košarka / Iz balkanskega Liechtensteina z ljubeznijo

Celo v najbolj bednih banana državah, kamor sicer vse bolj štejemo tudi Slovenijo, so plače športnikov in zaslužki klubov bolj ali manj javni. V ligi NBA lahko za vsakega košarkarja natančno izveste, kakšno plačo ima in kako jo zasluži, natančno vemo, koliko je dobil za podpis s San Antoniom naš najdražji košarkar Rašo Nesterovič. Tudi podpisi pogodb v Evropi, razen kakih podrobnosti, so javna zadeva. In nič drugače ni v Aziji, vsi recimo vemo, da je odšel Sebastijan Cimerotič v Južno Korejo za 2 milijona evrov. In vsi vemo, za koliko je podpisoval naš najdražji nogometaš vseh časov, Zlatko Zahovič. V Sloveniji pa praktično ničesar ne morete izvedeti. Vse je poslovna skrivnost. In če so poslovna skrivnost višine sponzorskih sredstev v pinkponk klubih, ni nič čudnega, če ne morete izvedeti, kako so plačani slovenski nogometaši, in pravzaprav nihče ne ve, koliko zaslužijo košarkarji.

V slovenski košarki pa so dejansko dobro plačani tako igralci kot trenerji, ker je naša košarka pač primerljiva z evropsko in ker še tako povprečni igralci ali trenerji lahko dobijo kaj hitro delo v tujini. Če ne v Italiji ali Grčiji, pa vsaj v Nemčiji ali Grčiji. Na žalost to hkrati pomeni, da v Sloveniji gledamo vse slabšo košarko, v katero pa je treba vseeno vložiti kar nekaj denarja. Slovenska podjetja se trudijo slediti novim razmeram na trgu, vendar sam košarkarski klub Olimpija, ki je v zadnjih letih pozabil tudi na svojo osnovno tržno nišo - vzgajanje domačih igralcev, ne more nositi več bremena čvrstega evropskega ligaša. Še iz časov trenerja Zmaga Sagadina so klubu ostali dolgovi - mimogrede, neuradno se sliši, da je imel Sagadin kar 40.000 mark mesečne plače, takratni direktor Lorbek pa 10.000 -, ki jih skoraj ni mogoče sanirati, hkrati pa mora klub, da bi ostal med evropsko elito, kupovati večkrat povprečne tuje igralce. Tako smo bili lani spet priča povprečni košarki in v naši ekipi praktično ni bilo doma vzgojenih igralcev. Zanimiva je izjava enega izmed predstavnikov pokroviteljev, ki je pred časom zašel v Tivoli: "Gledal sem tekmo med našimi in Izraelci in v nekem trenutku je bil edini Slovenec na igrišču črnec, ki je igral za Maccabi." Absurdna situacija, ki je že pred dvema sezonama napovedovala, kam plove Olimpijina ladja. No ja, sponzorji na čelu s pivovarno Unionom in BTC-jem so situacijo ocenjevali kot vzdržljivo, čeprav jim je Mobitel že pred časom začel bežati na Kodeljevo oziroma v Maribor, kjer igra veliko perspektivnejša ekipa Geoplina Slovana. Ko je bilo lastnikom in direktorju Olimpije Gregorju Fricu ponujeno, da v klub sprejmejo Janeza Rajglja, ki solidno vodi Slovana, so se začeli razburjati, da takega kluba ne more voditi človek tako dvomljivih kvalitet, čeprav so vedeli, da gre za največjega strokovnjaka v Sloveniji. V časopisih smo lahko prebrali celo to, da se Rajgelj ne zna obnašati in da ni prav oblečen ... Jasno, bali so se, da bo začel pregledovati njihove finance in povezave. Pozneje smo lahko slišali, da je bil glavni problem to, da bi Rajgelj znižal plače košarkarjem, s tem pa bi padle tudi vrednosti provizij, ki jih nekateri menedžerji vlečejo od košarkarjev.

