Iz nevladne organizacije v podjetje

Koliko ljudi je zagnalo Exit?

Šlo je za skupino približno tridesetih študentov novosadske fakultete, ki smo si čez poletje zamislili Exit kot obliko študentskega odpora oziroma kampanje za spodbujanje ljudi, da bi se udeležili volitev leta 2000. To je bila prva takšna organizacijska izkušnja za vse sodelujoče. Projekt je trajal sto dni, pripravili smo koncerte in druge kulturne dogodke, končali pa smo ga v petek, 22. septembra, ko je opolnoči začel veljati predvolilni molk pred nedeljskimi volitvami.

Ste bili člani Odpora?

Bili smo v organizaciji, ki se je imenovala Študentska unija, verjetno pa smo bili tudi prvi člani Odpora iz Novega Sada. Ves projekt je bil koordiniran z Odporom in drugimi nevladnimi organizacijami. Pet dni po volitvah smo ponovno začeli študentske proteste in s še nekaterimi nevladnimi organizacijami zaprli univerzo.

Exit je po Miloševićevem padcu ostal, toda že naslednjo sezono ni več trajal sto, ampak le še deset dni ...

Ta dolgotrajnost je bila dobra in primerna za čas protesta, ko so bili vsi dogodki brezplačni, potem se je pojavila potreba po drugačni zgradbi. Ko je postalo očitno, da se mora projekt sam financirati in s tem komercializirati, smo se usmerili v nekajdnevni model - sprva deset dni, nato sedem.

Zakaj so se v konceptu Exita pojavile družbene kampanje?

To, da je Slobo odšel z oblasti, še ne pomeni, da se je v glavah ljudi kaj bistvenega spremenilo. Prodrl je v gene in trajalo bo več rodov, da se bo to spremenilo. Razmere, ki so bile zadnjih deset ali petnajst let podobne tudi na Hrvaškem in v Bosni, so množičnim medijem omogočile, da so spremenili vrednostne sisteme in izumili subkulture. Tako so vzorniki postali vojni zločinci, kul je imeti orožje, snifati kokain in ubijati ljudi. Turbofolk, ki je bil prav tako izumljen, je dodal še glasbeni celofan.

Torej gre pri vaših kampanjah za miselnost, nasprotno turbofolku?

Ta subkultura ima vse prvine: od vzornikov oziroma modelov vlog, prek glasbe do načina življenja oziroma življenjskega sloga - toda gre za popolnoma izmišljen lifestyle. Mi skušamo uveljaviti reverzibilen proces oziroma vzpostaviti pozitivnejše sisteme vrednot. Tudi zaradi tega smo vsi, ki se ukvarjamo z Exitom, deležni številnih kritik zaradi svojega delovanja in vztrajanja pri tej usmeritvi. Toda na festival pride tisoč petsto novinarjev, ki z naklonjenostjo pišejo o glasbi in vsem drugem. Tako so po Exitu mladi prepričani, da je bolj kul učiti se tujih jezikov, potovati, biti izobražen in pameten kot imeti pištolo.

Novi Sad je drugačen od Beograda ali Guče. Koliko vpliva ima sam kraj, ki je multikulturen in drugačen?

Bili smo izpostavljeni številnim pritiskom, naj se festival preseli v Beograd. Leta 2003 so nas skušali posnemati in so naredili festival Echo. Ta deloma politična pobuda beograjskih lokalpatriotov je bila zelo močna, toda projekt lahko posnemaš 60- do 70-odstotno, v celoti pa ne. Ljudje, ki so bili na obeh festivalih, so zaznali ogromno razliko. Nimam nič proti dogodkom v Beogradu, toda stvar se je začela v Novem Sadu. V minulih letih so se v naših državah precej trudili z različnostjo in si prizadevali za razdruževanje, vseeno pa imamo ljudje veliko skupnega, in v tem potem uživajo obiskovalci Exita. Pri nas se je ohranila neverjetna barvitost. Novi Sad je še v nekdanji Jugoslaviji slovel kot eno najstrpnejših mest in je zelo multikulturno okolje s številnimi akademsko izobraženimi ljudmi. Tudi to je najbrž pomembno. Zelo sem vesel, da se ljudje počutijo prijetno, ko pridejo sem, in trudimo se, da se dobro počutijo.

Kakšni pa so odnosi med ljudmi, ki vsa ta leta pripravljate Exit?

Imeli smo tranzicijsko obdobje, ki je pri koncu. Iz nevladne organizacije smo se spremenili v podjetje. To je bilo potrebno, ker nas je obseg dela prerasel; sedaj imamo pravila, obstaja pa konsenz vseh o družbeni ideji festivala in to je razmeroma preprosto uskladiti.

Pri taki ceni vstopnic, okoli 50 evrov za vse štiri dni, se marsikdo sprašuje, kako in zakaj tako nizka cena, če jo primerjamo s ceno vstopnic na sorodnih megafestivalih.

Dejansko s to ceno ne pokrijemo stroškov, toda prav to je cena, ki jo mora plačati festival, da lahko obstaja v Srbiji. Podoben dogodek bi, glede na število in kakovost zvezd, realno stal od 150 do 200 evrov. A v Srbiji, žal, ne moremo postaviti take cene, ker si ne želimo elitističnega festivala. Če bi bila cena realna, si marsikateri študent tega preprosto ne bi mogel privoščiti, to pa ni naš namen. Finančni položaj je podoben tudi drugod v regiji, morda lahko izvzamemo le Slovenijo. Naš namen pa je privabiti prav ljudi, ki nimajo preveč denarja. Odločili smo se za nizko ceno vstopnic in se skušamo znajti na različne načine, da vse plačamo. Festival še vedno posluje s primanjkljajem, imamo pa podporo nekaterih državnih ustanov, vendar je nazadnje tako, da Exit subvencionira vsakega obiskovalca s 100 do 150 evri razlike v ceni vstopnice, da bi bil festival lahko komercialen.

