marihuana / Parada prepovedane rastline

Manifestacija, ki propagira eno najbolj čislanih rastlin, konopljo, in ki je nastala na podlagi vsakoletnih newyorških pro-pot protestov, se je letos, ob svoji šestletnici, razširila na skoraj tristo metropol in večjih mest. Zaradi vse številnejše udeležbe kadilcev marihuane po vsem svetu se je že prijemlje ime Global Marijuana March. Čudno bi bilo, če tudi pri nas, kjer se pokadijo ogromne količine trave, ne bi pripravili tega dogodka in se vsaj v skromnem številu zbrali v javnosti, brez strahu pokadili kakšen džojnt in na tak miroljuben način izrazili svoje mnenje o nesmiselnosti prohibicije. Sploh zdaj, ko svetovna politika pod ameriško komando narekuje vse ostrejši odnos do drog in jih povezuje s terorizmom. Celo Nizozemska je pod pritiski napovedala preobrat v politiki do drog, čeprav se milijoni po svetu zavzemajo ravno za takšno pravno ureditev, kot jo ima glede tega najliberalnejša država. Med mesti, kjer so se zbrali protestniki, sta bila tudi Maribor in Ljubljana. Drugače od drugih podobnih zborovanj, ki jih pripravijo aktivisti, v Sloveniji za javnim predstavljanjem konoplje kot vsestranske rastline stojita glavni študentski organizaciji oziroma posamezniki znotraj sistema. V Mariboru boj proti prohibiciji navadno zaznamujejo s tednom filma in z okroglimi mizami, v Ljubljani pa se, kot se spodobi, brez sramu v zrak vijejo opojni dimi.

Pro & kontra

Glavni protagonist zadnjih let je Matej Jankovič, ki ni sodeloval le pri prvem marihuanskem maršu, zadnja tri leta pa tako rekoč sam, ob pomoči Konoplja.org, postavi manifestacijo na noge. Po prvem MMM se nikomur več ni dalo ubadati z organizacijo in izpostavljati svojega imena v javnosti, zato je delo prevzel kot predsednik študentov na FDV. "Kadil sem gandžo in sem zadevo poznal. Najbolj pa sem angažiran, ker sem pet let živel na Švedskem in vem, kaj pomeni prohibicija. Prepoved uživanja alkohola tam ne deluje, saj ga popijejo prav toliko kot v tistih državah, kjer je tradicija pitja alkohola konstanta, čeprav ga pijejo samo za konec tedna." Namen prireditve je poleg opominjanja javnosti predvsem razbijanje stereotipov, kot so, da je trava najbolj razširjena droga na svetu, kar je popolnoma zgrešeno glede na podatke o količinah popitega alkohola in pokajenih cigaret. Na kupu so zbrane vse informacije, ki bi marsikomu, predvsem kakšnemu politiku, prišle zelo prav, vsaj glede na nekatere javno izrečene trditve, ki nimajo zveze z realnostjo in kažejo kvečjemu pomanjkanje znanja o tej temi. "Najhujša stvar pri gandži je, da se ne sme uporabljati v medicinske namene; to je nesprejemljivo. Druga stvar, vsak dan se operira z absurdnimi informacijami, da preveč mladoletnikov uživa gandžo, da bi se ob kakršnikoli regulaciji oziroma dekriminalizaciji še bolj razširila med njimi, to so stereotipi, ki ne držijo. Vsak, ki se pozanima, vidi, da to ni res, ko odpre knjigo ali ko gre na ulico ..."

Cilji, za katere se zavzemajo prireditelji, so se od prvih plahih javnih poskusov množičnega zakajanja spremenili skupaj s protagonisti, ki tudi sami zorijo. Sprva so boječe zahtevali zgolj milejši odnos do uživalcev trave, kaj kmalu pa so se začeli zavzemati za drugačen odnos do vseh drog, saj negativen odnos povzroča preveč konfliktov znotraj družin in v sami družbi. "Vsako drogo je treba regulirati, sicer je bolj prisotna. Ima pa vsaka svoje značilnosti. Zato fokus usmerjamo na človeka, zato je potreben kulturni vpliv, da postane vse skupaj nadzorovano." V prohibiciji je vedno več zlorab substance kot pred njo. Dober primer je Švica, kjer so dolgoletnim heroinskim odvisnikom začeli poskusno dodeljevati brezplačne odmerke. Tako so si lahko našli službe in stanovanja, ni se jim bilo več treba vse dneve ukvarjati z nabavo heroina. "Enostaven prehod od prepovedi v regulacijo je iz teh ljudi naredil normalne člane družbe, prej pa jih je družba odklanjala." Očitna je dvoličnost položaj, saj kljub prepovedi policisti vsako leto sedejo za isto mizo z organizatorji in sklenejo nekakšen tihi dogovor, da na kraju dogodka ne bodo posredovali. Če bi bila trava res kakšen nevaren strup, kot denimo strihnin, in bi si ga udeleženci na taki prireditvi podajali in tako zastrupljali drug drugega, bi organi pregona nedvomno ukrepali. Milejši odnos vseeno kaže, da se najbolj vpleteni v pregon dobro zavedajo, da gre za nesmiselno politiko oziroma, kot nam je ob neki priložnosti zaupal sam šef kriminalistov: "Nas ne zanima, ali ima kdo doma kilo trave, če jo ima za svojo rabo in je ne prodaja ..."

