terorizem / Manifest smrti

Kaj je to terorizem? Dimitrij Rupel, George Bush, Kofi Anan, ZN, OVSE in EU si glede tega še niso edini. Bolje rečeno: o definiciji terorizma še ni konsenza. Toda vsi se bolj ali manj strinjajo, da je terorizem nekako povezan s pobijanjem civilistov. Z ilegalnim pobijanjem civilistov, se razume. Vojne intervencije, pa četudi ilegalne, niso terorizem. Iraški civilisti ob vojaškem napadu na Irak niso bili žrtve terorja - so pa žrtve terorja "koalicijski" vojaki, ki so okupirali Irak. Ergo: "koalicijski" vojaki imajo v Tretjem svetu status nedolžnih civilistov. To seveda olajša definicijo terorizma: terorizem je nekaj, kar se zgodi zahodnim civilistom. Ko se to isto zgodi civilistom Tretjega sveta, to ni terorizem. In že imamo definicijo terorizma: terorizem postane terorizem šele, ko udari Zahod. Terorizem, ki udari Tretji svet, še ni terorizem. Zato je tudi najnovejša panevropska mantra, da "ne smemo več živeti v lažnem prepričanju, da se to ne more zgoditi pri nas", čisti blef. Iz dveh razlogov: prvič, prav Evropa ima zelo bogate izkušnje s terorizmom (ETA, IRA, Rdeče brigade, Baader-Mainhof itd.), in drugič, dokler se to ne zgodi pri nas, to sploh ni terorizem. Z eno besedo: to se lahko zgodi le pri nas. Če se to ne zgodi pri nas, potem to ni to.

Spomnite se le, kaj se je v devetdesetih dogajalo v Alžiriji: džihadisti so zažigali, pobijali, razstreljevali in klali vse po vrsti - vojake, policaje, politike, profesorje, rektorje, direktorje, doktorje, novinarje, pisatelje, pesnike, dramatike, borce za človekove pravice, starce, ženske, otroke. Za obe militantni fundamentalistični organizaciji, za Oboroženo islamsko gibanje in Oboroženo islamsko skupino, so bili otroci povsem legitimna tarča. Zahodni turisti in škofi tudi. Celo imani. Ponavadi so ponoči vleteli v vas, štiristotim civilistom prerezali goltance in odšli. Leta 1997 so v dveh mesecih poklali več kot 3.000 ljudi. "Ni dialoga, ni premirja, ni miru!" Dve leti prej, leta 1995, so uprizorili celo "mučeniško" samomorilsko akcijo, ki je za sabo pustila 42 trupel. Od leta 1991, ko se je vse skupaj začelo, pa do leta 2000 so v Alžiriji našteli več kot 100.000 žrtev terorizma. Je bil Zahod zgrožen? Ja, toda le nad statističnimi podatki. In to je bilo vse. Je Zahod to razglasil za terorizem in ustanovil globalno koalicijo za boj proti terorizmu? Ne. Še več: če ste vprašali Zahod, potem to sploh ni bil terorizem, ampak le kolateral državljanske vojne, boja za oblast. Zahod je pustil teroriste pri miru. Ni jih oviral. Niti jim ni blokiral računov ali pa kaj takega. Prej narobe, Zahod jih je gostil - aktivisti Oboroženega islamskega gibanja in Oborožene islamske skupine so namreč povsem mirno živeli in delali v evropskih metropolah (London, Pariz, Berlin, Rim, Madrid, Bruselj itd.), kjer so potem mrežno zbirali denar in orožje. Jasno: terorizem je nekaj, kar se dogaja nam, ne pa njim. M. Boudjemaa, nekdanji alžirski minister, je leta 2002 - po napadu na Svetovni trgovinski center - zapisal: "Paradoksalno, ko je bila Alžirija soočena z destabilizirajočim gibanjem, ki je ogrožalo kompletno regijo, so teroristične skupine uživale aktivno ali pasivno mednarodno podporo, tako da so lahko teroristične mreže v Alžiriji oskrbovale z orožjem, kadri in financami."

