Fuzbal za razvoj

Ekonomist Jože P. je dolgo cincal in igral težkega-za-dobit, a ko se je enkrat predal, se je predal z vsem srcem. Od tam naprej je šlo vse bliskovito in Nadministrstvo zdaj s polno paro že Nad-zoruje in Nad-ministrira. Ob vsem skeptičnem hypu, ki spremlja dvig naših propulzivnih ekonomskih americanosov na ključne pozicije moči v deželi cerkvic in nakupovalnih centrov, so začele tako rekoč takoj tudi v zvezi s to najnovejšo vladno službo krožiti številne bizarne, a vztrajne govorice. En vir, ki nam je kljub naši apriorni nejeveri zagotavljal stoodstotno vodotesnost informacije, je vedel povedati, da so si novi dečki v soseski sredi svojih uradnih prostorov omislili savno in jacuzzi. Drugi so vedeli povedati, da na ministrstvu vsak konec tedna po uspešnem zaključku delavnika odprejo šampanjec, spet tretji pa so razlagali, da naj bi Reformatorji med orgiastičnimi team-building seansami sestavljali legokocke. Kaj od tega je res?

No, legokock na Nadministrstvu, žal (to je bila v upanju na še posebej slastno fotoseanso čisto prva stvar, ki sem jo vprašal), ne boste našli in tudi ob omembi jacuzzija naslovniki le koprneče zaječijo. Tako začetek kot konec tedna res proslavijo s pijačko, za ministrov rojstni dan so šli recimo skupaj smučat in v posebni sobi imajo za zaposlene res na voljo sijoč nov ročni nogomet. Prav ta sijajna razbremenitvena naprava je v zvezi z mojim obiskom vodjo PR-službe Polono Strnad navdajala z največ tesnobe, saj čuti, da ji je novinarska stroka namenila bistveno preveč pozornosti v primerjavi s tem, koliko si je v resnici zasluži. Sprva je celo kazalo, da nas v glede na splošno poročanje medijev res vsaj delno upravičeni skrbi pred nadaljnjo profanizacijo njihovega poslanstva sploh ne bodo hoteli spustiti zraven, a ker je Nadminister nasploh en tak sproščen, odprt in totalno can-do dec, se je vendarle našel termin.

Zgradbo si Reformatorji delijo z vladno službo za evropske zadeve, vladnim uradom za informiranje in s kabinetom predsednika vlade, prostori pa so bili pred kratkim pošteno obnovljeni in jih preveva dih ljubko antiseptične modernosti. Pri vhodu v nadstropje, ki ga zasedajo naši portretiranci, še vedno piše Služba Vlade RS za usklajevanje in spremljanje izvajanja Strategije razvoja Slovenije, čeprav je v načrtu, da bi se uradno čim prej preimenovali v precej bolj športno Službo Vlade RS za razvoj. Strategija se v sedanjem imenu dejansko piše z veliko začetnico.

Vsekakor se lahko pod nosom obriše vsak zlonamernež, ki bi želel Jožetu P. podtikati kakršenkoli ekscesiven luksuz, saj je ministrstvo sicer snažno in prostorno, a zastavljeno izrazito funkcionalno. Pisarne vodij sektorjev in raznih podpornih služb so razporejene v pravokotniku okrog osrednjega prostora, v katerem je sejna dvorana: na prvi tiskovni konferenci so jo novinarji zaradi nenavadnih (meni so bili zelo zelo všeč) šesterokotnih vzorcev vzdolž steklenih sten krstili za Čebelnjak. Skupna kuhinja je drobna kot hobbitova rumpelkamra. Nov masivni plastični flaškon Izvira prenaša iz shrambe (vsaj, kadar so na obisku novinarji) do vodomata na ramenih kar državni sekretar Andrej Horvat, še nedavno svetovalec za gospodarstvo Boruta Pahorja.

Da bi lahko najučinkoviteje ujela njihov utrip, so naju pripustili k splošnemu kolegiju, kjer trije gospodje in pet gospa vsak ponedeljek dopoldne premeljejo aktualne zadeve in sestavijo bojni plan za svitajoči se teden. Ker zadeva poteka v pisarni Jožeta P., me je ob tej priložnosti posadil kar za svojo pisalno mizo, tako da sem lahko svet za hip uzrl iz nadministrske perspektive: poročati moram, da se mi ni zdel tako bistveno drugačen kot ponavadi, pa tudi kolegija je bilo precej hitro konec. V sproščeno nasmejanem ozračju, ki se ni po ničemer bistveno razlikovalo od tipičnega ponedeljkovega redakcijskega sestanka v uredništvu kakega slovenskega tednika, se je ekipa ukvarjala predvsem z logistiko nabito polnih naslednjih dni ter se pri tem igrivo dotaknila še nekaterih drugih poant, recimo: kako je Bavčar ondan imenitno zabil Mencingerja, kakšna "ful luštna" tabela je bila objavljena v Žurnalu, kako se je treba za enega izmed ministrov še posebej dobro pripraviti, saj imata z Nadministrom glede nekaterih vprašanj povsem drugačne poglede.

