watergate / Krog zateguj od zunaj!

Pred natanko tridesetimi leti je vzletel film Vsi predsednikovi možje, v katerem je Boba Woodwarda, reporterja Washington Posta, ki je razkrinkal Watergate in zrušil predsednika Richarda Nixona, igral Robert Redford. Toda ironično, Redford je Woodwarda obiskal že leta 1972, ko je ravno začel objavljati članke o aferi Watergate: Redfordu je bil všeč osebni ton Woodwardovega pisanja. “Redfordove ideje so brez dvoma prispevale k temu, da sem zgodbo o Watergateu pisal tudi kot osebno zgodbo o novinarstvu,” pravi Woodward v Skrivnem možu (The Secret Man), svoji knjigi o Globokem grlu, ki je Woodwardu omogočil, da je lahko ta zgodba - afera Watergate - res postala njegova. Ali bolje rečeno: Woodward je naredil vse, da bi ga štiri leta kasneje igral Redford.

Natanko dve leti prej, 17. junija 1972, so v washingtonskem kompleksu Watergate prijeli pet moških, ki so vlamljali v štab demokratske stranke - in to le slabega pol leta pred predsedniškimi volitvami. Mediji so planili. Woodward je najprej zdrvel na sodišče, kjer so zasliševali vlomilce. Ko je sodnik Jamesa McCorda, ki je dajal vtis njihovega liderja, vprašal, kaj je po poklicu, je rekel: “Svetovalec za varnost.” Kje ste zaposleni, je vprašal sodnik. McCord je znižal glas, se nagnil k sodniku in zamrmral, da je upokojen in da je delal v vladni službi. V kateri vladni službi, je zanimalo sodnika. McCord je šepnil: “CIA.” Woodward je naslednji dan objavil svoj prvi članek, ki se je začel takole: “Včeraj ponoči ob 2.30 so prijeli pet moških, izmed katerih eden pravi, da je nekdanji uslužbenec CIE, in za katere oblasti pravijo, da so skušali zarotniško nastaviti prisluškovalne naprave v prostore nacionalnega komiteja demokratske stranke.”

In tako se je začelo rušenje ameriškega predsednika Richarda Nixona. Najprej se je izkazalo, da je McCord tudi na plačilnem spisku republikanskega Komiteja za ponovno izvolitev predsednika (CREEP) - in da je angažiran kot “koordinator varnosti”. Potem so v adresarjih dveh vlomilcev našli telefonsko številko nekega E. Howarda Hunta - in pripis “W. House” oz. “W.H.”, torej Bela hiša. Nihče ni imel pojma, kdo je Hunt, tudi Woodward ne, zato se je naredil neumnega, na slepo poklical v Belo hišo in operaterki rekel, da bi rad govoril E. Howardom Huntom. Operaterka je rekla, da ga v njegovi pisarni ni, da pa je lahko pri Charlesu Colsonu, Nixonovem posebnem svetovalcu. Tudi tam ga ni bilo, toda Colsonova tajnica mu je rekla, da naj pokliče PR firmo, pri kateri dela Hunt. Dala mu je tudi številko. Thanx! In res, Woodward je tja poklical, dobil Hunta in ga vprašal, kako to, da je njegova telefonska številka v adresarjih dveh tipov, ki sta vlomila v Watergate. Hunt je kriknil le: “Moj Bog!” Potem je odložil slušalko. In izginil. Kmalu zatem so na miamijskem bančnem računu Bernarda Bakerja, enega izmed vlomilcev, našli ček, ki je bil dejansko donacija za Nixonovo predvolilno kampanjo. Ali bolje rečeno: z denarjem za Nixonovo predvolilno kampanjo so financirali vlom v štab demokratske stranke, kar je pomenilo, da je republikanski Komite za ponovno izvolitev predsednika Nixona povezan z vlomom v Watergate.

