Kar nekaj časa ni bilo jasno, kakšen dim se vali iz dimnika Sikstinske kapele. Bel, črn ali siv? Šele ko se je začel premikati zvon, ki naj bi pospremil dimno znamenje, da je rimskokatoliška cerkev dobila novega poglavarja, je postalo jasneje, kakšne barve dim prihaja iz dimnika. V trenutku, ko se je oglasil zvon, smo že lahko s precejšno gotovostjo uganili, kdo je novi papež. Glede na to, da so se vatikanski zvonovi oglasili že po četrtem krogu glasovanja, so opazovalci lahko sklepali, da je kardinalski zbor hitro dosegel soglasje. In hitro soglasje je bilo mogoče le v zvezi s favoritom. Favorit pa je bil kardinal Joseph Ratzinger, dolgoletni varuh nauka rimskokatoliške cerkve.
Ker aprila 2005 umrli papež Janez Pavel II. ni bil enoznačna zgodovinska osebnost - po formi delovanja je bil moderen, po doktrini je bil konservativen -, se je zastavljalo vprašanje, kako bo ravnotežje med modernostjo in konservativnostjo lovil novi papež, Benedikt XVI. Ker se je od prihoda na čelo kongregacije za nauk vere ukvarjal z doktrino, ko je bil še kardinal, ni kazal znakov modernosti, vendar pa ga je že prvi javni nastop v funkciji papeža skorajda prisilil, da je bil videti vsaj za odtenek bolj moderno. V Koelnu se je namreč sredi avgusta srečal s katoliško mladino. Fotografije razgaljenih popkov, spalnih vreč in nogometnih dresov z napisom Benedikt XVI. so ga hočeš nočeš naredile modernejšega.
Vtis modernosti pa je zbledel s težko pričakovanim dokumentom, ki ga je odobril tudi Benedikt XVI., Vatikan pa se je s tem dokumentom spoprijel z vprašanjem homoseksualnosti. Z dokumentom je homoseksualcem izrecno prepovedano vstopiti v duhovniško službo. Najbolj nenavaden je tisti del dokumenta, ki išče odgovor na vprašanje, kakšna naj bo politika pri duhovniških kandidatih, pri katerih so homoseksualne težnje zgolj nakazane. Tak kandidat ima na voljo triletno prehodno obdobje, v katerem mora homoseksualne težnje premagati.
Ali H. Žerdin
Pariz gori!
Hurikan Katrina je pokazal, kako malo Ameriko ločuje od tretjega sveta. Blairove reakcije na bombni atentat v Londonu so pokazale, kako malo Evropsko unijo ločuje od Amerike. Upor v francoskih predmestjih, ki se je začel 27. oktobra, potem ko sta v pariškem predmestju Clichy-sous-Bois na begu pred policijo umrla dva fanta, pa je pokazal, kako malo EU ločuje od rasistične eksplozije - ko je v predmestju Pariza in v predmestjih nekaterih drugih francoskih mest izbruhnil ogenj, "upor od spodaj", so namreč francoski politiki kar tekmovali v tem, kdo slabše razume razmere in kdo je večji šovinist. Bernard Accoyer, poslanec št. 1 Unije ljudskega gibanja, je oznanil, da je za proteste, zažige avtomobilov in protipolicijski sentiment v francoskem getu kriva poligamija - afriški imigranti prakticirajo poligamijo, katere posledica je imigrantski vandalizem. Nicolas Sarkozy, minister za notranje zadeve in predsednik Unije, Jean-Marie Le Pen, vedno fašistoidni šef Nacionalne fronte, in Helene Carrere d'Encausse, sekretarka Francoske akademije in članica mnogih komisij EU, so z veseljem potrdili, da se vsi ti "poligamisti" preprosto ne morejo integrirati v francosko družbo. Pa pika. Poligamija v njih budi antisocialne impulze! Zato ne morejo najti dela! Razumete, ne: sami so krivi za razmere, v katerih živijo, sami so krivi za svojo revščino, sami so krivi za svojo brezposelnost. In seveda - sami so krivi za rasizem in za policijsko brutalnost. Sami so krivi, ne pa, recimo, neoliberalizem, ki ubija "socialni" stik med državo in getom. Kaj so hoteli reči vsi ti francoski prvaki, je na dlani: priseljevanje v Francijo je treba ustaviti, imigrantsko zakonodajo pa zaostriti! Z imigranti so le težave! Do njih smo preblagi! In preveč prožni! Imigrantom, ki pridejo v Francijo s trebuhom za kruhom, ne bi smeli pustiti, da potem s sabo pripeljejo še svoje