Družba 2005

Ja, minilo je še eno leto, ko Drago Jančar ni dobil Nobelove nagrade za literaturo. Dobil jo je Harold Pinter in v govoru ob sprejetju nagrade brezkompromisno napadel ZDA ter njihovo vojno-imperialistično politiko. Ja, mogoče je ravno zato dobil nagrado. In mogoče je bil ravno zato najodmevnejši lanski dogodek na slovenski kulturni sceni obisk in predavanje Noama Chomskega, ki je kot kakšna velika pop zvezda napolnil dvorano Cankarjevega doma, brez dvoma pa bi tudi stadion. Slovenski intelektualci so pač lačni kritične misli.

A čeprav se naši kulturniki bolj redko angažirano odzovejo na svetovne dogodke, so letos dobili nekaj nagrad. Manjših, pa vendar.

Taka je nedvomno nagrada Sebastijanu Horvatu na Salzburškem festivalu. Dobil jo je za predstavo Alamut, in sicer na tekmovanju mladih režiserjev. Horvat je tako domov prinesel čast in slavo ter 25.000 evrov vredno pero mont blanc. Zato je bil za vso kulturno srenjo obvezen ogled Alamutovega prehranjevanja s surovimi jetri, ki je slovensko premiero doživelo šele jeseni v ljubljanski Drami.

Predvideno je bilo sicer, da bo Alamut hollywoodski film, a ker smo bolj visokokulturen narod, je tudi gledališka predstava velik dosežek.

V letu, ko se je praznovala stoletnica slovenskega filma, je denarne nagrade prav tako pobiral režiser Jan Cvitkovič. Čeprav se film Odgrobadogroba ni uvrstil na beneški filmski festival, je zmagal na festivalu v San Sebastianu in na še nekaj drugih festivalih. V zvezi s filmov pa je zelo odmevala tudi novica, da želi pravice za remake odkupiti producentska hiša PLAN B, ki je v lasti Brada Pitta.

Ko smo že pri kulturnih škandalih, je treba omeniti t. i. kulturne izbrisane. Zaradi napačnega tolmačenja predpisov je ministrstvo 71 samostojnim kulturnikom nehalo plačevati prispevke. Ko se je izkazalo, da gre za napako, se je opravičilo in poravnalo dolg.

Afera Juri

Toda bolj kot zdrahe zaradi kulturne politike so našo družbo pretresali seksualni škandali. Spet. Ni kaj, odkar imamo popolno rumeno paleto časopisov, se pravi, da nam je na voljo še "urbani tabloid" Direkt, smo vsi skupaj odvisni od seksualnih škandalov. Letos smo imeli skoraj tako pomemben škandal, kot je bila porno Severina. Le da je bil pri nas pornoposlanec. Afero Aurelio Juri je skuhal Bojan Požar, takrat še pri Bulvarju Slovenskih novic. Poslanca so ujeli, ko naj bi se bil dogovarjal za svingersko seksi akcijo, kar naj bi po navedbah časopisa kazalo na to, da kot poslanec ni več kredibilen, saj ne le da seksa, za dogovarjanje za seks s partnerji z neta je uporabljal službeni telefon! Škandal brez primere! Toda čeprav nas želijo tabloidi naučiti, da je seks greh, konzumenti medijev ohranjajo dovolj razuma, da ob takih in podobnih "aferah" le zamahnejo z roko. In obrnejo list časopisa.

Ali preklopijo na drug televizijski kanal. Letos se je res veliko govorilo o televiziji. Kakovostni televiziji. Konec koncev smo imeli referendum o javni televiziji, ki naj bi ljudem končno ponudil edukativni javni servis, kot si ga je zamislil Branko Grims. Konkretne posledice referenduma bomo čutili šele leta 2006. Tako so bili letos TV-gledalci še zavedeni s profanimi zabavljaškimi temami, največja TV-uspešnica je bil interaktivni resničnosti šov Bar, z neverjetnimi 350.000 klici v finalni oddaji. Največja TV-blamaža pa lansiranje MTV Adria, za katero se je izkazalo, da so jo kljub agresivnemu oglaševanju kar nekaj dni oddajali brez vsakršnih dovoljenj.

