Vnovič velesila

"Predstavljajte si življenje v velikem zaporu, kar je bila Rusija več kot sedemdeset let. V tej ječi je zraslo več generacij ljudi, ki niso vedeli, da obstaja drugačno življenje od zaporniškega. Nazadnje so jo pazniki pobrisali - predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Kaj bodo počeli zaporniki? Najprej se bodo veselili, sledil bo kaos. Končno se bodo spomnili, da je bilo življenje s pazniki boljše kot brez njih," je dejal Julij Ribakov, ki je bil obsojen na šest let zapora zaradi protisovjetske dejavnosti, danes pa se bojuje proti zdrsu Rusije na pot skrajnega nacionalizma. "Na žalost," je poudaril Ribakov, ki je bil eden od dveh poslancev v dumi, ki nista hotela vstati in s tem izkazati spoštovanja ruski himni, ki je za osnovo ohranila sovjetsko himno, "čedalje jasneje je, da se največ težav v Rusiji dogaja zaradi nesposobnosti ljudi, da bi živeli v svobodi. Živeti v razumljivem sistemu je enostavno lažje."

Po več kot dvajsetih letih od začetkov perestrojke se je odnos do tega zgodovinskega zasuka v Rusiji popolnoma spremenil. Med letošnjim praznovanjem 2. marca, to je 75. rojstnega dne Mihaila Gorbačova, so ruski mediji objavili ankete, v katerih je vloga zadnjega sovjetskega vodja večinoma ocenjena kot negativna.

Sam oče perestrojke pa je na tiskovni konferenci opozoril na nevarnost vzpenjanja kulta Stalina v Rusiji ter okrepitev javnega mnenja, češ da je bila perestrojka izdajalsko dejanje. "Perestrojka je bila prekinjena zaradi slabih reformatorjev," je dejal zadnji sovjetski vodja za Novije Izvestija. Uradniki niso bili pripravljeni na spremembe, Jelcin se je s korupcijo bojeval tako, da je vlade menjal kot po tekočem traku, kraljeval je totalni kaos. "To, kar je naredil Putin v prvem mandatu in kar je tudi njegova zgodovinska zasluga - premagal je kaos, nestabilnost in morebiti celo razpad države."

Po kaosu

Na ruskem jugu se nadaljuje partizanska vojna za samostojnost Čečenije, v nekaterih predelih Sibirije je število kitajskih priseljencev večje od števila domačinov. Ob tem se ne neha beg možganov in nataliteta strmo pada: samo v letu 2004 se je število prebivalcev v Rusiji, ne glede na velik pritok migrantov iz Afganistana, Vietnama in republik bivše Sovjetske zveze, zmanjšalo za 1 milijon 700 tisoč ljudi.

Tisti, ki niso emigrirali, so se v grobem porazdelili na tiste, ki življenje lastnih družin urejajo s pomočjo varnostnikov za visoko ograjo - v elitnih soseskah, in tiste, ki se vozijo z javnim prometom. V Moskvi je delitev na bogate in revne očitna: revni so pod zemljo - v podzemni, bogati so nad zemljo - v luksuznih avtomobilih.

Po drugi strani so si "nekdanji zaporniki" ogledali svet in ugotovili, da "zunaj" sploh ni tako lepo, ali kot je med obiskom v Sloveniji dejal vodja pravoslavnega pevskega zbora moskovske patriarhije - vse, kar je v Rusiji slabo, je pripotovalo iz tujine. Še zdaleč ni edini v Rusiji, ki tako misli. Se je ob iskanju lastne, ruske poti razvoja prebivalstvo sprijaznilo s tem, da so mediji - razen redkih elektronskih izjem, če niso pod neposrednim državnim nadzorom - pod vplivom kapitala, ki se noče kregati z oblastjo? Letos pa je bil v ruskem parlamentu sprejet tudi zakon, ki omejuje delovanje nevladnih organizacij. Pred tem so bile odpravljene volitve guvernerjev okrajev - imenujejo jih neposredno iz Kremlja.

"Stanje v Rusiji julija 2005 je presenetljivo. Mi imamo diktaturo brez diktatorja in programa oz. jasnih ciljev," je v svoji knjigi Zadnja priložnost zapisal v Rusiji priljubljeni pisatelj in publicist Mihail Veller. "Imamo kratenje človekovih pravic. Podložniški parlament. Poslušne bogataše oligarhe. Nenevarno vojsko. In nobenih nalog in ciljev, razen ležerne kraje in počasnega uničevanja države."

Število uradnikov je v Rusiji zdaj večje, kot je bilo v Sovjetski zvezi. Večina prebivalstva, kot kažejo tudi javnomnenjski raziskave, meni, da se oblast ukvarja le s tem, kako obdržati svoje stolčke, pri čemer dejavne opozicije ni. "Danes bi se bilo treba usesti za mizo in izdelati status diktature v Rusiji - njene naloge in poti izhoda. Ne pa si zatiskati oči," poziva pisatelj, ki ima samega sebe za "skoraj" demokrata, vendar izhod iz apokaliptičnega stanja za Rusijo vidi le v začasni diktaturi.

Nazaj v hladno vojno?

