glasba / Blasfemija v Areni

"Če so vaša verovanja tako krhka, da se bojite, da bi jih jaz lahko ogrozil, potem se dobro vprašajte, v kaj in kako vi pravzaprav verujete," je ameriški glasbenik Marilyn Manson sporočil najbolj zagretim pri zahtevah po prepovedi njegovega koncerta v puljski Areni, ki se bo zgodil ta ponedeljek. Grožnje in zahteve po prepovedi njegovih koncertov zaradi precej provokativnih sporočil in bizarne scenografije kot tudi same Mansonove pojave niso nič nevsakdanjega. Edina razlika je v tem, da je Manson že dobil status globalnega pop zvezdnika in provokacije na račun religije tudi niso več njegova primarna vloga. Glavna gonja proti njemu, tudi z vrha ameriške politike, pa se je dogajala že pred več kot petimi leti.

Koncert je sprva zmotil istrske oz. puljske predstavnike rimskokatoliške cerkve. Po poročanju hrvaških medijev je sedem puljskih župnikov poslalo županu največjega istrskega mesta pismo, v katerem so ga opozorili, da naj resno premisli glede koncerta Marilyna Mansona, saj gre za neznansko zlo z negativnim sporočilom ne samo za tamkajšnjo mladino, temveč tudi za turiste, ki tam letujejo. Pismo župnikov protestnikov je objavil Jutarnji list in

med drugim so navajali, da Mansonova publika na koncertih ustvarja pravo Sodomo in Gomoro. Njegova glasba pa mladim posreduje nekaj najhujšega, kar obstaja v človeškem življenju. Njihovo zahtevo naj bi podpirali tudi njihovi verniki, saj je zla tako ali tako dovolj tudi brez Mansonovega koncertiranja. Sami pa so bili pripravljeni iz lastnega žepa oziroma iz denarja, ki ga prispevajo verniki, pokriti vso izgubo in stroške, ki bi jih imel organizator zaradi odpovedi koncerta. Sprenevedal se je tudi puljski župan, ki je rekel, da tudi sam nasprotuje spornemu koncertu, ampak da nima pooblastil, da bi ga prepovedal, ker kulturne dogodke v Puli izbira puljski mestni kulturni svet.

Poleg sedmerice lokalnih verskih voditeljev je kampanjo proti koncertu sprožila tudi neka rovinjska humanitarna organizacija z imenom Oaza. Hrvaško javnost je opozorila, da Manson spodbuja tudi perverzno seksualno obnašanje mladih, celo homoseksualnost. Njegova glasba naj bi pri mladini povzročala huda depresivna stanja, jih mamila k samomorom in celo k umorom staršev in drugih bližnjih. Na njegovih koncertih naj bi se vedno zbrali privrženci satanizma iz bližnje in daljne okolice.

Pri Oazi so povedali, da jih podpirajo tudi druge krščanske humanitarne organizacije in da bodo morebiti pred koncertom pred puljsko Areno organizirali demonstracije. Predstavniki cerkve so se sicer odpovedali demonstracijam, povedali pa so, da bi koncert res lahko prepovedali, tako kot se je to zgodilo v Sloveniji. Kar seveda ne drži. Ljubljanski koncert je bil odpovedan zaradi nesposobnosti organizatorja in premajhnega števila prodanih vstopnic.

Organizatorji koncerta Udruga United so potem prepričali Mansona, da je povedal nekaj besed glede svojega koncerta, in sami apelirali na hrvaško javnost, naj ne jemlje preveč resno hrvaških neokonzervativcev.

Vsa zgodba pa ne bi bila niti tako zanimiva, če ne bi svojega glasu podpore koncertu dal v tem primeru osamljeni hrvaški duhovnik, dominikanski redovnik Anton Bobaš, ki je tudi šef heavy metal skupine Glasnici Nade. V pogovoru za zagrebški Vjesnik je Bobaš povedal, da večina kritik na Mansonov račun prihaja iz ust tistih, ki niso slišali njegovih pesmi, niti videli njegovih nastopov. Nihče, tudi Manson ni sposoben na enem koncertu v dveh urah ljudi spremeniti v sataniste in narkomane. Bobaš pa je tudi obelodanil, da je bil sam pred tremi leti na Mansonovem koncertu v Hamburgu in da je bil to zanj eden najboljših koncertov sploh. Svoje istrske duhovniške kolege pa je s tem spravil v precejšnjo zadrego.

Podobne težave kot v Pulju so se mu skoraj hkrati dogajale v Budimpešti, kjer bo koncertiral dan za Puljem. Tam naj bi se nanj spravila desničarsko usmerjena mladina, ki se je pri svojih zahtevah spajdašila z nekim lokalnim pop zvezdnikom in madžarski javnosti predstavljala stara Mansonova sporočila. Oba primera, tako hrvaški kot madžarski, sta Mansonu napravila le dodatno obširno medijsko podprto reklamo.

Veliko večje težave je imel Manson pred leti v svoji najbolj demokratični domovini ZDA. Sprva so v nekaterih mestih njegove spektakle prepovedovali zaradi nemorale ali zlorab živali na odru. Pod drobnogled pa ga je vzel tudi ameriški senat. Še posebej si ga je privoščil eden vodilnih demokratskih senatorjev, podpredsedniški kandidat iz leta 2000 Joe Lieberman. Senator judovskega rodu je goreč privrženec cenzure računalniških in video igric z bolj eksplicitnimi vsebinami kot tudi cenzure kontroverznih muzikantov. Mansona in člane njegove skupine je označil kot ene izmed najbolj bolnih, kar jih je imel priložnost videti. Še posebej naporno je bilo leto 1999, ko se je pripetilo znamenito streljanje na Columbine High School, ko sta dva najstnika pobila 12 sovrstnikov, učitelja in nato storila samomor. Med krivci, ki naj bi omračili um dveh najstnikov, so ameriški konzervativci s prstom pokazali tudi na "izprijenega" Marilyna Mansona, ker naj bila mulca prav tako temačna kot on sam. Manson se je nato za nekaj časa medijsko potuhnil in s svetom komuniciral le prek interneta. Njegova glasbena slava je postajala vse večja, skladbe pa so se po različnih lestvicah le še vzpenjale. Glede obtožb na račun svojega satanizma je recimo objavil, da bo vse skupaj omilil z branjem Svetega pisma na svojih nastopih, saj je tam veliko lepih zgodbic o boleznih, umorih, samomorih in žrtvovanjih otrok.

V Sloveniji kakšnih večjih protestov moralno zavednejših Slovencev zaradi nastopov glasbenikov še ni bilo. V novejši slovenski zgodovini so, kar se tiče zahtev po cenzuri, edini omembe vrednejši death metalci Deicide, precej antikrščanskega profila, ki so leta 1999 nastopili v ljubljanskem K4. Organizator koncerta Tomaž Gorkič se spominja, da je dobival tedaj kar nekaj nasilnih groženj po telefonu, sicer pa so organizatorji na dan prejeli tudi po 15 klicev starejših občank na dan, ki so zaradi informacij, ki so jih dobile iz cerkvenih krogov, protestirale proti nastopu "Bogomora" v Ljubljani. Koncertne plakate so neznani aktivisti prelepili s praznimi plakati s simbolom SKD. O nastopu so razpravljali tudi v študentskem parlamentu, vprašanja pa so sprožili katoliško usmerjeni študentski poslanci, saj je K4 tedaj sodil pod ljubljansko študentsko organizacijo.