avdiofili / Zvočne galerije

Zabavna elektronika je postala prodajni hit tudi na Slovenskem. Vsi največji trgovci že nekaj časa na reklamnih letakih, ki jih tlačijo v nabiralnike, poleg živilskih in osnovnih gospodinjskih izdelkov ponujajo še tako imenovane hišne kine za malce več kot 20 jurjev ali mp3-playerje večinoma neznanih blagovnih znamk za deset tisočakov. Da ti najpogosteje izvirajo iz Kitajske, ni treba posebej poudarjati. Hkrati so osebni računalniki za večino mladih postali osrednji pripomoček za zabavo, pa tudi za predvajanje filmov in poslušanje glasbe. Mp3-ji pa so že osrednji svetovni glasbeni format. Še pred dobrim desetletjem ali nekaj let več je množica mladcev sanjarila o hudi "feršterkariji", o ultramočnih glasbenih ojačevalnikih, zvočnikih kakšne boljše skandinavske znamke in drugih podobnih glasbenih komponentah. Nekoč močna subkultura avdiofilov, zaljubljencev v avdiotehniko, pa se je vsaj na videz zreducirala skorajda na raven filatelistov. A Multimedia Show, ki je prejšnji konec tedna potekal v šišenskem Hotelu M, je pokazal, da na avdiofilski sceni vse le ni tako hudo. Zbralo se je kar precej radovednežev, da bi videli, kaj ponujajo vodilni slovenski prodajalci, pa tudi redki proizvajalci vrhunske avdioopreme.

Šov se precej razlikuje od klasičnih sejmov, kakršen je bil recimo nekdaj sejem Sodobna elektronika. Vse skupaj se je dogajalo v hotelskih sobah in sejni dvorani, ki je nastala iz pred leti priljubljenega šišenskega rock kluba Hound Dog. Vsaka sobica je bila svojevrstna zvočna galerija. Obiskovalci so sedeli na stolih in poslušali glasbo, ki je prihajala iz ultradragih vrhunsko oblikovanih hi-fi naprav, "lampaških" ojačevalnikov (izdelani so iz elektronk, kakršne so bile recimo sestavni del črno-belih televizorjev pred tridesetimi ali več leti) in zvočnikov, povezanih s približno tako debelimi kabli, kot je vlečna vrv za tovornjake. Ti naj bi bili nujni za zares vrhunski zvok, temu primerna pa je tudi njihova cena. Glasbeni izbor je bil seveda zgolj klasična ali inštrumentalna jazzovska glasba. Bolj seznanjeni z ortodoksno avdiosceno pravijo, da pravi avdiofili poslušajo le glasbo, ki jo izdajajo točno določeni založniki. Nekaj takšne glasbe je bilo mogoče kupiti tudi na kraju dogajanja. Sicer pa naj bi o največjih zagrizencih krožila urbana legenda, da imajo posamezniki, ki so za svojo hi-fi opremo odšteli več deset tisoč evrov, doma le nekaj izbranih nosilcev zvoka, ki jih potem neprestano predvajajo na svojih napravah. Najdražja razstavljena ozvočenja so cenili na 50.000 do 70.000 evrov. Za celoten sistem z avdiokomponentami pa znesek naraste na 130.000 do 150.000 evrov. V Sloveniji pa naj bi bili prodali celo dva dražja sistema za 200.000 evrov. Za ta znesek si recimo pri nas lahko omislite ferrarija srednjega cenovnega razreda. Spet druga urbana legenda pravi, da naj bi v Sloveniji obstajala skupinica zelo premožnih, ki med seboj tekmujejo, kdo bo imel boljšo, torej dražjo hi-fi opremo.

Med slovenskimi proizvajalci avdioopreme je kraljeval mojster Kuzma s svojimi gramofoni, edinim takšnim slovenskim izdelkom, ki sodi v sam svetovni vrh in po katerem povprašujejo kupci od Daljnega vzhoda do zahoda.

Na sceno vrhunske hi-fi opreme so se že prikradli tudi le še na videz ceneni Kitajci. Njihovi izdelki so prav tako kakovostno ali vrhunsko oblikovani kot izdelki uglednejše konkurence. "Kitajskega blaga je ogromno. Večina proizvajalcev se žal zaradi kratkoročnih učinkov obrača na kitajski trg. Na Kitajskem pa si ne prizadevajo toliko za končno kakovost. Kitajci naredijo vrhunske oblike, vrhunske proizvode, nimajo pa 'gušta', da bi zadevo izpilili do konca. Ogromno izdelkov je popolnih kopij, po izdelavi morda celo na višji ravni. Manjka pa jim tista pika na i v kakovosti zvoka in slike," pravi organizator multimedijskega šova Vojko Ignjič, pred leti solastnik kranjskega Corrada, enega vodilnih slovenskih trgovcev z malce prestižnejšimi avdio- in videonapravami. Prihodnost pa naj ne bi bila za proizvajalce avdioopreme zaradi buma mp3-jev prav nič črna. "Zdaj so se pojavili Applovi IPodi, ki so s svojim formatom boljši od mp3-ja. Za mlado generacijo, za ljudi, ki niso prezahtevni, je to perspektiva. A mladi žal po večini ne vedo, kaj je včasih obstajalo in da obstajajo še številne niše," pravi Ignjič. Sicer pa smo med predstavljenim blagom videli tudi prve vmesnike za Applove IPode, s katerimi se prenosni glasbeni predvajalnik priključi na navaden ojačevalnik in se lahko celo delno krmili z njegovim daljinskim upravljalnikom.

