bush / Beatifikacija

Ko so Busha te dni vprašali, kako to, da še vedno ni prijel Osame bin Ladna, je odgovoril: "Ker se skriva." Logično. Resnici na ljubo, njegov odgovor je bil tako logičen, kot so logični odgovori gospoda Chanceja, glavnega junaka slovitega filma Dobrodošli gospod Chance (Being There, 1979), sicer vrtnarja, ki je celo življenje vrtnaril istemu gospodarju, po njegovi smrti pa se znajde na cesti - brez vsega. Tudi brez identitete. Tip ljudem, ki jih srečuje, ni čisto "jasen". Še več - ljudem je tako nejasen, da v njem vidijo preveč. Ni čudno, gospod Chance - oz. Chauncey - je nepismen in retardiran, o svetu in politiki nima pojma, toda njegovi odgovori, pa naj si bodo še tako absurdno banalni in bebavo preprosti, se zdijo vsem logični, pravilni, celo preroški, tako rekoč državniški, vizionarski, pravi predsedniški rezimeji kompleksnosti sveta. In še preden se dobro obrne, že obnori industrialce, medije, nacijo in ameriškega predsednika, ki si boljšega zaupnika ni mogel želeti.

predsednik: "Gospod Vrtnar, se strinjate z Benom ali pa menite, da bi lahko večjo gospodarsko rast vzpodbudili z začasnimi iniciativami?"

Chance: "Dokler so korenine zdrave, je vse v redu. In na vrtu je vedno vse v redu."

predsednik: "Na vrtu."

Chance: "Da. Na vrtu je rast povezana z letnimi časi. Najprej prideta pomlad in poletje, potem pa jesen in zima. In potem spet prideta pomlad in poletje."

predsednik: "Pomlad in poletje".

Chance: "Da."

predsednik: "In potem jesen in zima."

Chance: "Da."

Ben: "Gospod predsednik, naš lucidni prijatelj hoče reči, da letne čase narave mirno sprejemamo, medtem ko nas letni časi ekonomije vznemirjajo."

Chance: "Da! Spomladi se bo rast povečala!"

Ben: "Ha!"

Chance: "Ha!"

predsednik: "Ha. Gospod Vrtnar, priznati moram, da že zelo, zelo dolgo časa nisem slišal tako osvežujoče in optimistične izjave."

Logično: spomladi se bo rast povečala! Gospod Chance, nejasni preprostež, na koncu shodi po vodi - kot Jezus Kristus. Gospod Chance je po malem biblična figura - kot Bush. Chancejeva botanična replika "Spomladi se bo rast povečala" je tako logična kot Busheva replika "Ker se skriva". Ni čudno, da ugledni, vplivni poslovneži, stebri ameriške družbe, spontano ugotovijo, da je Chance predsedniški material. Televiziji se odlično poda. Gospoda Chanceja, idiota, ki se v pravem trenutku znajde na pravem mestu ("being there"), je igral legendarni Peter Sellers, virtuozni komik, kralj mimikrije, ki je umrl naslednje leto, tik pred izvolitvijo, Ronalda Reagana, Bushevega idola, nejasnega preprosteža, ki se je, kot so rekli, odlično podal televiziji. In glej, no - dobra dva meseca po Bushevi ponovni izvolitvi in le nekaj dni pred njegovo inavguracijo je Zlati globus za najboljšo miniserijo ali TV film dobil film Življenje in smrt Petra Sellersa (The Life and Death of Peter Sellers). Sellersa igra Geoffrey Rush. Jasno, tudi on je pobral Zlati globus - za glavno vlogo v miniseriji ali TV filmu. In pobral ga je gladko, brez problema - zlahka je bil prepričljiv. Hočem reči - "gospoda Chanceja", ki ga je Sellers igral v mnogih filmih (četudi pod drugimi imeni), mu ni bilo težko zadeti. Dovolj je bilo, da je gledal Busha. V Rushevi impersonaciji Sellersove impersonacije "gospoda Chanceja" je tudi nekaj impersonacije Busha, nejasnega preprosteža, ki ob izvolitvi o svetu ni imel pojma.

