Neoliberalizem in neokonzervativizem

V preteklosti so nam politiki ponujali sanje o boljšem svetu. Danes nam obljubljajo, da nas bodo obvarovali pred nočnimi morami. Najbolj strahovita med temi morami je grožnja mednarodne teroristične mreže. A tako kot sanje niso bile resnične, tudi te more niso.
Adam Curtis: "Moč nočnih mor"; dokumentarec BBC 2004

Živimo v svetu, v katerem pripadajo vladajoče elite pretežno dvema ideologijama: neoliberalizmu in neokonzervativizmu. Obe zagovarjata državno in svetovno ureditev v korist bogate manjšine. V svojih učinkih se bolj dopolnjujeta, kot nasprotujeta. Ko smo se kot volilci prisiljeni odločati med neoliberalnim in neokonzervativnim slogom vladanja, smo pravzaprav v podobnem položaju, kot da bi morali izbrati, ali naj nam hišo uniči požar ali poplava. Vendar se ideologiji tudi razlikujeta, tako v političnih nosilcih in "prerokih" kot v teoretičnih podmenah, na katere se sklicujeta.

Neoliberalizem

Ker je ustvarjanje dobička bistvo demokracije, je vsaka vlada, ki sledi protitržni politiki, protidemokratična, ne glede na to, koliko osveščene vseljudske podpore uživa.
Milton Friedman: "Kapitalizem in svoboda"

Neoliberalizem je ekonomsko-politična filozofija in predvsem ideologija, ki je bistveno vplivala na politiko praktično vseh svetovnih vlad od leta 1970, povsem prevladujoča pa je postala v 80. letih prejšnjega stoletja. Privrženci jo najpogosteje označujejo kot samo "liberalizem", čeprav s političnim liberalizmom ni v nikakršni zvezi. Nasprotniki govorijo o "thatcherizmu", po "železni lady" Margaret Thatcher, britanski ministrski predsednici 1979-1990, veliki zagovornici neoliberalnih ukrepov, ki je skovala kratico TINA - "There is no alternative" ("ni alternative" - neoliberalizmu namreč).

Neoliberalizem vleče velik del svojih teoretičnih korenin iz t. i. avstrijske šole in ekonomske teorije monetarizma. Njegovi najpomembnejši sodobni predstavniki so Michael Polanyi (1891-1976), Friedrich August von Hayek (1899-1992, Nobelova nagrada za ekonomijo 1974) in Milton Friedman (1912-, Nobelova nagrada za ekonomijo 1976). Neoliberalne teorije v ekonomski znanosti nikoli niso dosegle take stopnje priljubljenosti kot v politiki. K političnemu uspehu neoliberalizma so največ prispevale promocijske dejavnosti "možganskih trustov", ekonomskih inštitutov, ki so jih ustanovili oziroma navdihnili Polanyi, Hayek in Friedman, od katerih je najpomembnejši Societe du Mont Pelerin.

Po ameriškem borznem zlomu leta 1929 in svetovni depresiji so usodo globalnega kapitalizma v največji meri rešile zamisli Johna Maynarda Keynesa (1883-1946), verjetno najpomembnejšega ekonomista dvajsetega stoletja. Ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je ameriško in globalno gospodarstvo obudil z deficitarnim spodbujanjem povpraševanja, v skladu s Keynesovimi teorijami. Keynes je zagovarjal tezo, da je kapitalizem po svoji naravi nestabilen in da zato potrebuje stalen nadzor države, ki mora omejiti destabilizacijske učinke recesij, depresij in obdobij pretirane rasti.