Med medialijami je kar veliko prahu dvignil tudi predlog 86. člena zakona o medijih, ki določa minimalni delež slovenske glasbe v radijskih programih: "Najmanj 30 odstotkov dnevnega oddajnega časa vsakega radijskega programa mora obsegati slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev." Slovenski glasbeniki so bili soglasno za, radijci proti. Kaj se bo izcimilo, bo odločil dr. Vasko.

Ceca

Sploh smo imeli letos hude težave z glasbo. Še najbolj s koncertom srbske turbofolk zvezde Cece Ražnatović. Takoj ko je bil napovedan njen koncert, so se dušebrižni slovenski glasbeniki odzvali z ogorčenjem, češ kako lahko pri nas nastopa vdova vojnega zločinca. Vse to pa je le podžgalo zanimanje za njen nastop. Ko je silikonska diva končno priletela na Brnik, so jo na meji zavrnili, ker ni imela pravega vizuma. Grozilo je, da bo koncert odpadel, a se je izkazal slovenski obrtnik, naročil zasebno letalo in Ceca je na koncert priletela kot kraljica. Štiklačice in dečki v šuškavkah so bili ekstatični, Slovenci pa smo tudi preživeli dozo originalnega turbofolka.

Za čisto drugačno oživljanje Jugoslavije je poskrbel koncert, ki se sicer ni zgodil na naših tleh (samo zato, ker smo tako majhni, bi se pocmeral Kalimero), temveč v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu. Bijelo Dugme je s serijo stadionskih koncertov oživilo vsa jugonostalgična čustva nekdanjih bratskih narodov in tudi Slovenci so množično romali v katero izmed nekdanjih republiških prestolnic ter se zahvaljevali Coca-Coli, ki je s sponzorskim prispevkom omogočila Bijelo Dugme Reunion.

Svojevrsten reunion pa sta doživela tudi Nick Cave in ljubljansko občinstvo. Tokrat se je darkerski princ vrnil v solo komorni različici, dvakrat do konca napolnil Križanke in nas prepričal, da smo res otožen narod.

Mateja Hrastar

Neolimpijski uspehi

Smučarski skakalec Rok Benkovič, veslača Iztok Čop in Luka Špik ter telovadca Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan so v neolimpijskem letu 2005 dosegli največ, kar so lahko, postali so svetovni prvaki. Tudi sicer je bilo leto 2005 bistveno uspešnejše za tekmovalce v individualnih športih, saj se je kar nekaj slovenskih športnikov okitilo še z manj žlahtnimi kolajnami na svetovnih in evropskih prvenstvih (judoistke, kajakaši na divjih vodah, četverec v veslanju, jadralci, balinarji ...). Največ kolajn pa so naši športniki prinesli s sicer precej drugorazrednih sredozemskih iger v španski Almerii, saj so bili razglašeni za pripadnike osme športno najuspešnejše sredozemske nacije.

Bolj kruljava je bila sezona za slovenske ekipe in reprezentance v moštvenih športih. Uspešna, pa še to le delno, je bila moška košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu v Beogradu. V prestolnico nekdaj skupne domovine je romalo po mnenju nekaterih kar 10.000 slovenskih navijačev. Kljub množični podpori in obetavnemu začetku tekmovanja so slovenski košarkarji po hudem porazu z Nemčijo izpadli v četrtfinalu in nazadnje osvojili šesto mesto. To je zadostovalo za prvi nastop na svetovnem prvenstvu, ki bo prihodnje leto na Japonskem. Evropski prvaki so postali Grki po zmagi nad Francozi. Obe reprezentanci je Slovenija brez večjih težav premagala v predtekmovanju.

Na svetovno prvenstvo v Nemčiji se ni uspelo uvrstiti nogometašem, uvrstitev v dodatne kvalifikacije so jim preprečile tudi smola in sumljive sodniške odločitve. Reprezentanca selektorja Braneta Oblaka pa je dosegla najslabšo uvrstitev v kvalifikacijah v zadnjih šestih letih, saj je končala na četrtem mestu. Bolj so razveselili nogometaši, stari do 21 let. Uvrstili so se med 16 najboljših evropskih reprezentanc, pot na evropsko prvenstvo pa jim je zaprla Nizozemska. Domačo nogometno sceno je najbolj zaznamoval propad najlegendarnejšega slovenskega nogometnega kluba, ljubljanske Olimpije, drugo najmočnejše ljubljansko moštvo, Ljubljano, pa so dolgovi porinili v peto ligo.

