Zakulisje smučarskih skokov

Ko ste prevzeli češko reprezentanco, ste razkrili, da so pri smučarskih skokih ogromne razlike med državami, ki so v vrhu, in drugimi. Jakub Janda, ki ste ga spravili v svetovni vrh, je prej treniral po zastarelih metodah, ni imel niti primerne opreme in smuči, kaj šele denarja. So smučarski skoki res samo za elito, šest, sedem držav?

Velik problem je nastal, ko so v nekaterih reprezentancah najboljši skakalci ostareli, za njimi pa ni bilo obetavnih mladih skakalcev. To pa se je zgodilo, ker države niso podpirale skokov. Poleg tega moraš imeti izobražene trenerje in urejene finančne razmere, da lahko kupuješ drese in potuješ na treninge v tujino. FIS je veliko pripomogla, da se je svetovni vrh razširil tudi na "manjše" države, saj je recimo omejila velikost dresov na minimum, tako da skoraj ni možnosti, da bi spet manipulirali z njimi in našli še kakšno novo zvijačo. Zdaj imamo vsi isti kroj in isto dolžino, prepustnost pa je natančno nadzorovana. Bogatejše države, recimo Norveška, so vsakemu tekmovalcu priskrbele po deset dresov in izbral je tistega, ki mu je najbolj "ležal". Na Češkem pa lahko kupimo dres ali dva za tekmovalca. Zadovoljen moraš biti s tistim, kar imaš, saj en sam dres stane 450 evrov. Druga stvar je uvedba indeksa telesne mase, saj so pred tem nekatere reprezentance iskale dobesedno anoreksične skakalce, kakršen je bil Sven Hannawald. Pri skokih se namreč pozna vsak kilogram.

Slovenija je nekje vmes med revnimi in bogatimi, po rezultatih sodeč pa je tam dejansko njeno mesto. Včasih lahko preseneti in zmeša štrene velikim štirim.

Slovenski proračun 1.800.000 evrov je kar dober za nordijske reprezentance in s tem se da dobro preživeti. Res pa je, da v ozadju marsikaj smrdi, od Planice, kjer se je podrla še druga skakalnica. Zdaj se je položaj malo izboljšal s kranjsko skakalnico. V preteklosti pa je bila domicilna skakalnica v Beljaku in tja se je povsem po nepotrebnem znosilo ogromno denarja. Sto tekmovalcev po recimo 15 evrov na dan je ogromno denarja. Kranjska skakalnica pa je v bistvu že zdaj premajhna.

Nova kranjska skakalnica je približno enako velika kot tista, na kateri je na svetovnem prvenstvu zmagal Rok Benkovič. Toda v svetovnem pokalu se na tako majhnih napravah ne skače več.

Na takšnih napravah se skače samo še na svetovnem prvenstvu in na olimpijadi. Pa še to nameravajo spremeniti, saj so tendence, da bi bila mala skakalnica do 120 metrov, srednja skakalnica pa do 150 metrov.

Mala skakalnica bo na olimpijadi najbrž največja priložnost za kakšno vidnejšo uvrstitev slovenskih skakalcev. Na večji skakalnici pa se zdi, da je konkurenca premočna. Sicer pa se pri slovenskih skakalcih dogajajo zgolj prebliski z zmagami na tekmah svetovnega pokala ali na svetovnem prvenstvu, že naslednji hip pa se vsi izgubijo v povprečju. Najbrž gre tu tudi za psihološki dejavnik.

Kaj je narobe, bi morali vprašati Matjaža Zupana. On je trener in najbolje ve, kaj se dogaja v ekipi. Slovenske fante poznam samo navzven in kot takšni delujejo zelo homogeno. Letos smo s Čehi veliko treniral z njimi in med seboj so kolegi in tudi delajo zelo dobro. Na treningih so bili najmanj enakovredni Jandi in marsikdaj so skakali celo bolje. Kaj je narobe na tekmah, ali ne verjamejo vase ali kaj drugega, je zelo občutljiva tema, v katero se ne morem spuščati. Sam lahko opazim le, kaj se dogaja na zunaj. Vsi fantje imajo, tako kot moji, verjetno nekaj težav. Janda je recimo začel verjeti vase in začel je zmagovati.

Kot sam razlaga, ste bili vi glavni razlog, da je začel verjeti vase, saj ste ubrali čisto drugačen način, kot so ga prej imeli češki trenerji.

