nogomet / Iz druge lige v Evropo

Se sploh spomnite, kdaj ste z NK Domžale izgubili zadnjo tekmo?

Točnega datuma ne vem, ampak to je bila prva tekma lige za prvaka lani. Takoj po uvrstitvi smo igrali v Celju in izgubili. Tega bo zdaj že kakih osem mesecev.

NK Domžale ste prevzeli še, ko je igral v drugi ligi, zdaj ste v Evropi.

Res je, igralce Domžal sem prevzel, ko so izpadli iz prve lige. Potem smo se hitro vrnili vanjo. Bili smo prvaki druge lige z veliko prednostjo, morda celo z rekordom druge lige, saj smo izgubili samo dve tekmi in še to čisto na koncu. Naslednjo sezono smo v prvi ligi ponovili največji uspeh Domžal, to je bilo osmo mesto v prvi ligi. Lansko sezono pa smo bili že viceprvaki.

V Domžalah ste že četrto sezono, kar je v Sloveniji prava redkost.

To je res prava redkost. Na moje veliko veselje se mi je uspelo obdržati toliko časa, da se je moštvo lahko navadilo name in jaz nanj. Tako je veliko lažje delati.

Očitno je to pravi recept, recimo Pavel Pinni v Gorici je bil prvi, ki je v klubu ostal dlje, zdaj vi in uspehi so tu ...

Gotovo je nekaj na tem. Kljub vsemu je najpomembnejše zaupanje uprave tudi takrat, ko ne gre po načrtih. Navsezadnje pa je vse odvisno od nas samih, mene kot trenerja in igralcev. Če izidi niso v določenih okvirih, uprava ne bo zadržala trenerja.

Zdaj ste s svojo ekipo na ravni, ko je točka na gostovanju že skorajda neuspeh.

Lahko bi tako rekli. Odvisno, s kom igramo, ampak vedno se trudimo, da bi zmagali. V vseh teh letih smo sicer zelo uspešni na gostovanjih, celo bolje igramo v gosteh kot doma. Vedno smo v vrhu razpredelnice po točkah z gostovanj.

Vašega moštva se nasprotniki lotevajo tudi že z nenogometnimi triki, kot so neravno igrišče, visoka trava. Vas to jezi ali je to tudi lepo priznanje?

Lepo priznanje in nekaj jeze, ker nimamo normalnih razmer, da bi lahko pokazali, kaj znamo. Takšno početje nasprotnikov ti lahko tako rekoč onemogoči, da bi prišel do želenega izida. To so stvari, na katere se moramo navaditi. Sicer pa smo tudi v Izraelu naleteli na različne provokacije. Pot, ki je dan pred tekmo trajala osemnajst minut, je na dan tekme trajala sedeminštirideset minut, tako da smo zamudili rok za oddajo postave. Dan pred tekmo na igrišču ni bilo golov, potem smo jih zahtevali, a jih nismo smeli dati na golčrto, ampak na šestnajstmetrsko črto in podobno.

Bi z Domžalami podpisali dolgoročno, recimo petletno pogodbo?

Odvisno, kaj bi projekt vseboval, ne bi pa bežal pred tem. V Domžalah mi je izredno všeč, še vedno sem mlad trener in se moram še ogromno naučiti. Če bi bile smernice petletnega načrta identične z mojim videnjem nogometa, bi to sprejel, zakaj pa ne.

Vaši kritiki pravijo, da imate srečo, ker delate v urejenem klubu, pa tudi zato, ker so klubi v Ljubljani razpadli in je k vam prišlo veliko igralcev iz njih ...

Vsak ima svoje mnenje. Meni se zdijo takšne kritike smešne, vsaj od tistih, ki poznajo mojo zgodovino. Ko sem postal trener, sem bil s Slovanom kadetski in mladinski prvak, z Domžalami prvak druge lige, viceprvak Slovenije. Tega res ni mogoče doseči zgolj s srečo. Poleg tega sem delal tudi v manj urejenih okoljih, na primer v Ivančni Gorici, pa smo bili kljub temu do zadnjih nekaj krogov kandidati za uvrstitev v prvo ligo. Da sploh ne govorim o tem, koliko igralcev se je formiralo v Domžalah, nekateri so postali reprezentanti, nekateri pa so se v reprezentanco vrnili. Gre za preveč dejavnikov, da bi lahko govorili o sreči.

Kakšni so letošnji cilji Domžal, s čim bo uprava zadovoljna?