In Alžirija ni le osamljen primer, ki ga je Zahod "podcenil". Ne, to je pravilo. Zelo podobno dramo namreč doživlja tudi Kašmir. Formulo verjetno poznate: s pakistanske strani vletijo islamski fundamentalisti, fedajeni, običajno v parih, napadejo indijsko, hindujsko vojsko ali policijo - in pri tem tudi sami umrejo. Po načrtu. In tovrstnih "mučeniških" samomorilskih misij, ki jih organizirata predvsem dve militantni organizaciji, Lashkar-e-Taiba in Jaish-e-Mohammad, bazirani v Pakistanu (kjer izdajata tudi svoja časopisa, recimo Jihad Times), je bilo med letoma 1999 in 2002 več kot 50. Umrlo je na stotine indijskih vojakov, policajev in civilistov - in kakih 100 fedajenov, med katerimi so bili tudi najstniki. Leta 2001, tri mesece po napadu na Svetovni trgovinski center, so "mučeniško" vleteli celo v indijski parlament in postrelili 9 ljudi. Ker so vse te misije, ki naj bi bile džihadski odgovor na brutalnost indijske vojske, hindujski šovinizem in sistematično zatiranje kašmirskih muslimamov, očitno potekale s tihim blagoslovom generala Mušarafa, pakistanskega predsednika, so ga v Indiji razglasili za "sponzorja terorizma". Zahod je nanj resda pritisnil, toda zelo diskretno. Le zakaj bi ga davil? Zahod zanimajo le teroristi, ki ogrožajo nas, ne pa njih. Terorizem v Tretjem svetu je terorizem le, če udari zahodnjake. In narobe, terorizem, ki v Tretjem svetu cilja ljudi Tretjega sveta, ni terorizem. Sploh pa, vsi ti napadi so veljali le za del "teritorialnega spora med Indijo in Pakistanom". Vsaj tako jih je videl Zahod. Ni čudno - Zahod o kaosu, ki ga je za sabo pustil po odhodu iz kolonij, že tradicionalno noče nič vedeti. Bolje rečeno, Zahod noče nič vedeti o svojem deležu pri pakiranju in formatiranju sodobnega džihadskega terorizma.

Kje ste bili leta 1979?

Kar nas pripelje do vprašanja: kje je izvir oz. sprožilec sodobnega džihadskega terorizma? V letu 1979. Leta 1979 je Iran osvojila islamska revolucija, Afganistan pa je okupirala Sovjetska zveza. Afganistan je tako na lepem postal nova fronta hladne vojne - poligon, na katerem sta Sovjetska zveza in Amerika testirali svojo moč. Sovjeti so gnali komunizem, Američani so podžigali islamski fundamentalizem, ki je imel dobro oporo tudi v savdskih petrodolarjih in pakistanski tajni službi. Nič, ker je boj proti komunizmu zahteval fanatizem, so Američani islamski fundamentalizem formatirali kot orožje za boj proti SZ - proti ateističnemu, brezbožnemu Zlu. Američanom je bilo jasno eno: če bo afganistansko odporniško gibanje dobilo džihadsko, versko, sakralno, mučeniško dimenzijo, bo imelo več možnosti v boju z močnejšim sovražnikom. Stingerji niso zadoščali. Toda CIA fundamentalistov ni le logistično podpirala, ampak jih je širom sveta tudi rekrutirala, tako da so se v Afganistan zgrnili džihadisti od povsod, iz vsega sveta - iz Alžirije jih je prišlo okrog 4.000. V tem žarišču hladne vojne se je rodil tudi Osama bin Laden. In ko so Sovjeti leta 1989 odšli, se je na tem pogorišču hladne vojne rodila al-Kajda. Kar seveda ne pomeni nič drugega kot to, da so afganistanski veterani sklenili, da ne bodo ostali le pri osvoboditvi Afganistana in da bodo z džihadom nadaljevali. Do konca. In povsod. Kjerkoli pač že bodo. Islamski fundamentalizem, ustvarjen za potrebe boja proti komunističnim nevernikom, jih je povsem naelektril.