Kult osebnosti

Čas, ko sta Irak in Indijski ocean povsem razdejana in opustošena, ko je ameriška ekonomija še vedno v razsulu, ko je Amerika ostro poralizirana in ko je v BBC-jevi raziskavi več kot polovica vprašanih rekla, da je svet po Bushevi ponovni izvolitvi bolj nevaren kot prej, sicer ni ravno primeren za politične bakanalije, toda Busheva inavguracija je bila kljub temu pompozna fešta, all-star parada, dekadentni spektakel, z eno besedo - ustoličitev. Še bolje - kronanje. No, da bo Busheva inavguracija "nekaj posebnega", je bilo že vnaprej jasno. Nobenega ameriškega predsednika še ni tako deklarativno preziralo toliko ljudi in nobenega ameriškega predsednika še ni moralo varovati toliko ljudi, toda nobenega dvoma ni bilo, da bo skušal Bush svojo volilno zmago dramatično poudariti - in glorificirati. Kralj tanatosa očitno misli, da si zasluži ves eros tega sveta. Kot veste, je bila to najdražja predsedniška inavguracija v ameriški zgodovini. Stala je 5 milijonov več kot Busheva "inicialna" pomoč žrtvam cunamijev - 40 milijonov! Če seveda ne štejete tudi epskih stroškov varovanja tega deluxe partyja - za varnost socialne, finančne in korporativne elite, ki je sponzorirala Bushevo kronanje, je namreč skrbelo več kot 50 zveznih agencij. Festival "svobode in demokracije", ki ga je moralo varovati na desettisoče robocopov in truma protiletalskih raket, je trajal štiri dni. Hej, vključeval je devet inavguralnih gala plesov, vključno s "Plesom svobode" in teksaškim "Black-Tie & Boots" plesom (ja, kavbojski škornji obvezni!), tri večerje "gospodarjev sveta", dve maši, zajtrke prvakov, koncerte (na enem je pevec benda Fuel kriknil: "Welcome to the greatest fucking country in the world!"), ognjemete, glamur, rdeče preproge, republikansko nobleso in špalirje - vsi so se grebli za prvo vrsto. Bush je prisegel pod taktirko vrhovnega sodnika Williama Rehnquista, umirajočega mračjaka, ki ga je leta 2000 "izvolil" - okej, izbral - za predsednika.

Ni kaj, na to para-rimsko orgijo so prišli vsi jet-set bušiji. Natakniti bi si morali le še kučme. Priložnost je bila primerna - in temperatura tudi. Razkošni in razprodani hotel Mandarin Oriental, v katerem so lahko gostje obiskali imitacijo Ovalne pisarne in sedeli za repliko Busheve pisalne mize, je za 200.500 dolarjev ponujal fantazijski paket - predsedniški apartma, limuzino, povratno furo s privatnim letalom in oblačila Neimana Marcusa. Kdo bo kaj oblekel oz. koga bo na D-Day opremil kateri modni kreator, je bilo itak novinarsko vprašanje št. 1. Kot pred Zlatimi globusi ali pa Oskarji. Da je inavguracija izgledala kot modna revija, na las podobna modnim revijam, v katere se vedno sprevrne podelitev Zlatih globusov ali pa Oskarjev, ne preseneča - inavguracija je v resnici izgledala prav kot podelitev Zlatih globusov oz. Oskarjev. Bush po ponovni izvolitvi ni zastonj govoril, da je mandat, ki ga je dobil, kapital, ki ga ima namen tudi porabiti. Če naj ta "kapital" prevedemo v prozo: v ponovni izvolitvi ni videl le signala za ustoličitev in glorifikacijo, ampak tudi signal, da v njegovi politiki in njegovem vodenju Amerike ni napak. Ne, niti posiljevanje Iraka ni napaka. Ko so ga te dni vprašali, zakaj ni nihče iz njegove administracije odgovarjal zaradi napak v Iraku, je odgovoril: "Imeli smo trenutek preverjanja odgovornosti - in reče se mu volitve 2004." Logično. Bush v svoji ponovni izvolitvi vidi ratifikacijo svojega početja, tudi najbolj zgrešenega in najbolj pogubnega. Bolje rečeno: ker je svojo vlogo odigral brezhibno, brez napake, si zasluži Zlati globus in Oskarja za glavno vlogo. To, da je bila inavguracija natanko med podelitvijo Zlatih globusov in podelitvijo Oskarjev, je "sporočilo" same inavguracije le še utrdilo. Toda "sporočilo" je bilo skrajno nerodno, cinično, obsceno: Bush je entertainer - to, kar počne, počne za zabavo! A po drugi strani - Bushu se očitno zdi, da je tako - v tem irealnem, fantazijskem formatu - bolj sprejemljiv. Še huje: Bush je bil že dva dni pred inavguracijo tako dobre volje, da je razkril naslov svojega novega filma - Možnosti napada na Iran ne izključujem!

