zda / 1984

Kot veste, sta se nedavno srečala Bush in Putin - na nevtralnem terenu, se razume. In zgodilo se je nekaj zelo hecnega. Ko sta sedela za zaprtimi vrati, je Bush izrazil hudo zaskrbljenost nad rusko demokracijo, še posebej nad svobodo tiska, ki da jo Putin omejuje in zatira. Bush je Putina celo poučil, da demokracija potrebuje svobodne medije, ali natančneje - če naj bo demokracija res demokracija, potem se vlada v medije ne sme vmešavati. Putin mu je začudeno odvrnil: Aja? Zakaj so pa potem službe izgubili vsi tisti reporterji TV mreže CBS!? Bush je bil menda šokiran. Tudi ostali člani njegove administracije, ki so bili na tem "zasebnem" mitingu, so menda lovili sapo. Neimenovani insider, član Busheve administracije, ki je vse to spravil v javnost, je ves zgrožen povedal: "Putin je mislil, da smo mi odpustili Dana Ratherja! Vse to je dišalo po romanu 1984." Prorepublikanski mediji in probushevski komentatorji so ponoreli: Le kako je lahko Putin tako dezinformiran? In dalje: Zakaj tuji državniki mislijo, da pri nas delamo tako kot pri njih? Sklep je bil tako rekoč enoglasen: Putin je paranoik, ki verjame urbanim legendam! In ne le paranoik, ampak tudi provokator - ko je potem na tiskovni konferenci to isto vprašanje Bushu zastavil še neki ruski reporter, so vsi to razglasili za Putinovo maslo. Lepo prosim - le kaj ima Bush s čistko na TV mreži CBS? Ko je Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše, po napadu na WTC ameriške novinarje posvaril, da naj pazijo, kaj pišejo in kaj govorijo, to ni bilo Bushevo maslo, kakor tudi ni bilo njegovo maslo, ko so službe drug za drugim izgubljali ameriški novinarji, ki so ga kritizirali, Eason Jordan, eden izmed šefov TV mreže CNN, ki je v Davosu namignil, da ameriški vojaki v Iraku namerno ciljajo reporterje. Ne, Bush ni imel nič s tem. Tako so se odločili njihovi uredniki in delodajalci: kdor kritizira Busha, gre na cesto! To je seveda povsem normalno - toda ne v demokraciji. To se dogaja, toda ne tam, kjer so mediji svobodni - in kjer se vlada ne vmešava v medije. In seveda, Bush ni imel nič s tem, da so - še pred 11. septembrom - ukinili satirični TV show That's My Bush, ki ga je smešil, zbadal in ja, kritiziral. Le kako bi lahko Bush ukinil TV show? Nemogoče. Kje neki! Zakaj? Ni potrebe. Le njegovi prijatelji so poklicali prijatelje, ki so poklicali prijatelje, ki so poklicali prijatelje, ki so poklicali šefe korporacij, ki so oglaševale v tem showu - in prijatelji so oglase umaknili. V dobro gledanem showu na lepem ni hotel več nihče oglaševati. In dobro veste, kako je: če ni oglaševanja, ni showa. That's My Bush!

