eu / Tisti drugi gospodarji evropske unije

Palače evropske moči že leta oblegajo večtisočglave množice sodobnih vojščakov, ki namesto oklepov in mečev nosijo kravate in aktovke. Odgovarjajo samo svojim generalom, ki imajo - kakor vsi generali in cesarji pred njimi - le eno ambicijo, namreč zavladati čimvečjemu kosu stare celine. Današnje vojne so sicer drugačne. Zgodovine ne piše več kri, ampak zgolj še črnilo, o zmagovalcih pa ne odloča velikost konjenice, temveč kakovost pravnikov in strokovnjakov za stike z javnostjo. V zakulisju evropskega teatra demokracije potekajo vojne memorandumov in diplomacija tajnih stiskov rok.

V Bruslju je trenutno več kot 10.000 profesionalnih lobistov, ki predstavljajo čez 2000 podjetij ter interesnih skupin in po dostopnih podatkih letno razpolagajo s skoraj milijardo evrov. Z vzponom EU v svetu narašča tudi zanimanje velike industrije nad delovanjem Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Lobist Paul Adamson pravi: "Oboji, Evropejci in Američani, so se zavedeli pomembnosti Bruslja kot močnega zakonodajnega stroja." Vpliv velekapitala na evropske ustanove prek lobiranja je ogromen. Za enotni evropski trg, kakršnega imamo sedaj, so v poznih 80. letih lobirala največja podjetja na stari celini, združena v instituciji European Round Table of Industrialists (ERT). Nekdanji predsednik Evropske komisije Jacques Delors je leta 1993 priznal: "Stalni pritiski s strani ERT-ja so bili ena izmed glavnih gonilnih sil za projektom enotnega trga." Danes korporacije v imenu konkurenčnosti gospodarstva lobirajo proti Kjotskemu protokolu, delavskim pravicam in varstvu potrošnikov.

Evropska komisija je zadnja leta pripravljala zakon Registration, Evaluation and Authorisation of Chemicals (REACH), ki naj bi uvedel učinkovit nadzor nad uporabo kemikalij v industriji, in s tem izzvala eno največjih lobističnih ofenziv v zgodovini. Komisija je od predstavnikov kapitala prejela več tisoč predlogov in popravkov. Ko je prejšnji mesec parlament glasoval o REACH-u, je od njegove prvotne oblike ostalo bolj malo. Število kemikalij, ki jih morajo testirati podjetja, je močno zmanjšano, zakon pa sedaj izključuje tudi celotne sektorje, kot je živilska industrija. Poslanci iz vrst socialistov so izjavili, da so zakon potrdili "brez navdušenja", pri čemer so opozorili na "neverjeten pritisk", ki so ga na parlament izvajali predstavniki korporacij. Mimogrede, originalni REACH bi po ocenah komisarja za okolje Stavrosa Dimasa industrijo v enajstih letih obremenil za 2,3 milijarde evrov, evropsko zdravstvo pa bi na ta račun privarčevalo 3,5 milijarde evrov.

Lobist Daniel Gueguen pravi: "V prihodnosti bomo razvili še močnejše strategije lobiranja, ki bodo verjetno vključevale manipulacije, destabilizacijo in dezinformacije." Problem obstaja že danes, ker ni jasnega pregleda nad delovanjem lobistov. Adamson o tem pravi: "Ali imate osebni kodeks časti ali ga pa nimate." Lobistične ustanove pa vse bolj predstavljajo kot nevladne organizacije za skrb okolja, zdravja in varstva potrošnikov, da bi lažje vplivale na evropsko zakonodajo. Komisar za administracijo, finančni nadzor in boj proti poneverbam Siim Kallas priznava: "Nekateri NVO-ji, ki dobivajo denar od Komisije, na svojih spletnih straneh poudarjajo, da je ena izmed njihovih glavnih nalog 'lobiranje Komisije'."

Ples v maskah

Nevladna organizacija Corporate Europe Observatory (CEO) s sedežem v Amsterdamu, ki spremlja delovanje lobističnih ustanov, je na svoji spletni strani objavila imena največjih manipulatorjev in obiskovalce strani pozvala, naj enemu izmed njih dodelijo 'nagrado za najhujše EU-lobiranje leta 2005'. Glasovalo je prek 8000 ljudi. "Javno sramotenje je eden od načinov odvračanja lobistov od tovrstnih kontroverznih praks. Lobisti bi morali biti dolžni javnosti povedati, za koga delajo, s kolikšnim proračunom razpolagajo in na katero politiko želijo vplivati," pravijo v CEO.

