črno haljo celo napovedan kot eden izmed glavnih govornikov na tretji paradi gejevskega in lezbičnega ponosa v Ljubljani. Tudi zato, ker smo se nad to resnično korajžno odločitvijo tako strastno navdušili mediji, so ga začeli mlajši progresivnejši kolegi javno "kot bratje v Kristusu" rotiti, naj tega ne stori, starejše pa je začelo že ob sami pomisli itak histerično metati na vse strani neba. Vse dokler ni neposredni šef škof Kramberger Tomija poklicali na z grožnjo o resnih sankcijah podkrepljen disciplinski pogovor. Po vsem kontroverznem bučanju je parada minila brez njegove prisotnosti, čeprav je Katarina N. Stojanovič na 24 ur poročala o nasprotnem in za kamero celo fabricirala celotne citate, ki naj bi jih bil gejem naklonjeni duhovnik izrekel.

"Včasih je treba narediti korak nazaj, da lahko nekoč v prihodnosti potem narediš tri naprej," je Tomi takrat komentiral spremembo svoje odločitve in napovedal, da bo družbeno ozaveščujočo dejavnost nadaljeval v izrazitejši harmoniji z uradnimi cerkvenimi kanali in institucijami. Vzpostavitev spletnega apostolata Pogum, ki ga dosežete na http://groups.yahoo.com/group/CourageSlovene/, bi lahko dala slutiti, da je prihodnost, o kateri je govoril, končno napočila, a že bežnejša poglobitev v projekt žal priča o tem, da Tomi še vedno premočrtno koraka nazaj in da bo, če bo nadaljeval s tem tempom, kaj kmalu dosegel kameno dobo.

Apostolat Pogum je v bistvu forum za homoseksualne vernike, slovenska različica ameriškega vzorca Courage, ki čez lužo deluje če celi dve desetletji. Pri nas je zaživela kot del veliko širše, vsebinsko izjemno bogate in z redko predanostjo kultivirane spletne domene Katoliška pastorala za istospolno usmerjene vernike, ki jo ureja Tomi. Domena je zastavljena kot najosnovnejši sklop odgovorov na vsa vprašanja sožitja vere in istospolnih nagnjenj, in če današnja stališča primerjamo s tistimi, ki jih je duhovnik iz Maribora za Mladino izrekel pred dobrim letom in pol, človeku zaledeni hrbtenica.

Takrat mi je blagi, prijazni in resnično odprti Tomi zatrdil, da je treba narediti vse, da se bo homoseksualnost začela pojmovati kot "zgolj ena izmed povsem legitimnih inačic posameznikovega spolno-čustvenega sveta", zdaj pa preberemo, da so istospolna nagnjenja "problem", "odvisnost", "objektivna motnja" in "težko življenjsko stanje, ki si ga nedvomno niso sami izbrali". Tomi je svojo gorečnost pred časom pogumno utemeljeval z bolečino primera prijatelja, ki se mu je izpovedal glede lastne za dominantne cerkvene tokove nesprejemljive spolne usmerjenosti in potem zaradi tega storil samomor, danes pa na www.kapis.org mirno prebiramo zlovešče biblijske citate, kot je recimo: "Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju."

Bog je sicer predvsem ljubezen in ljubi vsakega človeka, vsakega grešnika enako. Tudi brate z istospolnimi nagnjenji je treba sprejeti predvsem s spoštovanjem, sočutjem in z obzirnostjo, pri tem pa je treba razlikovati med nagnjenji in grehom. Prvo ni niti približno isto kot drugo, razlika pa je v aktivni komponenti. Cerkev seveda nikogar ne marginalizira, marginaliziramo predvsem ljudje sami sebe z nevero in grešnim življenjem. Ključni cilj Katoliške pastorale je posamezniku pomagati do vzpostavitve pristnega odnosa z Bogom, ta pa je možen izključno prek vzdržnega življenja. "Ozdravitev" je sicer možna, ni pa to prva naloga: vsi napori veljajo sledenju "klicu k čistosti", ki ni v tem primeru prav nič diskriminatoren, saj cerkev v božjem imenu spolno abstinenco nalaga tudi vsem neporočenim ljudem, v nekaterih primerih celo poročenim in nekaterim kar za vedno.

