Slovenija 2005

Za Štajerce je bil najpomembnejši dan leta 2005 tisti petek, ko se je odprl odsek avtoceste pod Trojanami. A 12. avgusta se je zgodilo še nekaj drugega. V vladni palači je potekal nenavaden sestanek. Če verjamemo predsedniku vlade, sta pravzaprav potekala dva sestanka. Dejstva, ki jih je Mladina izbrskala po uradni poti, z zahtevo po informacijah javnega značaja, so: 12. avgusta se je premier Janez Janša najprej sestal z Igorjem Bavčarjem in Boškom Šrotom. Na sestanku je sodelovala tudi Andrijana Starina Kosem, državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo. Tema sestanka naj bi bili, vsaj po uradni različici, gospodarske težave pri vstopu na južne trge in načrti o "anorganski rasti prek akvizicij". Sestanek je trajal kakšno uro in pol, premier pa se je potem individualno za slabe pol ure sestal še z Matjažem Gantarjem, s katerim naj bi se bil pogovarjal o vladnem strateškem svetu. Vsi štirje sestankovalci so vladno palačo zapustili skupaj, premier pa se je odpeljal pod Trojane.

A obstaja še druga interpretacija, ki so jo Mladini potrdili nekateri viri. Tisti petek naj bi se bili v vladni palači dogovorili, kako bosta Kad in Sod prodala svoj delež v Mercatorju, kako se bo Pivovarna Laško umaknila iz Dela in kako bo v Delo prišel Gantarjev KD Group. Obvoz prek Dela naj bi bila tudi ena od Gantarjevih postaj na poti do naložb v bančništvu. Vse omenjene finančne transakcije so bile izpeljane v nekajmesečnem obdobju po sestanku.

To interpretacijo je Janez Janša vseskozi zanikal. Kar je seveda logično, predsednik vlade ne more in ne sme dejavno sodelovati pri operativnem umiku države iz gospodarstva. Še posebno, če je tak umik nejasen, po mnenju strokovne javnosti nedosleden in morda tudi finančno škodljiv. Prodaja državnih lastniških deležev Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu je bila namreč opravljena v paketu, brez prevzemne premije in brez javne ponudbe. Novi lastniki pa so nekaj mesecev kasneje brez krivdnih razlogov razrešili priljubljenega šefa Mercatorja Zorana Jankovića. Pri tem je za "nagrado" dobil veliko odškodnino. Če bi ga razrešili iz krivdnih razlog, odškodnine ne bi bilo.

Vsemu zatrjevanju našega premiera navkljub so ga njegove stranke vseskozi postavljale v neprijeten položaj. Ko je opozicija želela ustanoviti preiskovalno komisijo, ki naj bi se ukvarjala s prodajo Mercatorja, so jo vladne stranke prehitele s svojo preiskovalno komisijo, ki naj bi opravila revizijo vseh domnevno spornih Kadovih in Sodovih poslov. Ko je opozicija utemeljeno ugovarjala, da ima tudi ona pravico do svoje preiskave, so jo vladne stranke opominjale, da je podjetje Mercator prav tako na njihovem seznamu preiskovancev, da ga bodo preiskovale prednostno, a ne na prvem mestu. Vsi kompromisni sestanki so ob asistenci brezbrižnega Cukjatija propadli. Pravzaprav jih sploh ni bilo.

Tako je misterij 12. avgusta še zmeraj neraziskan. Obstaja temeljna dilema: zakaj se premier, ki vseskozi trdi, da s poslom nima nič, izogiba opozicijski preiskavi prodaje Mercatorja? Zakaj vladni poslanci odkrivajo okostnjake iz časov Jankovićeve vladavine, ničesar pa ne povedo o sporni zamenjavi lastniških deležev? In seveda, zakaj je vlada v koalicijski pogodbi zapisala, da se bo koalicija zavzemala za prodajo lastniških deležev paradržavnih podjetij "prek mednarodnih razpisov in s pomočjo uglednih mednarodnih finančnih posrednikov s ciljem doseganja najvišje mogoče cene", če pa je pri prvem večjem tovrstnem umiku svoje zahteve spregledala?