V pogovorih z upravo smo bili predvsem realni, tudi glede lanske sezone. Našli smo pravo pot in izkoristili ponujeno priložnost. To za letos ne pomeni, da štartamo na naslov prvaka. Seveda, če se bo pokazala priložnost, jo bomo izkoristili. Nekako realen načrt pa je, da smo vedno pri vrhu, v boju za evropske pokale, in da tudi v slovenskem pokalu končno dosežemo dober izid.

Najbolj pa boste vse prepričali z dobrimi predstavami v Evropi?

Brez dvoma. Kar se Ashdoda, moštva iz Izraela, tiče, so zelo dobra ekipa. Imamo pa res dober izid in smo zelo motivirani. Upam, da bomo izkoristili priložnost in se uvrstili v prvi krog pokala UEFA. Predstavniki Ashdoda so govorili, kako nas bodo razbili, pa se jim ni izteklo. Njihova celotna uprava je bila prepričana, da nas bodo res z lahkoto premagali. Tudi svoje igralce so prepričali, da smo slaba ekipa, in potem so bili kar jezni, ker so na igrišču videli, da niso dobili pravih informacij.

Se vam ne zdi v slovenskem nogometu in športu nasploh težava prav v tem, da po žrebu predstavniki klubov vedno govorijo, da gre za dobro moštvo, ki ga bo težko premagati?

Moja filozofija je, da vedno igramo na zmago, a če ekipe ne poznam, ne morem govoriti o zmagi. Zdaj recimo Izraelce poznam in mislim, da gremo lahko naprej v prvi krog pokala UEFA. Seveda če bomo popravili nekaj malenkostnih napak, ki so se pojavile na tekmi v Izraelu, saj Ashdod igra zelo specifičen nogomet. Če bomo izkoristili priložnosti, se ne smemo bati za uspeh. Sem pa previden pri napovedih, ker se stvari pri nogometu lahko zelo hitro obrnejo.

Moštvo Ashdoda torej ni slabo, kot zdaj, po ugodnem izidu v gosteh, mislijo nekateri?

Kje pa, pri njih igra brat Haima Reviva, izraelskega reprezentanta. Zanje igrajo trije temnopolti igralci iz Kameruna in Gane, imajo igralca, ki je prišel iz Bruggeja, pa prvega strelca lanske sezone v bosanski ligi Zorana Rajovića, potem je tu še Shai Holtzman, eden najboljših igralcev v Izraelu. Navsezadnje so bili tretji na državnem prvenstvu, prvak tega prvenstva Macabi iz Tel Aviva pa je lani igral v ligi prvakov.

Ste se sposobni uvrstiti v ligaški del pokala UEFA?

Najprej je treba preskočiti Ashdod, potem počakati na žreb prvega kroga. Če bo žreb ugoden, imamo možnosti, sicer pa v prvem krogu ne moremo dobiti slabih nasprotnikov, saj v žreb padejo še klubi, ki izpadejo iz kvalifikacij za ligo prvakov. Če bomo naleteli na kakega nemškega prvoligaša, potem bo malo težje. Da se Werder recimo ne uvrsti naprej, je tudi za evropski nogomet malce tečna zadeva. Po drugi strani pa poglejmo švicarski klub Thun, ki redno zmaguje in je zdaj, po zmagi v gosteh, na pragu lige prvakov. Potemtakem je vse mogoče, tudi če dobimo dobro ekipo.

Recimo, da se uvrstite v ligaški del, čemu boste potem dali prednost?

Vsekakor nas to ne bi smelo zavesti. Veliko pozornosti bi morali še najprej namenjati državnemu prvenstvu. Le to prvenstvo te lahko spet pripelje v Evropo za naslednjo sezono. Da letos dosežemo fantastičen izid in je potem to le muha enodnevnica, ker se zato ne uvrstimo v evropski pokal za naslednjo sezono, pač ne gre. Prioriteta je državno prvenstvo, kar naredimo v prvem krogu in naprej, je le bonus in dodatna injekcija, tudi finančna, za klub in za igralce.

Koliko časa lahko ekipa Domžal zdrži tempo na treh frontah, prvenstvo, pokal in Evropa? Ste že na ravni, ko lahko vrhunsko odigrate dve tekmi na teden?