Pri Jandi nisem veliko spreminjal tehnike, bolj je šlo za opremo.

Janda je imel menda težave celo z novo čelado. Ali je pri smučarskih skokih oprema res tako pomembna? Zdi se kot pri formuli ena. Zmagujejo tisti, ki imajo najboljše bolide.

Opreme ne dobiš vedno najboljše. V tovarni smuči dobiš lahko prototip ali pa smuči izpod stroja. Lahko dobiš smuči, ki bodo prožne za tvojih 64 kilogramov, lahko pa dobiš smuči, ki bodo narejene za koga, ki ima 80 kilogramov. Ko se boš spustil po zaletišču, bodo smuči rile po smučini in izgubljal boš hitrost. Za svojo težo moraš dobiti prave smuči s pravim težiščem. Janda je imel recimo dve medalji s Fischerjevimi smučmi, pa je bil šele šesti njihov človek, kar mu je šlo malo v nos, saj se niso veliko zanimali zanj. Elan pa se je sam ponudil, da mu zagotovi celoten servis. Štirinajst dni je imel težave, potem se je navadil na nove smuči. Podobno je bilo z dresi, saj nismo imeli denarja in sem kakšen dres dobil zastonj na podlagi poznanstev.

Kriza v smučarski industriji se najbrž kaže tudi pri skokih, če se proizvajalci opreme otepajo celo najboljših tekmovalcev?

Proizvajalci smuči imajo velike težave. Rossignol je napovedal, da bo po olimpijadi nehal izdelovati skakalne smuči. Prevzel ga je, mislim, Quiksilver in novi lastniki so dejali, da bodo nehali izdelovati skakalne smuči, ker nimajo nič od tega. Težave ima tudi Atomic in skoki bodo ostali samo pri Fisherju in Elanu. Tega bremena pa ne bosta zmogla, saj imajo nekateri skakalci letne pogodbe, če rečem na pamet, od 30.000 do 50.000 evrov na sezono. Če jih podpiraš pet, je to 200.000 evrov. Proizvodnja pa stane še dodaten milijon evrov. Nekaj denarja dobijo nazaj, saj nekaj smuči prodajo, predvsem otroške in mladinske. Toda mislim, da gre vse v tej smeri, da bodo morali tekmovalci v prihodnosti sami kupovati smuči. Tako kot že delajo s čeladami, nekaj najboljših jih dobi zastonj, drugi jih morajo kupiti.

Nakup opreme pa bo najbrž pomenil, da bodo spet preživeli le najbogatejši, ki bodo zmogli to breme. Vedno manj bo novih mladih tekmovalcev.

Japonci so recimo že zaspali. Opozarjali smo jih, da v ozadju ni veliko mladine. Zdaj bo na olimpijadi nastopil že 38-letni Harada, ker je na mali skakalnici tako dober ali boljši kot kakšen mladinec. Norvežani, Finci, Nemci in Avstrijci zadnjih dvajset let načrtno delajo z mladimi in nimajo nobenih generacijskih lukenj. Ampak odkar Avstrijci in Nemci niso tako v vrhu, kot je bil Sven Hannawald, pri njih ni več toliko zanimanja. TV-postaja RTL po olimpijadi odstopa od pogodbe, ker Nemci nimajo več tekmovalcev, kot sta bila Martin Schmidt in Sven Hannawald. FIS je s tem izgubila veliko denarja. Zraven bo prišla kakšna druga televizija, toda zagotovo ne bo dala toliko denarja za prenose, kot ga je dala RTL.

Kaj pa FIS stori z denarjem, ki ga dobi za TV-pravice?

FIS ga v glavnem razdeli med Nemce in Avstrijce, drugi smo bolj gledalci. Že nekaj časa se borimo, da bi naredili nekakšen champions league po zgledu nogometašev, kjer vsem na koncu leta razdelijo nekaj denarja, saj smo vsi del tega cirkusa. Tudi Kazahstanci in Bolgari skačejo na novoletni turneji in najbrž bistveno težje kot Nemci.

Ena največjih evropskih komercialnih televizij RTL zapušča smučarske skoke. Se je zanimanje za skoke res tako zmanjšalo, da se prenosi ne splačajo več?

