Predsednik na poti

Tretji svet. In Kosovo. Poti dr. Janeza Drnovška, predsednika republike, izgledajo nenavadno, a imajo čvrsto notranjo logiko. Poti, ki jih je opravil v zadnjih dveh tednih, ga vodijo tja, kjer se je vse skupaj začelo. Tja, kjer se je začela njegova politična kariera. Ponovimo: začelo se je tako, da je neznani dr. Janez Drnovšek - štel je 38 let - kandidiral za člana predsedstva SFRJ. In nepričakovano zmagal. Ker je vrstni red določal, da bo vodenje predsedstva SFRJ prevzel Slovenec, je Drnovšek postal predsednik SFRJ. Prva velika notranje-politična preizkušnja? Kosovo, obletnica kosovske bitke na Gazimestanu. Prva pot? Pariz, 200-letnica francoske revolucije. Prvi sestanek z voditeljem velike mednarodne organizacije? Srečanje z direktorjem Unesca. Prva velika multilateralna izkušnja? Srečanje neuvrščenih v Beogradu, septembra 1989.

Gazimestan? Milošević je v Drnovškovi prisotnosti najavil, da bitke niso končane. Napovedal je vojno, ki se je zgodila.

Pariz? Novi voditelj SFRJ se je predstavil mednarodni javnosti, Drnovšek je bil prvi jugoslovanski predsednik, ki pred prihodom na funkcijo ni imel zveze s centralnim komitejem ZKJ.

September 1989? Beograjski sestanek je bil sestanek voditeljev držav tretjega sveta, držav, ki so na periferiji svetovnega kapitalističnega sistema. Ne glede na to, kako nenavadno je bilo gibanje neuvrščenih, je bila vsaj ena ideja smiselna. Države, ki so na periferiji, bodo morda za odtenek manj šibke, manj ranljive, če bodo delovale vsaj za silo koordinirano. In to, da se države s periferije niso mogle bolje organizirati in ob izbruhu globalizacije vsaj za silo ublažiti pritiskov in izkoriščanja držav, ki so v centru kapitalističnega sistema, je zgodovinski neuspeh neuvrščenih. Drnovšek je leta 1989 vsaj za silo znal napovedati, kaj čaka države tretjega sveta. Med študijem, sredi osemdesetih, se je ukvarjal z dolžniško krizo, v katero so padle države tretjega sveta - dolžniška kriza je bila prvi razpoznavni element nastopajoče globalizacije.

Kaj danes počne dr. Drnovšek? Vrača se na prve postaje svoje politične poti. Vrača se tja, kjer je bil zraven, pa so se reči zalomile. Leta 1989 je bil na Kosovu, slišal je vojno napoved, bil je predsednik SFRJ in vendar vojne ni mogel preprečiti. Miloševićevo zborovanje na Gazimestanu ima pomembne pravne dimenzije. Haaški tožilci so obtožnico proti Miloševiću zgradili ob pomoči citatov, izrečenih na Gazimestanu. Hkrati gre za simbolno točko: ne le, da je Milošević na Gazimestanu povedal, da ga zanima prisvajanje ozemlja. Gazimestan je prelomna točka - ko za nazaj iščemo točko, kje se je vse skupaj začelo, kje so se začele vojne - Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Kosovo - je jasno, da se je to zgodilo na Kosovu. S tem, ko se Drnovšek vrača na Kosovo, ko v mednarodno javnost pošilja pobude, naj mednarodna skupnost prizna kosovsko državnost, se vrača tudi v lastno zgodovino. Jasno je, da vojne ni mogel preprečiti. Protislovja, ki so se nakopičila v zgodovini SFRJ, so bila zaradi odsotnosti demokratičnih mehanizmov enostavno prevelika, da bi jih lahko na miren način razrešil en sam človek. Vendarle: občutek, da si zraven, ko se začne vojna, a ne moreš nič, je za normalnega človeka neznosen.

Kaj počne, ko se ukvarja z lakoto in poboji v Sudanu, Darfurju? Vrača se v leto 1989, na sestanek držav tretjega sveta, kjer bi se države s periferije morda lahko dogovorile o strategiji odpora proti prihajajoči globalizaciji, pa tega niso nikdar zmogle. Saj ne, da bi Drnovšek, mladenič iz Kisovca pri Zagorju ob Savi, lahko prepričal samodržce, zbrane v gibanju neuvrščenih, naj se pripravijo na globalizacijo in preprečijo lakoto na periferiji svetovne ekonomije. Govor, ki ga je v slovenščini prebral državnikom tretjega sveta, se je ukvarjal s človekovimi pravicami in dolžniško krizo. Vendar govor na konferenci držav tretjega sveta ne rešuje problema lakote. Ne preprečuje vojn. Bob Geldof je lahko v boju proti lakoti v tretjem svetu storil več kot predsedujoči gibanja držav tretjega sveta. Občutek, da si bil zraven, da si celo predsedoval gibanju držav tretjega sveta, pa vendarle nisi mogel doseči, da bi države s periferije oblikovale minimalno strategijo za boj proti lakoti ali da bi se odrekle nasilju, je za normalnega človeka frustrirajoč.

Ko je šel Drnovšek v Bolivijo, je simbolno podprl novega predsednika Moralesa, prvega predsednika kakšne latinskoameriške države, ki ni potomec konkvistadorjev, zavojevalcev, pač pa je pripadnik avtohtonega ljudstva. Ne le, da Morales ni potomec zavojevalcev. Je politik s spodobno analizo stanja, politik, ki se zaveda položaja države, ki je na periferiji. Morales predstavlja upanje državljanov Latinske Amerike, upanje držav na robu. To, da je šel Drnovšek v Latinsko Ameriko, na bregove jezera Titikaka, ima sporočilo. Ima sporočilo, da lahko plemenite ideje in koristne strategije nastajajo tudi na periferiji. Recimo na nadmorski večini 4.000 metrov. Ali pa v Sloveniji.

Kot rečeno, leta 1989, ob 200-letnici francoske revolucije, se je Drnovšek v Parizu prvič predstavil mednarodni javnosti. Tik preden je leta 1989 odpotoval v Pariz, se je v Dubrovniku sestal z generalnim direktorjem Unesca. To je bilo njegovo prvo srečanje z voditeljem kakšne mednarodne organizacije. Ko je pred dvema tednoma v Parizu predstavljal svojo iniciativo za rešitev Darfurja, je obiskal sedež Unesca in na sedežu organizacije, ki se ukvarja z varovanjem kulturnem in naravne dediščine, iskal zaveznike za humanitarno akcijo v Afriki.

Kot da bi želel sporočiti: vračam se na začetek. Vračam se tja, kjer sem bil v trenutku, ko sem stopil v politiko, pa so se pred mojimi očmi dogajale katastrofe. Vračam se v čas, ko sem se kot politik ukvarjal s protokolom, v najboljšem primeru z dvomljivimi kompromisi. Takrat nisem vedel, kaj lahko storim. In nisem imel instrumentov, da bi kaj storil. Zdaj vem, da lahko nekaj storim. Vsaj nekaj.