šport / Reševanje plezalca Tomaža

Bil je teden reševanja. Rusi so s pomočjo Angležev reševali svojo potopljeno podmornico, Američani so s strahom čakali na pristanek vesoljskega plovila Discovery, Slovenci pa smo po večini enotno zrli v pakistansko goro Nanga Parbat in upali, da bodo rešili najbolj zvezdniškega med slovenskimi alpinisti, Tomaža Humarja, ki se je zaplezal in nato nekaj dni ždel v mrzli, vlažni in ledeni luknji. Pakistanski piloti helikopterjev, ki so ga nato rešili, pa so naredili veliko bolj odmeven podvig, kot pa če bi Tomaž prvi na svetu preplezal Rupalsko steno. O reševalni akciji Humarja so poročali tudi največji svetovni mediji od BBC-ja od CNN-a. Zgodba s Humarjem pa bi se lahko precej tragično končala.

Njegovi podvigi so vsaj v zadnjem času pospremljeni z izjemno medijsko in sponzorsko podporo, kakršna je nenavadna za šport kot alpinizem in je nismo vajeni niti v drugih bolj popularnih slovenskih športih. Svoje doda tudi Humar s svojo karizmo in izjavami. Vedno so prisotne izjave, da je stena tako "zajebana", da ima le nekaj deset odstotkov možnosti za preživetje. Nekateri to gledajo kot junaštvo, drugi pa kot popolno norost. Med slednje sodi tudi znameniti zdravilec slovenske mentalitete, psihiater dr. Janez Rugelj, ki je pred prvim Humarjevim poskusom osvojitve Nange Parbata 2003 v Dnevniku v svojem slogu strokovno okarakteriziral slovenskega alpskega junaka: "Napoved Tomaža Humarja ni samo nezrela, ampak ima izrazito patološki prizvok, saj napoveduje veliko življenjsko tveganje, kar je že blizu norosti. Čemu napovedovati in se izpostavljati življenjskemu tveganju `tja v tri dni`, ko izzivalec spravlja s stisko bližnje in druge ljudi, tudi mene, ker me sicer ne bi nihče `nadlegoval`. Tomaž Humar je seveda velik nastopač, ki uživa v obsedenosti (patološke) množice, ki bo obsedeno spremljala njegov podvig. Če bi bil osebnostno zrel, bi se odpravil na ustrezno, nenevarno turo in bi o tem obvestil (in dobil soglasje!) samo svoje bližnje, ne bi pa si drznil s svojim nezrelim podvigom vznemirjati slovensko javnost."

Humar svoje podvige jemlje tudi precej metafizično. Pred odhodom v Pakistan je na spletnem forumu 24ur.com o nekaj odstotkih možnosti preživetja odgovarjal. "Gledano s strani fizisa jih je marsikdaj še manj, v energetskem razmišljanju pa v steno ne grem brez povabila stene same. Tako torej dobim 100 % možnost za preživetje." O trpljenju svojih najbližjih zaradi tveganja pa: "Sem na pragu tretjega polčasa. Lani sem po obisku Sai Babe sprejel vlogo nenavezanosti, tako da sedaj tega ne čutim več kot giljotino, temveč kot spodbudo." Pod Steno smrti pa mu je spodbudo dajala tudi bioenergetičarka Nataša Pergar, ki je na spletni strani humar.com slikovito opisala goro: "Začuda je sedaj že tri dni na ogled brez obleke. Na vrhu gore, kjer je boginja doma, sije zlata barva, ki se v jutranjem svitu odene še v mavrične barve. Taka je že tretji dan. Pripravljena je, da jo obišče princ čistosti. Do višine 5200 m se njene barve skoraj ne spreminjajo, sije v modri ali roza barvi. To je višina, kjer sprejme vsakogar, ki ima res željo, da se ji prikloni. Od tu naprej se barve, ki jih oddaja, neprestano menjajo. Videla sem jo v rdeči, kričeči zeleni, umazano roza in modri barvi. Vsaka barva predstavlja vibracijo v danem trenutku, le vrh s svojo zlato barvo se ne spreminja v teh dneh. Nekje do cone smrti, to je na višini 7500 m, se človek zmore s svojim telesom, čustvi in mislimi spopasti z izzivi, katere je sam izbral. Od tu dalje veljajo druga pravila. Človek-alpinist združi fizične in duhovne dimenzije ...."