Konservativnejši del slovenskega podmladka, združen okoli SLS in SDS, pa ni takega mnenja, saj se je ostro odzval na Million Marihuana March 2005. Predsednik Nove generacije SLS Rok Ravnikar je medije bombardiral z izjavami za javnost, v katerih je zaskrbljeno ugotavljal, da se v mladinskih organizacijah pojavljajo težnje po normalizaciji zlorabe drog. Nesprejemljiv je tudi marš, "ki skuša prikazati uživanje marihuane kot nekaj povsem normalnega, sprejemljivega, celo spodbudnega. Sprašujemo se tudi o nenamenskosti porabe študentskega denarja za projekte takšne vrste." Zato Nova generacija nasprotuje vsakršnim poskusom liberalizacije in se zavzema, da bi konoplja še naprej ostala na seznamu z drugimi drogami. Hkrati je pozvala tudi ministrstvi za pravosodje ter za delo, družino in socialne zadeve, naj čim prej vzpostavita možnosti za izvajanje alternativnih kazni za kadilce, saj samo plačevanje položnic kot pri drugih prekrških ni dovolj. Še posebej so opozorili na dvomljive podatke, ki se glede uporabe in učinkov trave pojavljajo v javnosti, in na škodljivost odprave prohibicije: "V Novi generaciji SLS menimo, da medicinske raziskave o uporabnosti nekaterih sestavin marihuane v zdravstvene namene vsekakor nimajo nič skupnega z rekreativnim uživanjem marihuane, ki povzroča številne telesne, duševne in družbene težave." To tezo je na skupni tiskovni konferenci podkrepila tudi predsednica sorodnega podmladka SDS Alenka Jeraj in s tem nekako predstavila zdajšnjo vladno usmeritev na tem področju.

Zakajalski praznik

Kljub prepričanju nekaterih hašišarska scena pri nas ni tako amaterska in se ukvarja z že čisto drugačnimi dimenzijami. Dilerji sami izdajajo knjige o gojenju, javno pa se organizirajo tudi okrogle mize o tej temi, kot je bila nedavno v Celju pod patronatom najdejavnejšega društva Konoplja.org. Pristna slovenska domačica je zelo kakovostna, število kadilcev pa je tako naraslo, da zadnja leta zelo hitro izgine iz prodaje in se zato pokadijo tone uvoženega skunka in šita. Primerne so tudi cene, saj bi v tem trenutku za gram dobre domačice odšteli povprečno okoli 1200 SIT, običajna cena gensko do maksimuma izkoriščenega skunka pa je okoli 1700 SIT ali 1300 SIT za gram pretežno amsterdamskega hašiša. Praksa pristojnih organov ne sledi dejanskemu razmahu. Zato so tudi na letošnji manifestaciji konopljinih privržencev policisti sodelovali samo kot nedejavni opazovalci. Veliko bolj angažirani so bili predstavniki podmladka SLS, ki so že pred podhodom v park Tivoli nadlegovali udeležence s propagandnim gradivom "Marš, marihuana", ki je namigovalo na prehod z mehkih drog na trde. Sem in tja je kdo pomislil, da je že prišel na prizorišče letošnjega marša in da se že delijo kakšni nasveti o konoplji, a se mu je nos hitro pobesil, ko je prebral letak.

Tokrat so prireditelji imeli srečo, da je isti dan potekal pohod okoli okupirane Ljubljane in da so njegovi udeleženci zasedli tradicionalno mesto hašišarjev na Kongresnem trgu, saj je mirna in zelena lokacija v Tivoliju veliko primernejša za takšno vrsto druženja. To se je poznalo tudi na veselih in razpoloženih obrazih. Čez dan se je zbiralo vse več ljudi, zvijali so svoje smotke pretežno s hašišem in skunkom in proti večeru je v zrak spuščalo oblake dima že več kot tisoč privržencev zeli. Povprečje so sestavljali dijaki in študentje, ki še entuziastično upajo na liberalizacijo, še več pa je bilo tistih, ki so prišli zgolj uživat v sončnem dnevu v park, kjer so se vsaj enkrat v letu počutili kot normalni ljudje. Kot se ob dogodku takšne vrste spodobi, je veliko več maršarjev za marihuano posedalo kot stalo ali se zibalo v ritmu. Zato so bile za njihova ušesa poskočne zasedbe, kot je punk bend Carina, malce preživahne, so pa prišli bolj na svoj račun z mehkimi reggaejaškimi ritmi proti večeru. Sem in tja je med uživalce marihuane zablodil kakšen sprehajalec, ki pa se mu dogajanje v lepem vremenu ni zdelo prav nič posebnega in zgolj, če bi bolje pogledal, bi mogoče ugotovil, da debele smotke, ki jih v rokah stiskajo skorajda vsi udeleženci manifestacije, niso navadne cigarete, ampak zvitki marihuane, ki so si jih tudi tokrat udeleženci privoščili v izobilju. Tako se je ob druženju prijateljev in godbi glasbenih podpornikov mirno, brez kakršnihkoli zapletov končal še en Million Marihuana March. Glavno vprašanje nekaterih udeležencev je bilo, kolikokrat se bodo morali še zbrati in pokazati, da niso nikakršni kriminalci, preden bodo tisti, ki odločajo, dokončno dojeli in spregledali ...