bušiji / Neskončen dan

Najprej smo mislili, da je Bush le človek, ki je izgubil stik z realnostjo. Potem smo mislili, da je človek, ki živi v svojem svetu. Zdaj je postalo dokončno jasno, da je problem hujši - Bush je človek, ki živi v paralelnem svetu. Nenehno se mu ponavlja isti dan. Tako kot Billu Murrayu v Neskončnem dnevu - razlika je le v tem, da se Bushu ne ponavlja dan svizca, ampak 11. september. Ko se zjutraj zbudi, se začne 11. september. Potem gre spat - in ko se zjutraj zbudi, se spet začne 11. september. In spet. In spet. In spet. Bush se ne zbuja v realnost, ampak v moraste sanje. Samo pomislite, 6. oktobra so v New Yorku nenadoma razglasili rdeči alarm - teroristi so na tem, da nas udarijo! Le da teroristi tokrat niso bili na tem, da udarijo to, kar se dviguje nad New Yorkom, ampak to, kar se razteza pod njim - metro. In tokrat naj tudi ne bi udarili samomorilsko, ampak daljinsko - s telefonskim detoniranjem bomb, ki bodo skrite v kovčkih in otroških vozičkih. Je lahko kaj hujšega od tega, da bodo teroristi maskirani v poslovneže in mamice, stebre “ameriškega načina življenja”? Maskirani bodo v nas! Izgledali bodo vsakdanje! Izgledali bodo kot mi! Saj veste, kot 7. julija v Londonu. Tako pompozne in tako histerične prezentacije alarma ni bilo že dolgo. Sledila je akcija. In evakuacija. Zapirali so postaje, čekirali prtljago - in našli sumljivo steklenico. Aha.

Ker se je zdelo, da je al-Kajda v trebuhu New Yorka, niso ničesar prepuščali naključju. Le kako? V življenju Amerike ni naključij: alarm so namreč razglasili le nekaj ur po Bushevem 40-minutnem govoru, ki lahko po stopnji zastraševanja, histerije, populizma in mesijanske lunatičnosti tekmuje le z njegovimi govori takoj po 11. septembru.

* Rekel je, da hoče al-Kajda “ustvariti radikalni islamski imperij, ki se bo raztezal od Španije do Indonezije”. Skratka: al-Kajda hoče ustvariti globalni kalifat - globalno teokratsko državo. Kar je čudno: Bush se trudi, da bi ameriški imperij raztegnil od Teksasa do Teherana, pa mu ne uspe in ne uspe. In na voljo ima precej, precej večjo silo kot al-Kajda. Toda če vprašate Busha, potem je Amerika varna le še v bunkerju.

* Rekel je, da je “vojna proti terorju” isto kot hladna vojna - kot vojna proti nekdanjemu “imperiju Zla”, Sovjetski zvezi. Osama bin Laden je Stalin. Saj veste, Sovjetska zveza je bila atomska velesila - in Bush je hotel očitno reči, da je tudi al-Kajda atomska velesila. Nič, Bush je prišel očitno tako daleč, da ima al-Kajdo za državo. Ali pa vsaj hoče, da bi jo Američani tako videli. Da bi jo torej videli kot novo Sovjetsko zvezo. “Tako kot komunistična ideologija tudi naš novi sovražnik uči, da je nedolžne ljudi mogoče žrtvovati za potrebe politične vizije.” Ko ti to, da Američane strašiš s teroristi, ne pomaga več, jih začneš strašiti s komunisti. In da bi ta novi komunizem izgledal še bolj srhljivo, mu je Bush našel kopico sinonimov: “malopridni islamski radikalizem”... “militantni džihadizem”... “islamo-fašizem”... “malopridna ideologija”... “morilska ideologija”... “veliko zlo”. Jasno, nova Sovjetska zveza - ima tako kot stara Sovjetska zveza - kopico satelitov... ee, “paravojaških odporniških in separatističnih gibanj v Somaliji in na Filipinih in v Pakistanu in v Čečeniji in v Kašmiru in v Alžiriji.” Bush je vse pomešal, toda ne brez razloga: da bi bil bolj prepričljiv, je vsa krizna žarišča, ki so deležna vsaj minimalne medijske pozornosti, Ameriki prodal kot množico Kub. Toda Sovjetska zveza ni imela le satelitov, ampak tudi pakt, Varšavski pakt. Ga ima tudi al-Kajda? Jasno: “Sponzorske države, kot sta Sirija in Iran, imajo za sabo že dolgo zgodovino sodelovanja s teroristi, zato s strani žrtev terorja ne zaslužijo nobene milosti. Amerika ne dela nobene razlike med tistimi, ki zagrešijo teroristična dejanja, in onimi, ki te podpirajo in gostijo, to pa zato, ker so oboji enako krivi za zločin.” To, kar se grejo “radikalni islamisti” je “vojna proti človeštvu”. In kot je dodal: ”Besa teh morilcev nismo z ničemer izzvali.” Kje neki.

* Rekel je, da teroristi “vedno za vse krivijo druge... da rešitev vidijo v nasilju... da hočejo ljudstvo spreminjati z nasiljem... in da so strahopetci, ker pobijajo otroke”. Kaj drugega pa počne Bush? Vprašanje je le, kdo kopira koga. “Tirani in namišljeni tirani so vedno trdili, da umor opravičuje njihovo veliko vizijo - in ljudstvo širom sveta se jim je na koncu vedno odtujilo.” Avtobiografija?