Prvič sem v tem položaju, prav tako ves strokovni kader in celotno vodstvo kluba, navsezadnje tudi skoraj vsi igralci, razen morda Dejana Đuranovića in Dejana Nemca. Trudimo se, da smo na tekočem z vsem, z medicinskega, regeneracijskega in nogometnega vidika. Letos imamo tudi popolnejši kader kot lani, vsak trenutek si lahko na večini igralnih mest privoščim rotacijo in spočijem nekatere igralce. Upam, da bom vsakič znal izbrati prave igralce.

Med najtežje naloge trenerja sicer sodi selekcija igralcev. Kako se s tem spoprimete vi?

Selekcija je večinoma prepuščena meni, veliko pa sodelujem tudi s športnim direktorjem Nenadom Protego. Poznava se dolga leta in mu zato lahko verjamem, kadar opazi kakega dobrega igralca. Nenad je bil tudi sam igralec in se spozna na nogomet. Selekcija poteka nekako tako, da gre začetni impulz od mene k Nenadu, potem se skupaj odločiva, kaj in kako, jaz bolj v nogometnem smislu, on bolj v finančnem. Nasploh pa se večinoma odločamo za mlade igralce, ki jih lahko potem dvignemo na še višjo raven.

Zadnji takšen je Andraž Kirm?

Kirm je eden izmed igralcev, ki sem jih spremljal kar nekaj let, intenzivno pa zadnji dve leti. Čakali smo na pravi trenutek, da ga angažiramo. V prvem poskusu nismo bili uspešni, hkrati pa smo menili, da je dobro, če odigra še eno sezono v drugi ligi. Sam sem ga redno spremljal, šel sem na šest tekem Svobode, Kirm je iz tekme v tekmo napredoval in zdaj je tu in čaka na svojo priložnost. Kupili smo recimo Tadeja Tomažiča, ki je star sedemnajst let. Samo vprašanje časa je, kdaj bo eksplodiral. Treba mu je dati priložnost in čez dve leti bo že zelo dober igralec.

Zakaj pri nas igralec do petindvajsetega leta navadno ne dobi prave priložnosti, da se pokaže? Recimo Wayne Rooney pri devetnajstih že igra za reprezentanco.

Zakaj se po večini ne daje priložnosti mlajšim, ne vem, sam jim jo dajem. Res pa je, da imajo drugod po svetu vse skupaj zelo dobro podkrepljeno z javnostjo, z mediji, ki iz potenciala že na začetku naredijo manjšo zvezdo, in ta s tem pridobi samozavest. Pri nas pri nekom vidiš nadarjenost, a nima dovolj samozavesti, da bi tudi na tekmi pokazal vse, kar zna. Najbolj zaostajamo pri vlivanju samozavesti.

Ćiro Blažević bo po porazu s 3 : 0 dejal, da bodo na naslednji tekmi pač dali štiri gole, in tako bodo šli igralci na igrišče samozavestni ...

Prvi pri tem smo trenerji. Če vidiš potencial, moraš igralca spodbuditi. Tudi če ne vidiš ravno izjemnega talenta v tehniki, mora vsak igralec verjeti vase, da ima dve nogi, dve roki, da je fizično močan, treba je iz njega iztisniti njegove kvalitete. V naši ligi tega ni, nekaj časa je to imela le slovenska reprezentanca, morda se to spet vidi v zadnjem času. Zdaj bi bilo treba to miselnost razširiti na klube. Če verjameš, da te ne more nihče premagati, te nihče ne premaga. Tipičen primer vlivanja samozavesti sem videl ravno pred kratkim na prijateljskem srečanju mladih reprezentanc BiH in Slovenije. Naš igralec je njihovega vrtel in preigraval, trener Bosancev Nikola Nikić pa je svojemu igralcu vpil: "To, majstore, samo nek te on mota, uhvatit ćeš ga ti, razbit ćeš ga." Pri nas bi takšnega igralca že zmerjali, kako je lahko tako slab. Prav ta igralec je potem Sloveniji zabil gol. To je to. Nogometaš se mora počutiti nogometaš, imeti mora najlepšo žensko, najboljši avto, največ prostora v medijih in na igrišču se bo potem obnašal temu primerno. Dokler pa trenerji tega ne bodo razumeli in dokler bo povprečna manekenka imela več intervjujev kot največji talent v slovenskem nogometu, se ne bo dosti spremenilo.

Kdo je v Domžalah najbolj zaslužen za prerod, Protega, predsednik Stane Oražem, vi?