Neoliberalizem je nasprotje Keynesove teorije: zmanjšuje pomen ali tudi povsem zavrača vladne posege v gospodarstvo, celo v primerih, ko naj bi ti podprli dejavnosti zasebnega kapitala. Za gospodarski napredek naj poskrbi neomejeni kapitalizem v razmerah domače in svetovne svobodne konkurence ter odprtih trgov. Ključne strategije neoliberalizma so liberalizacija (kapitalističnih odnosov), svobodno tržišče in svobodna trgovina. Brez vmešavanja neučinkovitih in razsipnih državnih administracij bo neoliberalna ekonomska ureditev poskrbela za vse, tudi za socialo. Geslo "plima privzdigne vse barke" poudarja, da bo razmah gospodarstva v razmerah neoviranega kapitalizma zagotovil tudi ekonomsko šibkejšim slojem višje prihodke, po t. i. načelu "trickle-down" bo od višjih dobičkov vlagateljev več "pricurljalo" tudi "navzdol". Ker bodo nižji sloji več zaslužili, si bodo lahko sami plačali storitve, ki jih v "državno interventnih" okoliščinah sicer zagotavlja ali subvencionira država - zdravstvo, šolstvo, pokojninsko zavarovanje, javni promet ...; še več: ker je država po mnenju neoliberalcev neizogibno neučinkovita, bodo nekdaj solidarnostno financirane storitve cenejše, če jih bo izvajal profitno usmerjen zasebni kapital, zaradi nižjih davkov (ker se bo država znebila socialnih storitev) pa bo vsem dejansko ostalo več denarja.

Obljube in resničnost

Včerajšnje obljube so današnji davki.
William Lyon MacKenzie

Neoliberalni recepti za gospodarsko rast se le redko izkažejo kot uspešni, prej nasprotno, kar danes vse pogosteje ugotavljajo tudi vrhunski ekonomisti. Prisilno odpiranje kapitalskih trgov je pomenilo poglavitni vzrok za azijsko gospodarsko krizo 1997-1998, poudarja Joseph Stiglitz (Nobelova nagrada za ekonomijo 2001), nekdaj glavni ekonomist Svetovne banke, ki je moral ta položaj zapustiti zaradi kritičnega odnosa do neoliberalnih strategij banke in Mednarodnega denarnega sklada. Indijski ekonomist Amartya Sen (Nobelova nagrada 1998) je pravilno napovedal, da bodo med azijskimi gospodarstvi najuspešnejše zvezne države jugovzhodne Indije, ki so zavrnile neoliberalne napotke MDS in temeljile svoj razvoj na močni socialni državi ter kolektivni solidarnosti socialističnega tipa.

Celo v EU je, na primer, relativno socialna Švedska po neoliberalnih merilih gospodarsko uspešnejša od Velike Britanije, ki je od vseh držav unije najbolj temeljito uveljavila neoliberalne reforme: Švedska ima danes višji BDP na prebivalca kot VB; Švedska je v letu 2004 ustvarila 10 mrd USD zunanjetrgovinskega presežka, VB 26 mrd USD primanjkljaja; Švedska ima nižjo inflacijo in je po konkurenčnosti svojega gospodarstva tretja na svetovni lestvici - Velika Britanija je enajsta. O razlikah v sociali seveda ni niti vredno izgubljati besed.

Tudi neoliberalna teza, da so vse dejavnosti v privatnih, profitno usmerjenih rokah bolje organizirane, cenejše in bolj učinkovite, se v praksi najpogosteje izkaže kot zgrešena. V ilustracijo si oglejmo le nekaj poudarkov iz analize ameriškega ekonomista Paula Krugmana, ki je v seriji člankov za New York Times pojasnil učinke privatizacije v zdravstvu.

Ameriški sistem zdravstvenega varstva je v svetu najbolj privatiziran - in tudi najdražji: v primerjavi s podobno razvitimi gospodarstvi Kanade in Francije, ki pa vzdržujeta pretežno državno financirano zdravstvo, porabijo ZDA na prebivalca skoraj dvakrat več denarja. Konkretno: v letu 2002 so ZDA v svojem sistemu zdravstvenega varstva porabile 5267 USD na prebivalca, od tega je bilo 2364 USD (skoraj 45 %) državnih sredstev; v istem letu je Kanada porabila 2931 USD na prebivalca (od tega 2048 USD iz proračuna) in Francija 2736 USD (2080 USD iz proračuna).