* Rekel je, da pride za Ameriko v Iraku v poštev le brezpogojna zmaga, kajti v nasprotnem primeru bo “Irak padel v roke Zarkavija in bin Ladna”, tako da bodo potem na Bližnjem vzhodu serijsko nastajali radikalni islamski režimi. Kar po tekočem traku. To je seveda le stari, populistični, propagandni trik, ki so mu nekoč, v času vietnamske vojne, rekli “teorija domina”. Američane so tedaj strašili: če ne osvobodimo Vietnama, bo padel v roke komunistov! In če bo padel v roke komunistov, bo v regiji nastala serija novih komunističnih režimov! Točno, v Vietnamu je v poštev prišla le brezpogojna zmaga. Bolje rečeno, le brezpogojna vdaja komunistov. Tako kot pride v Iraku v poštev le brezpogojna vdaja teroristov. “V Iraku ne bo miru brez zmage. Ohranili bomo živce in zmagali.” Bush je torej uporabil stare šifre, da bi povedal tole: Amerika mora ostati v Iraku, pa naj stane, kar hoče! Vsekakor, medtem ko je Bush govoril, je v Iraku padlo še sedem ameriških vojakov. “Ne bomo si oddahnili, dokler vojne proti terorju ne dobimo.” Da se je na Bushevem menuju po dolgem času spet znašel Osama bin Laden, ne preseneča: Bush je po vseh polomih - Irak, Katrina, serija obtožnic proti republikanskim veljakom ipd. - v takih škripcih, da je moral izkopati celo bin Ladna. Kar ni ravno politično umno - s tem je namreč nacijo spomnil, da bin Ladna še vedno ni prijel, pa četudi je po 11. septembru sveto obljubil, da ga bo prijel (Dead or alive!), in četudi je v lov na bin Ladna zmetal milijarde dolarjev. Toda hej, situacija je za Busha tako kritična, da je moral uporabiti vsa sredstva.

* Rekel je, da je Amerika v zadnjih letih preprečila 10 terorističnih napadov. In potem jih je naštel - dva napada v Perzijskem zalivu... napad v Hormuški ožini... napad, ki ga je načrtoval Jose Padilla ... in tako dalje. Čakajte - Jose Padilla? Jose Padilla?!? A ni to tip, ki naj bi ga dobili z “umazano bombo”, potem se je pa izkazalo, da so ga dobili le z načrtom za izdelavo “umazane bombe” - in mu potem niti tega niso mogli dokazati? Ko je Bush prisiljen za svoj največji uspeh razglasiti prijetje Joseja Padille ali pa preprečitev terorističnega napada v Hormuški ožini, pomeni, da se mu je manevrski prostor zelo, zelo zožil, še toliko bolj, ker se v Iraku vsak dan zgodi nekaj “terorističnih” napadov, ki mu jih ne uspe preprečiti. In vsi so širši od Hormuške ožine.

* Rekel je, da se bo Amerika “spopadla z smrtno nevarnostjo, ki preti vsemu človeštvu.” Kar je skrajno čudno: kot kažejo sondaže, nima Bush v človeštvu nobene opore. Človeštvo ne navija zanj - niti ga noče na svoji strani. Njegovi ratingi so slabši kot kdajkoli - tudi v Ameriki. Vojno v Iraku podpira le še 37 % Američanov. Bush postaja manjšina, tako da bo kmalu padel pod zaščitni zakon. Še malo, pa bo tudi sam izgledal kot upornik, kot insurgent. Bolje rečeno, še malo, pa bo res postal to, kar si želi postati - “edini”. In kot da bi slutil, kam ga vse to pelje, je v svojem govoru “vojno proti terorju” razglasil za “klic” - calling. No, zdaj pa se skušajte malce vživeti v to situacijo, hočem reči, spomnite se, kako reagirate, ko na ulici srečate človeka, ki vam reče: Bog hoče, da rešim človeštvo! Toda glede na to, da Ameriki grozi ptičja gripa, bo moral, kot kaže, najprej rešiti piščance. Z vojsko. Vsaj tako je obljubil. V nekem drugem govoru.

Nič, Bushu je preostalo le še zastraševanje. In ko je govoril, govoril in govoril, se je zdelo, da grozi Ameriki, ne pa teroristom. Z eno besedo: Bush zahteva brezpogojno vdajo Amerike. In ko je govor končal, so v New Yorku razglasili alarm: iz Bushevih ust v newyorški metro. Ljudje so nestrpno čakali na dokaz, ki bi potrdil to, kar je govoril Bush. Tako kot so čakali na dokaz, da je imel Irak orožje za množično uničevanje. Še vedno ga ni na spregled. In tu po Bushevem govoru se ni nič zgodilo. Naslednji dan tudi ne. Niti al-Kajda ga ne uboga več. Nekaj dni kasneje so sporočili, da “grožnja” morda kljub vsemu ni bila tako “resna” in tako “kredibilna”, kot se je zdelo. Bila je tako neresna in tako nekredibilna kot Bushev spič.