Avdiofilski "odpadniki"

Iz ene izmed sob, razstavnih prostorov v prvem nadstropju, se je razlegala za uho povprečnega smrtnika bolj konvencionalna glasba. Celo takšna z vokali. Pogled od vhodnih vrat razstavnega prostora Copycarda je dal slutiti, da gre za nekaj nenavadnega. Namesto zdizajniranih akustičnih strojev so precej oblegani fantje v rumenih majicah razstavljali ogromne gole zvočnike, nameščene v kvadru iz ivernih plošč, potem majhne zvočnike s premerom okoli deset centimetrov v sicer nekoliko bolj estetsko, a prav tako doma narejenem ohišju ter še neke druge podobne zvočnike. Njihove zvočne omarice so bile, v nasprotju z debelimi kabli uglednejših proizvajalcev, na ojačevalnik, črno škatlo z okroglim gumbom za nastavljanje jakosti glasnosti, povezane le z drobnimi, malce več kot milimeter debelimi kabli. Za reprodukcijo zvoka pa je skrbel nekoliko predelan, kakšno desetletje in pol star Tehnicsov CD-predvajalnik. Kakovost predvajane glasbe, ki je prihajala iz zvočnikov domače izdelave, je bila povsem v nasprotju z videzom glasbenih naprav. Na prvi posluh pravzaprav nič slabša kot na vrhunskih avdiosistemih, vrednih več deset tisoč evrov.

Razstavni prostor Copycarda je bil v bistvu edini nekomercialen. Fantje, ki so predstavljali svoje naprave, so nekakšni odpadniki na ortodoksni avdiofilski sceni. Ali pa svojevrstni alternativci. Ljubiteljem vrhunskega zvoka skušajo dokazati, da je doma mogoče narediti naprave za nekaj deset tisočakov. "Te stvari nastajajo bolj ali manj iz finančne stiske, ker so vrhunske avdiozadeve pač res zelo drage. Proizvajalci se trudijo dati vrednost za denar. Vendar mislim, da ne dobiš dobrega zvoka, če ne vložiš veliko denarja. Sam ne verjamem, da so zadeve res toliko vredne. Po nekaterih podatkih je proizvodna cena petino tistega, kar nazadnje plačaš," meni Volodja Šiškovič, velik poznavalec avdioscene. V pred časom ugasli reviji PC & Mediji je bil recenzent avdionaprav. Copycardove avdiokreacije pa so začele nastajati bolj po naključju. Fantje so se namreč seznanili na spletnem forumu. "Spoznali smo se prek interneta, dobesedno na internetnem forumu Corradovega Audiocluba," se začetkov spominja Andrej Peršin, glavni "ideolog" slovenskih home-made izdelovalcev vrhunskih avdionaprav. V HiFi Journalu je bil jeseni leta 1999 test revolucionarnega ojačevalnika 47Labovega Gaincarda, ki temelji na minimalizmu. Ekstremno majhno in ekstremno hitro. To pa se je skladalo z Andrejevo filozofijo. "Ko sem ga videl, mi je vzelo sapo. Rekel sem, to je to. Opis se je skladal s tistim, kar sem si zamislil. Na forumu sem predlagal, da bi se to naredilo. Počasi smo začeli eksperimentirati z njim in ga tudi preizkušali v praksi. Tako smo se prvič fizično srečali. Prej smo se poznali le po vzdevkih," pravi Andrej iz Trnovega, kmetovalec in prodajalec zelenjave na ljubljanski tržnici. Nato so v sodelovanju nastale še druge razstavljene avdiostvaritve. Zasnova zvočnikov za osem tisočakov izvira iz časov pred drugo svetovno vojno. Volodja pravi, da je pri teh zvočnikih najpomembnejše ohišje. V notranjosti se skriva resonator, nekakšna dvojna koničasta akustična cev. Tehnologijo so si izmislili že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, nato je tehnologija zvočnikov z razvojem elektronike tako napredovala, da so akustične cevi utonile v pozabo. Sicer pa so vsi materiali, ki jih uporabljajo, tako standardni, da jih je mogoče nabaviti v sleherni trgovini z elektromaterialom. Tehnicsov CD-player, svoje čase kar solidna zadeva, se je z nekaj predelavami po Andrejevem mnenju izkazal za napravo, ki se s svojimi lastnostmi kosa z najbolj vrhunskimi. Andrejeva inovacija so tudi izjemno tanki kabli za zvočnike. Za debelo zvočniško kablovje pravi, da je zgolj impresivno, tako kot avto s širokimi gumami. Tanjši kabli naj bi predvsem bolje (pravilneje) prevajali visoke frekvence. Tudi vrhunski proizvajalci naj bi bili že ugotovili, da se minimalistične zadeve obnesejo precej bolje. Toda težava je v tem, da tanke žice ne moreš prodati za tak denar kot konkretno debel kabel, sestavljen in oplemeniten z različnimi dodatki. "Ljudje nas zelo čudno gledajo, ko vidijo zvočnike, povezane z dvema cvirnoma. Gledajo nas, kot da jih hočemo nategniti. Casual avdiofil bi dejal, da recimo tanek kabel pomeni, da bas ne bo šel skozi. Včasih je bil kabel sestavljen iz žic treh različnih debelin. Debela je bila za bas, kar je bila čista fama," pravi Andrej.

