Novi časi

Telekom naj bi do konca leta ponudil širokopasovni priključek na internet ADSL brez vezave na ISDN, je konec maja slovensko javnost skušal z obljubami razveseliti predsednik uprave Telekoma Libor Vončina. Razveseljivo za tiste, ki si ravno zaradi vezave ADSL + ISDN niso omislili tovrstnega priključka na internet. Marsikomu iz množice več kot 80.000 uporabnikov ADSL pa bodo najbrž prišle na usta pena in spremljajoče kletvice. Skoraj pet let je namreč trajal tako rekoč boj z mlini na veter, dopovedovanje slovenskim regulatorjem telekomunikacij in trga, da je vezava ADSL + ISDN nepotrebna in da ADSL celo bolje deluje prek navadnih telefonskih linij kot prek ISDN. Zganili se niso niti zaščitniki potrošnikov, ki naj bi po nekaterih evropskih državah preprečevali tovrstne, za nekatere zlonamerne navezave. Vse skupaj pa je zgolj dobra poslovna poteza Telekoma, da je lahko prodajal "temelj digitalne prihodnosti", kot je še pred nekaj leti reklamiral ISDN. Teoretično gledano je moralo nabaviti ISDN 80.000 uporabnikov ADSL, za kar so v različnih časovnih obdobjih odšteli različne zneske, tudi po nekaj 10.000 tolarjev. Mesečna naročnina ISDN pa je od navadne telefonske naročnine dražja najmanj 800 tolarjev (enostavni paket), kar pomeni, teoretično seveda, da samo na račun obveznega ISDN Telekom mesečno zasluži 64,000.000 tolarjev (20 odstotkov od tega zneska se kot DDV nateče v državni proračun).

Dogodki na slovenskem internetnem trgu so bili vedno nekako v senci tistih v mobilni telefoniji, kjer Vega zaradi slabih poslovnih rezultatov, katerih glavni krivec naj bi bile nemogoče razmere na trgu, toži državo in največjega mobilnega operaterja Mobitel. Drugi največji operater Simobil pa Vegi velikokrat pritrjuje. Scena pri slovenskih internetnih ponudnikih je bila praktično do nedavna celo bolj monopolistična. Hčerinsko podjetje Telekoma Siol je bil več kot tri leta edini resni ponudnik ADSL, prvo resno konkurenco je dobil šele v zadnjem letu. Pošteno je k temu prispevala najbrž odločitev Urada za varstvo konkurence, ki je lani novembra sprejel odločbo, da je Telekom Slovenije zlorabil prevladujoči položaj pri dajanju širokopasovnega dostopovnega omrežja ADSL v uporabo komercialnim ponudnikom internetnega dostopa. Manjši ponudniki interneta se projekta ADSL niso lotili, ker naj bi bili pogoji komercialno nemogoči, in to jim je pozneje potrdil tudi varuh konkurence. Edina alternativa pri ponudbi širokopasovnega interneta je bil kabelski internet, ki je na voljo le naročnikom kabelske televizije. Konkurenca na trgu se je izkazala za zelo dobrodošlo, saj so začele cene hitrega dostopa do interneta za uporabnike prav prijetno padati. Siol kot največji ponudnik je spet v prednosti, saj ponuja paket (1024/256 kbit prenos) že za 6600 SIT na mesec, njihov trojni paket s televizijo, internetom in telefonijo brez ISDN-priključka pa za 11.900 SIT. Vprašanje je, kako bo reagirala konkurenca. Kabelski ponudniki interneta ponujajo isto hitrost prenosa podatkov za okoli 30 odstotkov dražje. Če pa prištejemo še mesečno naročnino za nekaj več kot 50 TV-programov, ki znaša najmanj okoli 3000 SIT, pa že presega Siolovo ponudbo, in to brez telefonske naročnine. Najbrž bo spet prišlo do obtožb, da gre spet za dumpinške cene največjega igralca na slovenskem internetnem igrišču.

Cene hitrega dostopa do interneta so v Sloveniji sicer bolj ali manj podobne tistim v Veliki Britaniji, v Nemčiji pa AOL recimo "mega" prenos ponuja že za 20 evrov mesečno. Glede na precej boljši finančni položaj tamkaj živečih so te cene res zelo nizke. Toda obetajo se novi, cenovno še lepši časi. V deželo naj bi končno prišli tudi ponudniki brezžičnega dostopa do interneta po tehnologiji WIMAX. Za slednjo številčni analitiki pravijo, da bo pravi bum doživela čez tri ali štiri leta. V nasprotju z WiFI brezžičnim dostopom do interneta, s katerim je bilo možno z oddajnikom pokrivati nekaj 100 metrov prostora, WIMAX-oddajnik lahko z internetom pokriva tudi nekajdesetkilometrska območja. Nekatera mesta, bolj prijazna do svojih prebivalcev od slovenskih, so začela z miselnostjo, da je internet javno dobro in mora biti dostopno vsem ter pokrivati celotne svoje urbane predele. To počno recimo že v Los Angelesu, New Yorku, Bostonu, Seattlu, v kitajskih mestih Dalianu in Chengduju (25. 10. 1981 se je pobratilo z Ljubljano). Pilotski projekt WIMAX sicer poteka tudi v Ljubljani, z njim pa je začelo dolenjsko podjetje Incotel, ki je dobilo že dovoljenje za uporabo frekvenčnega spektra od Agencije za pošto in elektronske komunikacije. Slednja naj bi v prihodnje v Sloveniji podelila okoli 20 tovrstnih dovoljenj. "Brezžični širokopasovni dostop do interneta bo uporabnikom na voljo predvidoma jeseni. Do takrat bo Incotel postavil vsaj 40 baznih postaj po Sloveniji, in sicer po urbanih središčih in nekaterih ruralnih predelih zunaj Ljubljane, kjer je pokritost s širokopasovnimi priključki na internet slabša. Končni cilj je zagotoviti signal na 150 lokacijah in tako z brezžičnim signalom pokriti večji del Slovenije," pravijo pri Incotelu. Ena od testnih Incotelovih anten je tudi pri nas v Monitorjevemu laboratoriju in naši mojstri pravijo, da je prenos s 3 mbit/s iz oddajnika na Ljubljanskem gradu povsem korekten. Incotel naj bi dostop do interneta ponujal po ugodnejših cenah kot "žičnata" konkurenca, saj naj bi mega prenos stal okoli 5000 SIT, možne pa bodo hitrosti do 10 mbit/s. Ljubitelji hitrosti prek interneta pa v prihodnjih letih čaka tudi novi ADSL in ADSL2+, tehnologiji, ki sta nadgradnji sedanjega ADSL in omogočata hitrosti do 24 mbit/s. To pa je že hitrost, s katero je možno recimo ponujati video filme na zahtevo z DVD-kvaliteto.