Te dni je Evropa praznovala šestdesetletnico konca II. svetovne ter zmage nad fašizmom in nacizmom. In kdo je bil največji zvezdnik te epske fešte? Kdo je prišel, da bi nam razložil, da je bila vojna Zlo in da se kaj takega ne sme več ponoviti? Točno - George Bush. Človek, ki je trenutno vpleten v serijo vojn. In to kot agresor.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Te dni je Evropa praznovala šestdesetletnico konca II. svetovne ter zmage nad fašizmom in nacizmom. In kdo je bil največji zvezdnik te epske fešte? Kdo je prišel, da bi nam razložil, da je bila vojna Zlo in da se kaj takega ne sme več ponoviti? Točno - George Bush. Človek, ki je trenutno vpleten v serijo vojn. In to kot agresor.
* Prvič, spočel je dve vojni, ki po nekaj letih še vedno trajata - v Afganistanu in Iraku. Da bi bilo bolj sočno, v obeh nastopa v vlogi okupatorja.
* Drugič, z vojno, invazijo, vojaško intervencijo je grozil kopici držav - Iranu, Severni Koreji, Siriji in tako dalje.
* In tretjič, vpleten je v kopico tajnih vojn (Haiti, Kolumbija, Venezuela itd.).
Bush bi moral biti torej zadnji v vrsti, bolje rečeno - sedeti bi moral v oslovski klopi. Mar ni to človek, ki se ne meni za civilne žrtve? Mar ni to človek, ki je sklenil, da bo mednarodne odnose uredil z vojnami? Za promocijo vojne ni že dolgo nihče naredil toliko kot Bush. In lepo prosim - kdaj je kak predsednik nazadnje spočel dve vojni? Pa vendar je bil Bush glavni. Še več, praznovanje šestdesetletnice konca II. svetovne vojne je združil s turnejo po nekdanjih sovjetskih deželicah, kjer je predaval o svobodi in demokraciji, pel in plesal ter poziral med ameriškimi zastavicami in navdušenimi množicami, ki so bile dobra kulisa za njegovo sporočilo Ameriko: glejte, kako lepo so me sprejeli! Glejte, kako nori so name! Glejte, kako sem priljubljen! Bush je potreboval PR, potreboval je evforične množice, potreboval je glorifikacijo, kakršno lahko zagotovi le eksplozija "slovanske duše" - njegovi ratingi so že lep čas slabi, pod 50. Cilj te velike PR operacije je bil jasen: Busha prikazati kot junaka, zmagovalca, osvoboditelja, vizionarja. Ni naključje, da so ga povsod, tako v baltskih deželah kot v Gruziji, čakala državna odlikovanja - za promocijo svobode in demokracije. Hja, sporočilo je bilo res jasno: Bushev koncept svobode in demokracije je pravilen, najlepši in univerzalen. In kot veste, se ta koncept glasi takole: do svobode in demokracije je mogoče priti le z vojno! Brez vojne ni svobode in demokracije! Tako kot med II. svetovno vojno - tudi II. svetovna vojna je bila boj za svobodo in demokracijo. Razumete, ne - Bush hoče reči, da v resnici počne le to, kar so med II. svetovno vojno počeli zavezniki, člani protinacistične in protifašistične koalicije. Afganistan in Irak sta le nadaljevanji II. svetovne vojne, boja za svobodo, boja proti nacizmu in fašizmu. Bush je svoje vojne moralno izenačil z II. svetovno vojno. Protinacistična koalicija in "koalicija dobre volje" sta ena in ista stvar. Ali z drugimi besedami: praznovanje šestdesetletnice konca II. svetovne vojne je ugrabil, da bi legitimiral svoje početje v Afganistanu in Iraku.