Dan Rather, po rodu Teksačan, je pred kratkim - 9. marca - sestopil kot voditelj udarnih, osrednjih večernih poročil na mreži CBS ("Evening News"). Izraz sestopil kakopak ne ustreza temu, kar se je zgodilo - Rather, steber ameriškega žurnalizma, ki je ta poročila vodil natanko 24 let, je bil v sestop prisiljen. Bolje rečeno, ni mu preostalo drugega, kot da je odstopil. Mreža CBS je naredila vse, da ne bi izgledalo, da je bil odstavljen - glede na slavo in minulo delo si je pač zaslužil "častni sestop". Zakaj je moral Rather oditi? Iz dveh razlogov: prvič, ker je kritiziral Busha, in drugič, ker so bili potem pritiski bušijev, republikanskih lobijev in desnih medijev prehudi - ja, bušiji so hoteli njegovo glavo. In ta zahteva je bila orkestrirana. Do zadnjega detajla. Do zadnje krvoločnosti. Kaj se je zgodilo, ni nobena skrivnost: lani septembra, v najbolj divji fazi predsedniške predvolilne kampanje, ko so probushevski "vietnamski veterani za resnico" na dolgo in široko problematizirali Kerryjevo služenje v Vietnamu, je mreža CBS v popularni oddaji "60 Minutes" objavila prispevek, ki je problematiziral Bushevo služenje v Nacionalni gardi, s katerim se je Bush, kot vemo, izognil služenju v Vietnamu. Prispevek je imel tri sporočila: prvič, Bush je v Nacionalno gardo prišel po zvezah - po očkovi intervenciji, drugič, Bushu so med služenjem gledali skozi prste, in tretjič, Bush svojega vojaškega roka ni častno odslužil, ampak je predčasno izginil. V prispevku se je pojavil tip, ki je reč potrdil, in to iz prve roke - ja, Bush starejši je naročil, da naj Busha mlajšega pošljejo v Nacionalno gardo, ne pa v Vietnam. In predložili so dokumente, "memorandume", ki jih je napisal že zdavnaj pokojni polkovnik Nacionalne garde in ki naj bi potrjevali, da Bush obveznosti do Nacionalne garde ni izpolnil. Prispevek je povezoval Dan Rather. Potem pa je počilo. Konzervativni, prorepublikanski del blogosfere je takoj oznanil, da je tip, ki so ga imeli v prispevku, sumljiv in pristranski - in da so tudi sami dokumenti sumljivi. Še več - da so ponarejeni. Rather in njegovi so se trudili, da bi dokazali, da so dokumenti avtentični, toda ni jim uspelo. Pritiski z desne so bili tako hudi, tako bučni in tako histerični (Rathergate!), da je moral Rather prispevek preklicati in se opravičiti. Ironija te tragedije je na dlani: o tem, da je Bushu služenje v Nacionalni gardi zrihtal oče in da služenja ni opravil do konca, ni sicer nobenega dvoma, toda dokument, ki naj bi to potrjeval, je bil ponaredek. Dokumenti so sicer govorili resnico, toda niso bili avtentični. Uradna verzija - da je Bush v Nacionalno gardo odšel po neodvisni, samostojni in nepristranski odločitvi naborniške komisije - je bila itak tako za lase privlečena, da ji niso verjeli niti sami bušiji.

Sestrelitev

Rezultat: producenta tega prispevka je mreža CBS takoj odpustila, tri uslužbence, ki so sodelovali pri pakiranju tega prispevka, je prisilila, da so sami odstopili, medtem ko se je z Ratherjem začela pogajati o sestopu, ki je bil scela in povsem neizbežen. Za D-Day so določili 9. marec - dan, ko je pred štiriindvajsetimi leti od legendarnega Walterja Cronkitea prevzel mesto voditelja osrednjih poročil. Rather je resda star 73 let in njegovi ratingi resda že nekaj časa ne dosegajo ratingov konkurence (ABC in NBC), toda nobenega dvoma ni, da je bil sestreljen - da je bil torej žrtev stranke, ki je na oblasti. Vprašanje št. 1 je bilo: kako to, da je Rather nasedel ponarejenemu dokumentu? Mnogi so tedaj namigovali, da mu je bil ponarejeni dokument podtaknjen, ali bolje rečeno - da je bil podtaknjen tipu, ki ga je predal Ratherju oz. oddaji "60 Minutes". Z eno besedo: republikanci, ajatole umazanih trikov, so spet izvedli trik, ki ga niso izvedli prvič. Naj vas le spomnim na situacijo: prvič, predvolilna kampanja je bila na vrhuncu, drugič, šlo za biti ali ne biti, tretjič, Kerryja je bilo treba za vsako ceno ustaviti in kompromitirati, in četrtič, republikanci so orkestrirali in sponzorirali medijski atentat na Kerryja - na vse mogoče in nemogoče načine so dokazovali, da Kerry ni vojni junak, da si vseh tistih odlikovanj ni zaslužil in da je vse junaške prizore v Vietnamu zrežiral. Če so hoteli republikanci ponovno ustoličiti Busha, so morali ubiti mit o Kerryju kot pogumnem poveljniku in nacionalnem junaku, kar so najlažje storili tako, da so kompromitirali njegovo služenje v Vietnamu, toda obenem so vedeli, da bodo skušali demokrati in mediji to "uravnotežiti" s kompromitiranjem Bushevega "nečastnega" služenja v Nacionalni gardi. Ergo: napad na Busha je bil neizbežen. Vprašanje je bilo, ali lahko ta predvideni medijski napad na Busha sami režirajo. Odgovor: da. Le veliki medijski ribi, ki Bushu ni ravno naklonjena in pri kateri obstaja velika verjetnost, da bo "zgrabila", je treba podtakniti ponarejeni dokument. Ko riba "prime", v ogenj pošlješ svoje jurišnike, ki dokument razkrinkajo. S tem, ko dokument razkrinkajo, storijo še dvoje: prvič, diskreditirajo prinašalca tega dokumenta, in drugič, diskreditirajo samo topiko - "problem" Bushevega služenja v Nacionalni gardi. Specifično: s tem Bushevo nečastno služenje v Nacionalni gardi tako relativizirajo, da postane nebistveno. Ponarejeni dokument je preventivni udarec, s katerim relativiziraš, zamegliš in miniraš zgodbo, ki te ogroža. Ko kompromitiraš posrednika te zgodbe, kompromitiraš tudi samo zgodbo, ki se je potem ne dotakne nihče več. Mreža CBS je najela privatne detektive, ki naj bi odkrili "vir", pač tega, ki je izvirno priskrbel ponarejene dokumente, toda po volitvah je iskanje presahnilo. Bilo je prepozno. Resnica ni več nikogar zanimala.

