bušiji / Imperialne fantazije

Ameriški senat Bushu ni in ni hotel hotel izpolniti velike želje - Johnu Boltonu ni prižgal zelene luči. Zato je Bush sklenil, da ga bo za ameriškega ambasadorja v Združenih narodih imenoval kar sam - mimo senata. In zakaj je bilo tako nujno, da pride v Združene narode prav Bolton? Ker to mesto ne more biti več prazno, ker poteka debata o reformi Združenih narodov in ker smo v vojni, je dahnil Bush. In to, da "smo v vojni", je posebej poudaril. We are at war! Da ne bi slučajno kdo mislil, da nismo. In iskreno rečeno, to ne bi bilo nič čudnega: zadnje čase - po londonskem 7. juliju - je začel namreč obrambni minister Donald Rumsfeld uporabljati izraz "globalni boj proti nasilnemu ekstremizmu". Bolje rečeno, izraz "vojna proti terorju" je skušal nadomestiti z izrazom "globalni boj proti nasilnemu ekstremizmu". Kar ni ista reč: vojno moraš dobiti. Tu ni kaj. Vojna je nekaj absolutnega in definitivnega, zato je tudi rezultat lahko le absoluten in definitiven: zmaga. "Globalni boj proti nasilnemu ekstremizmu" je precej manj oprijemljiv, precej manj definitiven, precej manj urgenten - niti zdaleč absoluten. Ta izraz je v resnici tako relativen, da ne zahteva zmage - ko rečeš "globalni boj proti nasilnemu ekstremizmu" je tako, kot bi rekel "globalni boj proti epidemiji". Saj veste, proti kaki bolezni. Bolezni ti ni treba premagati - lahko jo zajeziš, lahko jo spraviš pod kontrolo, lahko pa se preprosto naučiš živeti z njo. Rumsfeldu kot šefu Pentagona je očitno jasno, da "vojne proti terorju" - še zlasti iraške vojne kot njene ultimativne fronte - ne bo mogel dobiti. Da torej ne bo mogel reči: zmagali smo! Mission accomplished! Zdaj gremo pa domov - na parado! Spustite balone! Zato je lansiral izraz "globalni boj proti nasilnemu ekstremizmu" - da ne bi kdo od njega zahteval zmage. Da mu torej ne bi bilo treba zmagati. Ali kot je rekel ameriški politični kolumnist Will Durst: "Nihče ne pričakuje, da boš dobil vojno proti genitalnemu herpesu."

Če vojne ni več, potem je ne moreš izgubiti. Bushu je sicer jasno, da je iraška vojna v slepi ulici in da je res ne bo mogoče dobiti z vojaškimi sredstvi (česar se še bolje zavedajo Rumsfeld in njegovi generali), toda izraz "globalni boj proti nasilnemu ekstremizmu" mu definitivno ne ustreza. Iz preprostega razloga: ker je premalo usoden. Izraz "vojna proti terorju" je bolj primeren - ker je usoden. Bush je prav na tem izrazu zgradil svojo usodnost. Ne preseneča, da je prejšnjo sredo, v govoru v Teksasu, izraz "vojna" uporabil petnajstkrat - in izraz "vojna proti terorju" petkrat. "Make no mistake about it - we are at war!" Navsezadnje, izraz "vojna proti terorju" si je izmislil zato, da bi lažje vladal. Da bi imel proste roke. Da bi lahko počel, kar hoče. Da bi lahko od nacije zahteval patriotizem. Da bi se lahko znebil kritikov. Hej, v Irak je šel zato, ker "smo v vojni". Vse svoje početje - vojne, napihovanje obrambnega budžeta, uničevanje ekonomije, represivni "Patriot Act", alarme ipd. - že stalno opravičuje s tem, da "smo v vojni". Še več: s tem, "da smo v vojni", Bush že ves čas opravičuje, gradi, vzdržuje in hrani svojo veliko fikcijo - fikcijo o Iraku, orožju za množično uničevanje, "osi zla", svoji mesijanski usojenosti in tako dalje. Busheva fikcija - Bushev veliki ameriški roman - temelji na izrazu vojna. Izraz vojna Bushu omogoča, da nastopa kot pisec, kot avtor romana, kot veliki kreator - in naloga pisca je, da si izmišlja like, ki so psihološko prepričljivi. Z eno besedo, izmišljati si mora like, ki sodijo v fiktivni kontekst, v katerem nastopajo.

