voda / Fekalije iz pipe

Po zadnjem preverjanju pitne vode ima več kot osmina Slovencev v vodovodnih sistemih vodo, ki je onesnažena z mikroorganizmi ali s fekalijami. Kateri vodovodi so najspornejši?

Skoraj vsa mikrobiološka onesnaženost se nanaša na male sisteme za oskrbo s pitno vodo, ki oskrbujejo do 1000 ljudi, zlasti še na najmanjše, ki oskrbujejo od 50 do 500 ljudi. V tem velikostnem razredu oskrbovalnih območij je bila večina vzorcev mikrobiološko neskladnih.

Kateri pa so glavni vzroki fekalnega onesnaženja? Kmetje, ki polivajo gnojevko na teh območjih, slabo narejene greznice, katerih vsebina odteka v podtalnico ...

Med vzroki onesnaženja malih oskrbovalnih sistemov v Sloveniji je tudi izbira vodnega vira. Pri nastajanju teh vodovodnih sistemov se vodni viri pogosto niso izbirali po pravilih. To izvira iz naše preteklosti, ko so si ljudje na podeželju vodo sami napeljali do hiše iz bližnjih studencev. Po sprejetju direktive EU moramo glede na pravilnik o pitni vodi izvajati monitoring na vseh območjih, ki oskrbujejo 50 ljudi ali več. Tudi vodovodi, ki niso nastali s strokovno izbiro vodnega vira, so samodejno postali vodovodi, ki so vključeni v monitoring. Evidenco sistemov za oskrbo s pitno vodo IVZ dopolnjuje že od leta 1996; od leta 1998 za tiste sisteme, ki so oskrbovali 20 ljudi in več, skupaj z izsledki preskušanja vzorcev iz strokovnega nadzora, od leta 2004 pa za sisteme, ki so oskrbovali 50 ljudi in več iz monitoringa. Več kot polovica neskladnih vzorcev je vsa ta leta iz malih vodovodov, na kar je IVZ v letnih poročilih stalno opozarjal.

Katera območja pa imajo najoporečnejšo vodo? Najbrž podeželje?

Absolutno podeželje. Uporabljamo izraz skladnost, to pomeni, da so izmerjene vrednosti skladne z zahtevami glede mejnih vrednosti parametrov iz priloge ena pravilnika o pitni vodi. Kar se tiče mikrobiološko neskladnih vzorcev, je bil največji delež na območju regij ZZV Murska Sobota in Nova Gorica, večinoma pri malih vodovodih. Kar se tiče fekalne onesnaženosti, pa je bil največji delež neskladnih vzorcev na območju Kopra in Novega mesta, prav tako pri malih vodovodih, ki oskrbujejo od 50 do 1000 ljudi. Torej na skrajnem vzhodu in zahodu. Na vseh območjih zdravstvenih regij so veliki vodovodi ustrezni in urejeni. Rižanski vodovod, ki oskrbuje obalne občine, ima recimo brezhibno vodo. Na podeželju pa je veliko malih vodovodov in ti so najbolj onesnaženi v Sloveniji. Enako je na območju Murske Sobote, Novega mesta in Nove Gorice. Mali vodovodi so najmanj onesnaženi v regiji Ravne na Koroškem.

Kakšno zdravstveno tveganje pomeni to onesnaženje? So količine še vedno premajhne, da bi lahko povzročale zdravstvene težave?

Govorimo o potencialni nevarnosti za zdravje ljudi. Lahko nastanejo epidemije okužb s patogenimi mikroorganizmi, ki se prenašajo prek vode, hidrične epidemije. V skrajnem primeru bi lahko dobili tudi tifus ali kolero, če bi bili na območje vneseni povzročitelji teh bolezni. Kazalec fekalnega onesnaženja je bakterija Escherichia coli in kadar je prisotna, je to zanesljiv znak fekalnega onesnaženja. Glavni vzroki so fekalne kanalizacijske odplake in gnojenje na kmetijskih površinah; to je problem predvsem na murskosoboškem območju. Ali pa recimo kraško območje, kjer teren nima čistilne funkcije kot na primer na Ljubljanskem polju, od koder se črpa podzemna voda za Ljubljano. Ko se voda prefiltrira skozi prodna tla, je tako rekoč sterilna. Kraško območje, ki je predvsem v dolenjski, novogoriški in koprski regiji, nima te čistilne funkcije. Večina malih vodovodov, ki črpajo vodo in jo distribuirajo do uporabnika brez priprave, je zato mikrobiološko oziroma fekalno onesnažena.