družine! In ko so Accoyerja vprašali, ali bi bilo treba družinam "vandalov" vzeti socialno zavarovanje, je mirno odvrnil: "V nekaterih primerih že." Podton je bil jasen: vsi so enaki! Vse je treba kaznovati! Kot da smo leta 1941, ne pa leta 2005. In kot da smo v Hitlerjevi Nemčiji, ne pa v EU Franciji. Ali pa kot da smo v Petainovi Franciji. Le malo je manjkalo, pa bi rekel: imigranti razširjajo "ideologijo Zla". Ali pa kaj takega, navsezadnje, Sarkozy je napovedal, da ne bo pustil, da bi stanovanjske komplekse v getu prevzeli "možje z bradami". Kakorkoli, imigrantov so se potem vsi tako prestrašili, da so "obsedno stanje", ki raztegne policijska pooblastila in zoži državljanske svoboščine, zlahka podaljšali na rekordne tri mesece, pa četudi so se razmere v času, ko so ta represivni ukrep sprejeli, že precej umirile. V Franciji ta šovinistična, protiimigrantska reakcija ni merila le na imigrante iz tretjega sveta, ampak tudi na imigrante iz novih, vzhodnih članic EU, toda ironično - tudi nove članice EU je francoski ogenj tako prestrašil, da so se v njih takoj vprašali: ali se to lahko zgodi tudi pri nas! Fobije vedno pridejo s populizmom. In erozijo "socialne države" vedno flikajo s pendrekom.
Marcel Štefančič, Jr.
Apokalipsa zdaj
Leta 2005 se je mnogim zazdelo, da živimo v apokaliptičnih časih: vojna v Iraku, teroristični napadi, eskalacija spopada civilizacij, cunamiji, potres v Pakistanu, hurikan Katrina, izbruh vulkana v Etiopiji in širitev EU. Oh, in ptičja gripa. To so "znamenja". Toda to, da živimo v "zadnjih dneh", nam sporočajo z obeh strani - s fundamentalistične in sekularne, ki pa ni nič manj apokaliptična od fundamentalistične. Tisti, ki govorijo o globalnem segrevanju, toplogredni poluciji, podnebnih spremembah, odmiranju Zalivskega toka, približevanju ledene dobe, presihanju nafte in drugih katastrofah, zelo radi poudarijo, da se bliža "konec sveta, kot ga poznamo". Srdu Matere Zemlje, kot kaže, ne bomo ušli. In lepo prosim, David Nabarro, nekdanji oficial Svetovne zdravstvene organizacije, je oznanil, da bo pandemija ptičje gripe lahko pobila tudi 150 milijonov ljudi, kar je hudo apokaliptično. V EU so potem na dan butali nove in nove cifre, nove in nove ocene, nove in nove statistike, s katerimi so nas hoteli pripraviti na najhujše. Da je ptičja gripa peti jezdec apokalipse, ste vedeli po tem, da so vam prepovedali stike s ptiči, da so jim na Hrvaškem vratove lomili kar pred TV-kamerami, da so Kitajci napovedali, da bodo zaprli meje, da so v Avstraliji koncipirali lagerje, v katere naj bi strpali okužene, da so začele najbogatejše države kopičiti zaloge tamifluja in da je Bush napovedal, da bo ob pandemiji angažiral vojsko, ki bo poskrbela za karantenizacijo nacije. Hja, Bush se bo ptičje gripe lotil tako kot Al Kaide. Le zakaj ne? Apokaliptika je najboljše orodje za nadzorovanje ljudskih množic - vojne, obsedna stanja, naravne katastrofe in pandemije ustvarijo "moralni" kontekst, v katerem ljudi zlahka prepričaš, da ima varnost prednost pred svobodo, demokracijo in državljanskimi pravicami. Kar je Al Kaida za Busha, naj bi bila ptičja gripa za EU. Tako so obljubljali apokaliptiki. No, krščanski fundamentalisti pa so oznanili, da je Bog s hurikanom Katrina kaznoval grešno nacijo in grešni New Orleans, ki slovi po dekadenci - po gejevskih paradah, po poganskih orgijah, po vuduizmu, po čaščenju malikov, po okultni nemoralnosti. Katrina je v resnici pokazala, kako malo Ameriko loči od Iraka. V New Orleansu smo videli to, kar vidimo v Iraku: begunce, obsedno stanje, pomanjkanje pitne vode, elektrike in zdravil, ljudi, ki se upirajo in streljajo na helikopterje, plenjenje, trupla, ki jih noče nihče prešteti, policaje, ki se bojijo v službo, "okupacijo" in Nacionalno gardo, ki je dobila ukaz shoot-to-kill. Svet je treba uničiti, da bi ga rešili!
