Cesar Vogrinec izbral naslednika

Sredi katastrofalne sezone moške smučarske reprezentance je njen nesmrtni vodja Tone Vogrinec izjavil, da dokončno zapušča položaj smučarskega vrhovnika, pri čemer pa je izdal še ime svojega naslednika - Bojana Križaja.

Četrtstoletno ero njegovega vladanja so zaznamovali najprej pionirski vzpon iz nič, potem evforija zmag, nato pa izmenjaje uspehi in kolapsi. Sam po sebi se zdi tok dogodkov povsem normalen. Toda v eni prvih izjav je Križaj za časnik Dnevnik odgovoril, da je potiho mislil na to funkcijo. Misel, ki je bila zadnjega četrt stoletja blasfemična: da bi se pojavil kdo, ki bi lahko zamenjal Toneta Vogrinca. V politiki bi to opisali z diktaturo.

A kaj je bila značilnost Vogrinčeve diktature? Poznamo tihe in glasne spore, govorice in polemike, ki so spremljali odhode smučarskih asov - Jure Franko (olimpijski veleslalomski podprvak), Rok Petrovič (pet slalomskih zmag v eni sezoni) in Mateja Svet (svetovna slalomska prvakinja) - in trenerjev, kot so bili brata Aleš in Filip Gartner, Tomaž Cerkovnik in Janez Šmitek. Vendar tovrstni spopadi niso ekskluzivna Vogrinčeva poteza: kdo bi se ne spomnil srdite vojne med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem ali spopada z zakopano sekiro med Primožem Ulago in Matjažem Zupanom pri skakalcih?

Zmagovalni saldo Vogrinčeve ere je fascinanten: pred njim se je v pol stoletja komaj kdaj kdo uvrstil med petnajsterico na konkurenčno osiromašenih olimpijskih igrah (reprezentance so imele lahko le tri oziroma štiri tekmovalce), z njim je zrasla dolga vrsta šampionov, ki so zmagovali na tekmah svetovnega pokala: Bojan Križaj (8 zmag SL), Boris Strel (1 VSL), Rok Petrovič (5 SL), Grega Benedik (1 SL), Mateja Svet (6 VSL + 1 SL), Veronika Šarec (1 SL), Nataša Bokal (1 SL), Katja Koren (1 SG), Alenka Dovžan (1 SG), Urška Hrovat (5 SL), Andrej Miklavc (1 SL), Špela Pretnar (5 SL + 1 VSL), Matjaž Vrhovnik (1 SL), Jure Košir (3 SL), Mitja Kunc (1 SL), Mojca Suhadolc (1 SG) in Tina Maze (5 VSL). Sedemnajst zvezdnikov, h katerim velja prišteti še Jureta Franka s srebrno medaljo v VSL na olimpijadi v Sarajevu leta 1984 in Tomaža Čižmana z bronasto medaljo v SG na svetovnem prvenstvu leta 1989 v Vailu. - Impozanten pogled!

Od 19 zvezdnikov jih je danes 17 že končalo kariero. In kje je končal ta izjemni potencial? Je bil največji slalomski mojster Bojan Križaj kdaj glavni trener slalomistov, Mateja Svet prva trenerka ženske vrste, Jure Franko vodja moške reprezentance? Ne, še več, nikoli nobeden izmed super zvezdnikov ni končal v nacionalni reprezentanci.

Ali to pomeni, da nekdanji vrhunski smučarji po definiciji niso sposobni prenašati svojega znanja ali voditi reprezentanc? Ne povsem, v reprezentanci so sodelovali in sodelujejo številni nekdanji smučarji, kot so in so bili Klemen Bergant, Sašo Robič, Tomaž Cerkovnik in še marsikdo. Športniki, ki so dosegali drugo- in tretjerazredne rezultate, daleč od zmagovalnih odrov in prve deseterice. Prvi zakon Vogrinčeve diktature je torej, da nobeden izmed šampionov ne sme v reprezentanco! Seveda bo tu slišati argument, bodisi da sami niso želeli bodisi da pač nimajo organizacijskih kvalitet.

Če pogledamo nogomet, tam najdemo na slovenskem trenerskem stolčku stara nogometna mojstra Braneta Oblaka in Srečka Katanca; celo Bojan Prašnikar je bil vsaj prvi strelec slovenske lige.

A za natančnejšo primerjavo vzemimo raje sorodno panogo, kot so smučarski skoki. Trener slovenske reprezentance je Matjaž Zupan, dobitnik srebra na olimpijadi v Calgaryju, direktor reprezentance Primož Ulaga, prav tako srebrni iz Calgaryja, v vrhu mednarodne smučarske zveze sedi Miran Tepeš, prav tako s kolajno z olimpijade, prvi mož čeških skakalcev je Vasja Bajc, ki se je v svetovnem pokalu uvrščal med prvih deset. Še prej pa nekdanja slovenska skakalna prvaka znameniti Ludvik Zajc, ki je bil dolgoletni vodja norveških skakalcev, in Danilo Pudgar, trener slovenske reprezentance.

Kdo bi porekel, da je alpsko smučanje povsem specifična panoga, ki je ne gre enačiti z drugimi športi. Prav, ozrimo se po drugih smučarskih reprezentancah. Pregled je nesistematičen; le za zadnjo sezono in kakšno leto nazaj.

Italija. Osebni trener nepremagljivega Alberta Tombe je bil nihče drug kot legendarni Gustavo Thoeni, štirikratni zmagovalec svetovnega pokala v alpskem smučanju. Isti Thoeni je danes supervizor italijanske reprezentance, eden trenerjev pa Richard Pramotton, ki je sredi osemdesetih let dosegel tri zmage v veleslalomu za svetovni pokal.

Švica. V preteklih letih je vodila žensko smukaško vrsto Marie-Therese Nadig, dvakratna olimpijska zmagovalka iz Sapora 1972, zmagovalka svetovnega pokala leta 1981 in zmagovalka 13 smukov, šestih veleslalomov in petih kombinacij za svetovni pokal. Trener moških smukačev je bil Franz Heinzer, svetovni prvak v smuku leta 1991 in lastnik 15 zmag v smuku za svetovni pokal.

Kanada. Šef kanadske smučarske zveze je Ken Read, smučar, ki je dosegel pet smukaških zmag v sedemdesetih letih, tudi v Wengnu in Kitzbuehlu.

Francija. Eden trenerjev je Christoph Saioni, dolga leta član prve jakostne skupine veleslalomistov, ki je stal tudi na zmagovalnem podiju.

Norveška. Prvi mož nacionalne reprezentance je Atle Skaardal, dvakratni svetovni prvak v SG in osvajalec šestih najvišjih odličij v smuku in enega v SG za svetovni pokal.

Ergo, nobeno čudo ni, da so znanje, sposobnosti in veščine nekdanjih smučarskih asov cenjeni in iskani.

Izjema je Vogrinčeva diktatura, ki se je vpisala v zgodovino kot epoha, v kateri je vladal zli duh, ki je sistematično odganjal in odvračal vse nekdanje šampione.

Ti so v najboljšem končali kot smučarski komentatorji in v smučarski industriji.

A pri Vogrinčevem odhodu je pomenljiva idila, s katero kot cesar izroča žezlo svojemu nasledniku. Križaj je sam po sebi dobra izbira, toda zakaj ne morda Jure Franko ali kdo iz preostale plejade zvezdnikov? Ali ni čas, da era diktature preide v ero demokracije, v kateri dominira tekma, ne le na smučarskih terenih, temveč tudi med vizijami vodenja reprezentanc?