Ste pri uporabnikih onesnaženih vodovodov že zaznali kakšne bolezenske znake?

Odvisno je od tega, ali zdravnik prijavi bolezenske težave kot okužbo z vodo oziroma ali oseba svoje težave poveže z vodo in išče pomoč pri zdravniku. Tega tako rekoč ni. Prijave hidričnih epidemij imamo do trikrat na leto. Večinoma gre za celoten kolektiv, vrtec, restavracijo, kakšen tabor ... Individualnih prijav pa ni bilo.

Torej kljub prisotnim fekalijam in mikroorganizmom teh vodovodov ni treba zapreti niti ni treba izvajati kakšnih posebnih ukrepov, recimo prekuhavanja vode?

Upravljavec vodovoda mora sprejeti ustrezen ukrep, če se izkaže, da je bil vzorec neskladen. Vrsta ukrepa je odvisna od vzroka neskladnosti, razlike so zlasti, če gre za mikrobiološko ali kemijsko neskladnost. Ukrepi so lahko tudi omejitev ali prepoved uporabe vode. Pri fekalni onesnaženosti je obvezen ukrep prekuhavanje pitne vode, vendar je to kratkoročen ukrep. Dolgoročno se morata zagotoviti čiščenje in dezinfekcija take vode. Pri ukrepu mora upravljavec upoštevati tudi tveganje za zdravje ljudi, ki bi ga povzročila prekinitev dobave ali omejitev uporabe pitne vode. Odvisno od vrste tveganja bi lahko ukrep pomenil večje tveganje za zdravje kot pa uživanje takšne vode. Pri slednjem gre najpogosteje za kemično onesnaženje vode. Pred leti smo takšen primer imeli v Ljubljani, kjer so bili v vodi prisotni pesticidi atrazin, desetilatrazin in 2,6-diklorobenzamid. Količine nad mejno vrednostjo 0,10 mikrograma na liter so bile tako majhne, da to ni pomenilo tolikšnega zdravstvenega tveganja za ljudi, da bi zaprli vodo in bi ljudi oskrbovali na primer s cisternami. Če bi zaprli vodovod, bi morali v Ljubljani oskrbovati približno 70.000 ljudi z alternativno oskrbo (s cisternami). Pri manipulaciji z vodo bi lahko prišlo do naknadnega onesnaženja, morali bi jo tudi klorirati, česar sedaj ni treba ipd. Pomembna sta še količina pitne vode, ki jo je treba zagotoviti z nadomestno oskrbo in distribucijo, in trajanje take oskrbe.

Ravno IVZ je tedaj dal zeleno luč ministrstvu za zdravje, da je podaljšalo uporabo oporečnega vodnega vira, čeprav so koncentracije presegale dovoljeni normativ EU 0,10 mikrograma atrazina na liter. Največji dovoljeni pesticidni koktajl pa je 0,50 mikrograma. Zaradi tega je glasno protestirala skupina ekologov in celo ovadila odgovorne na ministrstvu za zdravje.