Ko sta Kad in Sod svoja deleža v Mercatorju prodala Pivovarni Laško in Istrabenzu, sta iztržila 38.000 tolarjev za delnico. Ko je Janković decembra 2004 svoje delnice Mercatorja prodal podjetju Electa, ki je v lasti njegovih sinov, je za delnico dobil 41.000 tolarjev.

Jure Trampuš

Boj za televizijo

Ena od najbolj vročih tem letošnjega leta je bila sprejemanje novega zakona o RTV Slovenija. Kulturno ministrstvo je predlog zakona prvič objavilo 1. aprila in pričakovalo, da bo zakon prav na hitro sprejet v parlamentu. A vlada ni računala na buren odziv javnosti. Medijski strokovnjaki, domači in tuji, so namreč zakon povsem raztrgali. Ne le zato, ker vlada ni pripravila javne razprave in ker ni niti njih niti same RTV povabila k pisanju zakona, ampak ga je zaupala magistru politologije in poslancu SDS Branku Grimsu, stroka je vladi očitala predvsem, da bo z novim zakonom omogočila bistveno večji vpliv politike na RTV. Stari zakon je namreč določal, da lahko poslanci izvolijo 5 od 25 članov sveta RTV. Novi zakon pa je parlamentu podelil pravico, da izvoli kar 21 od 29 članov programskega sveta RTV. Novi zakon je poleg tega skoncentriral številna pooblastila v generalnem direktorju RTV, predvidel pa je tudi ustanovitev parlamentarnega kanala. Z očitki medijske stroke, da je zakon katastrofalno slab, si vladajoča koalicija ni pretirano belila las. Zakon, v katerega je bilo nazadnje vnesenih nekaj tehničnih popravkov, je bil v parlamentu sprejet brez težav. Uspeh vladajoče koalicije so nato skalili poslanci LDS in SD, ki so zahtevali referendum o novem zakonu. Ta je bil 25. septembra, na njem pa so za mišjo dlako zmagali zagovorniki novega zakona. Podprlo ga je 50,30 odstotka udeležencev referenduma, proti njemu jih je glasovalo 48,92 odstotka. To je bil za Janševo vlado kljub zmagi hud udarec. Novi zakon o RTV Slovenija je začel veljati novembra. Naročnina se ni znižala, kot je obljubljala koalicija, parlamentarnega kanala še dolgo ne bo.

Vanja Pirc

Policijske blamaže

Policijo so leta 2005 zaznamovale kadrovske spremembe. Po tem, ko je notranje ministrstvo prevzel polkovnik Dragutin Mate, je za šefa policije pripeljal Jožeta Romška, ki je zadnja leta preživel na ministrstvu za obrambo. Slovenski policiji pod vodstvom Jožeta Romška, ki ga v medijih sicer ni videti tako pogosto kot Darka Anželja, da o Marku Pogorevcu niti ne govorimo, je uspelo priti na strani črne kronike tudi, ko so ji iz varovane policijske garaže v Novi Gorici ukradli 40 milijonov tolarjev vrednega bentleyja. Res je sicer, da so avtomobil policisti dobili po naključju, potem ko je bil v začetku septembra ukraden lastniku v Monaku, tatovi pa so z njim ob poskusu tihotapljenja obtičali v blatu med vinogradi na zeleni meji med Italijo in Slovenijo pri Mirnu. Torej v policijsko varovani garaži se je razkošni avto znašel povsem po naključju. Iz garaže, ki je bila pod videonadzorom in zastražena, pa je spet izginil v neznano. Menda so nepridipravi novogoriškim policistom že poleti na podoben način speljali več milijonov tolarjev vreden BMW 530D. A policiji ne kradejo samo avtomobilov, temveč tudi zasežene narkotike. Policiji ne kradejo samo v Novi Gorici, ampak tudi v Celju. Iz celjske policijske uprave so, spet neznanci, ukradli zaseženih 350 sadik marihuane. Zanimivo je, da so policistom marihuano ukradli med sušenjem. Če je nepridipravom najlažje krasti iz policijsko varovanih prostorov, potem se ne smemo čuditi, da smo letos doživeli enega največjih ropov v zgodovini Slovenije. Za spektakularni rop sefov SKB banke, ki jih sicer niso varovali policisti, ti niso neposredno odgovorni, res pa je, da storilcev niso našli in jih zelo verjetno tudi nikoli ne bodo.

