človekove pravice / Usmrtitve najstnikov
V Iranu so zaradi homoseksualnosti javno obesili najstika
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 31, 5. 8. 2005
Strogi iranski islamistični režim je šokiral svetovno javnost, ki se zavzema za spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva. Trda linija je prikazala, kako se od sovražnega govora preide k dejanjem. Usmrtitev bi ostala prikrita, če ne bi prek agencije ISNA (Iran Student News Agency) 19. julija svet izvedel, da so v Iranu javno obesili dva najstnika, stara okoli osemnajst let, ki sta (najverjetneje pod prisilo) priznala, da sta prakticirala homoseksualne spolne odnose. Pred sodiščem sta se zagovarjala, da večina mladih fantov spolno eksperimentira med sabo in da nista vedela, da je kazen tako stroga. Usmrtitev je ironično potekala na Trgu pravice v Mashhadu v severovzhodnem delu Irana in je le v praksi demonstrirala zloglasnost šeriatskega prava, po katerem je istospolni spolni odnos kaznovan s smrtjo. A zgodba se je z usmrtitvijo zgolj končala, začela se je že štirinajst mesecev prej, ko so fanta prijeli in vrgli v zapor, kjer sta si vsak prislužila po 228 udarcev z bičem. Uradna dejstva niso znana, vseeno pa aktivisti predvidevajo, da so ju morali policisti prijeti, ko sta bila stara šele šestnajst let. Mladost je bila tudi glavni argument odvetnikov, a ga teheransko vrhovno sodišče ni upoštevalo in je vseeno zahtevalo najstrožjo kazen, saj po iranskem zakonu lahko usmrtijo deklice, stare komaj devet, in dečke, stare petnajst let.
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 31, 5. 8. 2005
Strogi iranski islamistični režim je šokiral svetovno javnost, ki se zavzema za spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva. Trda linija je prikazala, kako se od sovražnega govora preide k dejanjem. Usmrtitev bi ostala prikrita, če ne bi prek agencije ISNA (Iran Student News Agency) 19. julija svet izvedel, da so v Iranu javno obesili dva najstnika, stara okoli osemnajst let, ki sta (najverjetneje pod prisilo) priznala, da sta prakticirala homoseksualne spolne odnose. Pred sodiščem sta se zagovarjala, da večina mladih fantov spolno eksperimentira med sabo in da nista vedela, da je kazen tako stroga. Usmrtitev je ironično potekala na Trgu pravice v Mashhadu v severovzhodnem delu Irana in je le v praksi demonstrirala zloglasnost šeriatskega prava, po katerem je istospolni spolni odnos kaznovan s smrtjo. A zgodba se je z usmrtitvijo zgolj končala, začela se je že štirinajst mesecev prej, ko so fanta prijeli in vrgli v zapor, kjer sta si vsak prislužila po 228 udarcev z bičem. Uradna dejstva niso znana, vseeno pa aktivisti predvidevajo, da so ju morali policisti prijeti, ko sta bila stara šele šestnajst let. Mladost je bila tudi glavni argument odvetnikov, a ga teheransko vrhovno sodišče ni upoštevalo in je vseeno zahtevalo najstrožjo kazen, saj po iranskem zakonu lahko usmrtijo deklice, stare komaj devet, in dečke, stare petnajst let.