Je ameriški zdravstveni sistem vsaj boljši od kanadskega in francoskega? Morda res prednjači v visoko tehnoloških posegih, ki so dostopni le najbogatejšim, a za večino prebivalstva poskrbi slabše. Zaradi izjemno visokih cen živi skoraj 45 milijonov Američanov (15,22 %) brez kakršnegakoli zdravstvenega zavarovanja. Stroški zdravljenja, ki jih zavarovanje ne pokrije, so najpogostejši vzrok za družinski ali osebni bankrot. V ZDA je pričakovana življenjska doba 77,7 leta, v Kanadi 80,1 in v Franciji 79,6. V ZDA umre 6,5 dojenčka na 1000 živorojenih; v Kanadi je ta tragična številka 4,75/1000, v Franciji 4,26/1000. Kako si je mogoče razložiti ta razmerja?

V primerjavi s solidarnostno financiranimi zdravstvenimi sistemi Kanade in Francije je ameriški divje neučinkovit, pojasnjuje Krugman - med drugim tudi zato, ker gre v ZDA kar 31 % sredstev za administracijo, več kot v katerikoli državi s pretežno proračunskim financiranjem zdravstva! Zavarovalnice več zaslužijo, če jim uspe pridržati večji delež vplačanih premij, če torej izplačajo čim manj zahtevkov. Zato zaposlujejo profitno usmerjene zdravstvene zavarovalnice množico analitikov, ki ocenjujejo tveganja in oblikujejo take pogodbe, da pokrivajo predvsem redko potrebne ali cenene posege, izločujejo pa dražje; in seveda, zavarovalnice imajo tudi obsežne ekipe pravnih strokovnjakov, ki se trudijo zavrniti čim več zahtevkov. Zato so na drugi strani bolnišnice in zdravniki prisiljeni najemati lastno pravno ter komercialno pomoč, da iz zavarovalnic iztisnejo čim več plačil. Med kladivom in nakovalom pa je zavarovanec, ki obema stranema plačuje obsežno administracijo, katere poglavitna naloga je, da potencialnemu pacientu pobere čim več denarja in mu zagotovi čim manj oskrbe.

(Slovenski zagovorniki bolj "tržno usmerjenega" sistema zdravstvenega varstva bi si morali vsaj ogledati poročilo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2000: študija WHO med drugim ugotavlja, da je splošna učinkovitost slovenskega zdravstvenega sistema povsem enaka kot v ZDA - obema državama je študija izračunala indeks 0,838 in ju uvrstila skupaj na 37. oz. 38. mesto lestvice kakovosti.)

Prilagojena teorija

Kapitalizem temelji na presenetljivem prepričanju, da bodo najbolj pokvarjeni ljudje počeli najbolj pokvarjene stvari za dobrobit vseh.
John Maynard Keynes

Neoliberalna ekonomska ideologija pa ne zgreši le v praksi, tudi teoretično stoji na precej šibkih nogah. Kot primer si oglejmo le eno njenih bistvenih postavk: teorijo o komparativnih gospodarskih prednostih držav. Že britanski ekonomski teoretik David Ricardo (1772-1823), ki velja za začetnika monetarizma, je z utemeljeno analizo dokazoval, da britanske zaščitne carine za uvoz koruze dejansko škodijo tako britanskim potrošnikom in vlagateljem kot tujim pridelovalcem; s tem je postavil osnove teorije o komparativnih prednostih in pojasnil, kako lahko zmanjševanje ovir svobodnemu pretoku blaga izboljša gospodarski položaj tako v državi izvoznici kot v uvoznici.