Poleg vseh teh zadreg, ki zmanjšujejo ugled slovenske policije, je treba omeniti še, da se je v njeno delovanje letos tudi dokazano vmešavala politika. Najprej se je v javnosti pojavil podatek, da so policisti na pobudo politike zasledovali novinarko POP TV Damijano Seme in zbirali informacije o njej. Za policijsko prekoračitev pooblastil naj bi bil odgovoren drugi človek uprave kriminalistične policije Marjan Erhatič, saj je podpisal policijsko poročilo o Semetovi. Po izbruhu afere Seme je Erhatič napisal odprto pismo, v katerem je protestiral zaradi teh obtožb. Opozoril pa je še na en konkreten primer, v katerem naj bi se bila politika vmešala v delo policije. Objavo ovadbe v zadevi Mitja Ribičič naj bi bil policiji naročil kar notranji minister Mate. Erhatičevo zgodbo je potrdil tudi takratni v. d. generalnega direktorja policije Bojan Potočnik: "Minister v zvezi s tem je rekel samo to, da ima pač navodilo, da se to objavi v medijih in da moramo to narediti. No in nakar sem jaz tudi osebno poklical predsednika gospoda Janšo in sem mu povedal v zvezi z zadevo tako, kot sem seznanil ministra, in je on potem rekel, da pač naj uredimo tako, da bo prav." Potočnik se je po tem upokojil, Erhatič pa je končal pred disciplinsko komisijo.

Ker se policisti toliko ukvarjajo z željami politikov in delajo za potrebe dnevne politike, se ne smemo čuditi, da se ne morejo osredotočiti na druge stvari in da jim včasih tudi kaj ukradejo.

Aleksandar Mićić

Državna cerkev

Največji in najvplivnejši civilni skupnosti, kakor RKC rada poimenuje samo sebe, letos ni bilo težko. Nova slovenska oblast je namreč "obnovila dialog", spremenila "sovražni pogled" in skratka "izboljšala odnose med državo in cerkvijo". Kaj se je pripetilo?

Najprej cerkvena stran. Slovenska škofovska konferenca je septembra spisala izjavo za javnost, v kateri je podprla Grimsov zakon o RTV Slovenija. Argumentacija škofov je bila nenavadno neposredna. Ker javna glasila "večinoma še niso dovolj sodobna, neodvisna in pluralna, da bi lahko služila kar najširšemu krogu državljanov vseh političnih prepričanj in svetovnih nazorov", so škofi volilce pozvali, naj na referendumu podprejo vladni zakon. Slovenski škofi so se oglasili tudi nekaj tednov pozneje in podprli reformistične ukrepe Janševe vlade. Podpora gospodarskim spremembam je bila še bolj nenavadna kot podpora Grimsovemu zakonu. Kljub besedam o želji po pravičnosti in solidarnosti so škofi "pozabili", da je del gospodarskih reform namenjen zmanjševanju socialnih prejemkov in omejevanju delavskih pravic.