Glede na določbe pravilnika je IVZ napisal strokovno mnenje, na podlagi katerega je ministrstvo za zdravje izdalo odločbo upravljavcu, da lahko uporablja vodo, v kateri bo koncentracija posameznega pesticida največ 0,15 mikrograma na liter, za obdobje treh let, vendar pod določenimi pogoji. Upravljavec je moral spremeniti režim črpanja vode, tako da se iz onesnaženih vodnjakov voda ni več črpala, zato je bilo treba povečati črpanje v drugih vodarnah v Ljubljani. Ta ukrep je bil zelo uspešen, saj se je koncentracija pesticidov pri pipah uporabnikov znižala pod mejno vrednost oziroma celo pod mejo določljivosti. Normativ EU je bil postavljen po previdnostnem načelu, ki izhaja iz postavke, naj snovi iz skupine pesticidov v vodi, ki se uporablja kot vir pitne vode, ali v pitni vodi ne bi bilo. Zahteva velja za vsebnosti, izmerjene na mestu uporabe pitne vode, to je pri pipi uporabnika. Ko je EU določila mejno vrednost 0,10 mikrograma na liter, je bila to meja določljivosti, saj se tedaj manj še ni dalo izmeriti.

Najbolj ogroženi so manjši vodovodi. Ali ne bi bilo potemtakem smotrno, da bi tamkajšnje uporabnike priključili na večje, neoporečne vodovode?

Absolutno. V vseh letnih poročilih od leta 1998 poudarjamo, da je te prebivalce treba priključiti na večje vodovode. Mogoče je seveda iskati tudi nove vodne vire ali pa vodo ustrezno pripravljati. Veliki vodovodi imajo upravljavca, poklicno upravljanje, česar mali vodovodi pogosto nimajo. Poleg tega imajo več finančnih sredstev in lahko izvajajo nekatere ukrepe, recimo zgradijo čistilno napravo, če je treba.

Kljub vašemu mnenju pa se to ne uresniči. Koliko ogroženih uporabnikov je bilo priključenih na večje vodovode?

Kot primer navajam, ker to konkretno vem, da sta južni in srednji del Slovenskih goric, ki sta imela veliko manjših vaških vodovodov, že priključena na ormoški vodovod. Srednji in zahodni del sta priključena na ptujski vodovod, ki ima sicer malenkost prekoračeno vrednost atrazina in desetilatrazina (do 0,12 mikrograma na liter). V Prekmurju pa se to še ni začelo izvajati. Tam bi bil potreben velik vodovod za celotno regijo. Veliki vodovodi pa morajo imeti dovolj vode in dodatnih zmogljivosti. Ptujski vodovod je izvrtal dodatne vrtine do globine 200 metrov, da bi se izognil pesticidom in nitratom.

Zakaj ministrstvo za zdravje ne vzame dovoljenja spornim vodovodom?

Tu bi spet lahko omenili derogacijo ali odstopanje. Na vodovod v Gornji Radgoni je priključenih 10.500 ljudi. Če bi dovažali vodo na primer s cisternami, bi bilo veliko tveganje hidričnih okužb in lahko bi izbruhnila epidemija. Vedno je potrebna tudi individualna presoja položaja.

Pesticidi v vodi se pojavljajo točno tam, kjer so velika kmetijska območja, Gornja Radgona, Šentjur, Domžale, Prekmurje ...

Onesnaženost s pesticidi se pojavlja tam, kjer je kmetijstvo intenzivno, tudi na Dravskem polju, Krškem polju ... Na oskrbovalnem območju Domžale so vrednosti desetilatrazina, ki je metabolit atrazina, tudi nekoliko zvišane, 0,11 in 0,12. Vendar gre za staro onesnaženje, ker vrednost samega atrazina ni prekoračena, tako da kakšni posebni ukrepi v tem primeru niso potrebni. Kljub temu mora upravljavec nadzorovati oskrbovalna območja.

Kdaj pa bi jih uvedli? Šele ko bi prekoračili mejo, ki jo določa WHO?