In leta 1991 so se iz Afganistana - kjer je hkrati z al-Kajdo pod taktirko bin Ladnovega zeta Karija Saida nastala tudi alžirska Oborožena islamska skupina - domov vrnili alžirski "Afganistanci". Ali natančneje: v Alžirijo so se vrnili hardcore vojni veterani, polni mučeniškega adrenalina in neporabljenega džihada. Islamsko revolucijo so hoteli nadaljevati in jo razširiti tudi v Alžirijo - Alžirijo so hoteli preleviti v kalifat, teokratsko državo po iranskem in talibansko-afganistanskem vzoru. Jasno, v vseh, ki se jim niso hoteli priključiti, so videli komuniste. Ali pa pozahodnjačene preostanke kolonializma. In začel se je džihadski rokenrol, ki je - podžgan z vse slabšimi življenjskimi razmerami, hudo socialno nestabilnostjo, brezposelnostjo, usedlinami postkolonialne averzije do Zahoda in "afganistanskim sindromom" - prerasel v terorizem apokaliptične vrste. Nič drugače ni v Kašmiru: džihadske misije že ves čas organizirajo in pilotirajo predvsem veterani afganistanske vojne, pakistanski "Afganistanci", ki so v Afganistanu dobili overdose sintetičnega islamskega fundamentalizma. Kašmirski protihindujski džihad se je lepo pokril z geostrateškimi cilji pakistanske vlade, toda obenem jih je tudi presegel: nekateri džihadisti hočejo, da se Kašmir priključi Pakistanu, drugi pa, da se Pakistanu priključi kar kompletno Indijo - spet tretji pravijo, da džihada ne bo konec, dokler Pakistanu ne priljučijo celega sveta. Ali kot pravi Qari Abdul Wahid, nekdanji emir kašmirskega džihada: "Z džihadom zastave svobode in islama ne bomo dvignili le v Kašmiru, ampak po celem svetu." Nič, kašmirski džihadisti so očitno pod velikim vplivom Syeda Abula ala Maududija, indijskega - kasneje pakistanskega - muslimana, ki je leta 1939 na predavanju v Lahoreju - v mestni hiši! - poudaril, da je džihad "svetovna revolucija" in da zanj "ni geografskih meja".

Toda afganistanski veterani džihada niso zanesli le v Alžirijo in Kašmir, ampak tudi v Tadžikistan, Azerbajdžan, Uzbekistan, kitajski Sikiang, Savdsko Arabijo, Indonezijo, Kenijo, Tanzanijo, Egipt, na Filipine ter kakopak v Dagestan in Čečenijo, kjer računajo na odcepitev od SZ in ustanovitev islamske države. "Od morja do morja!" Leto 1979 torej še vedno odmeva. In to po celem svetu. Sodobni džihadski terorizem je nadaljevanje afganistanske vojne. Vsi ti puritanski džihadisti se v svojih manifestih, izjavah, programih in priročnikih sklicujejo na vrnitev k "islamskemu načinu življenja" in na osvoboditev muslimanov, ki trpijo pod represivnimi, skorumpiranimi, križarskimi, kolonialističnimi, tiranskimi režimi. "Ni zločina, ki ga Britanija v Indiji ni zagrešila," je že leta 1930 poudarila Socialistična revolucionarna armada Hindustana in dodala, da so teroristični napadi "najbolj prepričljiv dokaz, da je narod res lačen svobode". In vsi ti režimi so krivi, represivni in tiranski, ker - kot piše v manifestu tadžikistanskih džihadistov - muslimane posiljujejo s patriotizmom, vzgojo, delom neprofitnih organizacij, demokracijo in kapitalizmom, ki so v nasprotju z islamom. Člani indonezijske Džemaje Islamije, ki so leta 2002 razstrelili hotel na Baliju (in leto kasneje še v Džakarti), pravijo, da bodo najprej osvobodili - in v kalifat prelevili - Indonezijo, takoj zatem pa še Malezijo, Tajsko, Singapur in Filipine, medtem ko člani filipinskega Abu Sajafa pravijo, da bodo najprej osvobodili otok Mindanao, potem pa še ostale filipinske predele, Tajsko in tako dalje, do konca, kajti "islam je za cel svet".

Tako daleč ni šel niti bin Laden: leta 1998 je v svojem slovitem manifestu Džihad proti Židom in križarjem zahteval le umik Amerike iz Savdske Arabije in Izraela iz Palestine, deblokado Iraka in konec imperialističnega poigravanja z muslimanskimi deželami. "Džihad je individualna dolžnost vsakega muslimana, če sovražnik uničuje muslimanske dežele." Tudi Ayman al-Zawahiri, bin Ladnova desna roka, je v svojem manifestu Vitezi pod Prerokovo zastavo navijal le za ustanovitev "muslimanske države sredi muslimanskega sveta", le za restavracijo kalifata, to pa zato, da bi lažje "zaščitili muslimanske dežele, ki jih uničujejo križarji". Ali kot je rekel S. Radujev, guru čečenskih džihadistov: "V srca tistih, ki so izdali Alaha, morate zasejati teror, tako da bodo ves čas čutili hladen dotik smrti."