V prvih dneh je kazalo, da bo gora popustila Tomažu, toda nato se je vse skupaj zapletlo. Tomaž se je lahko le še rešil v luknjo v steni in tam čakal rešitve. Cela Slovenija je s tesnobnim občutkom zrla v tisto piko na Rupalski steni, ki so jo kazali v vseh medijih, ko so prenašali pretresljive izjave Tomaža, ki ni videl nobene rešitve. Tudi njegova posadka spodaj ne. "Reševanje iz osrednjega dela Rupalske stene ni mogoče. To je v svojih izjavah pred odhodom poudarjal tudi Tomaž. In to je v bistvu čar alpinizma, vzrok nedotaknjenosti sten, ki pa iz teh razlogov tudi ostajajo nepreplezane. Zagotovo bi to smer kdo skušal preplezati že pred njim, če bi ga lahko iz težav takoj rešil helikopter. Vsi alpinisti, ki se podajajo v take smeri, se zavestno odločijo za popolno tveganje. Vedo, da si lahko pomagajo le sami. 'In Un tam gor!' kot rad poudarja Tomaž," so zapisali na spletni strani humar.com in dodali: "Čeprav se je Tomaž skušal temu celo izogniti, je morala odprava ob prihodu v Pakistan za morebitno helikoptersko reševanje plačati 6000 dolarjev depozita." Vprašanje je, če bi sami Pakistanci sprožili reševalno akcijo, saj so sprva zatrjevali, da njihovi helikopterji ne letijo tako visoko. Humar pa je slovenski junak in njegovo stisko je malce izkoristila slovenska pa tudi pakistanska oblast. Predsednik vlade Janez Janša je Humarju poslal naslednje sporočilo: "V mislih smo s teboj in držimo pesti, da bi te stena spustila na vrh. Zdrži. V Tvoji volji je zbrana energija vseh rodov slovenskih gornikov, ki so skozi zgodovino dokazovali svoje spoštovanje do narave in svojo srčnost. Na svidenje v domovini." Zunanji minister Dimitrij Rupel pa je navezal stike s pakistanskim kolegom Khurshidom Kasurijem in ga zaprosil za pomoč. "Kasuri je osebno zelo angažiran pri reševanju našega alpinista in je natančno obveščen o vseh reševalnih aktivnostih. Pakistanska stran, vključno z vojsko, bo storila vse, da Tomaža Humarja pripelje iz stene," je hrabril Slovenijo zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Pakistanu pa je tovrstna humanitarna in pozitivno politična dejavnost bržkone godila, še posebej v času, ko jih vsi obtožujejo, da so povezani s terorističnimi napadi v Londonu.

Nato smo izvedeli, da so edini primerni helikopterji arhaične lame, ki so videti kot ameriški helikopterji iz korejske vojne v nadaljevanki MASH. Toda še vedno so carski in edini zmogljivi za velike višine. Z njimi so leta 1972 dosegli svetovni rekord, saj so leteli na več kot 12.000 metrih. Humarja pa naj bi prišli reševat švicarski piloti, ki so menda najbolj usposobljeni za to. Na koncu so se izkazali pakistanski piloti, ki so po mnenju poznavalcev izpeljali morebiti celo najbolj drzno reševalno akcijo v zgodovini reševanja v gorah na velikih višinah. Zato so bili deležni medijske slave in pohval domačega političnega vodstva. Morebiti pa bi jim glede na tveganje tudi Slovenija podelila vsaj kakšno odlikovanje.

