Tiste prasice

Pred davnimi leti, tam v šestdesetih, sem imela bližnjega prijatelja. V neskončnih debatah sva navdušeno udrihara čez komunistične prasice, ki jim je partija udobno postiljala in nam drugim na glavo srala. Še posebej sva bila gorka tistim prasicam, ki jim je ideja komunizma dol visela, pa so se kljub temu pridno včlanili v partijo. In udrihala sva tudi po farških prasicah, ki so nama poskušale že v otroštvu priskutiti vesela posteljna doživetja. Pa so minila leta - in glej ga, prav njega, na vsem lepem v zakonu s partijsko prasico. Kako vendar, ga vprašam, ali nisi zmeraj govoril, da... Že, ampak ona ni taka, je rekel, njej se jebe za komunizem, punca je bila pač pametna in se je včlanila samo zato, da je dobila štipendijo. Aha. Pa smo bili zmenjeni.

Imela sem sošolko, s katero sva se tja že od pubertete odlično razumeli. Prisrčna punca, dobrosrčna kot kruh. Ampak službo je dobila tam nekje daleč, v nekem zakotnem, pustem kraju na hrvaški meji. Prava vukojebina. Tako sva se le poredkoma srečevali. Pa so minila leta, in glej jo, z odlično službo v glavnem mestu. Nekdo tam v vukojebini ji je bil pač odprl oči, in punca je stopila v partijo. Odtlej ji je šlo vse kot po maslu. Stanovanja, ugodni krediti, napredovanje na vodilno delovno mesto. No, prav. Potem družina, otroci, dedec, ki je, kot je potožila, hodil domov le še žret in smrdet. Nisem se več družila z njo, že zato ne, ker jo je občasno popadla butasta ljubosumnost -. pa ne sama od sebe; kriva je bila tašča, ki je bila prava prasica in jo je kar svarila pred samskimi prijateljicami. Te so menda sploh največje prasice, ker jih na svetu ne zanima nič drugega kakor to, kako bi si našle moža, in so zato pripravljene razbiti še tako idealen zakon. Pa smo bili zmenjeni.

Spet so minila leta. Nisva se videvali. V Demosovih časih sva se po naključju spet srečali. Potožila mi je, kako gnilega dedca ima, češ da se je zapletel z neko ukrajinsko striptizeto, pravo prasico. Kaj naj bi ji rekla? Meni so se skisane družine zmeraj gravžale, in ko mi je zaupala, da se ločuje, sem ji seveda čestitala, kaj pa naj bi drugega, pri mojem sprevrženem odnosu do vrednot; in v dobri veri, da ji je padla plomba dol, sem bila vesela, kadar me je obiskala. Pa sva skupaj kuhali, kvačkali in take prijetne traparije. Navsezadnje je bila v kuhanju prava mojstrica, jaz pa znam skuhati kake tri jedi, in še od teh je ena hrenovka.

Bila pa je, ta moja prijateljica, od nekdaj nagnjena k samogovorom. Navsezadnje nič zato, če ti med kuhanjem ali potepanjem nenehoma žužnja ene in iste stvari in kar naprej ponavlja, kakšna prasica je tak mož, ki se kurba z ukrajinskimi prasicami in zanemarja družino, in kako tudi po ločitvi, ko nima v njenem stanovanju kaj iskati, vsak dan, tako kot prej, hodi tja žret in smrdet, in kaj naj naredi, zdaj pa da bo zares zamenjala ključavnico, ker ima tega zadosti, in tudi tega da ne bo več prenašala, da ji njeni hčerki kar naprej govorita, da je stara prasica, in da naj že enkrat crkne, da bosta imeli stanovanje zase, in tako naprej. Dokler se ni njeno žužnjanje lotilo politike.

In tako sem na vsem lepem slišala, kako so si "tiste" prasice komunistične vse zrihtale, vse pokradle, vse zasrale. Tudi sem končno zvedela, da je sama hči domobranca, ki je nekam izginil, in da so ga verjetno te prasice komunistične... Čakaj malo, komu pa to govoriš, mi je bilo enkrat zadosti, si bila ti včlanjena v komunistično partijo ali jaz? O, tukaj si pa ne pustim nič očitati, se je naščeperila, če jaz takrat ne bi stopila v pratijo, tudi službe v Ljubljani ne bi dobila, in vsak si pač zrihta, kot more, svoje življenje. Že v redu, pravim, ampak... Nič ampak, reče, saj meni ni komunizem nič pomenil, razen tega so tudi vsi drugi... ne, vsi pa že ne, rečem in potem zvem še to, da meni ni bilo treba stopiti v partijo, ker imam srečo, da imam toliko talentov. Aha, zato torej.

Nekako sem to temo odrinila na stran. Pa se je prihodnjič spet vse začelo na novo. Prasica njen mož, prasici njeni hčeri, prasice komunisti, in kaj so počeli z ubogimi domobranci. Saj o tem je že Spomenka Hribar pisala, rečem. O, ona pa je pa sploh največja prasica, se zmrači, ona pa na dveh stolih sedi - edini poštenjak je Janša. Ta mora priti na oblast, on bo že opravil s temi prasicami. Ti, pa saj Janša je bil prej rdeč kot pesa, a on pa ni prasica? O ne, on je še pravočasno spregledal te prasice, naj le počakajo.

Dolga leta so mimo, kar je ne želim več srečati. Kajti moja ušesa niso lijak za pomije in moja kuhinja ni prostor, kjer bi mi katerikoli bivši partijec očital, da branim rdeče prasice, in tudi juha iz domobranskih kosti mi ne tekne. Zdaj je moja prijateljica iz nekdanjih dni gotovo srečen in zadovoljen človek in gotovo ji dobro dene, če spet kakšen škof dobi pene na usta, kadar kliče prokletstvo na rdeče prasice. In kadar se spomni name, ji najbrž niti ne gre v glavo, zakaj nočem imeti z njo nobenega opravka več - gotovo sem prasica, ni kaj.

Čisto zraven nas životarijo in se mučijo inteligentna, čuteča bitja, ki premorejo najbrž prekleto več dostojanstva kot mi, ki žremo njihova trupla in uporabljamo njihovo ime za človeško psovko.