kriminal / E-lumparije

Še v mojih študentskih letih so veljale med navadno ruljo kreditne kartice za nakup prek interneta prej za luksuz kot za nekaj povsem normalnega, danes pa je situacija obrnjena. Kot zgleden otrok roparskobaronskega kapitalizma tudi sam hrepenim po neskončnem številu cenenih svetlečih se stvari, zato sem svoj prvi mastercard doživel kot posebej čudovito v nizu drobnih emancipacij. A ker je mladost pregovorno norost in je bila med sajti, na katerih prag sem šel polagat svoje cekine, vsaj polovica takih nekoliko ... kako reči ... disreputabilnih, so se sčasoma pojavili določeni problemi. Na moj e-naslov so jela romati obvestila transakcijskih posrednikov, ki so imela na srečo vsa po vrsti eno skupno noto: Transaction Denied By the Bank. Le moja daljnovidnost glede zaposlitve pri, kot pravi spoštovani premier, zanemarljivi nizkonakladni reviji in posledično izsušen tekoči račun sta botrovala temu, da e-kanaljam, ki jim je nekako uspelo suniti moje podatke, nisem financiral za tristo funtov knjig s trdimi platnicami in še dražjega seta treh prečudovitih prstanov. Kartico sem sicer v trenutku blokiral in naročil novo, a ko me je začel čez nekaj tednov med srfanjem vztrajno zalezovati pop-up, ki me je skušal prepričati, naj vendar že kliknem Yes za odobritev stroškov nekega telefonskega klica, me je začelo resno skrbeti.