Dvakratna očitna podpora vladnim projektom je imela političen odmev. Vladna stran je enoglasno zavrnila opozicijski zakon o verskih skupnostih in pripravila novega, ki daje prednost največji verski skupnosti v Sloveniji in po katerem naj bi duhovnikom država plačevala socialne in druge prispevke. Prav tako je vladna stran sprejela zakonsko odločbo, ki uvaja policijske kurate. Trideset poslancev LDS in SD je versko oskrbo policistov poslalo v presojo ustavnemu sodišču. A omenjeni uslugi gotovo nista edini, ki ju pričakuje cerkvena stran. Obstaja še veliko možnosti, recimo pospešena denacionalizacija ali pa financiranje in favoriziranje zasebnega šolstva s katoliškim predznakom.

Edini minister, ki podrobno pozna odtenke pravnih definicij ustavne ločitve cerkve od države, je Lovro Šturm. Lovro Šturm je tudi malteški vitez, ki zagovarja tezo, da so verske skupnosti splošno koristne organizacije, in ker so takšne, je naloga države, da jim pomaga. Sicer pa, kako je lahko država do verskih skupnosti nevtralna, če meni, da so splošno koristne?

Jure Trampuš

Nestrpnost do Romov

Starši šolarjev iz novomeške OŠ Bršljin so z grožnjo bojkota pouka zahtevali, da se 86 romskih otrok prerazporedi po drugih šolah ali da se šolajo skupaj z neromskimi otroki, a ločeno od njih. Mediji so poročali o peticiji s 400 podpisi v podporo ločenemu izobraževanju. Na šolskem ministrstvu so razglasili "izredno stanje", minister Milan Zver (SDS) pa je bliskovito ponudil rešitev: delno ločeno izobraževanje romskih in neromskih otrok v zakonskem okviru t. i. nivojskega pouka. Za "starši" so stali aktivisti KS Bučna vas, ki so junija protestno zaprli novomeško krožišče, da bi dosegli odstranitev romskih črnih gradenj, in člani SDS, ki sploh niso iz novomeškega okoliša. Prošnjo, naj pokažejo peticijo s 400 podpisi, so zavrnili. Izkazalo se je, da teh podpisov niso šteli niti na šoli niti na ministrstvu. Vprašljivo je torej samo "izredno stanje", ki je odprlo pot spremembam v celotnem slovenskem šolskem sistemu, ne le na Dolenjskem.

Marca je 33 doktorjev znanosti s področja vzgoje in izobraževanja opozorilo, da je model v nasprotju s stališči stroke in z zakonskimi določili, z odklonilnim mnenjem se je oglasil tudi varuh človekovih pravic. Skrb zbujajoče je prav tako to, da so na šolskem ministrstvu izigrali obisk predstavnikov EU. Minister Zver je v parlamentu dejal: "Ne sprejemam trditve, da je bršljinski model radikalen poseg. Celo strokovnjaki evropskega urada za varstvo človekovih pravic so ga ocenili kot zadovoljivega in dobrega. Obiskali so nas in ga ocenili za takšnega." Pravi namen obiska dveh predstavnikov evropskega komisarja za človekove pravice pa je bil zbiranje podatkov za komisarja in ne izražanje mnenj.

Potem ko je šolska oblast privolila v prikrito nestrpnost do Romov pri delu večinskega prebivalstva, so Novo mesto zasuli letaki s pozivi k fizičnemu uničenju romskega prebivalstva. Je zgolj naključje, da je prvi petek v maju eksplodiralo na obrobju romskega naselja Brezje? Naslednji prvi petek - 3. junija - je nekdo vrgel ročno bombo skozi okno zadnje hiše v romskem naselju Dobruška vas pri Šentjerneju, ki je vzela življenje dveh Rominj. Prvi julijski petek pa je odjeknilo še v Dečji vasi pri Zagradcu.

Policija ni niti zanikala niti potrdila povezanosti treh eksplozij. Oktobra so prijeli tri moške iz okolice Laškega, osumljene dvojnega umora v Dobruški vasi. Vsi trije (neuradno) niso romskega rodu, torej interpretacija nekaterih dolenjskih politikov, češ da so eksplozije posledica medsebojnega obračunavanja med Romi, za zdaj ne drži. A policija, tožilstvo in sodišče zaradi interesov preiskave molčijo, tako da so motivi za ubijanje še vedno neznani.