Republikanci so tako ubili dve muhi na en mah: prvič, Ratherjevo zgodbo o Bushevem služenju v Nacionalni gardi, in drugič, samega Dana Ratherja, ki so ga imeli na muhi že leta, okej, desetletja. Zato ne preseneča, da konzervativci niso v en glas vpili le, da je Rather zlorabil svoj položaj in skušal "zrušiti" Busha, ampak da je to kronski dokaz, da je Rather del liberalne zarote. V zadnjih letih je dal številne intervjuje, v katerih je med drugim rekel, da Busheva administracija razglaša lažne alarme, s katerimi skuša zamegliti pozornost javnosti in prikriti svojo šlamparijo pred 11. septembrom... da je ameriške novinarje strah, da si ne upajo nič vprašati in da se ovijajo v patriotizem... in da je Busheva administracija tako omejila dostop do informacij kot v času vojne, velike ali male, še nobena do zdaj. Jasno, Rather je v svojih "Evening News" pokazal tudi prve fotke iz Abu Grajba. Republikanski aktivisti so leta 2000 lansirali spletno stran ratherbiased.com, ki je sproti beležila in arhivirala njegove liberalizme. Celo odštevali so čas, ki mu je še ostal. Republikance je ob pogledu na Ratherja bolela glava. Ne brez razloga - njegovi verbalni dueli z republikanskimi prvaki so bili legendarni. Ko je leta 1974 predsedniku Richardu Nixonu zastavil zoprno vprašanje, ga je Nixon vprašal: "Ali kandidirate za kako funkcijo?" Rather je odvrnil: "Ne, gospod predsednik - pa vi?!" Leta 1988 je Busha starejšega, republikanskega predsedniškega kandidata, tako masiral z vprašanji o njegovi vpletenosti v afero Iran-contra, da ga je spravil ob živce - in sebe tudi. Aspirin, ki so ga jemali republikanci, je tako bolela glava, da je senator Jesse Helms, eden izmed najbolj mračnih hardlinerjev, konzervativce leta 1985 pozval, da naj se združijo, zberejo denar in kupijo CBS, da bodo lahko postali Ratherjevi šefi. Republikanci so čakali le na priložnost, da ga sestrelijo.

Podtaknjenci in drugi ponaredki

Kaj torej? Se Busheva vlada vmešava v medije ali ne? Se. Zelo. Ne pozabite, da je časopis USA Today razkril, da je ministrstvo za izobraževanje Armstrongu Williamsu, slovitemu konzervativnemu kolumnistu in TV komentatorju, skrivaj plačalo 241.000 dolarjev, da je v svojih kolumnah, ki jih objavljajo mnogi časopisi, in svojem TV showu, ki ga predvaja več kot 60 lokalnih postaj, promoviral Bushev koncept vzgoje & izobraževanja ("No Child Left Behind"). Še več, naredil je celo fafaški, povsem propagandni intervju z ministrom za izobraževanje. Bush je rekel: "Tega v Beli hiši nismo vedeli!" Tipično - Bush ni spet nič vedel. Kot vedno. A to še ni bilo vse. Kmalu zatem je Washington Post razkril, da je Maggie Gallagher, ugledna kolumnistka in ekspertka za družinsko problematiko, od ministrstva za zdravstvo skrivaj dobila 41.500 dolarjev, da je v svojih kolumnah in komentarjih promovirala Bushevo družinsko politiko (svetost zakonske zveze med moškim in žensko, predzakonska abstinenca, prekletstvo ločitve ipd.). Tudi to še ni bilo vse. Kmalu se je namreč izkazalo, da je ministrstvo za zdravstvo skrivaj honoriralo tudi Michaela McManusa, čigar kolumno o etiki & religiji redno objavlja več kot 50 časopisov. Za promoviranje Busheve družinske agende je pospravil 10.000 dolarjev. Z eno besedo: Williams, Gallagherjeva in McManus so bili Bushevi podtaknjenci. Ja, Bushevi prikriti agit-propovci. Koliko tovrstnih, plačanih, "subvencioniranih" podtaknjencev se še skriva v ameriških medijih, ni jasno, je pa povsem jasno, da se Busheva vlada zelo vmešava v medije. Le koga bi lahko po vsem tem še presenetilo, da je Busheva administracija v prvem mandatu za PR zapravila 250 milijonov dolarjev (samo lani 88!), dvakrat več kot Clintonova administracija v drugem mandatu.