Mcdžihad

Toda eliminacija represivnega, skorumpiranega, izdajalskega tirana, retorika osvoboditve, boj proti represivni, tiranski državi in "hladen dotik smrti", ki ga morajo čutiti vsi sovražniki, niso niti specifika niti izum džihada. Daleč od tega. Kot lepo pokaže zbornik Glasovi terorja (Voices of Terror, 2004), ki ga je uredil Walter Laqueur, so pravico do likvidacije represivnega, skorumpiranega, izdajalskega tirana vsak po svoje zagovarjali že največji stebri zahodne civilizacije - Aristotel, Lukian, Ciceron, Plutarh, celo Tomaž Akvinski, pa škotski humanist George Buchanan in seveda Vittorio Alfieri, čigar manifest O tiraniji je postal ključ za italijanski risorgimento, saj je učil, da smejo uporniki hladnokrvno eliminirati vse prince, ki nasprotujejo združitvi Italije. Kaj to pomeni? Da imamo na eni strani džihadiste, ki skušajo s pomočjo terorističnih priročnikov združiti muslimanske dežele - in da imamo na drugi strani Italijo, ki se je združila s pomočjo "terorističnega priročnika"? Še več, John iz Salisburyja, tajnik Thomasa Becketa, canterburyjskega nadškofa in mučenika, ki se je v Franciji kasneje preživljal kot škof, je v 12. stoletju zapisal, da je dovoljeno likvidirati tirana, ki se je pregrešil zoper Boga. Smemo v tem videti poziv k džihadu? Ljudi z likvidacijo tirana osvobodiš, "tako da lahko služijo Bogu". Španski jezuit Juan de Mariano pa je štiri stoletja kasneje pravilno ugotovil, da so bili tisti, ki so ubili tirana, vedno čaščeni in slavljeni. Vsekakor, Brutus, ki je zaklal Julija Cezarja, je postal kultni junak zahodne popkulture. Ironično, ko je na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja Nemčijo zajel val terorizma, je heidelberški profesor Emil Julius Gumbel v vseh teh mladih teroristih videl "prave dediče Brutusa".

Tudi prvega sodobnega manifesta terorizma niso spisali džihadisti, ampak ga je v nekem švicarskem časopisu leta 1849 objavil nemški anarhist Karl Heinzen, ki je doktoriral iz "hladnega dotika smrti". Svoj manifest je sicer naslovil Revolucija, ker pa se je zdelo to cenzuri nesprejemljivo, je odvzel črko R, tako da je ven prišel naslov Evolucija. Ostalo cenzure ni motilo. Karl je najprej opozoril, da je umor "glavno gibalo zgodovinskega napredka". Zgodovina ne obsoja umora, ampak ga presoja na osnovi motiva, toda če so legitimne tiste oblike umora, ki jih uporablja država (smrtna kazen, vojna ipd.), potem so legitimne tudi tiste oblike umora, ki jih uporabljajo "banditi", "partizani" in "anarhisti", borci proti državi. Karl je celo namignil, da bi imeli Madžari proti močnejšim, imperialističnim Hrvatom več možnosti, "če bi ravnali malce bolj nečloveško in če bi malce bolj sistematično kršili vojne konvencije". Če ubijajo oni, lahko ubijamo tudi mi. Da ubijanje ne more biti le privilegij ene strani, rad poudari tudi Osama bin Laden: "Bojuj se proti poganom tako, kot se pogani bojujejo proti tebi." Ker pa je druga stran vojaško, finančno in številčno bistveno močnejša, si je treba, kot je pisal Karl, izmisliti nove metode ubijanja - "nova orodja za uničevanje", pač orožje, "ki ga je mogoče narediti, ne da bi se ga videlo, ki ga je mogoče prevažati, ne da bi se s tem zbujalo pozornost, s katerim ni težko rokovati in ki obenem ni nič manj učinkovito od težkih topov." Karl je sanjal o orožju, ki ga množica "barbarov" ne bo mogla uporabiti proti anarhistu, anarhist pa ga bo lahko uporabil proti množici "barbarov". Ni kaj, bodočim džihadistom je besede polagal v usta. "Največji dobrotnik človeštva bo ta, ki bo peščici ljudi omogočil, da bodo uničili na tisoče ljudi." Karl je torej že pred dobrimi stopetdesetimi leti anticipiral teroristovo obsedenost z orožjem za množično uničevanje.

Karlov epos je zelo vplival na ruske, nemške, irske in francoske revolucionarje, anarhiste in teroriste, bolje rečeno - pomagal jim je formatirati lik terorista kot fanatičnega, hladnokrvnega, brezkompromisnega mučenika. Razlika med njimi in džihadisti je le v tem, da evropski anarhisti s konca 19. stoletja, ki so imeli pravico do likvidacije tirana za neodtujljivo, niso potrebovali Boga in raja, ki bi bil dekoriran posebej za njih. Sergej Nečajev je v Katehizmu revolucionarja (1869) zapisal, da je terorist oz. revolucionar človek brez čustev, brez interesov, brez pripadnosti, brez doktrine in celo brez imena, človek, ki je s svetom, družbo in moralo pretrgal vse vezi, človek, ki sovraži svet in ki živi le še zato, da bi ta kriminalni družbeni red čim bolj učinkovito uničil, človek, ki pozna le znanost uničevanja, človek, ki prezira javno mnenje, človek, ki je do države neusmiljen in ki od države ne pričakuje milosti, človek, ki noč in dan misli le na hladnokrvno uničevanje in ki je pripravljen za to umreti. Ali kot je v svojem manifestu zapisal ruski anarhist Serge Stepnjak-Kravčinski: terorist je hladnokrvni junak in mučenik brez verskih čustev, ki ve, da je zapisan smrti. Kravčinski je bil guru terorizma, ki ga zdaj imitirajo džihadisti, toda umrl je v prometni nesreči.