Vsa Busheva povolilna imenovanja služijo le enemu cilju - psihološki prepričljivosti njegove fikcije. Njegovega velikega ameriškega romana. Hja, Bush je največji antiliterat v službi literature.

* Za pravosodnega ministra je imenoval Alberta Gonzalesa. Kar je bilo logično: Alberto ga je strokovno prepričal, da je njegova izvršna oblast brezmejna in da lahko povsem mirno odobri mučenje iraških zapornikov.

* Za svetovalca za nacionalno varnost je imenoval Stephena Hadleyja. Kar je bilo nujno: Stephen je leta 2003 v njegov razvpiti kongresni govor vključil povsem fiktivno frazo, da je Sadam Husein od Nigra kupoval uran.

* Za predsednika Svetovne banke je imenoval Paula Wolfowitza. Kar je bilo normalno: Paul, pojem neokonzervativnega superjastreba in superjunaka vojaško-industrijskega kompleksa, je bil glavni ideolog invazije na Irak, pri stroških iraške vojne pa se je velikodušno zaračunal za nekaj 100 milijard dolarjev.

* Za ambasadorja v Iraku je imenoval Johna Negroponteja. Kar je bilo neizogibno: John je sredi osemdesetih - kot Reaganov ambasador v Hondurasu - podpiral in servisiral salvadorsko hunto, posredno pa tudi zloglasne odrede smrti.

* In seveda, za ambasadorja v Združenih narodih je imenoval Johna Boltona. Kar je bilo edino možno: John, eden izmed najbolj histeričnih neokonzervativcev, eden izmed najbolj fanatičnih arhitektov ameriške invazije na Irak, eden izmed najbolj agresivnih ideologov ameriškega "pohoda na Vzhod", eden izmed najbolj militantnih častilcev ameriškega Imperija in eden izmed najbolj nepotešljivih pospeševalcev militarizacije, je leta 1994 oznanil, da "Združeni narodi ne obstajajo." In dodal: "Če bi stavba Združenih narodov v New Yorku izgubila 10 nadstropij, bi bilo povsem vseeno." Nič, John je pač človek, ki mednarodne sporazume, mednarodno pravo in mednarodne inštitucije patološko prezira. Saj veste, Ameriko le motijo in ovirajo. Leta 2002 je oznanil, da Kuba razvija biološko orožje in da ga prodaja "malopridnim režimom": napad! Leta 2000 - v času floridskega volilnega puča - je planil v prostore, v katerih je potekalo ponovno štetje floridskih glasov, in kriknil: "Jaz delam za Busha in Cheneyja - prišel sem, da ustavim štetje!" Vedno reče to, kar misli. Tipični nekonzervativni otrok zgodovine. "Bolton je pravi človek," je dahnil Bush. Vsekakor, Bolton bo v Bushev veliki ameriški roman vnesel fanatizem - prepotrebno armagedonsko dimenzijo.

Forsiranje trde linije

Ni kaj, Bolton je psihološko prepričljiv. Gonzales, Hadley, Wolfowitz, Negroponte in Bolton so liki, kakršne običajno najdete v sodobnih hardlinerskih političnih trilerjih, recimo pri Robertu Ludlumu, pri Nelsonu DeMilleu, pri Bradu Thoru, pri Jamesu Hustonu, pri Vinceu Flynnu, pri Richardu Northu Pattersonu in pri Tomu Clancyju. Hja, najdete jih med liki, ki iz ljubezni do predsednika praviloma tako pretiravajo, da se jim zmeša. Običajno utelešajo vse tisto, kar je z Ameriko narobe. Megalomanija, aroganca, samozaslepljenost, imperialne fantazije, patološki militarizem, armagedonsko iskanje zunanjega sovražnika, zloraba oblasti. Vsi, Bolton in ostali hardlinerji, po malem izgledajo kot falirani pisci trilerjev, kot imperialni fantazisti. In naslovi a la Vsota vseh strahov, Neposredna nevarnost, Patriotske igre, Izvršni privilegij in Cena oblasti bi se dobro podali njihovim fantazijam. Razlika je le v tem, da jim romanov ni treba pisati - svoje fantazije, svoje scenarije, svoje fikcije lahko izživijo v živo, neposredno, pred kamerami. Da oblast dela čudeže, vemo - ljudi resda opijani in skorumpira, toda obenem jim omogoči, da se počutijo kot romanopisci. In ker "smo v vojni", so tudi največje in najbolj za lase privlečene fikcije zelo hitro psihološko prepričljive. In sprejemljive.