Salzburški pomožni škof in moralni teolog Andreas Laun, organizator simpozija na temo Cerkev in homoseksualnost ter avtor vplivne knjige na isto temo, recimo pravi, da so v zgodovini nedvomno obstajali tudi svetniki s homoseksualnimi (ali vsemi mogočimi čudnimi, perverznimi spolnimi) nagnjenji, a so se potem raje odločili poslušati Boga kot svoje nagone: "Zaželeno bi bilo tudi poimensko poznati katerega od teh svetnikov s homoseksualnimi nagnjenji in jih imeti za vzornike: svetnike, ki so v določenih obdobjih svojega življenja trpeli zaradi istospolne usmerjenosti, vendar niso popustili."

Urejevalci Katoliške pastorale med drugim pojasnjujejo, da ni primerno uporabljati izrazov "gej" in "lezbijka", ker gre za besedi, s katerima se v sekularizirani družbi označuje človek, ki je bodisi homoseksualno aktiven bodisi namerava to postati. "Tudi če kdo ves čas svojega življenja čuti prevladovanje istospolne privlačnosti, je v prvi vrsti in predvsem Človek - božji otrok, ustvarjen po Njegovi podobi." Pri besedah "gej" in "lezbijka" naj bi šlo za izrazit "redukcionizem", krčenje identitete zgolj na posameznikovo spolno usmerjenost, iz istega razloga naj bi se izogibali tudi rabi izrazov "homoseksualec" in "homoseksualen". Priporočena je besedna zveza "osebe z istospolnim nagnjenjem".

V ponazoritev dejstva, da ne gre zgolj za skupek internetne teorije, najdemo pod rubriko Pričevanja vernikov dve osebni izpovedi, v katerih sta fant in dekle na svoji novi plemeniti poti zbrala nemalo poguma, da sta se podpisala s fotografijo. "Vsak dan prestajamo velike skušnjave in prav je, da se jih trudimo premagovati," pravi olajšano nasmejani Ivek, ki med drugim rad citira Marijo Terezijo. Čeprav je bil poročen in ljubi svoje bližnje, si je vseeno želel istospolnosti, in ob tem jezen obtoževal Boga, zakaj je v tako veliki množici ljudi tako težko breme naložil prav njemu. "Sprašujem se: mar mi je res potrebna ta sla po drugačnosti? Ne, to je bila le skušnjava in hvala ti, Bog, da ji nisem podlegel, ampak si mi pravi trenutek na pot poslal prijatelja, ki me je s tvojo pomočjo rešil greha."

Saša prihaja iz tipične slovenske katoliške družine, "ko te starši pripeljejo in odpeljejo z maše, sami pa stopijo v cerkev le, ko je kak praznik ali maša za sorodnike". Med Očenašem doma za mizo mora biti oče zelo zbran, ker drugače "zafrkne" drugi del molitve. Ko se je v gimnaziji zaljubila v punco, je spoznala, da je "lezbijka", čeprav ji je ob tej besedi še danes neprijetno, ker jo utesnjuje. Po prvih spolnih izkušnjah je bil "dvakrat na spisku" samomor, mamin obraz se je, ko se ji je zaupala, "potopil v solze". Nekaj časa ni več hodila k verouku, "ker sem pač hotela biti med tisto 'gay' populacijo, ki hoče vladati svetu ... Zapadla bi malodane v promiskuiteto ... Vendar nekaj me je vseskozi držalo nazaj ... Samo nekajkrat sem se pojavila na t. i. 'sceni' in potem odnehala." Zatekla se je nazaj k veri, spoznala ful fajn mladega župnika, sčasoma se je spremenila. Zdaj čuti, da živi. V njej tli želja po redovniškem poklicu, čeprav ne ve, zakaj nekatere ljudi doleti križ istospolne usmerjenosti.

