Kufujeva skrivnost

"Obstaja nekaj nenavadnega pri njih, pri teh slavnih piramidah, bolj ko jih opazuješ, večje postajajo," je leta 1840 v Pismu iz Egipta zapisal Gustave Flaubert. Večje verjetno ne postajajo, so pa čedalje bolj skrivnostne. Prejšnji teden je francoski arhitekt Jean-Pierre Houdin v Kairu predstavil svojo knjigo. Nič posebnega, če ne bi govorila o gradnji največjega simbola dežele ob Nilu, velike Keopsove piramide. Tako kot številna druga čudesa sveta in izjemni dosežki starodavnih civilizacij so tudi velike piramide v Egiptu še vedno zavite v tančico skrivnosti. Več kot 4500 let po gradnji vemo tako rekoč vse o Keopsovi piramidi. Toda kljub vsej tehnologiji in znanju, ki sta danes na voljo, še vedno ne vemo, kako so jo postavili.

Do danes so v Egiptu odkrili kar 110 piramid, najbolj znane so seveda največje tri v Gizi, Mikerinova, Kefrenova in Keopsova. Prvo piramido v Egiptu si je dal za pogrebni tempelj postaviti faraon Džoser približno 2650 let pr. n. š. Piramida v Sakari je sestavljena iz šestih stopnic, ki se pnejo šestdeset metrov visoko. Nato so Staroegipčani potrebovali vsaj sto let, da so izpopolnili svoje znanje in gradbene sposobnosti do popolnosti, da so bili sposobni zgraditi pravo, popolno in ne stopničasto piramido. Sneferu je dal zase zgraditi kar dve, pri prvi so se arhitekti zmotili in nastala je upognjena piramida, pri drugi pa je šlo vse po načrtu in faraon je bil pokopan v pravi piramidi. Njegov naslednik Keops ali Kufu - oziroma njegov vezir Hemiunu - je gradnjo še izpopolnil in si za grobnico zgradil piramido, ki je bila z višino 146,7 metra najvišji spomenik na svetu vse do leta 1880, do dograditve koelnske katedrale. Keopsova piramida predstavlja vrhunec znanja iz matematike, geometrije, geologije, topografije in astronomije ter organizacije dela. Temelji piramide merijo 260 kvadratnih metrov, zgradba sama po prostornini zavzema 2,6 milijona kubičnih metrov in tehta več kot pet milijonov ton in pol. Posamezni bloki iz apnenca so težki približno dve toni, kraljeva pogrebna dvorana pa je sestavljena iz asuanskega rdečega granita, iz 27 do 63 ton težkih blokov. Piramido naj bi bili zgradili v približno 22 letih. Keops ali Kufu je ime faraona iz četrte dinastije, ki je vladal Egiptu od leta 2551 do 2528 pr. n. š. V nekaterih svetovnih jezikih se uporablja grško ime Keops, tako kot ga je poimenoval prvi svetovni zgodovinar Herodot, drugje pa pogosteje zasledimo Kufu, vladarjevo ime, zapisano v jeziku faraonov. Egiptologi skoraj vedno uporabljajo faraonske oblike imen, na primer v zvezi s tremi velikimi piramidami Kufu, Khafra, Menkaura in ne Keops, Kefren in Mikerin. Splošnega pravila sicer ni, vse je odvisno od jezika, v katerem je besedilo zapisano. V angleščini se "raje" uporablja Khufu, v francoščini in slovenščini pa Keops.

V preteklosti so bile postavljene že številne hipoteze o gradnji piramid. Erich von Daeniken, na primer, je prepričan, da so jih postavili vesoljci, pred dvema letoma je Guy Demortier, profesor na Univerzi Notre-Dame de la Paix v Belgiji, v Narodnem muzeju Slovenije predstavil svojo teorijo o "lepljenju in vlivanju kamnov". Leta 2002 so že drugič po skrivnostnem jašku, ki vodi iz Kraljičine dvorane navzgor, v notranjost Keopsove piramide, poslali posebnega robota, katerega napredovanje je televizija prenašala v živo. Pyramid Rover je na koncu jaška prevrtal apnenčasta vrata, a uganke žal ni rešil. Znašel se je pred še enimi vrati in zato egiptologi še vedno, tako kot že zadnjih sto let, verjamejo isti teoriji. Teoriji o lomljenju blokov apnenca v bližnjem kamnolomu in sestavljanju teh v piramido. Vendar kako?