Ne da so bili vsi advokati terorizma prepričani, da mora terorist na svoji misiji umreti. Nemški anarhist Johann Most, ki je v svojem časopisu Svoboda stalno objavljal recepte za izdelavo dinamita, nitroglicerina, bomb in podobnih "velikih emancipatorjev", je sicer rekel, da mora imeti terorist stalno pri sebi eksploziv, magari skritega pod obleko, toda v akciji ne sme umreti - umreti morajo drugi. Če ne umre in če ga ne dobijo, je psihološki efekt večji. Marx, Engels, Lenin in Trocki teroristov niso prenašali, ker so v terorizmu videli le elitizem, ki ponižuje dosežke množic, vlogo razrednega boja in razredno zavest proletarskih množic. Še huje, teroristi so bili za revolucijo nevarni, ker so pri ljudeh ustvarjali iluzijo, da razredni boj ni potreben in da bo prišel osvoboditelj, ki jih bo rešil, namesto da bi to storili sami. Mislijo, da bodo osvobodili Irsko, če bodo v Londonu zažgali krojaško prodajalno, se je muzal Engels. V teroristih je videl le klovne, ki hočejo pritegniti pozornost. Tudi v tistih, ki so se samorazstreljevali. Do zmage je peljal le razredni boj, le epski premik množic. Klasiki marksizma bi se težko ujeli s klasiki džihada, ki pravijo, da je treba zmago doseči "na najlažji možni način" in da je "mučeniška smrt najlažja oblika smrti". Še celo T.E. Lawrence, "Lawrence Arabski", ki se je proti Turkom boril na arabski strani, s klasiki džihada verjetno ne bi našel skupnega jezika. Ne pozabite namreč, da je nekoč zapisal: "Arabci so se borili za svobodo - svoboda pa je ugodje, ki ga lahko okusiš le, če si živ."

Sodobni terorizem je evropski izum - džihadisti le citirajo. V vsaki njihovi potezi je mogoče prepoznati le usedlino zahodnega terorizma - v prepričanju, da s stalnim bojem izčrpavajo sovražnika in ga silijo v represijo, ki mu znižuje ugled (to so verjeli že anarhisti, IRA, ETA)... v prepričanju, da rušijo imperializem (to so verjeli že anarhisti, Rdeče brigade, Baader-Meinhof)... v prepričanju, da vojna proti terorizmu rojeva le nove generacije teroristov in da so zato teroristi nepremagljivi (to so verjeli že anarhisti, ETA)... v prepričanju, da s terorističnimi napadi kažejo, da je sovražnik ranljiv in premagljiv (to so verjeli že anarhisti)... v prepričanju, da okupirano cono spreminjajo v "novi Vietnam" (IRA je hotela Severno Irsko spremeniti v "angleški Vietnam")... v prepričanju, da so teroristične akcije le del vojne (že IRA je stalno vlekla paralele med svojimi bombnimi napadi in francoskim odporniškim gibanjem)... in v prepričanju, da teroristični napadi učinkujejo terapevtsko, katarzično. Ja, tudi to so verjeli anarhisti. A po drugi strani - to je verjel že Aristotel. In to verjame vsak h'woodski film.

Leta 1880 so irski teroristi javno debatirali o tem, ali je mogoče London v štiriindvajsetih urah požgati do tal. Da, so rekli: znamo angleško, izgledamo kot Angleži, tako da smo neopazni, in poznamo Anglijo - izbrati je treba le primerno vetroven dan, poslati fante, ki bodo simultano udarili na različnih koncih, in Londona v nekaj urah ne bo več. In res, pet let kasneje so v Londonu v razmaku nekaj minut eksplodirale tri bombe - in pobile kopico ljudi. No, 125 let kasneje so džihadisti ta prizor citirali. Kar seveda pomeni, da džihad bolj pozahodnjačen, kot si je voljan priznati.