Poraz liberalizma

Razočaranje, ki je sledilo izidu nemških volitev 18. septembra, je bilo za Merklovo veliko, enako pa bi lahko trdili tudi za Nicolasa Sarkozyja. Slednji, velik prijatelj nove kanclerke, upa, da bo izvoljen za naslednjega francoskega predsednika s političnim programom, ki je precej bolj liberalen kot tisti, ki ga je imela koalicija CDU-CSU. Minimalna zmaga Merklove pomeni, da si Nemci, kot tudi veliko Evropejcev, ne želijo liberalizma, ki bi zmanjševal stroške javne uprave. Nikolas Sarkozy meni, da je žalostni rezultat Angele Merkel pokazal, da je treba iti še dlje v liberalizem. Isti komentar, kot ga je izrekel na dan po francoskem "ne" evropski ustavi. Za tem stoji ideja, da liberalizem ne bo mogel zaživeti, če ne bo izpeljan v svoji skrajni obliki. Dober rezultat Schroederja pa po drugi strani tolaži premiera Dominiqua de Villepina, ki želi Francijo, s povečanjem vpliva države, prilagoditi globalizaciji. Ne glede na osebno in politično rivalstvo, Sarkozy in Villepin predstavljata dva različna projekta trenutne francoske desnice.

Za socialistično stranko so nemški rezultati dokaz, da je treba obdržati trenutni francoski socialni model, ker pa je stranka od referenduma za evropsko ustavo razcepljena, se tudi analize liberalnejšega dela Francoisa Hollanda in socialnejšega dela njegovih nasprotnikov med seboj razlikujejo. Za Hollanda to pomeni, da je treba še dodatno razviti projekt družbe, ki bi omogočila reforme, ki pri ljudeh niso najbolj priljubljene, na drugi strani pa njegovi nasprotniki, večina stranke po referendumu, misli, da nemški rezultati kažejo, da je treba poskrbeti za bolj socialno državo. Prav tako komunisti skrajne francoske levice ocenjujejo, da visok volilni rezultat desne stranke Oskarja Lafontaina napoveduje skorajšnji konec ultraliberalnega diskurza. Prav slednji, ki so jih v koalicijo sprejeli populisti, medtem ko je Schroeder koalicijo z njimi gladko zavrnil, kar ga je posledično stalo kanclerskega mesta, pomenijo vse močnejši glas nezadovoljnih volilcev v več zahodnih demokracijah.

Čeprav je 70 % nemških volilcev volilo SPD ali CDU-CSU, so volitve 18. maja postavile pod vprašaj politični sistem dveh prevladujočih strank. Nemške politične stranke imajo v državnem političnem življenju sicer veliko večjo težo kot v Franciji. A tako zadnje nemške kot francoske volitve kažejo na upad velikih političnih strank. V Franciji, kjer dve glavni stranki skupaj, UMP in PS, dosegata manj kot enega od dveh volilcev, je posebej razvidno, da je volilno telo postalo še posebej muhasto. Ljudje so nezadovoljni, kar na eni strani izražajo z volilno abstinenco, na drugi strani pa z nadpovprečno volilno udeležbo in z dajanjem glasov majhnim strankam, ki želijo nasprotovati ambicijam velikih. Chirac je v drugem krogu francoskih predsedniških volitev leta 2002 dobil 82 % glasov, dve leti za tem pa je njegova stranka izgubila v 20 regijah od 22. Prav tako se je na začetku marca več kot 65 % Francozov odločilo za evropsko ustavo, konec maja pa je predlog zavrnilo 55 % volilcev. V Nemčiji je imela Merklova petnajst točk prednosti pred Schroederjem pet tednov pred volitvami, na koncu pa so bile volitve neodločene.

Izgubo zaupanja v politične stranke politične osebnosti nadomeščajo z osebno navezanostjo na funkcije. Kako naj drugače razložimo obnašanje Gerharda Schroederja po volitvah, ko iz svojih rok tako dolgo ni hotel izpustiti oblasti, da se je zameril celo članom lastne stranke? Sicer je SPD res skoraj ujela CDU/CSU in za sestavo koalicije so bila potrebna pogajanja, ampak po gladki zmagi desnice v Dresdnu se je kancler zavedel, da na oblasti ne bo mogel ostati. V Franciji se voditelji hitro navežejo na politično moč, od Mitterranda, bolnika, ki je novinarjem zatrjeval, da “ne bo izpustil niti enega dneva vladanja”, do Chiraca, ki sistematično imenuje iste ljudi na različne vladne funkcije navkljub porazom stanke na volitvah. Osebne ambicije niso bile še nikoli tako prisotne v francoski politiki: dvoboj Sarkozy-Villepin v UMP in osem kandidatov, ki so napovedali svoje kandidature za predsedniške volitve leta 2007 s strani PS (Socialistične stranke), daje vtis, da bi se lahko pojavilo še več kandidatov znotraj posameznih strank. Zaradi vse večjega strahu pred naraščajočimi socialnimi težavami in naveličanosti zaradi vojn strankarskih poglavarjev ni izključeno, da bi lahko ekstremna levica ali desnica zamenjala na oblasti množico kandidatov strank UMP in PS in nobena od njiju ne bi dosegla niti 10 %.