Lansko leto je bilo borno tudi za rokometaše. Moška in ženska reprezentanca sta na svetovnih prvenstvih dosegli izide za pozabo. Nič bolje se ni izteklo za klube, saj niso dosegli nobenega odmevnejšega izida. Bolj kot rokometaši so slovensko športno javnost razveselili hokejisti z obstankom v najskupini A.

Športni polom leta si je privoščil alpinist Tomaž Humar, ki je s silnim medijskim pompom in z metafizičnim scenarijem skušal preplezati steno osemtisočaka Nange Parbata. Humarja so morali s spektakularnim helikopterskim poletom rešiti Pakistanci. Steno Nange Parbata je le nekaj tednov kasneje precej anonimno preplezal Američan Steve House.

Gregor Cerar

Telekomunikacijska zmešnjava

Na slovenski telekomunikacijski in informacijski sceni je bila lani najodmevnejša tožba najmanjšega slovenskega mobilnega operaterja Vege proti državi Sloveniji in največjemu mobilnemu operaterju Mobitelu. Vega je tožbo vložila zaradi nekonkurenčnih razmer na slovenskem trgu, od Slovenije in Mobitela pa bi rada iztožila kar 48,8 milijarde tolarjev. Vego je kmalu po vložitvi tožbe zapustil večletni direktor Julien Coustaury; lastniki Vege Western Wireless Internationala so ga premestili na obetavnejši Haiti. Na telekomunikacijskem trgu leta 2005 sicer ni bilo kakšnih večjih pretresov. Telekom še ni sprivatiziran, vlada Janeza Janše pa, drugače kot v nekaterih drugih obetavnih slovenskih podjetjih, ni zamenjala članov uprav telekomunikacijskih podjetij, ki jih ima v lasti država. Drugi največji slovenski mobilni operater Simobil je leta 2005 dosegel najboljši poslovni rezultat v svoji zgodovini. Pojavili pa so se tudi nekateri alternativni ponudniki fiksne telefonije.

Pestreje je bilo pri internetnih ponudnikih, kjer se je konkurenčni krog vsaj na videz malce razširil. Nepotrebno navezavo ADSL-ISDN je Agencija za elektronske komunikacije in pošto APEK po dolgih letih moledovanj in pritoževanj le odpravila. Na slovenskem trgu so se pojavili novi ponudniki storitve ADSL, toda cenovno so bolj ali manj v istem razredu kot nekdaj monopolni državni Siol. Za trenutek je svetla zvezda slovenskih elektronskih komunikacij postalo podjetje T-2; z množico jumbo plakatov je napovedalo ponudbo tehnologije VDSL, ki omogoča najhitrejši internet po najnižjih cenah. Toda ekipa, v kateri so nekdanji siolovci in telekomovci, je zelo hitro in malce naivno vstopila na trg, tam pa naletela na številne "tehnične" težave pri sodelovanju s Telekomom (ta ni imel primernih razcepnikov, protinapetostna zaščita onemogoča velike podatkovne prenosne hitrosti ...), tako da projekt, ki je menda že takoj navdušil potencialnih 15.000 naročnikov, ni zaživel, kot je bilo predvideno, T-2 pa se je zaradi ravnanja Telekoma pritožil APEK-u.

Zaradi nepravilnosti na telekomunikacijskem trgu je bila Slovenija deležna dveh opozoril iz Bruslja (uvedba prenosljivosti številk in povezava regulatornih funkcij s Telekomom, kjer je bil sporen vodja direktorata za elektronske komunikacije Matjaž Janša, ki je bil hkrati tudi nadzornik Telekoma). IT in telekomunikacije v EU pa sta najbolj pretresli direktiva o tako imenovanih programskih patentih, ki so jo poslanci EU zavrnili, in direktiva o hranjenju elektronskih prometnih podatkov. Slednje naj bi hranili za določen čas z zadnje čase priljubljenim političnim izgovorom, češ da gre za boj proti terorizmu.

Gregor Cerar