Marcel Štefančič, Jr.
7. julij
Ko so London 7. julija udarili štirje simultani samomorilski napadi, so bili vsi šokirani - najprej nad tem, da so se samomorilski napadi preselili v London, in potem nad razkritjem, da so se samorazstrelili fantje iz Leedsa, "naši fantje", Britanci muslimanskega rodu, "ponosni na to, da so Britanci", simpatični, asimilirani, vljudni, povsem navadni britanski muslimani, ki so uživali v zahodnem načinu življenja in celo igranju kriketa. Javno mnenje je bilo enotno: to dejanje je bilo iracionalno, nepričakovano, nepredvidljivo. Ob tem so vsi po malem pozabili, da sta aprila 2003 v Izrael odpotovala dva britanska muslimana, da bi se simultano samorazstrelila - enemu je detonacija uspela, drugemu pa ne. To, da se bo kak britanski musliman slej ko prej samorazstrelil tudi v Britaniji, torej ni bilo ravno nepredvidljivo. Še toliko bolj, ker so fantje iz Leedsa - gledano retrospektivno - ustrezali profilu članov "hamburške celice", Mohamedu Atti in bratoma Alshebri, ki so 11. septembra 2001 samomorilsko napadli Svetovni trgovinski center: fantje iz Hamburga so prav tako uživali v zahodnem življenju, kadili, poslušali pop glasbo. Atta je bil iz premožne odvetniške družine, v kateri ženske niso nosile feredž, študiral je arhitekturo, toda življenje v Nemčiji ga je po drugi strani radikaliziralo, bolje rečeno, ob vsej tisti islamofobiji, diskriminaciji in nestrpnosti se je čutil zavrnjenega in nezaželenega, hkrati pa tako ponižanega kot Bližnji vzhod, ki so ga arabski avtokrati, vazali ameriškega imperializma, pred njegovimi očmi spreminjali v Disneyland za zahodne turiste. Atta in njegovi kompanjoni so torej mentalno obtičali med Zahodom in Bližnjim vzhodom - bili so preveč pozahodnjačeni, da bi se lahko vrnili na Bližnji vzhod, hkrati pa niso bili dovolj pozahodnjačeni, da bi lahko ostali na Zahodu, v družbi, ki jih je privlačila in hkrati odbijala. Po terorističnih napadih se je v EU takoj preselil tudi bušizem. Tako kot po 11. septembru je bilo tudi zdaj prepovedano povezovanje terorističnih napadov in britanske zunanje politike - ne, napad ni imel nobene zveze s "koalicijskim" poniževanjem Bližnjega vzhoda. Tako kot Bush po 11. septembru je tudi Tony Blair po 7. juliju takoj napovedal novo, represivno, protiteroristično zakonodajo, ki vključuje različne ukrepe, dobro znane iz Bushevega "Patriot Acta". Tako kot je Bush po 11. septembru oznanil, da je Amerika v vojni z "osjo Zla", je Blair po 7. juliju oznanil, da je Britanija v vojni z "ideologijo Zla". Problem je bil le v tem, da ni imel koga napasti - ko se je izkazalo, da so se samorazstrelili Britanci, je postalo jasno, da je Britanija v vojni predvsem s sabo, z demoni svoje zunanje politike.
Marcel Štefančič, Jr.
Padla evropska ustava
Leta 2004 so evropske zvezde zasijale kot še nikoli doslej, leta 2005 pa je sledil popolni mrk. Najprej so evropsko ustavo zavrnili Francozi, potem še Nizozemci. Do konca leta 2005 je ustavo ratificiralo le 13 članic, Slovenija se je med njimi uvrstila na tretje mesto.
