Revolucija v getu

"Do danes smo ljudem izročili že približno 3500 potrdil o lastništvu, ta hip jih je v postopku še približno 5000," je z neprikritim ponosom razlagal Ismael Mancilla, vodja združenja Viurcoop, ki zastopa meščane iz sektorja La Vega, enega izmed številnih obrobnih območij Caracasa. Tudi po tamkajšnjih gričih, tako kot po vsem caracaškem obrobju, so številne hišice tesno stisnjene druga ob drugo. V postaviti je nemogoče razbrati kakršenkoli smiseln vzorec, zdi se, kot da so nametane druga vrh druge. "V našem sektorju je približno 14.000 parcel, to pomeni, da nas čaka še veliko dela," je nadaljeval Mancilla, medtem ko sva se prebijala skozi množico, ki je tisto soboto v prostore združenja prišla podpisat pogodbe o pridobitvi zemljišča. V dvorani, katere stene so bile polepljene z načrti vseh tamkajšnjih sosesk, je bilo približno petdeset bodočih lastnikov, med njimi pa so spretno vijugali predstavniki združenja, jih usmerjali in jim pomagali pri opravljanju vseh potrebnih nalog. Združenje Viurcoop sestavlja 186 lokalnih odborov za urbana zemljišča, ki so se v novi, bolivarski Venezueli vzpostavili kot osrednja gonilna sila pri izvajanju ustreznih postopkov za pridobitev lastništva nad zemljišči, kjer so v preteklosti meščani nelegalno gradili hiše.

Ker je v Venezueli nezakonita gradnja tako izjemno intenzivna, da bi tako rekoč vsaka vlada, ki bi želela strogo kaznovati kršitelje, resno ogrozila svoj obstoj, sta bili na voljo pravzaprav le dve možnosti: ali te domove pustijo pri miru in se pretvarjajo, da z njimi ni nič narobe, ali pa jih legalizirajo. Chavezova vlada se je odločila za drugo možnost.

Po mnenju Carmen de Camara, odvetnice v Državni tehnični pisarni za ureditev lastništva urbanih zemljišč, je predsedniški dekret 1666, objavljen 4. februarja 2002, postal "prvi inštrument v tej republiki, sprejet z namenom, da se vsem, ki so hiše zgradili na državnem ali zasebnem zemljišču, omogoči pridobitev lastništva nad zemljiščem, na katerem je njihovo bivališče". Dekret je tudi določil potrebne pravne koordinate za ustanovitev odborov za urbana zemljišča, ki so ključni mehanizem pri dodeljevanju lastništva zainteresiranim prebivalcem iz odročnejših sosesk.

Že omenjena La Vega je eno izmed takih območij. Na njenem ozemlju je vse polno nezakonito zgrajenih hiš; te so si - po uspešni zasedbi zemljišča - navadno kar sami postavili priseljenci, ki so zadnja desetletja v Caracas prihajali iskat delo in boljše življenje. Osrednji, ob vznožju griča umeščeni trg, kjer so vse večje trgovine in ulični prodajalci sadja, se utaplja v gostem prometu in vsesplošnem človeškem vrvežu. Tam je tudi šola s košarkarskim igriščem. Više ležeče ulice so manj hrupne, male prodajalne, ki so tam, so zavarovane z rešetkami. Čeprav je bilo - tako kot povsod po državi - tudi tam prejšnja desetletja vprašanje lastništva nad zemljišči, kjer ljudje prebivajo, zanemarjeno, so se sedaj stvari začele premikati. Ljudje, ki so hiše zgradili do dne, ko je bil sprejet dekret, lahko prek odborov zaprosijo za lastništvo.

Odbore navadno sestavlja po sedem predstavnikov, ki jih izvoli skupščina ljudi, bivajočih v neki zaključeni, jasno določeni mestni četrti. Vsak posamezen odbor predstavlja od 100 do 200 družin. Ko je na podlagi želje skupnosti odbor vzpostavljen, se registrira pri Državni tehnični pisarni, ta pa skrbi, da člani odbora dobivajo primerno pomoč in so deležni potrebnega znanja za določitev zemljišč in za izpeljavo pravnega postopka, ki bo navsezadnje pripeljal do potrdila o lastništvu.