Praktične vidike teorije o komparativnih prednostih držav si lahko predočimo s poenostavljenim primerom. Tako v Sloveniji kot na Japonskem obstaja trg za televizorje in jabolka; vsaka bi lahko oboje proizvajala oziroma pridelovala sama. Vendar v Sloveniji ni mogoče vzpostaviti dovolj obsežne proizvodnje televizorjev, ker nima dovolj prebivalcev, premajhna proizvodnja pa je dobičkovno manj učinkovita; po drugi strani se na Japonskem ne splača pridelovati jabolk, ker je zaradi visoke gostote naseljenosti zemlja predraga za kmetijstvo. Zato bosta tako japonski kot slovenski vlagatelj in delavec relativno najbolje zaslužila, če bodo Slovenci pridelovali jabolka ter jih izvažali na Japonsko, Japonci pa izdelovali televizorje in jih prodajali v Slovenijo.

Vendar ideologi neoliberalizma "pozabljajo" na bistveno postavko teorije o komparativnih prednostih: države lahko na račun svojih komparativnih prednosti izboljšajo svoj ekonomski položaj, če so meje odprte za pretok blaga in storitev - a le, če so hkrati zaprte za pretok kapitala! Kajti če se lahko kapital svobodno giblje, ne išče relativnih naložbenih prednosti v svoji državi, ampak absolutne prednosti v svetovni ekonomiji, torej dejavnosti v katerikoli državi, ki zagotavljajo absolutno najvišji dobiček.

V svetu, v katerem so meje odprte tako za pretok blaga in storitev kot kapitala - kar so osnovne postavke neoliberalne ideologije - so države prisiljene v "dirko do dna:" da bi pritegnile prosto gibljivi mednarodni kapital, morajo zniževati delavske pravice, okoljevarstvene zahteve, davke, instrumente socialne države in kot največji absurd, kapital celo privabljati s subvencijami. Po skoraj štiridesetih letih, odkar svetovni ekonomiji vlada neoliberalizem, plima nikakor ni dvignila vseh bark, prav nasprotno: neoliberalna plima je visoko privzdignila le bogataške jahte, ko hkrati rastejo socialne razlike in se širi absolutna revščina, tako med državami in celo znotraj najbogatejših gospodarstev, kot je ameriško.

Neoliberalizem je danes - vsaj kar se javne besede tiče - v defenzivi. Politik, ki kaj da na svoj ugled (in možnosti za ponovno izvolitev), ne bo priznal, da je neoliberalec, niti ne bo očitno propagiral neoliberalnih ekonomskih strategij. Celo Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad sta (vsaj za javnost) omilila svojo neoliberalno retoriko. Danes je moderno govoriti o "skladnem razvoju", "boju proti revščini", odpisu (dejansko neizterljivih) dolgov najrevnejših držav. A za zdaj se zdi, da se je neoliberalni volk le odel v ovčjo kožo.

Neokonzervativci

Ljudje ne bodo srečni, če izvedo, da obstaja ena sama naravna pravica - pravica večvrednih, da vladajo manjvrednim, gospodar sužnju, mož ženi, in modra manjšina vulgarni večini.
Leo Strauss: "O tiranstvu"

Medtem ko se neoliberalizem spogleduje z ekonomskimi teorijami, je neokonzervativizem predvsem ideologija vladanja, ki črpa svoj navdih v zamislih relativno neznanega ameriškega filozofa Lea Straussa (1899-1973). Leo Strauss se je rodil v Nemčiji in je kot Žid iz prve roke spoznal nacistični antisemitizem. Ob vse hujšem protižidovskem terorju se je Strauss odselil iz Nemčije, najprej v Francijo, potem v Veliko Britanijo in končno leta 1937 pristal v ZDA. Večino svoje profesionalne kariere je preživel kot profesor politične filozofije na univerzi v Chicagu.