Od znotraj navzven

Vse se je začelo januarja 1999, ko je Jean-Pierre Houdin s svojim očetom sproščeno gledal dokumentarni film o starodavnem Egiptu. "Velika piramida ni bila zgrajena od zunaj, ampak od znotraj navzven!" je med oddajo dejal Henri Houdin in to je bilo dovolj, da sta s sinom nadaljnjih pet let popolnoma posvetila raziskovanju in razvitju teorije o gradnji piramid. Teorijo bi lahko poimenovali teorija o notranji rampi ali klančini. Pri predstavitvi knjige Kufu, skrivnost gradnje velike piramide je Jean-Pierre Houdin najprej ovrgel nekatere bolj znane hipoteze. Vemo, da so graditelji piramid kamnite bloke transportirali po rampi, ki ni smela biti strmejša od 7 do 8 odstotkov. Sicer bi bilo delo pretežko ali celo nemogoče. Če bi zgradili le eno dolgo ravno rampo do vrha piramide, bi morala pri takšnem naklonu meriti kar 1600 metrov. Če bi bilo tako, bi bila klančina večji in težji gradbeni podvig od same piramide. Če bi zgradili rampo, ki bi se ob zunanjih stranicah piramide počasi, vijačno vzpenjala do vrha, graditelji ne bi mogli povsem natančno meriti točnosti gradnje, saj bi rampa zastirala pogled navzgor. Vprašanje je tudi, ali bi takšna klančina zdržala dobri dve desetletji, kolikor naj bi bila trajala gradnja velike piramide. Teorija Jean-Pierra in Henrija Houdina pravi, da so zgradili zunanjo rampo, dolgo petsto metrov, ki je segla do višine 43 metrov, hkrati pa še eno, notranjo klančino, predor, ki se nekaj metrov pod površjem vse od tal spiralasto vzpenja do vrha piramide. Do višine 43 metrov so, če gledamo po prostornini, zgradili že dve tretjini piramide. Kamnite bloke so nato le še nekaj časa dovažali po zunanji rampi, kasneje pa le po notranji. Večino kamnitih blokov za dokončanje gradnje so po prenehanju uporabe zunanje klančine dobili z razstavljanjem te, zato danes na ploščadi pred piramido ni prav veliko ostankov zunanje rampe. Vsako teorijo pa je treba tudi dokazati in na tej točki se Jean-Pierrov projekt malce zatika. Keopsovo piramido bi bilo treba analizirati z uporabo treh metod, in sicer z mikrogravimetrijo, z georadarjem in z magnetometrijo. Čeprav so vse tri metode nedestruktivne, pa je pridobitev dovoljenj za izpeljavo trnova pot. Seveda ne moremo pričakovati, da bi SCA (Supreme Council of Antiquites) - Egiptovski državni svet za starine izdal dovoljenje za raziskovanje in plezanje po piramidi vsakomur, ki bi imel svojo teorijo o gradnji.

Leta 1986 so opravili mikrogravimetrično raziskavo velike piramide in pri tem naleteli na notranje anomalije, o katerih pa niso poročali, saj takrat teh izsledkov nihče ni znal ovrednotiti. Izsledki raziskave razkrivajo notranje spiralne nepravilnosti, to pa je bistvo Houdinove teorije. Zavedati se moramo za današnje čase pomanjkljive natančnosti naprav za mikrogravimetrijo iz leta 1986, kljub temu pa so izsledki te raziskave dovolj dobri, da projekt notranje rampe podpirata dr. Dieter Arnold, kurator egiptovskega oddelka v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, in dr. Rainer Stadelmann, nekdanji direktor Nemškega arheološkega inštituta v Kairu. Knjiga Kufu, skrivnost gradnje velike piramide je izšla pri zasebnem založniku, saj sta izdajo odklonila IFAO (Institut francais d'archeologie orientale du Caire) in tudi AUC Press (America university in Cairo), največji in najbolj znani založniški hiši oziroma ustanovi v Egiptu, ki se ukvarjata s tem področjem. Kljub temu je po enoletnem prepričevanju predgovor v knjigi napisal sam dr. Zahi Havas, direktor SCA-ja in tako rekoč alfa in omega egiptologije v Egiptu. Dr. Zahi Havas je sicer zelo zadržan do vedno novih hipotez o gradnji piramid, še posebej po neuspehu z robotom, ki si ga je ves svet ogledal v živo. Nekateri predgovoru ne pripisujejo večjega pomena, saj, kot pravijo, dr. Zahi Havas neizmerno rad vidi svoje ime, kjerkoli že je to napisano. Drugi menijo, da predgovor pomeni prvi korak na poti do dokazov. V naslednjem koraku mora Jean-Pierre Houdin v svojo teorijo vključiti raziskave egiptologov, sicer lahko na dovoljenje kar pozabi. Prav zdaj teorijo o notranji klančini z visoko tehnologijo in obsežnim znanjem ponovno preverja Dassault Systemes, eno izmed vodilnih programerskih podjetij na svetu, ki bo izdelalo tudi 3D-animacijo poteka gradnje. Jean-Pierre je o svojem projektu trdno prepričan, meni, da je večina dela že opravljena, in računa, da mu bo uspelo pridobiti dovoljenja za izvedbo meritev v približno letu dni.

In kaj je vodilo Jean-Pierra Houdina, da je prekinil dvajsetletno kariero arhitekta in posvetil pet let življenja ter žrtvoval svoje prihranke za teorijo, ki lahko nazadnje konča na smetišču zgodovine? "Strast! Treba je živeti svoje strasti, potem je vse lahko," je prepričan Jean-Pierre Houdin.