Kakšni bodo stroški reševanja? Te naj bi krili sponzorji, ki so pri tem razumljivo skrivnostni. Bili pa naj bi bistveno višji kot odprava sama. Na zunanjem ministrstvu pravijo, da Pakistan od njih ni zahteval nobenih jamstev in za reševanje niso porabili nobenih sredstev. Stroške švicarskih reševalcev, ki so bili na koncu nepotrebni, pa je krilo obrambno ministrstvo, ki je svoje sodelovanje utemeljevalo z dejstvom, "da ima Slovenska vojska že izkušnje in uveljavljene poti pri prevozih oseb in opreme v ta del Azije, saj sodelujemo že s četrtim kontingentom pripadnikov na mirovni misiji Isafa. Zato je bila to najhitrejša možna rešitev za hitro in zanesljivo organizacijo prevoza švicarske reševalne ekipe v Pakistan. Ocenili smo tudi, da bi bilo sodelovanje Slovenske vojske pri tej reševalni akciji koristna izkušnja v organiziranju hitrega transporta ljudi in opreme iz tujine, predvsem z oddaljenih območij." Stroški prevoza naj bi znašali 1,5 milijona tolarjev.

Moderni alpinistični trendi

S Tomažem Humarjem se je začelo očitno neko obdobje, ko se bodo alpinistični podvigi lahko spremljali skorajda v neposrednem prenosu. Že sedaj se jih da prek interneta bolje kot recimo radijske prenose nogometnih, rokometnih ali košarkarskih tekem. Slike, filmi in tekstovne novice so bile vseskozi na voljo na nekateri internetnih straneh in novičarskih portalih, ki so pokrivali nov Humarjev podvig. Toda močna medijska prisotnost očitno postaja tudi v alpinizmu neizogibna. Če ne zaradi drugega, zaradi sponzorjev. Tako kot pri drugih športih. "Pred nekaj leti sem se pri veliki slovenski firmi zanimal za sponzorstvo. Cena odprave je bila 70.000 dolarjev, kar niti ni veliko za osem do deset ljudi. Bil je zelo zanimiv vrh, ki sicer ni bil osemtisočak, manjkalo pa mu je do tega le 50 metrov. Vendar je šlo za novo smer in nepreplezano steno. Direktor mi je dejal, da bi mi dal 170.000 dolarjev, če bo od tega kaj imel. To pomeni, da je potrebna cela spremljevalna ekipa, opremljena s komunikacijsko opremo, internetom, novinarjem in program, koliko bo o odpravi objavljeno v elektronskih in tiskanih medijih. Ko bo to ovrednoteno, je bil pripravljen dati 170.000 dolarjev. Zaradi tega potem nastane tako visoka cena odprave. Sam alpinizem ni tako drag," pravi Andrej Štremfelj, ena od svetovnih plezalnih legend, ki je bil skupaj z Nejcem Zaplotnikom tudi prvi Slovenec na Everestu v znameniti jugoslovanski odpravi davnega leta 1979. Štremefelj pravi, da je podobno v tujini, saj morajo profesionalci delati na vse bolj pompozen način in včasih tudi malce pretiravati. "Zdaj po večini vsi lovijo na osemtisočake. Recimo, da gre prvi človek s sladkorno boleznijo na Everest V primeru resnih vzponov pa mi tudi tuji alpinisti tarnajo, da je izjemno težko dobiti sponzorje. Sponzorji zahtevajo vedno več, vedno bolj odmevne in težje zadeve. Obstaja možnost, da delaš zelo odmevne stvari ali pa manj odmevnim dodaš neko dodatno odmevnost. Ko imaš neko ime, se to lahko naredi. Odmevnost pri laični javnosti sicer zelo hitro narašča. Strokovna javnost točno ve, kako in kaj."

Himalaja pa je najbolj privlačna zaradi svoje višine in še posebej osemtisočakov.

