Zdomski mirovniki

Priznam, sprva je vse skupaj zvenelo kot kakšna sodobna internetna šala - Srbi so se spravili povezovat slovensko in avstrijsko Štajersko. Srbi? V Sloveniji največja in ustavno nepriznana manjšina, ki v Beli krajini živi od 14. stoletja. V sodobnih stereotipih veljajo za vse prej kot spraven narod. Morda pa njihovo dojemanje najbolje opisuje drobna opomba, ki jo je med dolgim pogovorom o razmerah v nekdanji Jugoslaviji navrgel Miloš Rusić: "Ko gledamo televizijo in javna občila, vidimo, da nihče ne dela za pomiritev med ljudmi." In prav k temu Sizifovemu delu so se spravili slovenski in avstrijski državljani s srbskimi koreninami. Trinajstega decembra lani so v avstrijskem Gradcu ustanovil iniciativni odbor za ustanovitev društva Štajerska skupnost, s tem pa se je začelo tudi novo povezovanje med starimi znanci. "Srbi, ki sodelujejo z nami, so lojalni državljani Slovenije. Nimamo težav, ne vtikamo se v politiko in nočemo, da bi ljudje pljuvali po državi, v kateri živijo - bodisi po Sloveniji bodisi po Avstriji," je povedal predsednik izvršnega odbora Rade Bakračević, sicer glavni in odgovorni urednik srbskega glasila Mostovi, ki nastaja in izhaja pri nas. Podpredsedniki so trije, poleg prej omenjenega Rusića še Dimitrije Marković in Rade Živaljević iz Gradca. Živaljević in Bakračević sta najopazneje delovala med Natovimi napadi na Jugoslavijo, ko sta uspešno zbirala humanitarno pomoč v Avstriji in Sloveniji. "Takrat je bila izrazita potreba," se je časa izpred nekaj let spominjal Dimitrije Marković, ki je celjsko Srbsko kulturno-humanitarno društvo Desanka Maksimović skupaj z drugimi ustanovil prav leta 1999, danes pa društvo šteje petsto članov. Po ustanovitvi so se včlanili v slovensko Zvezo srbskih društev, v katero je za njimi vstopilo še mariborsko društvo. Nekdanja pobratena mesta, kakršno je Kraljevo, pa so danes partnerska. Tudi zdaj, ko so se Natovi napadi končali, še delujejo humanitarno, a v manjšem obsegu kot prej. Bolj so osredotočeni na novi domovini, čeprav je zgodba o Štajerski skupnosti pravzaprav zgodba o Srbih na Štajerskem ...

Alpska Srbija

Po statistiki se za Srbe opredeljuje okoli osem tisoč Mariborčanov. Sami pa so opozorili na pomembno razliko: uspešni in "asimilirani" se neradi odzivajo vabilom na večerje, sponzorske prispevke pa raje dajejo anonimno. Mlajše generacije potomcev so razcepljene. Eden izmed sogovornikov je navedel primer svojih sinov: "Starejši se je opredelil za Srba, mlajši za Slovenca. Učil sem ju, naj spoštujeta domicilno državo in ne pozabita korenin; imata to prednost, da poznata obe kulturi in znata oba jezika."

Najpomembnejša dejavnost društva je pouk srbskega jezika. Srbi namreč nimajo povsem enotnega jezika, tako kot na primer Hrvati: tisti iz Srbije govorijo ekavico, bosanski in hrvaški pa - podobno zveni tudi črnogorska govorica - ijekavico. Rusić, ki je pri petnajstih letih prišel v Slovenijo iz Knina, je navrgel, da pri srbščini pogosto potrebuje pomoč in da je najbolj suveren v slovenščini. Za pouk srbščine, ki poteka že nekaj časa, bi potrebovali učitelje iz Srbije in Črne gore. Pri tem se zavedajo, da jim Srbija ne more pomagati, "ker niso rešili niti svojih težav", kot je dejal predsednik in še ugotovil, da tudi od slovenske države ni prave pomoči. "Lepo je, da nas vabijo na novoletni sprejem na kulturno ministrstvo, toda društva potrebujejo profesionalni kader. Tega ne more delati človek, ki ima službo do štirih in doma družino. Saj vendar plačujemo vse davke in dajatve, nekje se mora dobiti kak denar," je bil prepričan Bakračević, Rusić pa je zatrdil, da reveži ali redno zaposleni pač ne morejo potovati po Sloveniji in sestankovati. "V Srbiji imajo 32 priznanih manjšin," je povedal Bakračević. Marković pa je dodal: "Celo v Republiki srbski v BiH imajo Slovence za manjšino in Slovenca v vladi." Vodstvo Štajerske skupnosti je pri tem omenilo dobro sodelovanje s slovenskimi društvi v Srbiji. Na mariborskih dneh v Nišu so se srečali s člani KUD-a France Prešeren iz Niša, ki ima okoli tristo članov. "Vedno smo v Srbiji poudarjali, da je treba tem ljudem pomagati. Oni bi verjetno isto storili tukaj." Menili so, da bi - kar zadeva manjšine - morala obstajati recipročnost med Srbijo in Slovenijo in da je zamujen trenutek, ko bi lahko ob slovenskem gospodarskem osvajanju juga iz matice opozorili na njihovo vprašanje. Sicer pa je Bakračević to razložil dokaj racionalno: "Do leta 1991 nisem nikamor šel, pozneje pa smo postali slovenski državljani. Želim si, da bi se moji otroci lahko učili srbščine in spoznavali našo kulturo."