Sploh ne. Videl sem podatke o gledanosti in tekmo novoletne skakalne turneje v Oberstdorfu je po televiziji gledalo 800.000 gledalcev več kot lani, Garmisch Partenkirchen pa mislim, da si je ogledalo celo več kot milijon in 50.000 TV-gledalcev več kot lani. Osebno me je recimo zelo presenetil obisk tekme v Bischofshofnu, kjer se je zbralo od 30.000 do 35.000 gledalcev, kar je vsaj 15.000 več kot zadnji dve ali tri sezone. Morda zato, ker je bil petek in še nočna tekma.

Med najbolj atraktivne tekme pa sodijo poleti, recimo v Planici. Je mogoče, da bi bilo več takšnih tekem in da bi tako privabili še več gledalcev?

Mislim, da so skakalnice od 140 do 150 metrov ravno pravšnje. Na teh napravah lahko skakalci s svojo psiho normalno funkcionirajo vso sezono. Pri poletih pa so hitrosti na odskočni mizi vsaj deset kilometrov večje. To se na smučeh zelo občuti. Na letošnjih poletih v Kulmu je bilo prav grozno gledati tekmovalce. Prva dva dneva so imeli težave s timingom, prepozno so se odrivali, zaradi tlaka na smuči jih je v zraku krivilo.

Koliko pa so za uspehe najboljših v resnici bistveni trenerji? Prej ste dejali, da ste pri Jandi bolj kot tehniko posodobili opremo. Hkrati pa stalno poslušamo TV-komentatorje, kako hvalijo Finca Miko Kojonkoskija, češ da je najboljši trener na svetu. Je res?

Sam sem mu povedal, da ga vsi trenerji spoštujemo, ker je dosegel rezultate. Toda v življenju še ni pokazal nobenega dela, saj je treniral samo dobre reprezentance, finsko, norveško in avstrijsko, nikoli pa ni delal s kakšno slabšo reprezentanco. Naj naredi kaj recimo z Bolgari. Ni težko iti na Norveško in pobrati nekaj denarja, če veš, da je v ozadju dobro utečen sistem. Vsi se ga malo bojijo, vsi ga spoštujejo in zgodi se to, kar reče, sicer odide.

Kaj pa trenerski kader v Sloveniji? Slovenske skakalce že nekaj let vodijo bolj ali manj isti trenerji.

V Sloveniji sem opazil veliko novih obetavnih trenerjev. Dober trener je tisti, ki ima izobrazbo, poleg tega veliko izkušenj, ki po mojem pomenijo vsaj nekaj odstotkov uspeha. Sam sem se veliko naučil iz svojih izkušenj. Če se zdaj ozrem in premislim, kaj so delali z menoj, hočem vse negativno spremeniti v pozitivno. Z menoj se nihče ni pogovarjal, nihče mi ni povedal, zakaj me sploh nese, kaj je sploh biomehanika, kaj je plovnost, vzgon, upor ... Če danes skakalci tega ne vedo, skačejo kar nekam v prazno. Sam sem pri 25 letih prišel do tega, kar bi mi moral trener povedati pri 19 letih. Zaradi tega sem izgubil pet let kariere.

Sami ste dejali, da so Čehi pred vašim prihodom še vedno trenirali po metodah izpred dvajsetih let. Za velikimi štirimi ekipami pa stojijo prava strokovna moštva, ki jim je na voljo najnovejša tehnologija za najrazličnejše meritve tekmovalcev.

To je zelo občutljiva stvar. Kvota se je v svetovnem pokalu zmanjšala z osem na šest tekmovalcev. Skakalcev je vedno manj, toda okoli njih je vedno več strokovnjakov za različne stvari. Nemški tekmovalci imajo na primer okoli sebe deset različnih ljudi, zdravnike, terapevte, strokovnjake za kondicijo, za uteži, za strečing ... Če ti glavo masira deset ljudi, se ti mora zmešati. Sam sem imel pomočnika Iva Zupana, ki je zaradi osebnih razlogov odstopil. Poleg naju sta zraven le še direktor reprezentanc in fizioterapevt. Sam v reprezentanci ne potrebujem nobenih psihologov, saj mora biti trener največji psiholog tekmovalcem. Če ti tekmovalci ne verjamejo, se je bolje raziti.