Strauss je v svoji karieri malo objavljal, redko javno nastopal in ni dajal intervjujev. Bil pa je karizmatičen predavatelj, ki je znal svoje slušatelje prepričati v prave vernike. Med pomembnimi neokonzervativnimi politiki so Straussova predavanja obiskovali Paul Wolfowitz, ki je bil kot pomočnik obrambnega ministra Donalda Rumsfelda poglavitni arhitekt ameriškega napada na Irak; Abram Shulsky, direktor pentagonskega Urada za posebne načrte (Office of Special Plans), v katerem so s selektivnim izborom obveščevalnih poročil pripravili "dokaze" o iraškem orožju za množično uničenje; in Francis Fukuyama, vplivni politični filozof, ki je s svojo tezo o "koncu zgodovine" uveljavil idejo, da pomeni ameriški model kapitalistične demokracije vrhunec in konec razvoja človeških družb.

Leo Strauss, ki je bil velik občudovalec Nicola Machiavellija, je za vzpon Adolfa Hitlerja krivil Weimarsko republiko, ker je s svojim šibkim vladanjem in nenehnim iskanjem soglasja dopustila razraščanje skrajnih ideologij. In Strauss je v ameriški demokraciji videl enake kali propada. Liberalne zamisli o osebni svobodi ljudi zavajajo v dvom o vseh vrednotah in moralnih resnicah. Po Straussu je zahodni liberalizem vodil v nihilizem in tak razvoj družbe, da se ta končno ne bo mogla niti ovrednotiti niti braniti.

A Leo Strauss je bil prepričan, da je mogoče tako propadanje ustaviti. Zato je naloga politikov, da uveljavljajo mogočne in navdihujoče mite, v katere lahko vsi ljudje verjamejo. Ti miti morda niso resnični, a predstavljajo nujne iluzije, ki naj družbo odvrnejo od sebičnega uveljavljanja osebnih interesov. Eden takih mitov je po Straussu religija; drugi je nacija, država. Najpomembnejši mit Amerike pa mora postati ideja, da ji je kot edini državi usojeno boriti se proti silam zla po vsem svetu.

V začetku 70. let se je okoli Irvinga Kristola v Washingtonu zbrala skupina nezadovoljnih intelektualcev, ki se je odločila uresničiti Straussove zamisli.

Neokonzervativni uspehi

Zunanji minister: "Takole smo premišljali: kaj bi bilo lahko hujšega kot grožnja, da nas napadejo tujci iz vesolja?"
General Panzer: "To, fantje! Vse bi prestrašilo na smrt. Celo mene, gospod!"
Predsednik ZDA: "Jezus, kaj je to najboljše, kar si znate izmisliti? Kaj pa, saj veste, mednarodni terorizem?"
General Panzer: "No, gospod, saj vendar ne moremo spet zagnati tovarn za proizvodnjo raket samo zato, da bi se borili proti nekakšnim čudakom, ki se preganjajo okoli v najetih avtomobilih z eksplozivom, kajne, gospod?"
Dialog iz filma "Kanadska slanina", 1995

Najbolje poznan mit neokonzervativcev je nedvomno pravljica o iraškem orožju za množično uničenje, povezavah z Al Kaido ter vpletenosti Iraka v napade na Svetovni trgovinski center v New Yorku ter Pentagon 11. septembra 2001. V svetu so samo Bushevi administraciji odkrito naklonjeni politiki podpirali ameriške trditve, a neokonzervativci so uspeli temeljito prepričati domačo javnost: na vrhuncu propagandne kampanje pred napadom na Irak marca 2003 je bilo kar 70 % Američanov prepričanih, da predstavlja režim v Bagdadu neposredno grožnjo ZDA. Še po tem, ko so ameriške komisije potrdile, da Irak od leta 1992 ni imeli nikakršnih programov, niti omembe vrednih zalog orožij za množično uničenje, so ankete kazale, da kar 45 % Američanov verjame celo, da so ameriške sile našle iraško orožje!

Iraška zgodba ni bila prva uspešna operacija neokonzervativcev.