Pobuda za ustanovitev Skupnosti se je porodila iz rednega sodelovanja med Srbi pri nas in v Avstriji (po Bakračevićevem mnenju naj bi bilo slednjih okoli dvesto tisoč) in iz želje, da bi se povezali. Ugotovili so, da bi bilo najbolje začeti z obema Štajerskama. Zamisel so najprej predstavili na srbskem konzulatu v Gradcu, kjer zadeve sicer niso povsem uradno podprli, a so na ustanovno skupščino vseeno poslali graškega konzula Srbije in Črne gore Štefana Vulaja: "Ustanovitve Skupnosti ni spodbudil konzulat, gre za skupno akcijo z obeh strani meje in to podpiramo podobno kot delo zdomskih klubov in skupnosti." Predsednik je dodal, da so "tisti ljudje v Avstriji še bolj izgubljeni kot pri nas. Imajo več denarja, a so vsi skriti v delavnicah in kdo jih bo povezal, če ne mi?"

Avstrijski Srbi

Toda tudi v Avstriji so Srbi precej dejavni, letos še posebej zaradi dveh velikanov s srbskimi koreninami, ki sta študirala v Gradcu: Nikole Tesle, ki mu bodo postavili ploščo na tamkajšnji univerzi in po njem poimenovali laboratorij, in Iva Andrića, ki mu bodo letos v glavnem parku postavili doprsni kip. Živaljević, ki v Gradcu živi dobrih štirideset let in je bil eden prvih gastarbajterjev, je dejal: "Brez soseda ne moreš. Z njim je treba biti prijatelj. To povezanost bi radi razširili na kulturo." Zatrdil je, da ga politika ne zanima, vendar pa "tujci v Avstriji oziroma nekdanji Jugoslovani nismo samo gastarbajterji v firmah in na gradbiščih, ampak imamo zgodovino, kulturo in družine". Pred nekaj desetletji je ustanovil prvi zdomski klub v prestolnici avstrijske Štajerske, zagovarja pa sočasno integracijo v okolje in ohranjanje svoje kulture. Svoje trditve je začinil z Njegoševo mislijo: "Brat je mil, katere koli vere bil."

Sicer imajo Gradčani - kot je v nemško govorečih državah navada na lokalni ravni - svojega svetnika za tujce v mestnem svetu (Auslaenderbeirat). Ta je zdaj hrvaškega rodu, toda to Srbov ne moti. Bakračević je povedal: "V Gradcu sedimo za mizo Srb, Albanec in Hrvat in pijemo kavo. Ni sovraštva." Hitro so se spomnili, da je bil njihov prvi veleposlanik v Sloveniji, Ivo Visković, po rodu Hrvat. "Pa je več storil za nas kot zdaj tale Črnogorec," so takoj dodali. "Včasih ljudje niso niti gledali, kdo so in od kod so, nato pa je to postalo pomembno," je nostalgično zazvenel Marković. "Pobuda Štajerska skupnost šele začenja delovati, drugače je z društvi, ki so v njej in že delujejo," je pojasnil razliko in trenutne razmere. Toda ne pišejo zgolj statuta Štajerske skupnosti in se ne ubadajo le z njeno registracijo (na obeh straneh meje), ampak imajo začrtani tudi prvi akciji: poleti bo na Snežnem stadionu pod Pohorjem potekalo srečanje Prijateljstvo za nove čase. Nastopili bodo srbski trobilci, pripravili pa bodo tudi regionalni šahovski turnir. Za organizacijo turnirja je nekaj tisoč evrov prispeval Ernest Kaltenegger, predsednik poslancev Komunistične partije Avstrije v štajerskem deželnem zboru, ki so ga obiskali pred desetimi leti. Še več - zamisel o Štajerski skupnosti naj bi mu bila tako všeč, da bo po novem v iniciativnem odboru tudi njegov svetovalec Georg Fuchs. Zamisel je bila prav tako precej všeč mariborskemu županu Borisu Soviču. Malce zaradi tega, ker je Rusić njegov partijski tovariš, najverjetneje pa precej bolj zaradi možnosti, da mesto pridobi nekaj evrov za regionalni razvoj iz Bruslja. Živaljević je opozoril, da je povezovanje regij eden izmed ciljev Evrope in ES.

Društva so dobra infrastruktura za vključevanje ljudi, vendar bi v prihodnje potrebovala še profesionalizacijo. Za zdaj so v Štajerski skupnost poleg graškega Manastira Dečani vključeni še mariborsko in celjsko srbsko društvo ter Društvo Nikola Tesla iz Gradca. "Mi lahko začnemo in pomagamo, toda brez domačinov ne bo šlo," je bil prepričan Marković. Sedaj zanimanje za delovanje Skupnosti menda kažejo tudi avstrijski Albanci in mariborski rotarijci.

Toda zakaj so se h gradnji prijateljskih mostov spravili Srbi? Malo zato, ker živijo v obeh državah in se med sabo pogovarjajo, hkrati pa niso obremenjeni kot neposredni udeleženci slovensko-avstrijskih odnosov. Malo zato, ker so ti Srbi prišli v tuje kraje iz Hrvaške ali s Kosova in njihovih vasi v taki obliki, kot so jih poznali nekoč, ni več. Ali se je namen porodil iz življenjskih izkušenj? Živaljević je odgovoril s pregovorom: "Dokler otrok ne zajoče, ga mati ne podoji. Do sedaj je bilo vse mirno in idealno ..."