Kriza z evropsko ustavno pogodbo pa ni bila edina, v katero se je ujela EU. Luksemburgu, ki je pol leta predsedoval EU, junija ni uspelo sprejeti nove finančne perspektive, največji delež krivde pa sta nosila London, ki se ni želel odpovedati proračunskemu rabatu, in Pariz, ki je vztrajal pri privilegiranem položaju glede kmetijskih subvencij. Britanci, ki so na predsedniškem položaju zamenjali neuspešni Luksemburg, so ponudili svojo različico, a je vsaj na začetku naletela na ostro nasprotovanje večine evropskih držav. Po nekajtedenskih pogajanjih je bila finančna perspektiva za obdobje med 2007-2013 vseeno sprejeta, Slovenija pa je vse skupaj zadržano podprla. Vladna stran je bila seveda bolj navdušeno, opozicija pa je zatrjevala, da je Slovenija prehitro popustila britanskemu zvijanju roke.
Poleg institucionalnih in finančnih zagat se je EU vseskozi otepala še z eno težavo. Konec leta 2005 se zdi, da bo pot do nove širitve še dolga. In da bodo morale Romunija, Bolgarija, Hrvaška, Turčija in druge države potrpežljivo čakati še nekaj let, da se bo modra schengenska zavesa dvignila tudi zanje. Če ne drugače, vsaj do tedaj, dokler elitna petindvajseterica ne bo našla novih nalog in novih vsebin skupnega življenja. Vsaj za zdaj pa v EU prevladujeta egoizem velikih in ponižnost malih. Kam spada Slovenija, ni težko ugotoviti.
Jure Trampuš
Svobodna gaza
Umik izraelskih enot z zasedenega območja Gaze po 38 letih je bil eden večjih globalnih političnih premikov v letu 2005. Smrt Jaserja Arafata novembra 2004 je očitno pozitivno vplivala na izraelsko vlado, saj se je ta kmalu dejavneje lotila mirnega reševanja spora s Palestinci. Napoved umika iz Gaze, prepričljiva zmaga Mahmuda Abasa na volitvah za palestinskega predsednika v začetku leta 2005 in kazanje naklonjenosti mirni rešitvi na obeh straneh so napovedali pozitivnejši odnos do reševanja bližnjevzhodne krize. Napovedani izraelski umik iz Gaze pa je vseskozi spremljala grožnja tamkajšnjih judovskih naseljencev, da se bodo uprli, če jih bodo skušali razseliti.
Sredi avgusta je Izrael izpolnil obljubo in začel izseljevati ljudi iz 21 judovskih naselbin na zasedenih območjih Gaze. Kljub velikemu zanimanju svetovnih občil so bili upori judovskih naseljencev omejeni le na posamezne skupine, pa še te so brez večjih posledic hitro popustile pritiskom. V manj kot mesecu je Izraelu uspel enostranski umik iz Gaze. Eden najgosteje naseljenih koščkov zemeljske oble (na 360 km2 naj bi živel skoraj poldrugi milijon ljudi) - Gaza, ki jo pestijo revščina, brezposelnost in kriminal - niti za Izrael niti za Palestince še zdaleč ni tako pomemben, kot so zasedena palestinska ozemlja na Zahodnem bregu. Izrael je sicer, predvsem za izboljšanje svoje podobe v svetu, poleg Gaze izpraznil tudi štiri naselja na severu Zahodnega brega, a območje še vedno nadzoruje izraelska vojska. Na preostalih palestinskih ozemljih pa nadaljuje gradnjo varnostnega zidu, ki naj bi zavaroval judovska mesta in druge naselbine pred palestinskimi samomorilskimi napadi. Poleg tega se na Zahodnem bregu ni odrekel niti gradnji novih judovskih naselij.
Pozitivni politični premiki v odnosih med Palestinci in Izraelci v zadnjih nekaj mesecih vsaj na videz niso veliko izboljšali medsebojnih odnosov. Nadaljujejo se palestinski samomorilski napadi, izraelska vojska pa je kljub uradnemu umiku kar nekajkrat napadla domnevna oporišča palestinskih skrajnežev na območju Gaze. Izrael prav tako ni naklonjen mednarodnim povezavam palestinskih območij. Nasprotuje gradnji pristanišča v Gazi, če ne bo smel nadzorovati vsega prometa v njem. Palestincem je sicer prepustil nadzor nad mednarodnim mejnim prehodom Rafa med Egiptom in Gazo, toda naokoli je namestil varnostne kamere, tako da pristojne izraelske službe lahko v živo opazujejo, kaj se tam dogaja.
Gregor Cerar