Ko je leta 1974 predsedniški položaj prevzel Gerald R. Ford, je bil po sramotnem porazu v Vietnamu in odstopu predsednika Richarda Nixona ugled ameriške politične elite v razsulu. Neokonzervativci so začutili svoj trenutek in se povezali z dvema reakcionarnima članoma Fordove administracije: obrambnim ministrom Donaldom Rumsfeldom in vodjo predsednikovega kabineta Dickom Cheneyjem. Rumsfeld je takoj začel v svojih govorih razširjati nov mit: Sovjetska zveza naj bi tajno kršila sporazume, ki jih je sklenil Henry Kissinger, in razvijala nova orožja; vojaško ravnotežje naj bi bilo ogroženo in s tem tudi varnost ZDA.

Ameriška osrednja obveščevalna agencija Cia Rumsfeldovih trditev ni mogla potrditi. Prav nasprotno: vsi viri so dokazovali, da je Sovjetska zveza v resni gospodarski krizi, da zmanjšuje izdatke za oborožitev in komaj vzdržuje celo obstoječo raven vojske. A Donald Rumsfeld je uspel predsednika Forda prepričati, da naj oceno obveščevalnih podatkov prepusti "neodvisni komisiji." Za predsednika je bil izbran znani kritik Sovjetske zveze Richard Pipes, poleg njega pa so v komisiji sedeli še Paul Wolfowitz in drugi neokonzervativci. Pipesova komisija - znana kot "ekipa B" ("Team B") - je uvedla politično inovacijo, način interpretacije obveščevalnih podatkov, ki je postal za neokonzervativno lobiranje značilen: če v obveščevalnih podatkih ni dokazov o predpostavljeni grožnji, potem je to dokaz, da je grožnja tako dobro prikrita, da je obveščevalci ne morejo zaznati. Med drugim je "ekipa B" zaključila, da je Sovjetska zveza razvila novo jedrsko podmornico, ki je za ameriške sonarje neslišna - "kronski dokaz" je bil sklep, da bi si Sovjetska zveza nedvomno želela podmornico z jedrskimi izstrelki, ki bi se lahko neopaženo prikradla do ameriške obale, in ker Cia o tem nič ne ve, je očitno, da Sovjeti tako neslišno podmornico že imajo. (Sklep Pipesove komisije je med drugim tudi navdihnil uspešnico Toma Clanceyja "Lov na Rdeči oktober".) Prepričljivi zaključki "ekipe B" so povzročili bistveno povečanje ameriških vojaških izdatkov.

Neokonzervativci so med predsedovanjem demokrata Jimmyja Carterja izgubili večino vpliva, zato so se vključili v kampanjo Ronalda Reagana. Med drugim jim je uspelo pridobiti podporo ameriških verskih skrajnežev, ki so prej bojkotirali volitve, tokrat pa so prav glasovi verske desnice omogočili Reaganovo izvolitev. Mnogi neokonzervativci so bili imenovani na pomembne položaje v Reaganovi administraciji: Paul Wolfowitz je postal vodja oddelka za oblikovanje politike v zunanjem ministrstvu; Richard Perle je postal pomočnik obrambnega ministra; Richard Pipes se je znašel med predsednikovimi osebnimi svetovalci; Donald Rumsfeld je postal posebni predsednikov odposlanec, med drugim je vzdrževal stike s Sadamom Huseinom.

Vendar Ronald Reagan v začetku svojega mandata ni bil naklonjen konfrontaciji s Sovjetsko zvezo, ampak je podpiral politiko dialoga. Potreben je bil nov mit o nevarnosti komunističnega sovražnika. Pripravil ga je posebni svetovalec v ministrstvu za zunanje zadeve Michael Leeden: Sovjetska zveza naj bi bila osrednji organizator vse svetovne teroristične dejavnosti, od skupine Bader-Meinhof v Nemčiji, prek Palestinske osvobodilne organizacije, do Irske republikanske armade; s to "mrežo terorja" naj bi Sovjetska zveza pahnila demokratične dežele v kaos in zavladala svetu. Leednov konstrukt je prepričal ameriško vodstvo o ponovnem povečanju vojaških izdatkov in zaostritvi odnosov s Sovjetsko vezo, ki jo je spreobrnjeni Reagan javno označil kot "imperij zla".

