irska / "Imamo najnižje davčne dajatve"

Ste se na Irskem kdaj pogovarjali o enotni davčni stopnji? Je na Irskem čutiti pritisk zaradi davčnega sistema, saj so davki pri vas nižji kot v drugih državah članicah EU?

Po mojem so odločitve v zvezi z davki in s porabo stvar vsake posamezne države članice EU. To je hkrati temeljni sestavni del demokratičnega procesa.

Na Irskem smo se odločili za politiko lajšanja bremena pri dohodnini in davkih za podjetja, hkrati smo poskrbeli, da je skupni izkupiček iz tega vira primerno velik. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj je pred kratkim izračunala, da ima v vsej Uniji prav Irska vnovič najnižje davčne dajatve, če jih merimo kot delež bruto plače, pri kateri se upoštevajo tudi delodajalčeve obveznosti. Hkrati so irske obremenitve med najnižjimi v državah članicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. V razmerah, v katerih je mednarodna konkurenca čedalje hujša in v katerih mora biti odprto gospodarstvo sposobno spodbujati podjetja, privabljati ter ohranjati naložbe in znanje, da bi se gospodarska rast nadaljevala, je uravnotežena razporeditev davčnih bremen med proizvodnjo in porabo zelo pomembna. Poudaril bi, da smo v preteklosti poskusili z visokimi neposrednimi davki, a se niso obnesli. Imamo pa visoke posredne davke v primerjavi z nekaterimi partnericami v Uniji. Tako na Irskem velja visok davek na alkohol in tobačne izdelke. A ta odločitev je posledica gospodarskih in kulturnih dejavnikov.

Če pogledamo EU, Irska še vedno zagovarja prepričanje, da mora vsaka država članica sama določiti ustrezen ustroj svojega davčnega sistema, pri čemer mora seveda spoštovati tudi veljavne pogodbe. Poleg tega se strinjamo, da nobena izmed članic ne sme uvesti nepoštenih davčnih predpisov - a s tem Irska nima težav. Kar pa zadeva novosti pri davkih za podjetja, bi rad poudaril, da Irska nasprotuje predlogom Evropske komisije o enotni obdavčitvi. S tem po našem mnenju ne bi spodbudili konkurenčnosti Unije na svetovnem trgu; menimo tudi, da bi čas in energijo morali porabiti za druga, pomembnejša vprašanja. To pa ne pomeni, da se Irska o davkih ne bi pogovarjala na ravni EU, če bi šlo za primerne ukrepe, s katerimi bi odpravili konkretne ovire na mednarodnem trgu in če bi jih v ministrskem svetu sprejeli soglasno.

Kaj je pripomoglo k irski uspešnosti po vstopu v EU?

Za uspeh so bili pomembni sporazumi o socialnem partnerstvu, ki veljajo od leta 1987, vendar so še drugi dejavniki. Naj poudarim tele:

- skupni učinek razmeroma nedavnih izboljšav v izobraževanju, glede ponudbe programov in glede števila ljudi, ki se vključujejo vanje,

- irsko članstvo na drugem največjem trgu na svetu, skupnem evropskem trgu,

- razmeroma nizki davki na prihodke podjetij,

- sposobnost hitrega povečanja delovne sile in

- materni jezik - angleščina.

Zaradi vseh teh dejavnikov je bila Irska zelo zanimiva za tuje neposredne naložbe, zlasti iz ZDA. Poudariti je treba, da so Irski zelo koristili velikodušni transferji EU, s katerimi smo izboljšali fizično infrastrukturo, izobrazili delovno silo in izboljšali trženje irskih izdelkov. Veliko pomeni tudi to, da smo specializirani za računalništvo, za programsko opremo - to pa je izdelek, ki ne tehta veliko in je zato idealen za izvoz iz otoške države. Pomagala je tudi skoncentriranost te industrije. Podpis sporazumov o socialnem partnerstvu, ki se navadno pripravljajo tri leta, se je časovno ujel z izboljšanjem mednarodnih gospodarskih razmer.

Kakšna pa je bila vsebina sporazumov o socialnem partnerstvu?

Šlo je za strukturne reforme: socialno partnerstvo je poudarjalo pomen strukturnih reform, zlasti davkov, ki so spodbudili zaposlovanje, in socialne politike. Zmerno zviševanje plač z obsežnim lajšanjem davčnega bremena v okviru teh sporazumov je pripomoglo h konkurenčni in razmeroma zadovoljni delovni sili, kar prav tako ni zanemarljivo. Ti sporazumi za več let zagotovijo gotovost in trdnost, zlasti kar zadeva politiko oblikovanja plač. Pomembno je bilo tudi izobraževanje, država je posebno pozornost posvetila čim boljšim dosežkom pri izobraževanju ter pri raziskavah in razvoju. Poudarek je bil tudi na naložbah v telekomunikacije, saj smo s tem povečali konkurenčnost. Seveda sporazumi niso usmerjeni zgolj in le na gospodarstvo, poleg gospodarskih in konkurenčnih ciljev poudarjajo tudi socialne. Ti sporazumi so pripomogli k ravnovesju in doslednosti pri različnih vidikih denarne, zaposlitvene in konkurenčne politike na eni strani ter dohodkovne politike na drugi strani, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena spodbujanju naložb.

Se strinjate s teorijo, da se z razvojem povečajo razlike med ljudmi?

Ni nujno. Na Irskem je živahna gospodarska rast v zadnjih letih prinesla povečanje splošne blaginje in večji čisti prihodek delavcem. Po nekaterih ugotovitvah naj bi se pri nas med letoma 1987 in 2001 čista plača samskega zaposlenega s povprečnim prihodkom v proizvodnji zvišala kar za 60 odstotkov, pri poročenih (gre za dohodek družine z enim zaposlenim in dvema otrokoma) pa je čisti prihodek narasel za 54 odstotkov. Zviševanje povprečnega čistega prihodka sta spremljala povečanje števila zaposlenih in upadanje brezposelnosti, tako da je stopnja brezposelnosti na Irskem danes med najnižjimi v EU. Po mojem je vse odvisno od ravnovesja med plačno politiko (ta vključuje nominalno zvišanje in upoštevanje davkov) in različnimi vidiki denarne, zaposlitvene in konkurenčne politike.

Razcvet je zastal in danes je manj naložb kot pred nekaj leti. Kako nameravate ubraniti dober gospodarski položaj Irske?

Tako kot vse države se tudi Irska spoprijema z nenehnim izzivom izboljševanja svojega konkurenčnega položaja v primerjavi z drugimi gospodarstvi. Konkurenčnost je ključna. S tem je povezana še odličnost. Na Irskem smo zlasti zadnje desetletje posebno pozornost namenjali zahtevnejšim oblikam naložb z dodano vrednostjo. Pri tem smo bili uspešni iz več razlogov, najpomembnejši pa je zelo dobro izobražena in prilagodljiva delovna sila. To je predvsem posledica stalnih velikih naložb v izobraževanje. Danes ima kar 39,4 odstotka prebivalcev Irske, starih od 25 do 34 let, visokošolsko izobrazbo, v vsej Uniji je ta delež le 24,8-odstoten. Izobraževanje je ključno, in kot rečeno, če nanj gledamo kot na del socialnega partnerstva, lahko državi prinese zavidanja vredne dividende.