Ksenija Hahonina

Čistka ravnateljev

Letos je slovensko šolstvo zaznamovala ravnateljska čistka. V šoli v Beltincih kandidatka za ravnateljico ni dobila ministrovega soglasja kljub 90-odstotni podpori kolektiva, pozitivnemu mnenju občinskega sveta in večinski podpori sveta zavoda. V OŠ Muta je minister podprl kandidatko, ki je dobila le tri glasove učiteljskega zbora, 32 učiteljev pa je glasovalo za drugega, zavrnjenega kandidata. Nato je Zver zavrnil še kandidaturo Otona Račečiča za ravnatelja OŠ Majde Vrhovnik v Ljubljani, čeprav je imel ta 88-odstotno podporo učiteljskega kolektiva ter pozitivno mnenje lokalne skupnosti in sveta staršev.

Ministru smo zaradi utemeljenega suma, da so bili njegovi razlogi za "neimenovanja" politični, postavili vprašanja, vendar nanje dalj časa ni hotel odgovarjati. Zato smo njegov molk prijavili Inšpektoratu za medije in kulturo in ta je ugotovil, da ni opravičljivih razlogov za to, da ministrstvo ni odgovorilo na Mladinina vprašanja. Inšpektorat je izdal odločbo o storjenem prekršku, s katero je Milanu Zveru izrekel opomin in mu naložil plačilo stroškov postopka, ki znašajo 40.000 tolarjev.

Zgodba z ravnatelji se je nadaljevala z afero zaradi izginulih arhivov; 15. julija je minister Zver na seji odbora za kulturo, šolstvo in šport povedal, da so nekateri dokumenti o (ne)imenovanju ravnateljev izginili, "in to tisti najbolj zanimivi". Slavko Gaber namreč v teh petih primerih ni dal soglasja in ravno ti primeri naj bi kazali na to, da Zver pri "neimenovanju" ne deluje nič drugače od predhodnika. Prav tako čudežno, kot so arhivi izginili, so se tudi spet pojavili. Ali so bili arhivski dokumenti z ministrstva za šolstvo in šport odtujeni ali so izginili le navidezno? Komisija, ki je preučila okoliščine domnevnega izginotja arhivskega gradiva, odgovora na to vprašanje ni ponudila.

Javnost je razburila še nagla sprememba zakona o osnovni šoli, ki jo je izpeljal minister Zver, ne glede na pripombe strokovnjakov, češ da bi bilo najprej pametno oblikovati merila za vpis v srednje šole in šele nato spreminjati zakon tako, da je odpravil eksterce. Strokovni svet za splošno izobraževanje je sprejel sklep, da zaradi nerešenih strokovnih in pravnih vprašanj predlaganih meril ni mogoče sprejeti. Vendar je vlada po zavrnitvi meril sprejela sklep o imenovanju novih članov strokovnega sveta, in to na predlog ministra Zvera.

Kar sedem na novo imenovanih članov je šolskemu ministrstvu predlagalo Društvo matematikov, fizikov in astronomov iz Kopra, pri čemer nobeden od predlaganih kandidatov ni matematik, fizik ali astronom, kandidatno listo pa so izglasovali vsega skupaj štirje člani društva. Med predlaganimi so Janko Kos - član Zbora za republiko in podpredsednik odbora za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo SDS, zgodovinar Stane Granda, ki ga je Milan Zver v enem od svojih intervjujev označil za "politično nemotiviranega" in torej zato primernega za sodelovanje, in Iva Pučnik Ozmič, ravnateljica srednje šole v Slovenski Bistrici ter žena predsednika slovenskobistriškega občinskega odbora SDS.

Ksenija Hahonina