Neizogiben pozitiven pečat je v svoji zlati tradiciji na koncu pritisnil še kolega Sarkić: Nadminister je v sklopu torkove vladne migracije v Belo krajino za vožnjo v eno smer predvidel uro in pol, a ga je (kadar je trezen) najboljši voznik pri Mladini blagohotno podučil, da bo trajalo vsaj dve uri petnajst. Na najino insistiranje je sledil kolektivni ogled z enakim čebeljim vzorcem okrašene kamrice za ročni nogomet. Naj vas takoj pomirim: v Gradcu kupljena naprava ni bila financirana z davkoplačevalskim denarjem, temveč so 470 evrov zbrali zaposleni, skupaj z vsemi gospemi (na moje vprašanje je državni sekretar prijazno posmrknil: "Equal opportunities, a ne?").

Za potrebe fotoobjektiva so se najprej pomerile mešane dvojice, največ talenta pa je pokazala Klavdija Korenika iz sektorja za ekonomske reforme in razvoj, ki je zavlekla kar nekaj domiselnih zadetkov in Nadministru opita od zmage dahnila: "Morate me malo razbremeniti, da bom imela več časa za nogomet!" Na to ji je šef prijazno in uvidevno dovolil, da začne prej hoditi v službo. Naj vas pomirim do konca: Nadminister Damijan ni prav noben obvladač, ki bi cele dneve fičfiričevsko obračal ročke, medtem ko se celotna ekonomija seseda ob oglušujoči spremljavi vuhmepiševskega ječanja - o ne, po prikazanem bi ga lahko presenetljivo uvrstili celo v tisto nogometno manj veščo polovico prebivalstva. Ko je na neki konferenci pred meseci par starih ekonomajzerjev zatrl s: "Fantje, šteje samo rezultat! Štejejo samo goli!", očitno ni mislil omenjene igre, saj mu je državni sekretar že po prvih nekaj sekundah z golmanom zavlekel strašno počasen gol, v pingpongu bi mirno rekli balonček, kar je Nadminister čustveno pospremil s: "Faker! Maderfaker!" Ko je beseda kasneje nanesla na njegov sočni besednjak, nam je zaupal, da je bil v mladosti izrazito poštirkan, a je kasneje inspiracijo našel v esejih Zorana Hočevarja, ki je ob drugače eksemplarno bogatem jeziku tudi klel na en tak sijajen moški način.

Punce so nazadnje ugotovile, da je nogomet pravzaprav ena taka totalno sijajna igra, Jože P. pa je državnega sekretarja z besedami: "Pokvarjeni levičarji!" igrivo lopnil po prstih, ko je hotel svojemu moštvu po pomoti prišteti zadetek več, kot mu je v resnici pripadal. Državni sekretar je sicer nekoliko spretnejši nasprotnik, a je Mladinin nadarjeni, vendar zarjaveli in neuigrani dvojec nazadnje vseeno triumfiral s 15 : 2, s tem da je bilo petdeset odstotkov vseh nasprotnikovih zadetkov (torej eden) Mladininih avtogolov. "Nikoli nisem bil barski človek!" je apologetsko skomignil Nadminister in dodal, da je svoj obisk kamrice napovedal tudi že predsednik vlade, "ampak z Džej-Džejem si pa še ne upam odigrati ena na ena".

Na tej noti ga je za sam konec kolega Sarkić posadil še za ministrsko mizo in posnel par fotk, ki nam bodo prišle prav ob njegovem morebitnem odstopu, pri čemer je minister nasmejano obljubil, da bodo, če bodo odstopili, odstopili v slogu, z velikim bengom. Beseda je (še sam ne vem, kako) nanesla na muziko in minister je omenil, da so njegov omiljeni bend Res Nullius, ter pribil, da bi njihov singel Rojen leta '72 z največjim veseljem ustoličil za uradno himno slovenskih reform. Ko sem ga poprosil, ali mi ga lahko citira, se točne formulacije sicer ni spomnil in nama je pesem zato zarolal s svojega bogato popolnjenega trdega diska (razpon od Omarja Naberja do PJ Harvey). Kot smo z njim končali obisk (Nadminister je imel v Čebelnjaku že pet minut pozneje naslednjega v neskončni verigi pomembnih sestankov), končajmo s tem vizionarskim sinopsisom tudi tale prosti spis. Torej, za zdaj še neuradna himna naše Svetle Prihodnosti:

Rojen sem leta '72 / skoču sem s pobesnelga vlaka / oblečen v vse barve sveta / ker jest nisem otrok mraka.

Zlato polt mam, železne žile / veliko srce, živim rokenrol drile / moja je ulica edini kralj / moje misli parajo metal, ej!

Hočem videt kar se videt da / hočem pot do sonca za naju dva / zdrava, mlada, greva naprej / ne bojim se več starih - to mi povej!