Avdiofilski uporniki pa imajo tudi svoj pogled na celotno avdiofilsko sceno, ki se razvija v tem tisočletju. "Avdiofilstvo je neke vrste sladokusje kot pri dobri hrani, dobrem vinu cigarah ..., čeprav nekoliko bolj odmaknjeno, v zadnjem času pa je tudi malce izgubilo statusni moment. Vse stvari postajajo vedno dražje, vse se obrača v vedno ožjem krogu ljudi, pri nas in v tujini. Zadeve so zmeraj lepše in zmeraj bolj masivne. Hkrati pa dobiš v trgovskih centrih naprave, ki igrajo vse možne diske s petimi zvočniki. Na eni strani se meri na boljši zvok, na drugi pa se le prodajajo mašine," pravi Volodja. "V bistvu ni konsenza, kaj je dobro. Tehnika ne ve, kaj je res treba imeti. Zato se merijo nekatere stvari, za katere se že trideset let ve, da nimajo nobenega pomena (za kakovost zvoka). Meri se dumping faktor, frekvenčni obseg, vati ... Vse skupaj v končni fazi ne pove nič o kakovosti izdelka. Zaradi tega cvetijo različne teorije. Ljudje ne kupujejo le izdelka, temveč je za izdelkom neka teorija pa imidž, dizajn ..." Zdaj so popularne lampaške naprave, sestavljene iz elektronk, ki naj bi imele topel in naravnejši zvok. Končni cilj avdiofilije naj bi bil, da ljubitelj glasbe, ko sedi pred svojim sistemom, ne loči, ali gre za zvok pravega inštrumenta ali za posnetek. "Francoski filozofi in sociologi so že v šestdesetih letih ugotovili, da je to nemogoče. Tedaj so se ukvarjali z glasbo, ki je bila zapisana na kasetah in trakovih. Dejali so, da je dogodek eno, posnetek pa drugo. V obeh lahko enako uživaš," razlaga Volodja. Namera avdiofilov ni postavljanje nemogočih ciljev, temveč to, da se jim čim bolj približajo. "V to se zmeče ogromno denarja. Zadnja takšna presežna zadeva so ojačevalci Wavac, ki stanejo 350.000 dolarjev za par. Narejeni so iz ogromnih škatel, ki jih morajo prenašati trije ljudje. Vse je na lampice. Sam ne vem, ali so res tako dobri, ker jih še nisem preizkusil. Prodali pa so jih že kar nekaj kosov." Na avdiofilijo ima velik vpliv tudi industrija glasbe, še posebej založbe. Glede na trditve avdiofilov je najbolj prodajani mp3-player, Applov IPod, res vrhunski izdelek. Še posebej za Applov digitalni glasbeni format, ki naj bi bil neprimerljivo boljši od mp3-jev. Sicer pa bodo digitalni zapisi očitno tista prava prihodnost, ker so vsi drugi poskusi, SACD ali DVD avdio, bolj ali manj klavrno propadli. "Firme pač hočejo zaslužiti s patenti in so na trg dale dva različna formata, DVD avdio in SACD. Po stari navadi so oba podražili in bila sta dvakrat dražja od CD-jev. Ko so ljudje prehajali na mp3-playerje, so dali ven še en CD za dvojno ceno. Če bi tiskali SACD-je po ceni CD-jev, bi prodajali samo še SACD-je in vsa industrija bi šla v to. Sedaj sta oba mrtva," pravi Volodja.