Kakorkoli že, Olimpijo so tako igralsko kot finančno počasi uspeli pripeljati do tega, da jo lahko reši le popoln rez, ki se je namesto s slovenskimi podjetji in slovenskimi strokovnjaki zgodil s hrvaško liechtensteinsko zasedbo Modul Group. S tem je seveda nastal že prvi problem. Ali bodo šišenski navijači, ki ne marajo ne "Jeseničanov" ne "Štajercev", še najmanj pa ljudi iz republik bivše Juge, navijali za Hrvate? Za športnega direktorja Hrvoja Cikatiča in trenerja Pina Grdoviča ... Za hrvaškega menedžerja in za trenerja, ki že nekaj let ni nikogar treniral? Naj podvomimo. Kar pa se financ tiče, je stvar še bolj vprašljiva, ob vseh mogočih in nemogočih sponzorjih - rešiteljih, ki jih je uprava Olimpije lansirala prek svojih novinarjev v javnost, je liechtensteinsko podjetje brez naslova in brez zaposlenih verjetno nekaj najbolj za lase privlečenega, kar smo v zadnjem času slišali. Čeprav so v KK Union Olimpija razkrili ime novega poslovnega partnerja, pa ostajajo precej skrivnostni. O podjetju Modul Group, katere zastopnik je tudi novi športni direktor Olimpije Hrvoje Ciketić, so povedali zelo malo. Kot pravijo v KK Union Olimpija, gre za projektno podjetje, ustanovljeno za "reševanje" ljubljanskega košarkarskega kluba. Ukvarja se s trženjem različnih blagovnih znamk na ozemlju celotne Evrope in ima velik interes nastopanja na slovenskem trgu. Kot pravi predsednik kluba Uniona Olimpija, Andrej Lah (Hypo Alpe Adria Bank), je prihod novega partnerja že obrodil prve sadove, saj podpisujejo pogodbe z novimi sponzorji.

Modul Group je podjetje, ki obstaja samo na papirju. Plačali so vse milijonske dolgove Olimpije in zdaj hočejo od vsega, kar se bo zgodilo v Ljubljani, polovico. Prodajali bodo igralce in tržili reklame na igrišču in v medijih? Kako se lahko tako norčujete. In kako Pivovarna Union, ki je leta in leta vlagala milijone evrov v Olimpijo, lahko pristane na to, da bodo neki Liechtensteinci, ki so verjetno doma nekje na Balkanu, pobrali polovico njihovega denarja? Pa ne samo njihovega. Tukaj gre za denar, ki ga je ves čas vlagalo celo ljubljansko gospodarstvo. Zakaj recimo Union ni nikoli zahteval, da tudi on pobira odstotke od prodaje igralcev in reklam? Zakaj tega ni zahteval BTC, ali Grand Hotel Union, ali AC Intrecar, ali Mobitel? Vložili bi recimo 50.000 evrov v Ožbolta in potem bi bili udeleženi pri njegovi prodaji ...

Sicer pa se je bati veliko bolj nerodne stvari. Olimpija je kot ustanovitelj velik delničar evrolige. Kake tri odstotke košarkarske evrolige je naše! Ne bi se čudili, če bi skrivnostne Olimpijine pokrovitelje zanimal zgolj ta delež, ki je v Evropi vreden več kot večina naših podjetij. Pred časom smo sicer slišali, da ta delež ni Olimpijin, ampak slovenski, zato ga fantje iz Liechtensteina ne bi smeli dobiti, vendar je možno vse in mnogi so pred to pogodbo morali dobro premisliti. Veliko bolj, kot je premišljeval Pino Grdovič, novi trener, ko je izjavil, da bo ustvaril klub, v katerem si bodo želeli igrati vsi mladi slovenski igralci. Gospod Pino, že doslej so si to želeli, vendar jih Olimpija ni hotela. Primerov oziroma imen je toliko, da nimamo dovolj prostora, da bi vse našteli. Naj omenimo samo Lakoviča, Nesteroviča in Nachbarja. Ja, govorimo o treh najboljših slovenskih igralcih, ki so bili v Tivoliju nezaželeni.