Ne, vendar pravilnik o pitni vodi predvideva možnost t. i. odstopanja (derogacije) od mejnih vrednosti kemijskih parametrov na podlagi vloge upravljavca oskrbovalnega območja - vodovoda. Med te parametre spadajo tudi vrednosti nitratov in pesticidov. Na podlagi vloge upravljavca se lahko dovoli uporaba pitne vode, v kateri koncentracije posameznih snovi presegajo predpisano mejno vrednost, če to ne pomeni potencialne nevarnosti za zdravje ljudi in če ni mogoče na drug sprejemljiv način zagotoviti oskrbe s pitno vodo. Vsi, ki imajo prekoračene vrednosti nitratov in pesticidov, morajo pri ministrstvu za zdravje vložiti vlogo, da se jim potem morebiti dovoli uporaba takšne vode. Ministrstvo lahko odobri uporabo za največ tri leta. Če jim v tem času ne uspe zmanjšati presežene količine, se to obdobje izjemoma lahko podaljša še za tri leta. Ministrstvo za zdravje mora tedaj Komisiji EU poslati poročilo o dejavnostih iz prvega obdobja skupaj z razlogi za odločitev o izdaji dovoljenja za drugo odstopanje. V izjemnih okoliščinah lahko ministrstvo zaprosi Komisijo EU za tretje odstopanje za obdobje, ki ni daljše od treh let. Komisija za pitno vodo izda mnenje, koga in na kakšen način ogroža neka snov, katere količina presega mejno vrednost. Kot smo že omenili za primer prekoračitve količine nitratov v pitni vodi, je upravljavec dolžan ogroženi skupini uporabnikov zastonj dobavljati ustekleničeno vodo; mislim, da v Prekmurju vsi upravljavci to že izvajajo pri nitratih.

Ugotovili ste prisotnost novih pesticidov v vodi, torej se še vedno uporabljajo na vodovarstvenih območjih. Zakaj okoljski in zdravstveni inšpektorji ne izvajajo ukrepov?

Režim na vodovarstvenih območjih se bo moral izvajati. Pri tem lahko pomagajo tudi občine. V drugih državah dajejo kmetom subvencije, da na vodovarstvenih območjih gojijo kulture, ki jih ni treba škropiti in gnojiti. Kar pa se tiče pitne vode, bi morali prebivalce priključiti na velike sisteme. Murska Sobota ima ustrezno pitno vodo, vendar vodovod nima dovolj zmogljivosti, da bi lahko nanj priključili vse Pomurje.

Kje pa je pitna voda v Sloveniji najboljša?

Na vseh velikih oskrbovalnih območjih. Zelo dobro vodo ima na primer Ljubljana. Voda je že na črpališčih tako rekoč sterilna in se ne pripravlja pred distribucijo v omrežje. Takšna, kot se črpa, se tudi distribuira. Voda se hrani v vodohranih, upravljavec zagotavlja, da med črpanjem in uporabo ne preteče več kot dvanajst ur, večinoma še manj, tako da je voda tudi sveža. Natančnejši podatki o sistemu so na voljo pri upravljavcu. Od spornih, s pesticidi okuženih 12 vodnjakov vodnega zajetja Hrastje zdaj redno obratuje le še en, najčistejši vodnjak, drugi pa le občasno. Pesticidi pri pipi uporabnika so povsod pod mejno vrednostjo oziroma jih tako rekoč ni več.

Kaj pa tisti, ki imajo oporečno vodo? Na trgu se oglašujejo in priporočajo najrazličnejši filtri, ki naj bi izboljšali kakovost vode.

Tam, kjer je voda ustrezna, ni nobene potrebe po uporabi filtrov. Pomembno je vedeti, zakaj potrebujemo filter. Če bi ga potrebovali za pesticide, bi potrebovali aktivno oglje, za nitrate na primer ionsko izmenjavo, reverzno osmozo, pri mikrobiološki onesnaženosti celo ultrafiltracijo ipd. Najbolje se je o kakovosti vode pozanimati pri upravljavcu, da vemo, ali potrebujemo dodatno pripravo vode ali ne. Filtre pa je treba tudi vzdrževati glede na navodila proizvajalca. Na filtru se lahko naberejo obloge, na katerih se lahko razmnožujejo mikroorganizmi. Tako ljudje pijejo dodatno kontaminirano vodo. Imeli smo primere, ko so ljudje prinesli v analizo vodo iz pipe, na kateri so imeli nameščen filter, in vodo iz pipe brez filtracije. Voda, ki je pritekla prek filtra, pa se je izkazala za bolj mikrobiološko onesnaženo.