Poleg poučnih odgovorov na vprašanja, kot sta recimo Če je Bog ustvaril istospolno usmerjenega, kdo smo mi, da bi nasprotovali njegovim spolnim dejanjem? (Bog ni ustvaril naših bolezni in motenj, te so posledica greha v svetu.) in Je katoliški nauk o vzdržnosti lažji za t. i. "strejte"? (Ne zares, tudi številni "strejti" so odvisni od internetne pornografije in samozadovoljevanja, čeprav so mnogi poročeni.), najdemo na domovanju kapisa tudi povezave na številne uporabne tuje spletne strani (recimo Homosexuals Anonymous) in celotno besedilo dolgega apela skupine Pogovori (vmes preimenovane v Pogum) slovenskim poslancem, naj NE sprejmejo zakona o istospolnih partnerskih zvezah.

Po njihovem mnenju ustava in zakonodaja istospolno usmerjene državljane varujeta povsem ustrezno, "gejevskoaktivistična gibanja" pa se želijo zgolj "afirmirati kot žrtve diskriminacije" in gradijo svojo filozofijo predvsem na "sindromu žrtve", čeprav gre pri večini domnevnih diskriminacij za medijskopopulistična in umetno forsirana pretiravanja, za "avtoviktimizacijo". Nadalje: "Nemogoče je govoriti o odrekanju pravice istospolnim parom do sklenitve zakonske zveze: prvič zato, ker ne gre za pravico; in drugič zato, ker take zveze med osebama istega spola sploh ni mogoče skleniti." Gejevski aktivisti na veliko pripisujejo strokovnost prenekaterim senzacionalističnim psevdoznanstvenim dognanjem, pri tem pa načrtno prikrivajo zdravstvene, družinske in pravne posledice istospolne usmeritve, ki ji je monogamna mentaliteta povsem tuja. S pritiski na šolstvo in svojimi paradami ponosa želijo doseči "družbeno pasivnost" - stanje, ko se družba preprosto "sprijazni s homoseksualnostjo", eno njihovih primarnih "programskih izhodišč" pa je verbalno blatenje in medijsko podprta gonja zoper cerkev.

Spletni apostolat Pogum ima trenutno 30 članov in ne kaže izrazite želje, da bi jih imel še kaj več. Ko sem se poskušal včlaniti (seveda sem se predstavil in povedal svoj namen), me je administrator brez ene same besedice obrazložitve bannal, in to tako brezprizivno, da je zablokiral tudi vse moje nadaljnje mesidže njemu samemu. Po elektronski pošti mi je uspelo dobiti Tomija Roškariča, ki je trenutno na duhovnem izpopolnjevanju v Španiji.

Povedal mi je, da je idejni pobudnik foruma sicer res sam, da pa ga že od vsega začetka vodijo drugi, krščanski laiki, v katere ima popolno zaupanje in jih je zato tudi vključil pod okrilje kapisa. Ko sem mu poslal svojo osebno (ob kaki besedi morda res nekoliko stilno zaznamovano) recenzijo njegove Katoliške pastorale, mi je z osebno noto odgovoril tudi sam. Gejevski aktivisti ga niso (kot sem ga povprašal) prav nič razjezili, je pa tovrstni aktivizem kot politični boj nekaj diametralno nasprotnega pojavu istospolne usmerjenosti na posameznikovi osebni ravni. "Homoaktivizem nima nič skupnega z istospolno usmerjenimi posamezniki." Če bi mu res šlo za ljudi, bi iskal dialog in možnosti sodelovanja z vsemi segmenti družbe, ne pa da še globlje polarizira slovensko družbo z grobimi napadi na tiste, ki bi želeli malce drugače - "in verjetno celo bolje - v dobro istospolnih" - reševati ta občutljiva vprašanja. "Ampak le čemu ti vse to razlagam, ko pa imaš tako ali tako že zasnovan načrt napada ... Naj poudarim, da ne gojim do tebe prav nobenih zamer, ker vem, da ti je bila ta diverzija naročena 'od zgoraj', zato 'kar imaš storiti, stori brž!', kot je nekoč Jezus dejal Judu."