Okej, boste rekli, vsi ti neokonzervativni hardlinerji so na oblasti, zato si lahko privoščijo fantaziranje v živo. Toda kaj vsi ti imperialni fantazisti počnejo, ko niso na oblasti? Odgovor se vsiljuje kar sam po sebi: ko niso na oblasti, tudi fantazirajo, toda le na papirju. Ali kot je lani - v časopisu Boston Globe - zapisal Mark Schone: "Ko konzervativni intelektualci izgubijo oblast, se preživljajo z govori, organiziranjem desničarskih think tankov in izlivanjem svojih manihejskih sanjarij v poceni romane." Ergo: ko hardlinerji niso na oblasti, pišejo romane. Politične trilerje. Hardlinerske fikcije. Pulp fictions. Recimo, vzemite Richarda Perlea, "Princa teme", eks predsednika Pentagonovega Obrambnega sveta, jastreba jastrebov, večnega neokonzervativnega križarja, ideologa projekta "preoblikovanje bližnje-vzhodnega geopolitičnega zemljevida", človeka, ki si je izmislil iraško vojno - koordiniral je vse okoliščine, klimo, argumentacije in načrte, ki so pripeljali do "koalicijskega" napada na Irak. Bolton je le jastreb, ki si želi, da bi bil Richard Perle. Z eno besedo: Perle je bil vedno ključ za razumevanje Bushevih norosti.

In Perle je leta 1992 objavil roman z naslovom Hard Line, ki se dogaja sredi osemdesetih, v času hladne vojne, ko v Beli hiši sedi desničarski predsednik (= Reagan), v Kremlju pa reformist (= Gorbačov). Ker se jima zdi, da je vseh teh napetosti, vse te histerije in vse te paranoje dovolj, skleneta, da bosta na summitu v Helsinkih podpisala sporazum o detantu - jedrsko orožje bosta upokojila. In ko je ameriški predsednik že praktično na tem, da odpiše ameriški jedrski arzenal, vskoči Michael Waterman, harvardski profesor, neokonzervativni jastreb, član Pentagonovega Obrambnega sveta, in oznani, da "Gorbačov" le blefira - da mu ne sme nasesti. Še več, Waterman predsedniku razkrije, da je od svojega insiderja, petičnega sovjetskega disidenta, izvedel, da se Sovjeti sporazuma v resnici ne bodo držali, da bodo 400 jedrskih raket skrili, da z malopridnimi režimi ni pogajanj in da je treba z vojno nadaljevati. Ni težko ugotoviti, da je Perle napisal roman, ki je meso postal. Če like iz hladne vojne zamenjate z liki iz "vojne proti terorju", dobite tole:

* desničarski ameriški predsednik = Bush

* malopridni predsednik = Sadam Husein

* Waterman = Richard Perle

* petični sovjetski insider = Ahmed Chalabi (= petični iraški insider, ki je neokonzervativce pred vojno futral z "razkritji", da Sadam Husein skriva enormne količine orožja za množično uničevanje)

Roman Hard Line je bil le Perleova imperialna fantazija - scenarij za napad na Irak. Bolje rečeno, napad na Irak je bilo zelo avtobiografski - tako kot je bil avtobiografski roman Hard Line. Paralel med samim romanom in realnostjo je toliko, da si rečete: šit, Perle je zaljubljen v vsak stavek, ki ga napiše. In tako zdaj vsi skupaj "živimo v romanu Richarda Perlea," kot pravi Schone. Vse je bilo pač narejeno po knjigi. Iraška vojna je le literarni event, le literarni spektakel - le nadaljevanje fikcije z drugimi sredstvi.

Lynne Cheney, žena ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja, Druga dama s kompleksom Prve dame, ženska, ki noče stati v moževi senci, je napisala kopico knjig, tako za odrasle kot za otroke. Recimo, v ilustrirani knjigi Ko je Washington prečkal Delaware (zimska zgodba za otroke) popisuje, kako je general Washington leta 1776, v času ameriške vojne za neodvisnost, s svojimi neustrašnimi patrioti premagal "največjo vojaško silo na svetu" - in to dvakrat v enem dnevu! Kako so zmrzovali in kako so stradali - in kako jih kljub vsemu ni moglo nič streti. Jasno, njena knjiga - literarno dopolnilo Bushevega novega patriotskega evangelija - je namenjena branju na glas. No, med njenimi imperialnimi fantazijami najbolj izstopa roman Politika telesa, v katerem ameriškega podpredsednika med seksom z ljubico rukne infarkt, tako da umre, njegova patološko ambiciozna žena pa potem z raznoraznimi manipulacijami doseže, da za podpredsednico imenujejo njo. Roman je objavila leta 1988, toda leta 2000, med predsedniško predvolilno kampanjo, so ga v propagandne namene ponatisnili - in če upoštevate, da je Lynne potem res postala Druga dama in da je bil njen mož, ameriški podpredsednik, takoj zatem res žrtev serije infarktov, si lahko živo predstavljate, da njene imperialne fantazije niso le fantazije.