Kult osebnosti, ki ga republikanci gradijo in napihujejo že vse tja od 11. septembra, je s tem dobil še slavnostno, "holivudsko" dopolnilo. Inavguracija je bila pač rezime vseh tistih operacij, ki so skušale Busha spremeniti v kult - vseh tistih svaril, da je kritiziranje Busha isto kot izdaja... vseh tistih sestreljenih novinarjev, ki so preveč drezali v Busha (od J.R. Hatfielda, ki je leta 1999 objavil Bushevo biografijo Fortunate Son in potem naredil samomor, do Dana Ratherja, TV voditelja, ki je problematiziral Bushevo služenje v Nacionalni gardi in bil potem "upokojen")... vseh tistih enačenj Busha in domovine... vseh tistih billboardov, na katerih je pod njegovim portretom stal napis "Our Leader" (Naš vodja), ki je kar klical po brčicah in grafitu "Sieg Heil"... vseh tistih knjig in člankov, ki so peli himno njegovemu "poslanstvu"... vseh tistih avtogramov, ki jih je dal na ameriške zastave... vseh tistih njegovih poziranj v vojaški uniformi, ki je ni nikoli nosil... vseh tistih oznanil, da je "osvoboditelj" in "odrešitelj"... vseh tistih pozivov, da je treba ustavo popraviti in Bushu omogočiti še tretji mandat... in vseh tistih svečanih republikanskih predvolilnih "priseg", ki so šle takole: "Ni mi vseeno za svobodo. Ni mi vseeno za družino. Ni mi vseeno za domovino. In ker mi ni vseeno, obljubljam, da bom garal za to, da bo George W. Bush ponovno izvoljen za predsednika Združenih držav." In kot veste, je kult osebnosti povezan še z eno mentalno operacijo: vladarji, ki so oblečeni v kult, v glavah svojega ljudstva veljajo za "dobre" in "čiste", tako rekoč neoporečne. Svinjarije počnejo njihovi podrejeni, njihovi vezirji. Še več - podrejeni svoje svinjarije prikrivajo, tako da vladarji potem za njih izvejo šele iz medijev. Saj veste, tako kot je Bush šele iz medijev izvedel za sadistično mučenje v Abu Grajbu. Bush je čist. Nič nima s tem. Njegova inavguracija je bila poskus beatifikacije. Izgledal je kot Kaligula, ki se v romanu Jaz, Klavdij v rimskem senatu razglasi za Boga.

Kerryjevsko biografiranje

Busheva inavguracija je bila festival kulta osebnosti - republikanska verzija Hollywooda. In sodeč po filmih, ki so se letos prerivali za Zlate globuse (in ki se bodo zelo kmalu bržda prerivali tudi za Oskarje), se je Hollywood lani poigraval s svojo - "demokratsko" - verzijo kulta osebnosti. Za začetek, neverjetno veliko število filmov, ki so dobili Zlate globuse ali pa bili zanje nominirani, je biografskih. Ni kaj, Hollywood se je lani - v času predsedniške predvolilne kampanje, ki je bila itak tekma dveh likov, dveh osebnosti, bolj kot tekma dveh politik ali ideologij - preživljal z biografiranjem slavnih, genialnih, revolucionarnih, pionirskih osebnosti.

* The Aviator (Martin Scorsese) je biografija ekscentričnega magnata Howarda Hughesa (Leonardo DiCaprio), avanturističnega filmarja, senzacionalista, pilota in lovca na letalske rekorde, "ameriškega junaka", ki je končal kot paranoični, čistunski, blazni, patološko fobični frik.

* Ray (Taylor Hackford) je biografija Raya Charlesa (Jamie Foxx), pevca, ki je s svojim miksanjem gospela in drugih žanrov (R & B, jazz, blues, big band, country ipd.) razjezil cerkvene kroge in postal bog sodobnega popa.

* Kinsey (Bill Condon) je biografija Alfreda Kinseyja (Liam Neeson), zoologa, "najbolj nevarnega Američana", ki je s svojimi pionirskimi raziskavami spolnega življenja Američanov povzročil pravo seksualno revolucijo.

* Hotel Rwanda (Terry George) je biografija Paula Rusesabagine (Don Cheadle), hutujskega hotelirja, ki je leta 1994 - v času ruandskega genocida - rešil več kot 1.000 tutsijev in postal afriška verzija Oskarja Schindlerja.

* Finding Neverland (Marc Forster) je biografija J.M. Barrieja (Johnny Depp), avtorja Petra Pana.

* Beyond the Sea (Kevin Spacey) je biografija popevkarja Bobbyja Darina (Spacey), ki je hotel postati novi Frank Sinatra, a dočakal le 37 let.

* De-Lovely (Irwin Winkler) je biografija Colea Porterja (Kevin Kline), slovitega komponista, ki je mjuzikl obogatil z mnogimi nezgrešljivimi standardi (npr. Let's Do It, Let's Fall in Love, Ev'ry Time We Say Goodbye, Night and Day).