Rusija je glede demokracije tam, kjer je že kar precej časa, vendar je videti, da so se v ZDA šele zdaj zavedeli, da je Rusija na napačni poti in da morajo ZDA v tem smislu nekaj narediti. Ameriška neprofitna organizacija Svet za mednarodne odnose, ki združuje priznane strokovnjake in nekdanje vodilne svetovne politike, je objavila poročilo, v katerem ugotavlja, da gredo petnajst let po razpadu nekdanje Sovjetske zveze odnosi med ZDA in Rusijo v napačno smer. "Preglednica političnega ravnotežja za zadnjih pet let je izjemno negativna." Predsednik Bush je za cilj svoje zunanje politike postavil demokracijo, Putin pa se očitno obrača v drugo smer - zatira medije, parlamentu odvzema pristojnosti in ruske energetske vire uporablja kot politično orožje, ugotavlja poročilo. "Prepiri so vse pogostejši. Sama ideja strateškega partnerstva se ne zdi več realistična."

Še več, demokratski kongresnik Tom Lantos in republikanec Christopher Cox sta vložila predlog zakona o izključitvi Rusije iz skupine G8, ker ne upošteva demokracije in mednarodnih norm. Sočasno nameravajo v ameriškem proračunu v naslednjem letu zmanjšati postavko za širitev demokratičnih idej v Rusiji (Freedom Support Act) s 44,2 milijona dolarjev na 31,6, radio "Glas Amerike" pa bo prenehal oddajati v ruskem jeziku.

Čemu sunkoviti zasuk, ki tako zelo spominja na hladno vojno?

Rusija naj bi dokončno vstala iz pepela perestrojke in pokazala svoje imperialne apetite.

Kot prvič po novem letu, ko je Rusija začasno zmanjšala pritisk v plinovodih Ukrajine zaradi napetega usklajevanja cene za plin, se je Evropa nenadoma zavedela svoje prevelike odvisnosti od ruskega plina. "Z vsakim novim plinovodom se vpliv Rusije vrača," so zapisali v ameriškem časniku The Weekly Standard. Če so bile v hladni vojni sredstvo pritiska jedrske konice - je to zdaj "modro zlato".

Naslednje presenečenje je obisk Moskve, ki ga je opravila delegacija palestinskega skrajnega gibanja Hamas, zmagovalca januarskih parlamentarnih volitev na palestinskih ozemljih. Ob koncu dvodnevnega obiska je vodja Hamasove delegacije Haled Mašal Rusijo zaprosil za podporo, s katero bi Moskva izenačila "neenako razmerje moči", ki ga je ustvarila podpora ZDA Izraelu. Hamasov politični voditelj je dejal, da bi Ruska federacija lahko imela pomembno vlogo pri stabilizaciji Bližnjega vzhoda. "Rusija kot država, katere ozemlje spaja Evropo in Azijo, ima najboljši položaj za pospeševanje dialoga med civilizacijami in zagotavljanje ravnotežja moči v svetu," je še povedal Mašal.

Rusija je s povabilom Hamasa pravzaprav nadaljevala staro tradicijo Sovjetske zveze, ki je bila dolga leta na strani Palestincev ter prodajala orožje Iraku, Egiptu in Siriji. Čeprav se Putin osebno ni sestal s predstavniki Hamasa, je s tem povabilom poleg popravljanja ugleda Rusije v mednarodnem prostoru nekako "osamil" čečenske vojake v islamskem svetu.

Poleg tega je Rusija dalj časa izkazovala solidarnost z ZDA in evropsko trojico (Britanijo, Francijo in Nemčijo) glede jedrskega programa v Iranu, potem pa se je nenadoma postavila na stran Irana oziroma nakazala, da bo pri tem vprašanju predvsem ščitila svoje interese oz. si prizadevala za poslovno sodelovanje z Iranom.

Medtem ko so nekateri ruski politologi že razglasili obisk Hamasa za najpogumnejše dejanje ruske zunanje politike v zadnjih štirinajstih letih, je ruski zunanji minister Sergej Lavrov objavil članek, v katerem je nakazal trenutne geopolitične smernice Rusije. "Nekateri naši partnerji hočejo zagotoviti zase glavno vlogo, ne glede na to, v kakšnem svetu bodo živeli," je zapisal Lavrov, ki ga je Sueddeutsche Zeitung razglasil za obraz nove, vase prepričane zunanje ruske politike. "Prepričan sem, da takšno obnašanje, ki temelji na mitih, ki so se rodili po koncu hladne vojne, vodi v utopijo." Minister, ki je na položaju že drugo leto, meni, da "kompleks zmagovalca" ni samo psihološki problem, ampak je dejavnik, ki se vse pogosteje pojavlja v mednarodnih odnosih, ko predlagane rešitve niso zasnovane na objektivnih dejavnikih, temveč na politični blaginji, kakor si jo razlaga predlagatelj. "Rusija ne bo dovolila, da jo kdo spre z islamskim svetom," je poudaril zunanji minister v okviru vsiljevanja demokratičnih norm s strani ZDA. Opozoril je, da Rusija ne bo zadovoljna s pasivno vlogo v mednarodni politiki ter ne bo, kot si je verjetno marsikdo mislil, obtičala v zapletih z nekdanjimi sovjetskimi republikami.

Gorbačov je "zahodni zid" nekdanjih sovjetskih republik (Gruzija, Ukrajina), kamor ZDA odvajajo veliko denarja v imenu demokratične pomoči, poimenoval "sanitarna cona": "V vseh govorih na Zahodu ponavljam: zakaj z besedami podpirate Rusijo, v resnici pa stremite le k temu, da bi bila v na pol mrtvem stanju? Očitno se dobro spominjajo, kako je Rusija večkrat v zgodovini vstala s kolen, postala velesila in resno vplivala na dogodke v svetu."

Očitno se je "diktatura brez diktatorja in programa" opredelila vsaj glede zunanje politike. Bo trda drža navzven vplivala na notranjo politiko in izoblikovanje nacionalnih idej, po katerih tožijo ruski kulturniki na vseh televizijskih kanalih hkrati?