Vsak ima pri tem uspehu svoj delež. Na začetku smo si vsi trije postavili pravila, določili, kdo je odgovoren za kaj. Kot bi gradili hišo, točno se ve, kdo bo arhitekt, kdo bo naredil fasado in kdo bo dal denar za vse to. Vsak dela svoj posel in drug drugemu se ne vmešavamo v delo. Podobno zaslužno je seveda moje ožje strokovno vodstvo, kjer sem podobno razdelil naloge med trenerja vratarjev, ki je hkrati moj sodelavec, in kondicijskega trenerja. Na fakulteti sem se naučil, da je za velike dosežke potreben strokovni tim, razdeljen do potankosti. Sam ne moreš narediti nič.

Je kondicijski trener Martin Magister tudi ena izmed vaših prednosti pred drugimi slovenskimi klubi?

Magister je delal že v Olimpiji, Mariboru, Muri in drugih klubih, pa nikjer ni bilo takšne ekspanzije rezultatov kot pri nas. Tokrat smo se res dobro ujeli. Usedeva se in pogovoriva, on prinese načrt treninga in jaz ga odobrim. Se pa sicer strinjam z njegovimi predlogi, drugi trenerji mu niso puščali dovolj prostih rok. Kondicijski trener me deloma razbremeni. Morava pa delovati usklajeno, saj mora njegovih petnajst minut logično naslediti ustrezen trening z žogo z moje strani, drugače vse skupaj ne bi imelo pomena. Komunikacija je zelo pomembna, recimo, če se začnejo krči, pokličem Martina in se pogovoriva, kaj je šlo narobe.

Menda je NK Domžale zdaj klub z največjim proračunom v Sloveniji?

Mislim, da to niti približno ni res, točnih številk sicer ne poznam, te najbolje poznata športni direktor in predsednik kluba, ki jih tudi javno povesta. Treba je ločiti proračun celotnega pogona kluba od proračuna članskega moštva. V številkah, ki se pojavljajo, so zajete vse selekcije, vsa potovanja, priprave in oprema, pa tudi vzdrževanje objekta, tako da sem trdno prepričan, da smo po proračunu za člansko moštvo v spodnji polovici. Pred dvema letoma, v prvi sezoni prve lige, smo bili recimo skoraj izenačeni s Šmartnim. Luka Žinko recimo ni podpisal pogodbe z nami, ker so mu v Šmartnem ponudili 70 tisoč tolarjev na mesec več.

Ljubljanski nogomet se je nekako preselil v Domžale. Zakaj ste vi, Protega in tudi večina igralcev lahko uspeli v Domžalah, v ljubljanskih klubih pa niste mogli?

Predvsem v Olimpiji so se prepogosto odločali za kader od vsepovsod, samo Ljubljančanom niso zaupali. Olimpija je bila najtrdnejša takrat, ko je imela za seboj Slovana in podobne klube. Potem je začela omenjeno uvažanje in mi smo morali drugam, da bi se lahko dokazali.

Bi v Ljubljani klube, ali vsaj enega, lahko rešila politika?

Moje iskreno mnenje je, da se je preveč zabredlo, da bi se lahko še kaj rešilo. Zakaj Domžale še vedno uspevajo? Ker še nikoli niso bile v dolgovih. To je pot, ki klub pripelje do stabilnosti. Pri Olimpiji in Ljubljani pa je bilo drugače, pri Ljubljani, za katero sem tudi igral, so mi še vedno dolžni denar iz leta 1996. V Ljubljani so obstajali ljudje, ki so bili pripravljeni rešiti klube, a starih dolgov noče prevzeti nihče. Licenčni oddelek UEFE je rigorozen, zahteva čisto poslovanje.

Je UEFA rešila slovenski nogomet?

Deloma seveda, saj bi sicer šlo le še globlje in globlje. Zdaj pa je tako, tisti, ki hoče igrati, bo moral upoštevati pravila.

Zdaj ste kot trener v bistvu na vrhu, mesto trenerja pri manj ambicioznih moštvih bi bil korak nazaj. Kam torej iz Domžal?

Upam, da mi bo uspelo priti tudi čez mejo, da se poskusim v kateri izmed močnejših lig. Ko sem še igral, mi to ni uspelo, malo zaradi fakultete, malo zaradi drugih stvari, želja po odhodu v tujino pa je ostala. Trenerjem se iz naše lige sicer doslej še ni uspelo prebiti ven, ampak vedno je nekdo prvi. Zakaj ne bi bil to jaz?!