Dan Rather je objavil ponarejene dokumente - Williams, Gallagherjeva in McManus so ponaredki Busheve administracije, ki pa je ameriške medije prestrelila še z eno sorto podtaknjenih ponaredkov: z režiranimi, igranimi, propagandnimi prispevki, ki so bili predstavljeni kot povsem običajna, legitimna novinarska poročila. Lani se je namreč kar nekajkrat izkazalo, da so "novinarske prispevke", ki so jih vrtele različne TV postaje, sproducirale PR agencije, ki jih plačuje Busheva administracija. Ti prispevki so promovirali različne Busheve programe, zapakirani so bili kot TV reportaže, kot news stories, povezovali pa so jih lažni reporterji, de facto igralci, ponaredki Busheve administracije - "Iz Washingtona poroča Karen Ryan." Ali pa - za špansko govoreče področje - "Alberto Garcia". Nista bila edina. Gledalci niso vedeli, da so to le igralci in da so to le PR sporočila, depeše Busheve administracije, ki so vključevale tudi inscenirane tiskovne konference, na katerih je publika - sami igralci! - Busha sprejela z ovacijami. Bolje rečeno, davkoplačevalci niso vedeli, da so to le navadni ponaredki, plačani z davkoplačevalskim denarjem. Mnoge TV postaje so mirno sprejele to prikrito "Bush TV", to mater vseh ponaredkov. In da bi bila ironija popolna, so Busheva ministrstva potem transkripte teh "prispevkov", ki so jih sama naročila in plačala, objavila na svojih spletnih straneh, češ glejte, kako mediji hvalijo naše izobraževalne, zdravstvene in upokojenske programe in iniciative. TV postaje so vedele, da so ti "prispevki" le propagandne fikcije, toda tega niso povedale - razlike med njihovo in Bushevo politiko očitno ni. Strinjajo se z vsem, kar reče Bush. Po malem iz strahu, po malem iz patriotizma in po malem zato, ker nočejo ostati brez oglasov. In da bi bila mera polna, je Bush prejšnji teden napovedal, da bo vlada s to prakso nadaljevala - ker da je povsem legalna.

Ni kaj, Busheva vlada se je zelo vmešala v medije. Še več, podtaknjenca - ultimativni ponaredek - so nedavno odkrili celo med dopisniki iz Bele hiše. Med reporterji, ki imajo dostop do Bele hiše in vseh tiskovnih konferenc, tudi Bushevih, se je motal tudi "Jeff Gannon", dopisnik internetne tiskovne agencije Talon News, za katerega pa se je izkazalo, da je v resnici republikanski aktivist po imenu James Guckert, da kot novinarske članke objavlja tiskovna sporočila Bele hiše, da se v prostem času ukvarja s prostitucijo in da je agencija Talon le republikanska ekspozitura. Jeff, ki je povsem resno poročal, da skušajo liberalci ukiniti Božič, je bil tipični podtaknjenec - ko je kak reporter na tiskovni konferenci zastavil zoprno vprašanje, je dal tiskovni predstavnik Bele hiše takoj besedo Jeffu, ki je pohvalil Busha, zamenjal topiko in potem zastavil mehko, nežno, prorepublikansko vprašanje. Ob koncu januarja mu je dal besedo celo sam Bush - Jeff ga je vprašal, kako bo delal z demokrati, ko pa so tako "ločeni od realnosti". Nič, Jeff je bil ponaredek - le del Busheve propagandne mašine, ki diši po letu 1984.