Seveda sta bila Sovjetska "vojaška premoč" v 70. letih prejšnjega stoletja in "svetovni komunistični terorizem" v 80. enako stvarna kot iraško orožje za množično uničenje leta 2003 - vendar so vse tri kampanje prispevale k osnovnemu cilju neokonzervativne politike: vzdrževati najmočnejšo vojsko na svetu in agresivno, na oboroženi grožnji utemeljeno politiko, ki bo zagotavljala popolno globalno dominacijo ZDA - kot predvidevajo "Smernice obrambne politike" ("Defense Policy Guidance"), uradni strateški dokument Pentagona iz leta 1992, ki sta ga pripravila Paul Wolfowitz in I. Lewis Libby (danes vodja kabineta ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja).

... in tudi kak poraz

Na vsem svetu ni dovolj Indijancev, da bi lahko premagali Sedmo konjeniško brigado!
General George Armstrong Custer

Vpliv neokonzervativcev je v drugem mandatu Georgea W. Busha nekoliko uplahnil. Marca 2003 je bil zaradi konflikta interesov prisiljen odstopiti Richard Perle, predsednik sveta za obrambno politiko. Junija 2004 je odstopil direktor Cie George Tenet. Politični svetovalec Donalda Rumsfelda Douglas J. Feith se je moral zaradi vpletenosti v vohunsko afero umakniti januarja 2005. Paul Wolfowitz je marca 2005 postal direktor Svetovne banke. Predsednik George W. Bush je Johna R. Boltona, nekdanjega državnega sekretarja za nadzor oboroževanja in varnost, mimo senatnega postopka imenoval na položaj ameriškega veleposlanika pri Združenih Narodih.

Selitvi Wolfowitza in Boltona se morda zdita kot napredovanji, a nista: dejansko gre za odstranitev dveh pomembnih neokonzervativcev z vplivnih funkcij v ameriški državni administraciji na bistveno manj vplivna položaja v mednarodnih organizacijah.

Vsi "odstopljeni" neokonzervativci so bistveno prispevali k "uspehu" kampanje o iraškem orožju za množično uničenje, povezavah z Al Kaido in drugih elementih mita, ki je ameriško javnost prepričal o nujnosti napada na Irak. Vendar to ni bil njihov naglavni greh kot tudi ne dejstvo, da so - v nasprotju z izkušenimi generali, ki so jih na hitro upokojili - zagovarjali tezo, da bodo Iračani ameriško vojsko pozdravili kot osvoboditelje in da bodo ZDA s 150.000 vojaki brez težav obvladovale okupacijo Iraka. Njihov resnični greh je bil, da so se zamerili naftnim multinacionalkam.

Prvotni načrt "demokratizacije" Iraka, katerega poglavitni arhitekt je bil Paul Wolfowitz, je predvideval popolno privatizacijo iraške naftne industrije, ki bi jo odprodali naftnim družbam iz "prijateljskih" držav. Novi demokratični Irak bi izstopil iz naftnega kartela Opec, bistveno povečal proizvodnjo nafte in tako zrušil njeno visoko ceno ter posledično uničil vpliv Opeca - kar je bila že stara želja izraelskih oblasti, s katerimi neokonzervativce veže pristno prijateljstvo. A tak razvoj dogodkov nikakor ne bi bil v interesu naftne industrije.