Je to morda problem slovenske reprezentance? Večina slovenskih skakalcev je v svoji karieri prišla na stopničke na najuglednejših tekmovanjih, toda na vrhu ne zdržijo prav dolgo.

Težko je razlagati, zakaj izostajajo dobre uvrstitve. Sam pravim, da to najbolje ve Matjaž Zupan. Na Japonskem sem po petih ali šestih letih ugotovil, da se ponavljam in da fantom ne morem več ponuditi nič novega. Počasi smo bili siti drug drugega in treba je bilo narediti konec. Ko pride do zasičenosti, je treba iti narazen.

Z Japonci pa je bilo najbrž precej drugače delati kot z majhnimi in dokaj siromašnimi evropskimi reprezentancami?

Absolutno. Tam sta vladala red in hierarhija. Kdor tam skrbi za finance, bo skrbel samo za finance in ne bo prihajal na skakalnico in komentiral skokov. V Evropi bi bili vsi radi vse.

Politiko FIS in spremembe v smučarskih skokih pa tako ali tako krojijo le največji, drugi se jim morate prilagajati.

Malo sem razočaran nad tem, ker Nemci in Avstrijci stalno iščejo neka nova pravila, da bi znova prišli na vrh. To, kar se dogaja zdaj, so si izmislili oni. Recimo spet hočejo zožiti in skrajšati smuči in uvesti bolj oprijete drese, da se bo povečala hitrost na mizi. Že zdaj imamo na zaletni mizi dva do tri kilometre večje hitrosti, kot so bile pred štirimi in petimi leti. Če se bo to nadaljevalo, bodo na letalnicah dosegali hitrosti okoli 115 kilometrov na uro. Nekateri tekmovalci pa imajo težave že pri 100 km/h.

Kaj pa pravijo na to Skandinavci?

Finci in Norvežani so zadovoljni z zdajšnjim razpletom dogodkov. Skandinavci sami zagovarjajo velike hitrosti in dolge skoke. To pa gre težko skupaj, saj so to prehudi pritiski na kolena. Na državnem prvenstvu Norveške so recimo skakali dva kilometra hitreje kot na tekmah svetovnega pokala. Vsi skoki so bili v dno skakalnice, vsi so skakali v eno točko. Toda če skočijo vsi enako, je pomembno le, kdo bo naredil telemark.

Če so daljave enake, potem odločajo sodniki. Spomnimo se, kako je eden izmed sodnikov Benkoviču na svetovnem prvenstvu dajal nerazumljivo nizke ocene za slog. Če je vse v rokah sodnikov, potem nastane kuhinja ...

Sodniki bi morali biti profesionalci kot pri nogometu. Tam jih ne zanima, kdo igra, hočejo le od sebe dati maksimum. Pri skokih pa sodniki dobijo dobre dnevnice, kilometrino, pošteno ga pijejo ... Enkrat sem omenil, da bi jim morda morali dati alkoteste, preden gredo na skakalnico, pa so bili vsi rdeči v glavo. Absurd je v tem, da se nekateri trudimo s fanti, nekateri nimajo niti eksistenčnega minimuma, nimajo niti štipendij. Dva ali trije pri Čehih imajo 400, 500 evrov štipendije, ker skačejo za vojaški klub, drugi pa nimajo nič in se morajo pri 19 letih odločiti, kaj bo z njimi v življenju.

Kakšen bo razplet na olimpijadi? Bodo kolajne pobrali najboljši ali pa bodo spet presenečanja kot na prejšnjih olimpijskih igrah?

Ob olimpijskih skakalnicah naj bi bilo prostora le za sedem tisoč ljudi, torej bo to bolj podobno vaški tekmi, saj smo na velikih tekmah navajeni na 20.000 do 30.000 gledalcev.

Skakalcem godi, če je veliko ljudi?

Veliko jim pomeni. Nekaj jim pomeni razpoloženje, druga stvar pa je boljši občutek, da se bodo stvari v športu razvijale pozitivno, da se bodo zmanjšale tudi finančne težave ...

Nagradni skladi pa so najbrž dobra spodbuda, saj najboljši zaslužijo kar nekaj denarja?

Nagradni sklad se je letos povečal s 50.000 na 70.000 švicarskih frankov. Zmagovalec dobi približno polovico. Janda je imel prej 300 evrov štipendije, letos pa je zaslužil že okoli 130.000 evrov, poleg tega je za nagrado dobil še avto.