Po protestu mednarodnih organizacij, ki so pritisnile tudi na svoje vlade, je Iran sporočil uradno razlago, da sta najstnika spolno občevala z nekim tretjim najstnikom, trinajstletnikom, tako da sta bila usmrčena zavoljo spolnega nadlegovanja in posilstva mladoletnika. Razlaga pa se mednarodni organizaciji IGLHRC, ki se zavzema za pravice istospolno usmerjenih, ne zdi verodostojna. Po iranskem zakonu je vsak spolni stik zunaj zakona samodejno označen za kaznivega. Zato tudi ni nenavaden primer treh drugih gejev, ki se uspešno skrivajo pred policijo. K temu jih je verjetno spodbudila uradna statistika, saj so v zadnjih šestindvajsetih letih klerikalne vladavine usmrtili že okoli 100.000 Irancev zaradi različnih razlogov od prešuštvovanja do opozicijskega delovanja proti islamističnemu režimu. Od leta 1979 je bilo med njimi kar 4000 homoseksualcev. Razmere se niso izboljšale niti po zadnjih iranskih volitvah junija letos, pesimisti bi zatrdili, da so od takrat celo tragične, saj je vodenje države prevzel nekdanji skrajno konservativni teheranski župan Mahmud Ahmadinedžad. Njegova izvolitev je pomenila konec delovanja reformističnih sil in vsi politični analitiki so že ob izvolitvi domnevali, da bo Iran zavil v povsem drugo smer. Čeprav je zatrjeval, da bo združil vse v Iranu, ki so pripravljeni delovati v dobro države, in da ne bo delal razlik, je kmalu pokazal pravi obraz. Že ko se je poklonil na grobu velikega vodje Homeinija, je priznal: "Imamova smer je absolutna smer Islamske republike. Bil je ustanovitelj revolucije in ostaja referenca revolucije." Opozicijski reformisti se bojijo predvsem zato, ker predsednik in njegova stranka obvladujeta iranski parlament, teheranski mestni svet in vlado. "V tej drugi republiki ni več reformistov ali konservativcev, pač pa obstaja samo ena, nova politična usmeritev, katere voditelj je Ahmadinedžad," so prepričani v največji reformistični stranki Islamska iranska fronta. Njihovo tezo je novi voditelj potrdil, ko je le nekaj dni po zmagi pozval k strožjemu nadzoru nad oblačenjem žensk, saj se je v zadnjem času predvsem v večjih iranskih mestih opazilo, da ženske nosijo nekoliko krajša ogrinjala in rute, izpod katerih je bilo mogoče videti lase. Poziv se je časovno ujel s krepitvijo prizadevanj, da bi ustvarili "napredno islamsko družbo".
Mitja Blažič je zgrožen: "DIH - Društvo za integracijo homoseksualnosti je z grozo spremljalo novice o usmrtitvi Mohamada Askarija in Ajada Marhunija, dveh mladih Irancev, ki so ju, po dosedanjih podatkih, usmrtili z obešanjem zgolj zato, ker sta bila geja. Ubiti dva najstnika zgolj zaradi njune spolne usmerjenosti je barbarsko in necivilizirano dejanje, ki ga ni moč upravičiti z nobenim argumentom. Zato pozivamo našega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, da se odzove in dejanje iranskih sodnih oblasti obsodi, pri iranskem veleposlaniku na Dunaju pa protestira zaradi usmrtitve dveh iranskih homoseksualcev. Od slovenskega in evropskega političnega vrha pričakujemo, da dogodka ne bosta prezrla, ampak se bosta nanj odzvala s primerno ostrino, da bosta od Irana zahtevala spoštovanje človekovih pravic in zoper to državo, če ne bo spoštovala osnovnih civilizacijskih standardov, uvedla primerne sankcije. Od slovenskega zunanjega ministrstva pričakujemo, da bo zavarovalo svoje državljanke in državljane in bo na svojih spletnih straneh objavilo opozorilo o nevarnostih, ki so jim ob morebitnem obisku Irana izpostavljeni istospolno usmerjeni. Resno pa velja premisliti tudi o možnosti zagotovitve azila državljanom Irana, ki jih oblast preganja zaradi homoseksualnosti." Česa takšnega si Iran ne bi mogel privoščiti, če bi se svetovni voditelji namesto s terorizmom in z omejevanjem svoboščin ukvarjali s človekovimi pravicami.
Kako hitro se preide od besed k dejanjem, se je v zadnjem času pokazalo v dveh vzhodnoevropskih primerih. V Latviji, kjer so istospolno usmerjeni konec julija pripravili prvo parado ponosa, je premier Aigars Kalvitis že pred dogodkom na nacionalni televiziji kritiziral takšen nepotreben ekshibicionizem. Potem ko so mestne oblasti v Rigi parado prepovedale, je moralo v prid gejev in lezbijk odločiti sodišče. Kasneje se je pokazalo, kakšen vpliv imajo besede najvišjih politikov. Na okoli sto petdeset udeležencev parade je besno planilo okoli tisoč skrajno agresivnih in ekstremno homofobnih protidemonstrantov. Le zaradi ustreznega odziva policije, ki je napravila koridor za geje in lezbijke in jih nazadnje z dvema avtobusoma odpeljala s prizorišča, je ostalo samo pri zmerljivkah, metanju jajc in razpršenem solzivcu. Slabše sta jo odnesla geja na Poljskem konec junija, ko so pred gejevskim klubom v Katovicah nanju streljali samo zaradi njune spolne usmeritve. V katoliški Poljski ni to nič novega, saj so le nekaj dni pred tem nestrpneži pretepali geje pred klubom v Varšavi. Vse skupaj pa bi lahko imeli za posledico skrajno sovražnega govora proti homoseksualcem, podobnega, kot ga zadnje čase slišimo iz Državnega zbora Republike Slovenije.