Bushu trenutno pride prav vsako PR bučanje, pa ne le zaradi ratingov, ki jih vleče na jug. Specifično: Bushu pride prav vse, kar preglasi trenutna sojenja ameriškim vojakom, ki so bili vpleteni v malopridna mučenja iraških zapornikov v Abu Grajbu, ameriški priredbi Sadamove "mučilnice". Abu Grajb ni produkt "vojne megle" - Abu Grajb je produkt Busheve vojne arogance. Bushevega vojnega cinizma. Bush je s svojim početjem Abu Grajb legitimiral, še preden se je zgodil. In zdaj se vprašajte: mar ni smešno, absurdno in že kar groteskno, da kot največji zvezdnik praznovanja šestdesetletnice zmage nad nacističnim terorjem nastopa vrhovni poveljnik ameriških oboroženih sil, ki so v Abu Grajbu uporabljale gestapovske metode? Pričakovali bi ravno obratno: da bo sojenje vojakom, ki so se sadistično izživljali nad iraškimi zaporniki, preglasilo vse druge dogodke. Iskreno rečeno - pričakovali bi, da bo to sojenje preglasilo tudi sojenje Michaelu Jacksonu. Toda ne, zgodilo se je ravno obratno - sojenje Michaelu Jacksonu je tisto, ki je preglasilo sojenje vojakom. Sojenje Michaelu Jacksonu je največja medijska zgodba - sojenje vojakom je le medijska fusnota. Z eno besedo: Jacko spet rešuje Busha. Nehote je poskrbel, da sojenje vojakom ni "proces stoletja". Kar je noro: vsi se sprašujejo - je Jacko otipaval vse tiste fantke, ki so spali pri njem, ali ne? Pri vojakih iz Abu Grajba ni nobene dileme - zapornike so otipavali!
Jasno, otipavali so jih apokaliptično - priklepali so jih na strop, na njih naganjali pse, jih slačili in snemali v porno pozah, pretepali, brcali, zbadali, cvrli, tunkali, tuširali z ledeno vodo, maličili, bombardirali z non-stop lučjo in bučno glasbo, jim vrtali po anusu, jih zlagali v piramide, jim grozili s posilstvom in smrtjo, jim preprečevali spanje, jih povsem nezaščitene izpostavljali ekstremnim temperaturam, jih puščali v stresnih položajih, jih na stranišču obmetavali s kamni, na njih urinirali, jim mendrali genitalije, jih silili v masturbiranje, uprizarjali lažne eksekucije, jim pulili nohte, jih tresli z elektrošoki in tako dalje. "Kruto, nečloveško, ponižujoče" - apokaliptično. Ker pa so to srednjevško mučilnico celo posneli, je bilo vse še toliko huje, tako da so Bush in njegovi fantje najavili blazne preiskave in hude kazni. Zdaj boste videli, kako mi Američani ravnamo z ljudmi, ki počnejo take svinjarije! Zdaj boste videli, kako deluje ameriška pravica! Zunanji minister Colin Powell je dahnil: "Watch how America will do the right thing!"
In kakšna je sodna bilanca - zdaj, leto kasneje? Obtožnice so vložili le proti devetim vojakom. In ne le da so obtožnice vložili le proti devetim vojakom, ampak so jih vložili le proti vojakom - le proti navadnim vojakom, malim ribam, bananam z dna vojaške hierarhije, v glavnem rezervistom. Sedmim so že izrekli kazni:
* Charles Graner je dobil 10 let,
* Ivan Frederick je dobil 8 let,
* Jeremy Sivits je dobil eno leto,
* Roman Krol je dobil 10 mesecev,
* Armin Cruz je dobil 8 mesecev,
* Javal Davis je dobil 6 mesecev,
* Megan Ambuhl pa so le odpustili.
Sojenje Sabrini Harman se je šele začelo, na začetku maja pa se je začelo tudi sojenje mali, perverzni, nenadjebljivi Lynndie England, prav tako rezervistki, sicer največji "zvezdi" abugrajbske chamber of torture. Vojaški sodnik, polkovnik Pohl, jo je najprej vprašal, če prizna krivdo. Da, je rekla, priznam krivdo. Ste vedeli, da je to narobe? Da, vedela sem. Zakaj ste to počeli? Da bi zabavala ostale vojake. Toda tu je nastopil problem, bolje rečeno - to se ni ujemalo s pričanjem Charlesa Granerja, njenega nadrejenega, ki jo je v Abu Grajbu impregniral in ki je pod prisego izjavil, da ji je rekel, da naj pozira z zaporniki in da je to v skladu z vojaško politiko. Ups, je ugotovil sodnik: Lynndie je mislila, da ravna po zakonu, kar pomeni, da ne more priznati krivde. "Krivdo lahko priznaš le, če se čutiš krivega." Ne moreš ravnati po zakonu in se ob tem čutiti krivega. To ne gre. Ali prvo ali drugo. In tako je sodnik Pohl sojenje po nekaj dneh ustavil in razveljavil. Lynndie, ki je iraške zapornike slačila in jih potem gole držala na povodcu, čaka na novo sojenje. Vse skupaj je noro: Lynndie ne more priznati krivde, pa četudi obstaja kopica fotografij, ki so njeno krivdo ilustrirale, dokumentirale in dokazale. Ergo: nisi kriv, če ravnaš po ameriških zakonih. To lahko pomeni le eno - da ti zakoni torturo dovoljujejo.