Štremfelj pravi, da prav višina daje neko dodatno težavnost. V Himalaji je zelo izčrpana možnost narediti še kaj večjega in težjega. Glavni vzrok pa je človeški organizem, ki je še vedno časovno omejen glede dolgotrajnega bivanja na velikih višinah. Na višini nad 7500 metrov ne moreš biti en teden brez kisika. Če pa si opremljen s kisikom, si pretežak in lahko plezaš samo v himalajskem stilu. "To so počeli lani Rusi v Himalaji. Zahodni svet meni, da je to malo preživet način. Vendar strokovnjaki in alpinisti na tem področju nismo enotni, kako primerjati vzpon v himalajskem stilu po severnem stebru na Everesta ali pa neko tehnično dosti lažjo stvar v alpskem stilu na neki nižji osemtisočak. Mnenja so različna. Smer, ki se da danes preplezati le s kisikom, bo mogoče čez deset let preplezati tudi brez kisika. Vprašanje je, ali je bolj etično, da se jo prepleza s kisikom, ali pa da se jo pusti nedotaknjeno za prihodnost," pravi eden najstarejših slovenskih himalajcev.

Humarjevo dramo je spremljala širna Slovenija in marsikdo od neukih laikov je pomislil, da je šel Humar v skoraj samomorilsko plezanje zato, ker se je tam pojavil njegov neposredni konkurent za Rupalsko steno, Američan Steve House. Je šlo za rivalstvo med alpinistoma, kdo je boljši, lepši in močnejši? "Humar je prepričal ljudi, da je najboljši. On je res zelo dober, toda v alpinizmu je težko govoriti, kdo je najboljši. Veliko je odvisno od razmer, vremena in drugih dejavnikov. Zdaj je imel slabe razmere in nestabilno vreme. Steve House pa bo čez tri tedne v odličnih razmerah preplezal steno. Pri laični javnosti, ki jo povečini Humar ima, bo padel v nemilost, češ, kako lahko nekdo drug prepleza steno, ne pa on, ki je najboljši. Meni pa je kot strokovnjaku povsem jasno, da so lahko čez tri tedne povsem drugačne razmere in se je nekdo lahko 'sprehodil' čez steno, medtem ko on ni imel niti najmanjših možnosti," pravi Štremfelj. Kolikor pozna ameriškega alpinista, ki velikokrat pleza tudi s slovenskimi plezalci, močno dvomi, da je on tja prišel iz rivalstva. House je Rupalsko steno že preplezal do višine 7500 metrov in priključil smer na Messnerjevo. "Plezal je natančno tu, kjer je sedaj plezal Tomaž. Toda House je imel to le za poskus in ne za zaključeno smer in je sedaj prišel, da bi dokončal svoje delo."

Na drugi strani se zdi, da imajo novodobni alpinisti veliko problemov s tem, da je že vse preplezano in da so prvenstvene le še ubijalske stene. Ko bodo preplezane še te, za prihodnje rodove ne bo ostalo nič. Štremfelj se s tem ne strinja. "Messner je podrl bariero, da se na Everest ne da priti brez kisika. Zdaj je bilo na Everestu že več kot 300 ljudi brez kisika. Prostora za nove smeri je res vedno manj. Posledično, ko bo alpinizem napredoval, se bo dalo še veliko narediti tudi na najvišjih vrhovih. Danes veliko štejejo ponovitve smeri v alpskem stilu, ki je bila prej preplezana v himalajskem stilu. Včasih je to delala ekipa desetih ljudi, danes to naredita dva človeka z nahrbtnikom na rami. Jugoslovanska smer je še danes zanimiva, ker je še nihče ni preplezal v alpskem stilu, čeprav so številni to že poskusili. Za alpski stil moraš imeti zelo dobre razmere in nekaj sreče z vremenom. Dandanes pa je tudi vremenska napoved za Himalajo relativno dovolj zanesljiva. Včasih smo šli zgolj po občutku."