fenomeni / Prekletstvo visokega čela

Prvi nosilec zvoka, ki sem si ga kupil z lastnimi, v pločevinastem hranilniku privarčevanimi dinarskimi sredstvi, je bil debitantski album skupine Bijelo dugme z naslovom Kad bi' bio bijelo dugme. Longplejka iz leta 1974 je kakopak pogubno vplivala na takrat desetletnega osnovnošolca. Zastrupila me je s pastirskim rockom in z vsemi tistimi dekadentnimi bendi onkraj železne zavese, pri katerih se je ta najbolj jugoslovanska zvrst glasbe napajala, da o ovitku albuma, ki ga nekatere antologije še dandanes uvrščajo med največje oblikovalske dosežke glasbenega šovbiznisa, niti ne govorim. V modri jeans ujeti par čudovitih zagorelih dojk, čez katere pada pramen dolgih blond las, je vplival, da sem začel podrobneje preučevati telesne čare lepšega spola. Vključno s frizurami, ki so bile v sedemdesetih ne glede na spol velike in bujne kot v afro look napihnjena trajna Željka Bebeka ali pa dolge in razpuščene kot zavesa las, pod katero se je Goran Bregović v rokerski preži sklanjal nad kitaro.