Kar vas pripelje do vprašanja: so uvedli preiskavo proti obrambnemu ministru Donaldu Rumsfeldu? Ne. So uvedli preiskavo proti generalu Ricardu Sanchezu, poveljniku ameriške vojske v Iraku? Ne. So uvedli preiskavo proti brigadirki Janis Karpinski, ki je v Abu Grajbu poveljevala vojaški policiji? Ne. So uvedli preiskavo proti polkovniku Thomasu Pappasu, šefu Abu Grajba? Ne. So uvedli preiskavo proti Georgeu Tenetu, direktorju CIE, ki je bila vpletena v abugrajbska zasliševanja vojnih ujetnikov in "sovražnih borcev"? Ne. So uvedli preiskavo proti generalu Geoffreyju Millerju, nekdanjemu poveljniku Guantanama? Ne. So uvedli preiskavo proti Bushu? Hočem reči - so ustanovili kongresno preiskovalno komisijo, ki naj bi ugotovila, kaj je Bush vedel? Bi proti vsem tem frajerjem morali uvesti preiskave? Vsekakor! Definitivno. Zakaj? Iz preprostega razloga: mednarodne humanitarne organizacije - Rdeči križ, Amnesty International itd. - so že vse od začetka leta 2002 Bushevo administracijo sistematično in tako rekoč neprekinjeno obveščale o zlorabah, poniževanjih, maltretiranju in torturi, ki jih doživljajo ujetniki v ameriških vojaških zaporih, tako v Afganistanu in Guantanamu kot kasneje v Iraku. In da se razumemo: o tem so direktno, celo ustno obveščale samo špico Busheve administracije - zunanjega ministra Colina Powella, svetovalko za nacionalno varnost Condoleezzo Rice, namestnika zunanjega ministra Paula Wolfowitza, generale, ravnatelje vojaških zaporov in tako dalje. Ergo: Busheva administracija je bila izčrpno obveščena o tem, kaj se dogaja v ameriških vojaških zaporih. Ne more reči, da ni nič vedela. In kaj je storila? Nič. Niti trznila ni. Bušiji lahko rečejo, bljak, to, kar se je dogajalo, se nam gabi, toda to ne spremeni dejstva, da niso ukrepali - da torej tega, kar se je dogajalo v ameriških vojaških zaporih, niso preprečili. Bušiji lahko rečejo, huh, šokirani smo, toda ne morejo reči, hej, niti sanjalo se nam ni, kaj se dogaja za zidovi Abu Grajba.
Toda ironično, ko so v medije pricurljali posnetki abugrajbske torture in ko je izbruhnil škandal globalnih razsežnosti, so bušiji trdili prav to: prvič, da o tem niso imeli pojma, da niso nič vedeli, da se jim o tem ni niti sanjalo, da to ni ameriško, in drugič, da je šlo le za "aberacijo", za "osamljene incidente", da so to počeli le "neodgovorni vojaki" in da mučenje v ameriških vojaških zaporih ni sistematično. Kot vemo, je bil to le blef, s katerim so se skušali bušiji oprati kakršnekoli krivde - in s katerim so skušali odgovornost preložiti na navadne vojake, nepomembne čine, rezerviste, ki da niso dojeli visoke morale ameriških "pravil vojskovanja", rules of engagement. Blef, samo blef in nič drugega kot blef.
Prvič, teh "incidentov" je bilo toliko, da so bili lahko le del sistema. Že ob izbruhu škandala srhljivim fotkam in posnetkom ni bilo ne konca ne kraja - in potem so prihajali novi in novi posnetki, nove in nove fotke, nova in nova pričevanja, novi in novi "incidenti". Bolje rečeno: z izbruhom škandala torture v ameriških vojaških zaporih ni bilo konec. Kar spet kaže na to, da je tortura vgrajena v ameriški vojaški sistem. Da je sistemska. In sistematična.