Naftnih multinacionalk namreč visoke cene črnega zlata ne motijo, če le niso tako visoke, da bi potrošnike prisilile v zmanjšanje porabe. Prav v letu 2004, ko so cene surove nafte dosegle najvišje vrednosti po letu 1973, so naftne družbe ustvarile največje dobičke. Phillip Carroll, nekdanji direktor Shell Oil USA, ki je mesec dni po napadu prevzel upravljanje iraške naftne industrije, je preprečil privatizacijo, njegov naslednik pa je naročil izdelavo nove študije o prihodnosti iraškega naftnega bogastva. Novi načrt - januarja 2004 dokončan 323 strani dolg dokument - ki je nastal pod vodstvom Amy Jaffe, sodelavke Instituta Jamesa Bakerja (zunanjega ministra v administraciji Busha Prvega), predvideva ustanovitev iraške državne naftne družbe, ki bo obdržala lastništvo vse naftne infrastrukture, ohranila sodelovanje v Opecu in prijateljsko trgovala z ameriškimi podjetji. Dobički naftnih družb so bili rešeni, načrti Paula Wolfowitza pa mrtvi.

A poraz v sporu o privatizaciji iraške naftne industrije še ne pomeni konca neokonzervativnega vpliva na ameriško politiko, sploh pa ne, da se ZDA v prihodnje ne bodo več obnašale kot arogantna velesila, ki si lahko zlepa ali zgrda prilasti vse, kar hoče - kar je končno glavni cilj neokonzervativne strategije oblasti.

Kdo je kdo v Sloveniji?

Ne poslušajte govorov prerokov, ki vam pravijo: "Ne boste podložni babilonskemu kralju." Kajti laž vam prerokujejo.
Jer 27,14

Vse slovenske vlade po osamosvojitvi so bolj ali manj pridno uveljavljale neoliberalna načela MDS in se celo hvalile z "napredki" v denacionalizaciji, privatizaciji, liberalizaciji trga, in komodizaciji relativnih monopolov (pretvarjanju prej solidarnostno financiranih socialnih storitev v zasebne vire dobička, kot na primer zdravstveno in pokojninsko zavarovanje). Pri tem nikogar ni pretirano motilo, da je prej skupno premoženje prehajalo v zasebne roke (čeprav je mnoge motilo, če je prehajalo v napačne roke) in da so socialne razlike strmo rasle. Vendar se najbrž ne bomo zmotili, če ocenimo, da so se neoliberalizmu najbolj zapisali ministri in predsedniki vlad iz vrst LDS s svojim že skoraj obsesivnim osredotočanjem na makroekonomske kazalce (npr. inflacijo) in izpolnjevanje konvergenčnih kriterijev za prevzem evra.

Neokonzervativcev v strogem pomenu besede v Sloveniji ne more biti. Neokonzervativizem je namreč fenomen ZDA, čeprav ga nekateri pripisujejo vsem simpatizerjem politike Georgea W. Busha, kot so britanski premier Tony Blair, nekdanji predsednik španske vlade Jose Maria Aznar ali predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso (ki so dejansko neoliberalci).

Če bi že komu v Sloveniji pripisovali neokonzervativnost, lahko tako oceno izrečemo le kot opazko o podobnem slogu političnega delovanja. Ob tako razširjenem pojmovanju neokonzervativnosti se zdi najprimernejši kandidat Janez Janša: ne zaradi izraženih simpatij do Amerike in njene globalne politike, ampak ker je znal v svojem političnem nagovoru učinkovito izkoristiti mite o udbomafiji, ukoreninjeni komunistični nomenklaturi in predvsem o "velikem manipulatorju" Milanu Kučanu, ki iz ozadja vleče vse niti in s svojimi osebnimi povezavami obvladuje celotno slovensko družbo. Kot lepo ponazarja trenutni položaj Janeza Janše na čelu zveste vladajoče koalicije, je bila zgodba o vsemogočnemu Milanu Kučanu podobno stvarna kot ameriški dokazi o iraškem orožju za množično uničenje.