Campaign for Creativity (C4C) je daleč največja zmagovalka sramotilnih volitev, saj je pobrala 85 odstotkov vseh glasov. C4C lobira pri evropskih poslancih, naj glasujejo v prid patentom programske opreme. Slednji bodo velikim računalniškim podjetjem prinesli več lastniških pravic in s tem več nadzora nad proizvodnjo softvera. Na svoji spletni strani se C4C predstavlja kot grassroots organizacija, ki naj bi združevala interese umetnikov, glasbenikov, izumiteljev, inženirjev itd. V resnici pa za tem lažnim NVO-jem stoji angleško podjetje za stike z javnostjo Campbell Gentry. Lobistično kampanjo vodi eden izmed najvišjih svetovalcev v tem podjetju, Simon Gentry, ki je v preteklosti na primer lobiral tudi za biotehnične patente v imenu podjetja SmithKline Beecham. Danes ga plačujeta SAP ter Microsoft. Gentry noče povedati, koliko denarja prejema od teh dveh korporacij in ju na spletni strani C4C uvršča med 'podpornike'. Omeniti velja tudi, da je C4C v eni izmed taktik podkupovanja evropskih poslancev slednjim v vročih poletnih dnevih delil zastonj sladoled.

European Partnership for Energy And The Environment (EPEE) so ustanovila podjetja, ki proizvajajo naprave za hlajenje. Hladilniki ter klimatizatorji so vse večji problem za okolje, ker vsebujejo škodljive fluorove spojine v plinasti bazi. Da bi EU izpolnila svoje obljube iz Kjotskega protokola, bi morala zmanjšati emisije t. i. f-plinov. Leta 2003 je Evropska komisija predlagala le omejitev njihove uporabe namesto popolne ukinitve, kot so to zahtevali ekološki strokovnjaki. Oktobra letos je parlament glasoval o izboljšavah tega predloga. Preden je prišlo do glasovanja, je EPEE močno lobiral za f-pline. Parlament je na koncu zavrnil izboljšave k predlogu Komisije. K temu je treba še dodati, da se EPEE predstavlja kot 'glas evropskega sektorja proizvajalcev hladilnikov ter klimatskih naprav', v resnici pa ta lobistična institucija zastopa interese korporacij v glavnem iz ZDA in Japonske: DuPont, Honeywell, Lennox, Aircoil, Daikin, Hitachi, Mitsubishi itd. Evropski proizvajalci, kot so Siemens, Bosch, Miele in AEG, so medtem večinoma f-pline že zamenjali z do okolja bolj prijaznimi alternativami.

European Patients' Forum (EPF) že vseskozi uživa privilegiran dostop do evropskih zakonodajnih teles. EPF je bil ustanovljen januarja 2003 na pobudo Evropske komisije, naj pravice ter interese pacientov združuje eno panevropsko združenje. Kljub temu da v njegovi ustanovni listini piše, da si "Forum prizadeva biti transparenten, demokratičen in odprt kolikor je le mogoče", namerno skopari s podatki o svojem financiranju. Medtem pa na dan prihajajo dejstva, ki pričajo o tem, da delo EPF-ja denarno podpirajo velike farmacevtske korporacije, kot sta Baxter Healtcare in Pfizer. Slednji je plačal del stroškov konference, ki jo je EPF organiziral v Bruslju junija letos. Udeležba na konferenci je bila možna le s povabilom. Poleg tega je bila ena od predstavnic te kvazi nevladne organizacije Annette Dumas nekoč zaposlena pri farmacevtskem podjetju Merck, Sharp and Dohme in je danes uradni EPF-jev lobist v Evropskem parlamentu. Kljub tem razkritjem Komisija še naprej vabi EPF na ključne posvetovalne pogovore.

New Defence Agenda (NDA) ima svoje pisarne le nekaj deset metrov stran od Evropskega parlamenta. Z razvojem skupne evropske obrambne politike se je v Bruslju močno povečala prisotnost orožarskih lobijev. Predstavniki vojne industrije so vključeni v pogovore o oblikovanju obrambne vizije EU na najvišjih ravneh. Njihove zahteve so usmerjene predvsem v povečanje proračunov za vojsko in v odpravo prepovedi prodaje orožja določenim državam, s čimer je resno ogrožena evropska regulativa iz leta 1998 Code of Conduct, ki prepoveduje izvoz orožja v tiste države, ki kršijo človekove pravice in kjer vladajo vojne razmere. NDA sebe predstavlja kot "nevtralno platformo za pogovore". Za svoje "partnerje", med katere sodijo Lockheed Martin, BAe Systems, Northrop Grumman in EADS, organizira razne konference ter neformalna srečanja z evropskimi politiki. Za tovrstne prireditve morajo korporacije odšteti po 25.000 evrov, kar je resnično drobiž v primerjavi s posli, ki sledijo.