Drugič, bušiji so s svojo shock & awe politiko - s svojim prezirom do civilnih žrtev, s svojim forsiranjem neselektivnega rešetanja Iraka, s svojimi unilateralnimi invazijami, s svojim nespoštovanjem mednarodnega prava, s svojim omalovaževanjem Ženevske konvencije, s svojim maltretiranjem "sovražnih borcev" ipd. - ustvarili atmosfero, ki je kar klicala po torturi, po sadističnem izživljanju nad vojnimi ujetniki. Še več, bušiji so s svojim početjem ustvarili atmosfero, v kateri se je ameriškim vojakom zdelo povsem normalno in moralno, da zlorabljajo, mučijo in ponižujejo vojne ujetnike. Bušiji so torej ustvarili atmosfero, v kateri je tortura postala pravilo vojskovanja. Rule of engagement.
In tretjič, kot se je izkazalo, so bušiji torturo neposredno avtorizirali. Za začetek, obrambni minister Rumsfeld je 2. decembra 2002 in 16. aprila 2003 odobril paket ilegalnih zasliševalnih metod (stresni položaji, slačenje, 20-urna zasliševanja, lažna predstavljanja, dolge izolacije, manipulacije s hrano in okoljem, preprečevanje spanja, uporaba psov itd.). Dalje, general Sanchez je 14. septembra 2003 odobril paket ilegalnih zasliševalnih metod, tudi uporabo bučne glasbe in psov. Dalje, general Miller, šef Guantanama, je septembra 2003 - v družbi Rumsfelda! - obiskal Abu Grajb in svetoval, da naj zasliševanje obogatijo s psi, pred katerimi da imajo Arabci hudo fobijo. In res, po njegovem obisku so začeli pri zasliševanju iraških zapornikov in drugih ne-Američanov sodelovati tudi psi. Dalje, CIA je odobrila paket ilegalnih zasliševalnih metod, tudi "waterboarding", tunkanje zapornikov - glavo pod vodo. Naj mislijo, da jih boste utopili! Dalje, polkovnik Pappas, ki je Abu Grajb prevzel novembra 2003, je takoj odobril uporabo vseh teh metod. In končno, Alberto Gonzales, svetovalec Bele hiše, je dal Bushu jasno in pisno vedeti, da ni s torturo nič narobe in da Ženevska konvencija ne velja za tiste, ki jih ujamejo v "globalni vojni proti terorju". Gonzales je skušal torturi priskrbeti pravno osnovo.
Kaj je Bush naredil z Gonzalesom? Ga je nagnal? Degradiral? Nič od tega. Povišal ga je - v pravosodnega ministra. Tudi Condoleezzo Rice je povišal - v zunanjo ministrico. In seveda, Paula Wolfowitza je prav tako povišal - v direktorja Svetovne banke. Hej, celo Rumsfelda je povišal, hočem reči - pustil ga je na položaju obrambnega ministra. Ricardo Sanchez in njegovi generali so bili oprani kakršnekoli krivde - brez sojenja. Izmed višjih oficirjev je nasankala le brigadirka Karpinski - dobila je ukor. Same nagrade, nobene kazni, pa četudi je skoraj ducat preiskav, ki jih je lansiral Pentagon, pokazal, da so bile motnje "sistemske". Ta neresen, nonšalanten, ležeren, zarotniški pristop do grozodejstev, ki se dogajajo v ameriških vojaških zaporih, le še dodatno potrjuje, da je tortura del sistema, ne pa le "aberacija". Da torej tortura ni le motnja, ampak pravilo. In to potrjuje še nekaj - da je ameriška vojska nad zakonom. Ne glede na to, kaj naredi. Ne glede na dimenzije zločina. Sploh pa, dobro veste, kaj se je zgodilo z ameriškimi vojaki, ki so 4. marca pri bagdadskem letališču prerešetali avto, v katerem se je peljala italijanska novinarka Giuliana Sgrena in v katerem je zaradi tega rešetanja umrl italijanski obveščevalec Nicola Calipari: nič! Popolnoma nič! Vojaški preiskovalci so ugotovili, da so ameriški vojaki le sledili "pravilom vojskovanja". Oh, in naj vas še spomnim, kaj se je zgodilo s tistim ameriškim marincem, ki je v Faludži - pred videokamero! - ustrelil zajetega, ranjenega iraškega upornika: nič! Vojaški preiskovalci so ga oprostili. Not guilty! In kako to, da ni bil kriv? Nič, preiskovalci so presodili, da je bilo njegovo ravnanje - eksekucija ranjenega vojnega ujetnika! - "v skladu z uveljavljenimi pravili vojskovanja". In da bi bila ironija popolna, so med preiskavo ugotovili, da je ta marinec isti dan pobil še dva ranjena vojna ujetnika. Brez panike - to je storil v skladu z uveljavljenimi pravili vojskovanja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.