Da bi bilo vse skupaj v popolni rimi s cajtgajstom, se je za tujejezični Zlati globus prerival tudi mehiški Motoristov dnevnik (bio Ernesta Che Guevare), dobilo pa ga je špansko Morje znotraj (bio hudo paraliziranega Ramona Sampedra, ki se bori za evtanazijo). Oh, in ne pozabite na Življenje in smrt Petra Sellersa. Da ne bo kakih nesporazumov: večina teh biografij je povsem tipičnih - rojstvo, mladost, poroka, staranje, smrt. Circle of life. Pač logika letnih časov, o kateri je predel gospod Chance. Večina biografirancev je imela s svojim "genijem" hude težave, pri večini pride do zatona (npr. Bobby Darin za nekaj časa pristane v avtodomu, Ray Charles vstane, pade in ponovno vstane ipd.), neke sorte "spreobrnitve" in comebacka, in dalje - večina biografij se zateka k Freudu. Recimo: Alfred Kinsey, ki je katalogiziral vse oblike moške in ženske spolnosti ter Ameriko defloriral z razkritji, da vsi ljudje - tudi neporočeni - seksajo, da ženske masturbirajo, da je istospolnost nekaj povsem običajnega in da je abnormalna le spolna abstinenca, je imel fanatično puritanskega očeta, Peter Sellers, nevrotični, egoistični narcis, je bil mamin sine, Howard Hughes, ki se je patološko bal umazanije, se je rodil v obsceno bogati družini, sredi kapitala, ki je ojačal njegov analni refleks, Ray Charles pa je oslepel zaradi občutka krivde - ker ni preprečil utopitve svojega mlajšega brata.

Retorika teh biografij je kot ustvarjena za Busha - Bushevo biografijo bi zlahka nategnili na kalup h'woodskih biografij. Pazite: tudi Bush je bil rojen v obsceno bogati družini, tudi Bush je bil mamin sine, tudi Bush je bil hedonist (pijanec), tudi Bush je imel hude probleme z očetom, tudi Bush je imel hude težave s svojim "genijem", tudi Bush je po letih zatona (poslovni debakli) doživel spreobrnitev in comeback, tudi Bush je razdelil javnost. Bush je zrel za h'woodsko biografijo. Ali natančneje: Bushevo filmsko biografijo bi lahko dajali na double-billu s filmsko biografijo Howarda Hughesa. Toda ironija je v tem, da vse te h'woodske biografije izgledajo tako, kot običajno izgledajo demokratske kritike - "biografije" - Busha. Dobro namreč veste, kaj stalno očitajo demokratski stranki - da je v svoji kritiki Busha vedno preblaga in prekratka, da ostane na pol poti, da ne gre nikoli do konca, da noče preveč izzivati, da ne razkrije vsega, da najbolj pikantne reči vedno zamolči, da se vedno ustraši. Recimo: John Kerry je v predvolilnih soočenjih pozabil omeniti Abu Grajb.

Okej, h'woodske biografije so po malem "kritike" biografirancev, hočem reči - vsaka skuša kaj "razkriti". Recimo: Peter Sellers je bil antipatični egomanijak, borderline sociopat in brezdušni ženskar, Bobby Darin je bil mitoman in megaloman, obseden s samopoveličevanjem, Cole Porter in Alfred Kinsey sta bila poročena geja, Ray Charles je bil serijski prešuštnik in džanki, Howard Hughes je bil lunatični hipohonder, ki je pecal mladoletnice. Toda Hollywood ima do svojih biografirancev "demokratski", kerryjevski odnos. Recimo: da je bil J.M. Barrie pedofil, le namignejo, Ray Charles je imel 12 nezakonskih otrok, toda film ustvari vtis, da je imel le enega, Bobby Darin se je od svoje žene ločil in se poročil z drugo, toda film ustvari vtis, da sta bila v času njegove smrti še vedno poročena, in seveda, o Howardu Hughesu izvemo marsikaj, ne pa tudi tega, da je bil fanatični antikomunist, ki je čistko izvedel tudi v svojem studiu (RKO), da je bil povezan z mafijo in s CIO, da je posloval z dikatorji (Batista, Trujillo, Somoza), da je skušal likvidirati Fidela Castra, da je profitiral z vietnamsko vojno in da je kupoval politike, tako republikanske kot demokratske. H'woodska biografija genija izgleda kot Kerryjeva kritika Busha. Ni čudno, da je imel Bush občutek, da dobiva Zlati globus za glavno moško vlogo.