rdečearmejci / Osvoboditelji ali okupatorji?

Ko so pred častno tribuno na Rdečem trgu v Moskvi pripeljali tovornjaki, polni starcev, od katerih je vsak nosil vsaj osem križev, so svetovni voditelji, ki so med govorom predsednika Ruske federacije seveda sedeli, nemudoma vstali s sedežev. Tako so izkazali spoštovanje tem možem, ki na začetku druge svetovne vojne niso mogli imeti več kot osemnajst ali dvajset let, sicer slovesnosti ob 60. obletnici osvoboditve ne bi dočakali.

Šlo je za človeško, bolj ali manj spontano priznanje svetovnih voditeljev, izkazano starcem, ozaljšanim z vojaškimi odlikovanji, hkrati pa so s tem izrazili tudi svoje mnenje o razpravah, ali je udeležba rdečearmejcev pri zmagi nad nacizmom in fašizmom pomenila prispevek k evropski svobodi ali k nezaželenemu širjenju tistega, česar nikakor ne moremo imenovati svoboda, a se je s stalinističnimi "diplomatskimi" metodami in strategijo uveljavilo v velikem delu Vzhodne Evrope.

Bistvo teh razprav morda najbolje odslikava "dialog na distanci" med prejšnjim in sedanjim češkim predsednikom, med dvema Vaclavoma, Havlom in Klausom, ki je potekal že pred moskovsko parado, vse pa kaže, da se bo nadaljeval.

Vaclav Havel je na dan parade ob 60. obletnici zmage nad nacizmom zanikal trditve, da je podpisal dokument, s katerim je več kot sedemdeset uglednih osebnosti slavje v Moskvi razglasilo za parodijo. A s tem se prvi češki predsednik, eden izmed najznamenitejših antikomunističnih disidentov in vodja uspešne češkoslovaške žametne revolucije, ni distanciral od protesta nasprotnikov moskovske parade, hotel je le povedati, da mu dokumenta sploh nihče ni ponudil v podpis. Nato je dodal, kar je bilo v skladu z njegovim vsem dobro znanim mnenjem o tem vprašanju pričakovati. Dejal je, da popolnoma razume tiste, ki se jim zdi sovjetsko osvobajanje Evrope dvoumno, čeprav se zavedajo, da je stalinistični režim več deset tisoč sovjetskih vojakov zlorabil za dosego Stalinovih osebnih ciljev.

Mnenju, da konec druge svetovne vojne številnim državam, posebej še tistim, ki so bile vključene v ZSSR, ni prinesel svobode, ampak okupacijo, so se pridružili tudi politiki iz treh baltskih držav, Litve, Latvije in Estonije, in vnovič zahtevali, naj se jim sedanje rusko politično vodstvo opraviči za priključitev, saj se sicer proslave sploh ne bodo udeležili.

Dokument, ki so ga podpisali nasprotniki moskovske parade, so v češkem tisku iz aktualnopolitične perspektive označili za "obračunavanje" podpisnikov z Vladimirjem Putinom, veterani, ki so dejansko porazili nemški nacizem, pa so bili po mnenju čeških novinarjev v spor vpleteni popolnoma po nepotrebnem in zelo neokusno.

Drugi Vaclav, sedanji češki predsednik Klaus, ki drugače od baltskih in gruzijskih voditeljev niti za hip ni pomišljal, ali naj se odpravi v Moskvo, se je odločil za čisto drugačno pot. Pozval je - morda je bilo to slišati klišejsko, gotovo pa ne nepotrebno - k razmišljanju o vzrokih vojne tragedije in o njenih posledicah, da vsi skupaj ne bi nikoli več dopustili, da se kaj takega ponovi.

Na pogosto vprašanje, ali sta vojna in širjenje komunizma, ki je sledilo, vzročno povezana, je predsednik Klaus odločno odgovoril, da "se ti dve stvari ne smeta prekrivati". Milijoni ruskih žrtev in milijoni ruskih vojakov se gotovo niso borili za uvedbo komunizma, ampak za obstoj svoje države. Poskus prekrivanja tega boja z nečim drugim je po mnenju predsednika Klausa nedopusten. To, da Rusija še sedaj pripisuje tolikšen pomen zmagi nad nacizmom in fašizmom, je človeško razumljivo. V drugi svetovni vojni je izgubila 27 milijonov prebivalcev, je dejal češki predsednik.

Vendarle Klaus ni skrival nezadovoljstva nad tem, da je med vojnimi veterani Putin odlikoval tudi poljskega generala Jaruzelskega, katerega vojaki so leta 1968 v sestavi enot Varšavskega pakta sodelovali pri zasedbi Češkoslovaške. Izrazil je nezadovoljstvo s tem, da je bil odlikovan človek, ki je bil v popolnoma drugačnih zgodovinskih okoliščinah med tistimi, ki so s silo poskušali ohraniti položaj in podaljšati življenje - to jim je za nekaj desetletij dejansko uspelo - osovraženemu enoumnemu komunističnemu režimu v svoji soseščini.

Vendar takšno mnenje ni enako nestrinjanju s tem, da proslava ob 60. obletnici zmage nad fašizmom poteka v državi, ki je na oltar zmage položila več deset milijonov življenj. Število žrtev se je zaradi stalinističnega nasilja predvsem nad pripadniki lastnega naroda še občutno povečalo, česar pa vsekakor - kljub nekaj diktatorjevim portretom, ki jih je bilo videti na moskovskih ulicah - 9. maja na Rdečem trgu ni nihče proslavljal.

Povsem nekaj drugega je "jubilejna pozaba" tistih, ki niso bili pripadniki velikih narodov ali velikih armad, pa so kljub temu v popolnem neskladju s svojo majhnostjo prispevali levji delež k zmagi nad nacizmom in fašizmom, predvsem s tem, da so nepričakovano zaposlili številne nemške divizije, ki bi bile sicer poslane na druge fronte. Nihče, ne Putin ne drugi iz "velike koalicije zmagovalcev", se jih v tem jubilejnem letu ni spomnil, izjema je le novi češki premer Jiri Paroubka, ki je ob dnevu zmage dejal, da "ne smemo pozabiti, kako pomemben je bil prispevek jugoslovanskih partizanov k zmagi nad fašizmom". Pravzaprav so se teh partizanov, čeprav posredno, na dan zmage vendarle spomnili onstran oceana, kjer so podelili posmrtno odlikovanje vodji njihovih smrtnih sovražnikov Draži Mihailoviću, poveljniku četniških enot, za katere je dokazano, da so v nasprotju z narodnoosvobodilnimi enotami sodelovale s hitlerjevskimi formacijami.