"Za zdaj na celotnem državnem ozemlju deluje že 5696 odborov, vanje pa je vključenih 1.255.968 družin," je razlagala gospa De Camara, medtem ko je s prstom kazala podatke v razpredelnici. "Do marca 2006 nam je uspelo podeliti 197.075 potrdil o lastništvu in s tem zajeti - glede na to, da v posamezni hiši živi po več družin - skoraj 300.000 družin."

Če je načrt območja že zarisan in se ugotovi, da je zemlja last države, traja postopek dodelitve zemljišč približno štiri mesece. "To je dokaj hitro," je menil Mancilla, "a pogosto se zaplete." Včasih se zgodi, da več ljudi zahteva lastništvo nad istim kosom ozemlja; neredko se med seboj prepirajo, kdo je več vlagal v parcelo in je zato bolj upravičen do nje. S takšnimi nesporazumi se ukvarja sodišče, in šele ko je tam vse rešeno, se proces dodelitve zemljišča lahko nadaljuje.

Felix Rodriguez, vodja Fundacomune, ene izmed državnih agencij, ki skrbijo za dodeljevanje zemljišč, je povedal, da "vse administrativne stroške pridobivanja potrebnih dokumentov plača država". Na prebivalca naj bi to znašalo približno 200.000 bolivarjev, kar za vladajočo garnituro, ki državljanom obljublja socializem 21. stoletja, menda ne pomeni nikakršne težave. Prej dolžnost, ki jo mora izpolniti.

"Ko je zemlja enkrat izročena novemu lastniku, se njena vrednost zanj izjemno poveča," je razložila gospa Gladys, članica enega izmed lokalnih odborov v La Vegi. "Za več kot 50 odstotkov." Lastnik lahko na novo pridobljeno parcelo proda, zastavi, skratka počne z njo, karkoli mu srce poželi.

Stari in novi lastniki

Način dodeljevanja zemlje je odvisen od njene narave oziroma od njenih starih lastnikov. "Če gre za ozemlje države Venezuele," je povedala gospa De Camara, "se zemljišče novim lastnikom proda po simbolični ceni bolivar za kvadratni meter." Za primerjavo: v času nastajanja članka je bil na črnem trgu dolar vreden približno 2500 bolivarjev. Če je stanovanje na zasebnem zemljišču, postopek poteka nekoliko drugače. Zemljišče se interesentu dodeli - kot je zagotovila Carmen De Camara - le, "če je na njem neprekinjeno in miroljubno bival najmanj 20 let". Če kljub temu nastane spor s pravim lastnikom, se vmeša sodišče.

Kar zadeva lastništvo, obstaja tudi tretja možnost, je povedal Mancilla. "V sektorju San Miguel La Ladera, eni izmed najstarejših četrti, je bila cerkev lastnik približno 1800 parcel. Lokalna cerkev iz La Vege je morala stopiti v stik s škofijo v Caracasu, ta pa se je morala posvetovati z Vatikanom." Vatikan je nazadnje prižgal zeleno luč za dodelitev zemlje zainteresiranim.

Ljudje nimajo nobene možnosti za pridobitev zemljišča le, če je to na t. i. rizičnem območju. Ker so hiše postavljene na pobočjih gričev, kjer vsako leto znova doživljajo silovite nalive, se pogosto sprožijo plazovi, ki odnašajo najbolj izpostavljena poslopja. "Med lanskimi februarskimi nalivi se je podrlo približno 60 hiš. Letos smo jih našteli 24," je dejal Mancilla, podatki pa veljajo le za La Vego. "Vodimo register porušenih hiš, označimo jih na načrtih. Prebivalce preselimo. Opravili smo že 64 preselitev na varnejša območja."

Nujnost spodbujanja delovanja urbanih odborov izvira tudi iz težav, ki jih ima Chavezova administracija pri zagotavljanju primernih bivališč vsem (pre)številnim državljanom. Po Mancillovem mnenju so dve tretjini hiš v La Vegi lastnoročno postavili sami državljani, to pa naj bi med drugim pomenilo, da je država popolnoma nesposobna zagotavljati to dobrino. Po podatkih, ki jih je predstavila nevladna organizacija za človekove pravice Provea, naj bi bilo na celotnem državnem ozemlju v prvih štirih letih Chavezove vladavine (1999-2003) vsako leto zgrajenih 34.228 stanovanj, kar je nekaj manj kot v času Perezove vlade (1989-1993), ko je bilo zagotovljenih povprečno 37.018 domov na leto, in le za malenkost več kot v času Calderovega predsedovanja (1994-1998), ko se je število ustavilo pri 33.754 enotah. Če pri tem upoštevamo še mnenje Državnega statističnega urada, po katerem naj bi v državi primanjkovalo kar slaba dva milijona stanovanj, celo 60 odstotkov že zgrajenih pa naj bi bilo potrebnih obnove, laže razumemo, zakaj vladajoča elita, ki tako kot tiste pred njo ni sposobna zadovoljiti teh potreb, spodbuja državljane, naj se sami organizirajo pri reševanju svojega stanovanjskega vprašanja.

