nove tehnologije / Digitalna kinematografija

Digitalna fotografija je v zadnjih nekaj letih povsem zasenčila klasičen celuloidni fotografski film, saj klasične fotoaparate uporabljajo samo največji ljubitelji ali pa kakšen profi fotograf. Klasična fotografija je pač doživela podobno usodo, kot so jo pred tem vinilne plošče, ali kakršna v prihodnje čaka glasbene cd-je. Na seznamu na "smrt" obsojenih pa se je znašel tudi 35-milimetrski filmski trak, ki še vedno kraljuje v večini svetovnih kinematografov. Klasične 35 mm projektorje bodo, kot kaže, kmalu nadomestili digitalni nasledniki. Pionirsko vlogo na evropskih tleh je prevzela Irska, kjer sta konec marca minister za šport, umetnost in turizem in irski Film Board objavila ambiciozen načrt, da bodo v 500 kinematografih po vsej Irski pa tudi v britanski Severni Irski kmalu začeli zamenjevati klasične kino projektorje z novimi digitalnimi projektorji. Temu zgledu bo prva sledila Velika Britanija. Tam naj bi s sredstvi UK Film Councila namestili digitalne projektorje v 250 dvoranah.

Digitalni projektorji, katerim so se dosedaj kinematografi izogibali z izgovorom, da projekcije na njih ne dosegajo takšne kakovosti kot pri klasičnih projektorjih, so očitno izpopolnjeni, saj tudi doslej skeptični filmarji priznavajo, da je kakovost projicirane slike več kot očitna. Digitalna tehnologija pa iz kinematografov izganja tudi drobne praskice in migetanja, ki so bili značilni za projekcije na celuloidnem traku. Glavna prednost digitaliziranih kinematografov pa naj ne bi bila samo do gledalcev bolj prijazna projekcija filma. Določene prednosti naj bi imeli tudi filmski ustvarjalci, saj jim ne bo treba več moledovati za deset tisoče ali sto tisoče evrov za povečavo njihovega filma na filmski trak, da bi ga lahko prikazovali v kinematografih. Naj spomnimo, da je slovenski filmski sklad za povečavo remek dela Francija Slaka Pesnikov portret namenil kar 25 milijonov tolarjev. Zato da ga bodo morda kdaj nekoč kje drugje vrteli tudi v kinematografih. Podobno je bilo z veliko slovensko teen filmsko uspešnico Tu pa tam. Slednjo so morali s sponzorskimi sredstvi spraviti na filmski trak, da so jo lahko sploh predvajali tudi po zastarelih kinih po slovenski provinci.

Digitalna kinematografija naj bi tudi pospešila nekakšno filmsko demokracijo, saj naj bi s tem dobili priložnost številni zapostavljeni ustvarjalci, ki so za realizacijo svojih del za finančna sredstva moledovali v produkcijskih hišah in pri drugih sponzorjih. Podobno kot so internet in mp3-ji premešali pravila v glasbeni industriji. Svojo glasbo lahko tudi brez pomoči založbe ponuja slehernik. Eden od glavnih argumentov, zakaj so se Irci odločili zamenjati klasične kinoprojektorje z digitalnimi, je tudi distribucija filmov. Izdelava filmskih kopij za distribucijo po kinematografih ni ravno poceni. Filmi pa se tudi povsod po svetu predvajajo po nekakšni hierarhiji. Premiere in prve projekcije se dogajajo v najbolj elitnih in obiskanih kinematografih. Na podeželje pa pridejo z nekajmesečno ali celo letno zamudo. Digitalne kopije filma pa bodo lahko predvajali sočasno v vseh 500 kinih naenkrat. Podobno bo z globalno distribucijo filmov, ki se bo lahko v vsak konec sveta dogajala sočasno v enem dnevu. Večinoma prek satelitskega prenosa podatkov ali prek podatkovnih vodov.

Največja zagovornika digitalne filmske tehnologije sta režiserja George Lucas in Steven Soderbergh (Seks, laži in videotrakovi, Preprodajalci, Oceans 11, Erin Brockovich ...), pa tudi legendarni David Lynch je izjavil, da je celuloidni trak zanj preteklost. George Lucas je že pred leti glasno napovedoval smrt celuloidnega traku. Njegova Vojna zvezd - Epizoda 1 iz 1999. - pa je bil prvi film, pripravljen za digitalno kino distribucijo. Toda to ni prepričalo lastnikov kinematografov, ki so šele zdaj začeli razmišljati o novih tehnologijah, kljub temu da so bili gledalci pri poskusnih projekcijah zelo zadovoljni. Še bolj radikalno razmišlja Soderbergh, ki je skupaj z medijskim podjetjem 2929 Entertainment napovedal precej ambiciozne načrte, po katerih naj bi novi filmi sočasno štartali v kinematografih, na DVD-jih in na plačljivih programih digitalne televizije HD TV. Takšnim iluzornim idejam močno nasprotujejo lastniki kinematografov, saj naj bi jim to še dodatno odžiralo zaslužek.

Kaj pa Slovenija? V Sloveniji se je kino scena bolj ali manj osredotočila na zdaj še popularne multikine Kolosej in Planet Tuš. Pri Tušu so se nam sicer pohvalili, da oba njihova multikina v Celju in Novem mestu "že razpolagata v vseh svojih dvoranah z zelo kakovostno opremo za digitalno predvajanje filmov. Pomemben element, ki dopolnjuje zmožnosti tehnologije, je tudi velikost filmskih platen. Tako platno v največji dvorani meri kar 150 m2". Pri Koloseju pa za zdaj še vedno prisegajo zgolj na klasične projektorje, saj naj bi bili, kar se tiče kakovosti predvajanja, še vedno tehnološko boljši. O načrtih za prihodnost pa za zdaj nočejo govoriti. Sicer pa naj bi v njihovi novi areni zrasla velikoslikovna kino atrakcija IMAX, ki naj bi omogočala tudi 3D filmske projekcije. Tudi o tej nam pri Koloseju niso hoteli nič povedati. Govori pa se, da bodo (rabljeno) opremo dobili iz Nemčije, kjer je nedavno že propadlo nekaj tovrstnih kino zabavišč.