A po drugi strani, ko ameriški hardliner ni na oblasti, sploh nima občutka, da je v Ameriki, ampak da je nekje v tujini, daleč stran, še huje - na Japonskem. Tako bi lahko sodili po romanu Vajenec, ki ga je leta 1996 objavil I. Lewis Libby, trenutno šef Cheneyjevega kabineta, sicer pa hardcore jastreb, ki je na začetku devetdesetih na dolgo in široko dokazoval, da mora Amerika ostati edina velesila: Vajenec se namreč dogaja leta 1903 na Japonskem, kjer se mladi, negotovi, pasivni, nemočni, anonimni, poduhovljeni hribovec zaplete v kriminalne in romantične šikane. Vajenec ni imperialna fantazija, ampak - kot je namignil online kolumnist Jeet Leer - "fantazija o nemoči", o tisti nelagodni zenovsko-blaženi zavrženosti, anonimnosti, izključenosti in negotovosti, ki jo občuti ameriški hardliner, ko ni na oblasti. In Libby leta 1996 definitivno ni bil na oblasti. Toda o nemoči so lahko najbolj avtentično fantazirali Nixonovi možje, hardlinerji, ki jih je afera Watergate odpihnila v arest - H.R. Haldeman, John Ehrlichman, John Dean, G. Gordon Liddy, E. Howard Hunt in tako dalje. Vsi so objavili avtobiografije... ee, svoje verzije afere Watergate, ki pa so bile zelo fiktivne. In intonirane kot grške tragedije. Recimo, Dean se je v Slepi ambiciji prikazal kot nedolžno žrtev (nad Nixonovim početjem je bil v glavnem "šokiran"), medtem ko je Liddy v Volji popisal, s kakšnim občudovanjem je poslušal Hitlerjeve govore in s kakšnim užitkom je klal piščance (nič, znebiti se je hotel "škodljive čustvenosti"), obenem pa je priznal, da je bil voljan storiti vse - čisto vse! - za ponovno izvolitev Richarda Nixona, ki je lahko Ameriko edini rešil pred narkomanijo, liberalizmom in vse večjim nespoštovanjem avtoritete. Če ne bi šel v arest, bi bil morda danes ameriški ambasador v Združenih narodih. Ali pa v Iraku. Liddy se ima za nadpatriota, ki ga je Amerika izdala - Ameriko je tako ljubil, da jo je hotel rešiti, pa magari z ilegalnimi sredstvi.

In ker so vsi ti hardlinerji lahko svoje imperialne fantazije izživljali le še na papirju, ne preseneča, da so začeli objavljati tudi romane - politične trilerje. Ehrlichman je svoje "trilerje s ključem" - npr. Company ali pa Kitajsko karto - postavljal v Nixonovo Belo hišo: v glavi so se mu pač vrteli le še filmi iz izgubljenega imperija. Watergate - izguba oblasti - je bil njegov Groundhog Day. Nič, očitno si je rekel: če bom zgodbo ponovil stokrat, bom čist. Liddy, izdani superpatriot, je v svojih trilerjih dokazoval svoj superpatriozem: v romanu Trenerji opic, ki ga je objavil leta 1990, njegov alter ego reši Manhattan, ki ga hočejo mednarodni teroristi zravnati z zemljo. Vidite, če Liddyja ne bi izdali, bi bil leta 2001 morda v Beli hiši ali pa vsaj blizu nje - in 11. september se ne bi zgodil. In če bi bil v Beli hiši ali pa vsaj blizu nje polkovnik Oliver North, še en "izdani" superpatriotski hardliner, ki je zaradi zarotniških akrobacij pristal v arestu in ki lahko zdaj svoje imperialne fantazije izživlja le še na papirju, potem bi ameriški specialci našli iraško orožje za množično uničevanje - v njegovem trilerju Jericho Sanction ga namreč najdejo. In seveda, za vse ponesrečene ameriške misije v njegovih romanih so vedno krivi Združeni narodi. John Bolton tega ne bi znal povedati bolje.