"Obstaja še veliko drugih projektov, s katerimi se ukvarjajo odbori; urbanistični načrti, zdravstveni programi, zbiranje in odvažanje odpadnega materiala, recikliranje," je razložil Mancilla. V mali dvorani so medtem prvi podpisniki že prijemali v roke peresa in potrebne dokumente. Osebne izkaznice so bile že zbrane, vrsta določena. Poleg podpisa morajo na papirjih vsi pustiti tudi prstne odtise. Tisti redki nepismeni storijo le to. Za neko gospo, ki jo je bolezen že tako zdelala, da se komaj premika, so vse potrebno - s podpisovanjem vred - uredili predstavniki združenja.

Odločitev, da se odbori ne bodo ukvarjali le s stanovanjskimi težavami, ampak bodo razširili delovanje še na številna druga, za skupnost pomembna področja, se je porodila v dogovoru z državnimi predstavniki. V skladu s tem dogovorom odbori nadgrajujejo svoje pristojnosti v sklopu organizacijskih entitet, ki so znane pod imenom Participacijski centri za preoblikovanje habitata. Za zdaj je ta nova dejavnost še v povojih in njena prihodnost še ni povsem jasna, a nekaj centrov že deluje. V njih je navadno združenih od pet do deset sosedskih urbanih odborov, ki pri urejanju svojega mestnega območja sodelujejo z vsemi drugimi od države financiranimi programi oziroma misijami, kot se jim reče v chavističnem besednjaku: tam na primer najdemo zdravstveni komite, ki prek misije Barrio Adentro skrbi za zdravstveno oskrbo, komite za vodno oskrbo, komite, ki prek misije Ribas skrbi za izobraževanje mladoletnikov, in komite, ki s pomočjo misije Mercal skuša zagotoviti cenejšo hrano vsem prebivalcem revnejših delov mesta.

Poleg tega naj bi odbori sodelovali tudi kot usmerjevalci pri izvajanju gradnje objektov za nove prišleke. Ko skupnost ugotovi, da ji je začelo primanjkovati prostora v njeni četrti, lahko prek Participacijskega centra prosi pristojno ministrstvo za dovoljenje za prevzem želene zemlje, kjer bi si družine lahko zgradile domove.

Smisel odborov in vseh omenjenih spremljajočih organizacij je, da se z osredotočanjem na uresničevanje za skupnost pomembnih projektov vzpostavijo kot dobro utečena mašinerija, ki bo najbolj marginaliziranim državljanom Venezuele omogočila dejavno sodelovanje pri ustvarjanju boljše prihodnosti in nove podobe države nasploh. Celoten projekt - kot pravi ena izmed propagandnih brošur - želi "s sodelovanjem in z dejavnostjo odborov za urbana zemljišča spodbuditi proces celovitega preoblikovanja revnih četrti in demokratizacijo mesta".

Z opravljanjem jasno določenih praktičnih nalog se odbori umeščajo nekam med vladne in nevladne organizacije, v prostor, kjer naj bi se nihče ne oziral na politično pripadnost članov. V državi, ki je tako radikalno razcepljena na chavistas in antichavistas, je to še posebej pomembno, a morda kljub vsemu nekoliko utopično. Chavezova politika pridobiva s svojimi misijami zaveznike oziroma zveste volilce ravno v najrevnejših četrtih in njihovi prebivalci vse te procese povezujejo neposredno s predsednikovimi prizadevanji. Plakati s Chavezovim nasmejanim obrazom in slike predsednika, ki objema predstavnike hvaležnega ljudstva, so del inventarja tako rekoč vsake pisarne, ki izvaja omenjene programe.