Kaj se je dogajalo lani pred festivalom, ko so vas in sodelavca aretirali?

To je zelo zapletena zgodba. Še vedno smo precej pred časom in nas je težko dohajati. V Srbiji moraš upoštevati element političnih strank, in zaradi teh so me skupaj z Dušanom Kovačevićem teden pred volitvami aretirali. S tem so skušali ustvariti pritisk, afero, zmedo ... Dosegli pa so, da se je zaradi tega pol Srbije dvignilo na noge, midva pa še zdaj čakava na začetek ali prekinitev procesa. Toda to se z najrazličnejših strani podaljšuje in vleče. V kaki drugi državi bi ljudem, ki pripravljajo Exit, dali priznanje, pri nas pa so naju dali v zapor. Toda stvari se vseeno spreminjajo.

Ena od razlik, če gledamo različne razvojne stopnje Exita, je v tem, da vas je prej oblast zapirala, sedaj pa vas podpira. Toda kako dolgo bo šlo s tako ceno?

Lani je bila cena okoli 30 evrov, letos bo okoli 50, prihodnje leto jo bomo znova nekoliko dvignili ... Toda sedaj obstaja konsenz, da je Exit stvar prednostnega pomena, zato letos pomagajo tako različne strukture, kot so srbska vlada, mesto Novi Sad in vojvodinski izvršni svet. Dobro je, da se institucije lepijo na nas, vendar ne gre za pomoč, ampak za partnerstvo. Festival se bo počasi postavil na svoje noge, do takrat pa je pomembno, da imamo dobre partnerje in smo deležni razumevanja vseh, ki sodelujejo z nami.

Koliko obiskovalcev pride iz tujine oziroma iz regije, kot jo radi imenujete? Ste zaradi njih vzpostavili lokalne podružnice Exita po državah v regiji?

Po raziskavah, ki smo jih naredili, od 20 do 25 odstotkov obiskovalcev festivala ne prihaja iz Srbije in Črne gore. Na regionalnost festivala gledamo kot na odprto platformo, trudimo se pomagati v mejah normale in možnosti. Če upoštevaš regionalni vidik, to, da se tako velika stvar dogaja prav v Srbiji, je to za nas vrhunsko lokalpatriotsko dejanje, ki ga lahko naredimo za svojo deželo. Dobro je, da se taka pobuda, ki prihaja iz Srbije, širi po regiji. Letos je bilo ogromno narejenega v Sloveniji, od promocije do partijev, podobno je v Bosni, na Hrvaškem, v Makedoniji, Bolgariji in na Madžarskem. Iz Anglije letos prihaja tisoč ljudi z letali. Ko vse sešteješ, ugotoviš, da smo dobro porabili energijo nekaj zadnjih let.

Kaj pa glasbena plat festivala? Nekateri menijo, da se od alternative pomikate k velikim pop imenom ...

Veliko alternativnega je že v tem, da Exit obstaja. Kar se glasbe tiče, je to pač stvar osebnega okusa. Vseskozi poudarjamo skupine, ki bodo nastopale na velikem odru, izvajalci kot White Stripes, Garbage ali Fatboy Slim. Gre za zelo aktualne zvezde, za katere bodo to veliki koncerti med turnejami in ob izidu novih plošč. Seveda obstajajo tudi manj komercialne usmeritve, mladi upi, ne le iz Srbije, ampak iz vse regije. Precej novega in dobrega bo, toda nosilci festivala morajo biti velika imena, in tukaj se bolj kot k alternativi nagibamo k trenutnim zvezdam.

Kaj pa mladi, ki hodijo na Exit - bi lahko jutri državo dvignili iz sedanjega stanja duha in sedanjih razmer?

Drugih ni. Če pogledaš razmere, vidiš, da je še vedno glavna težava odliv možganov. Ogromno mladih skuša na različne načine oditi od tod in temu se ni mogoče izogniti, je pač tako. Kako in koliko se bo ozračje v Srbiji spremenilo, je najprej odvisno od počutja. Ti mladi ljudje so pol svojega življenja prebili v takšni ali drugačni obliki vojnih razmer in so drugorazredni evropski državljani, ki za vsako potovanje v tujino potrebujejo vizum. Ljudje, ki so pametni in bi lahko živeli bolje, tega ne bodo sprejeli, zato odhajajo boljšemu življenju naproti. Razmere se izboljšujejo, vendar linearno.

Na Exitu vendarle ne gre zgolj za parado mladosti - letos sta med kreativci Želimir Žilnik in Teofil Panćić, ki pomagata mladim kreativcem pri snemanju filma Petrovaradin tribe?

Res je. Za starost niso odločilna leta, ampak glava.

Kaj pa Slovenci?

Pri nas so priljubljeni gostje in zanje naj najprej omenim etnovidik Exita, na katerem predstavljamo etnozgodbo Balkana od Esme Redžepove do Luisa. Tukaj pivo točimo v dvolitrske kozarce! Seveda to ni edina kakovost, toda ko se zlije vse skupaj, je čarobno. Letos bo peljal celo vlak iz Slovenije prek Zagreba do Novega Sada in že na njem bodo vrtel DJ-ji in se bodo ljudje zabavali. Upam samo, da bomo že prihodnje leto lahko več delali v Sloveniji in se bomo povezali. Naš Exit bo rasel in se širil iz dobre ideje, ki jo ljudje z lahkoto sprejemajo. Precej ljudi prispeva k festivalu, prispevajo pa samo najboljše v sebi. Dokler bo tako, bomo rasli.