European Parliamentary Financial Services Forum (EPFSF) organizira tako imenovane parlamentarne forume, na katerih se evropski poslanci srečujejo s predstavniki mogočnih bank, kot so Deutsche Bank, Citigroup, Societe Generale itd. EPFSF vodi John Houston, predsednik lobistične institucije Houston Consulting. Maja letos je parlament odločal o zakonski direktivi Third Money Laundering Directive, ki naj bi povečala nadzor nad finančnimi transakcijami in dodatno okrepila zakone proti finančnemu kriminalu, na primer pranju denarja. Njen namen je bil preprečiti tudi financiranje terorizma. Od lanske jeseni so največje banke in druge korporacije močno lobirale proti tej zamisli. Michael Snyder, predsednik podjetja Corporation of London in eden od številnih klientov Johna Houstona, je izjavil: "Lahko je govoriti o grožnjah, ki prihajajo od davčnih utajevalcev, pralcev denarja in celo teroristov, vendar moramo obenem tudi paziti, da zdravilo ne bo hujše od bolezni."

Številni evropski poslanci so pred samim glasovanjem dodajali amandmaje, ki so jim jih po besedah francoskega poslanca Vincenta Peillona "narekovali bančniki". Osupljivo je dejstvo, da so nekateri člani parlamenta, ki so poskrbeli za omehčanje omenjene zakonske direktive, neposredno povezani z bančnim sektorjem. Škotski poslanec John Purvis sodeluje v Houstonovem EPFSF-ju in priznava, da prejema plačila od zasebnih podjetij. Kolikšne vsote prejema, mu po obstoječi zakonodaji ni treba razkriti. Finska poslanka Piia-Noora Kauppi je dodala amandmaje, ki so popolnoma identični predlogom institucije European Banking Industry Committee. Najbolj kričeč pa je primer francoskega poslanca Jeana-Paula Gauzesa, ki je imel še posebej močne motive za dodajanje amandmajev. Gauzes je namreč direktor za pravne in davčne zadeve pri podjetju Dexia Credit Local, ki je del bančnega velikana Dexia Group, slednji pa je v Belgiji pod drobnogledom tamkajšnjih oblasti zaradi suma pranja denarja. Oliver Hoedeman iz Corporate Europe Observatoryja o vsem tem pravi: "To je največji možni konflikt interesov. Ta poslanec ne ščiti javnega interesa, več kot očitno ščiti svoje interese in interese industrije."

Cosa nostra a la Bruselj

Komisar Siim Kallas se zaveda problema: "Pravilniki delovanja, ki si jih lobisti pišejo sami, imajo zelo malo podpisnikov in ne vključujejo nobenih resnih sankcij. Lobisti imajo lahko precejšen vpliv na zakonodajo ... toda njihova transparentnost je premajhna v primerjavi z vplivom njihovih dejavnosti." Marca je Kallas predlagal direktivo European Transparency Initiative, ki bi uvedla elektronsko registracijo lobistov, s čimer naj bi omejili nekatere njihove privilegije, predvsem poslovno tajnost. Kljub temu da je Kallas takoj na začetku izjavil, da se zavzema za to, da se lobisti še naprej držijo svojih predpisov, je pri slednjih že sama ideja o registraciji naletela na odločen odpor. Lobist Rogier Chorus, predstavnik institucije Society of European Affairs Professionals, trdi, da večina lobistov posluje v svojih državah in da v Bruselj prihajajo zgolj občasno. "Če boste od njih zahtevali, da se registrirajo, bo to privedlo do problemov," meni Chorus. Vprašanje je, ali bo Kallasova pobuda sploh kaj vplivala na potek dogajanj v Bruslju, saj vpliv industrije sega do vrha piramide evropske moči. Predsednik Komisije Jose Barroso se je recimo moral maja zagovarjati pred javnostjo, ker je, ko je bil še portugalski premier, užival zastonj počitnice v Grčiji na račun tamkajšnjega poslovneža Spirosa Latsisa. To je podoba današnje Evrope. Medtem ko evropski politiki ližejo zastonj sladoled in uživajo razne druge ugodnosti, se v zakulisju teatra demokracije odvija igra monopolija, ki jo igrajo predstavniki velike industrije. To so resnični gospodarji kapitala Evropske unije.