Hipokrizija

"Prepričani smo, da je učenje cerkve o sprejemanju istospolno usmerjenih s spoštovanjem, sočutjem in z občutljivostjo, skupaj z zahtevami po spolni vzdržnosti, hipokrizija," je uradno mnenje DIH-a - Društva za integracijo homoseksualnosti. "Gre za fiktivno strpnost, ki homoseksualnosti sicer dovoljuje, da obstaja, ampak pod določenimi pogoji." Resnična strpnost pač ne postavlja pogojev, ne pozna pogojevalnih sintagem na "ampak", ne omejuje, ne preferira. "Katoliška cerkev s takšnim stališčem in učenjem o homoseksualnosti potiska ljudi, posebej istospolno usmerjene katoličane in katoličanke, na sivo obrobje (ne)normalnosti, (ne)naravnosti in nezaželenosti. Tako peha ljudi v spopadanje z enim od temeljev lastne identitete, s spolno usmerjenostjo, v duševne stiske, depresije, na rob nevroz, ki mnoge privedejo tudi čez rob samomora." Člani DIH-a so glede članov skupine Pogum izrazito zaskrbljeni: "Prepričani smo, da bodo takšne skupine še poglobile stiske istospolno usmerjenih katoličank in katoličanov, posebej mladih, in jih tako odmikale od zdravega, polnovrednega razvoja in samouresničevanja."

Mitja Blažič, predsednik DIH-a, pravi, da so z Roškaričem sprva krasno sodelovali in imeli celo konkretne skupne načrte za uvedbo prilagojenega bogoslužja, maševanja za istospolno usmerjene vernike, nakar je bil duhovnik poklican na vrsto disciplinskih pogovorov in je preprosto izginil z radarja. Ko se je znova pojavil, so bila njegova stališča že spremenjena za 180 stopinj. "Nekaj časa sva si izmenjevala intenzivno korespondenco, a sva stala na preveč različnih bregovih. Moje osebno mnenje je, da je bil postavljen pred zid - ali naj spremeni način delovanja ali pa naj se poslovi od duhovniške halje. Izbral je, kar je pač izbral: to, kar zdaj počne. To pa je zame sodelovanje pri načrtnem proizvajanju psihotikov in nevrotikov iz ljudi."

Videti je, da je Tomi Roškarič torej vseeno našel svoje mesto v vsesplošnem ustroju stvari in kot nekdo, ki ga je spoznal v njegovem turbulentnem, pogumnem obdobju, bi si drznil trditi, da je na svoji poti srečnejši, kot je bil prej. Glede na to, na kakšno zločinsko malomarnost je naletel s strani novinarjev in s kakšnimi idioti ter primitivci se je bil prisiljen spoprijemati na spletnih forumih, tudi na našem, ni povsem nerazumljivo, zakaj se je odločil zaviti nazaj v udobne in varne škrice cerkvene dogme. Šef Kramberger je z njim po novem nedvomno neprimerno zadovoljnejši, poleg tega se je začel na sadove njegovega truda v pogovorih z gejevskimi aktivisti sklicevati tudi tako eminenten gospod, kot je minister za delo Janez Drobnič. Prepričan sem, da Tomi z vsem srcem in dušo še vedno verjame, da dela dobro. Brez dvoma drži, da so stališča, ki jih zagovarja v tem trenutku - da so tisti homoseksualci, ki se držijo nazaj in marljivo flagelirajo svoje nagone, vredni spoštovanja in ljubezni -, v primerjavi s tradicionalnimi izhodišči RKC naravnost atomski premik. Vendar to žal vseeno niti približno ne pomeni, da so ta stališča kakorkoli v isti galaksiji s strpnostjo, z naprednostjo ali zdravostjo.