Nixon je nekaj mesecev kasneje oznanil, da je notranja preiskava v Beli hiši, ki jo je vodil njegov svetovalec John Dean, pokazala, da Bela hiša v vlom ni bila vpletena, velika zvezna porota pa je malce kasneje, sredi septembra, obtožnico, ki jo je vložila proti petim vlomilcem razširila tudi na Hunta in G. Gordona Liddyja, sodelavca Bele hiše. Liddy, nekdanji FBI-jevec in skrajno mračna figura, je bil član tajne enote “Plumbers” (Vodovodarji), ki jo je Nixon skrivaj ustanovil leta 1971, ko je New York Times objavil "Pentagon Papers" (Pentagonske dokumente), ki so razkrivali ameriške tajne operacije v Vietnamu. Dokumenti so pricurljali naravnost iz Obrambnega ministrstva, "vir" pa je bil uslužbenec Pentagona dr. Daniel Ellsberg. Nixon je od vrhovnega sodišča sicer zahteval, da objavo prepove, toda sodišče ga ni poslušalo. "Plumbers" naj bi preprečevali potencialna "curljanja" iz Bele hiše, obenem pa so imeli še eno nalogo: špijoniranje Nixonovih kritikov in političnih nasprotnikov. Še več, da bi Nixon čim bolj nepredušno zaščitil svoje interese, je dal v Belo hišo skrivaj montirati tudi magnetofone, ki so se aktivirali avtomatično - na glas. V imenu “državnih interesov”, se razume - Nixon je bil država. Woodward in Carl Bernstein, tedaj že raziskovalni tandem, sta bila razočarana, ker obtožnice niso vložili proti večjim ribam - ker torej preiskovalni organi niso “sledili denarju”. Je pa res, da izraz “Follow the money” tedaj še ni bil v igri. Še več, v resnici ni bil nikoli v igri. Kot pravi Woodward, ga sam ni nikoli izrekel. Niti v člankih niti v knjigi Vsi predsednikovi možje (1974), ki sta jo napisala z Bernsteinom: izraz “Follow the money” je namreč v igro poslal šele film Vsi predsednikovi možje.

Toda Woodward in Bernstein sta počela natanko to - sledila sta denarju, kar ju je pripeljalo do Nixonovega tajnega fonda, ki so ga hranili z ilegalnimi preusmeritvami predvolilnih donacij, in do ugotovitve, da so ta tajni fond kontrolirali in menedžirali Nixonovi najtesnejši sodelavci, tudi Jeb Stuart Magruder (podpredsednik predvolilne kampanje), John Mitchell (predsednik Komiteja za ponovno izvolitev predsednika oz. šef Nixonove predvolilne kampanje), H.R. Haldeman (šef Nixonovega kabineta), Hugh Sloan (zakladnik Nixonove predvolilne kampanje) in John Ehrilchman (Nixonov glavni svetovalec za notranjo politiko). Ergo: “vsi predsednikovi možje”. In “vsi predsednikovi možje” - Bela hiša in šefi Komiteja za ponovno izvolitev predsednika - niso bili direktno povezani le z vlomom v Watergate, ampak so tudi povsem direktno menedžirali prikrivanje afere oz. oviranje zvezne, pravosodne, FBI-jeve preiskave vloma. Ob civilni Državi je obstajala tudi paralelna, kriminalna Država. “Vlom v Watergate ni bil osamljen dogodek, ampak del obsežne strukture ilegalnih, podtalnih dejavnosti, usmerjenih proti domnevnim Nixonovim sovražnikom - proti voditeljem protivojnega gibanja, proti novinarjem, proti demokratom, proti disidentom znotraj njegove administracije in proti tistim članom pravosodnega sistema in FBI-ja, ki so afero Watergate preiskovali.” Šlo je za atentat na demokracijo, ustavo in državljanske svoboščine, za masivno zaroto, v okviru katere so Nixonovi možje špijonirali demokratske predsedniške kandidate, lagali, krivo prisegali, izsiljevali, sami skrbeli, da so v medije “curljale” lažne dezinformacije, s katerimi so skušali diskreditirati Nixonove politične nasprotnike, nastavljali svoje špiclje in provokatorje, kradli dokumente, preiskovali celo zasebna življenja svojih aktivistov in zlorabljali oblast. Watergate - sad Nixonove paranoje in obsedenosti z nacionalno varnostjo - je bil hobotnica. Sledili so odstopi nekaterih Nixonovih mož, senatna zaslišanja, imenovanje posebnega tožilca, Nixonovo zakulisno renčanje, da bo vse pobil, Woodwardov in Bernsteinov strah, da jima življenji visita na nitki, odkritje Nixonovih tajnih magnetofonskih trakov in impičment. Ker pa je kazalo, da ga bo kongres odpoklical, je Nixon 8. avgusta 1974 raje odstopil kar sam. Prvi in edini ameriški predsednik, ki je to storil.

Mož, ki ga ni bilo

Izraz “Follow the money”, ki niti ni obstajal in ki si ga je izmislil šele film, je zrušil Nixona. In tudi izraza Globoko grlo (Deep Throat) nista skovala Woodward in Bernstein, ampak si ga je izmislil Howard Simons, eden izmed urednikov Washington Posta - hja, Woodwardovega tajnega informatorja je krstil po porniču Globoko grlo, ki je bil tedaj velik hit. Kdo je Globoko grlo, je vedelo sedem oseb:

* Woodward,

* Bernstein,

* Woodwardova žena Elsa Walsh,

* dva zaporedna glavna urednika Washington Posta, Ben Bradlee in Leonard Downie,

* Stanley Pottinger, preiskovalec s pravosodnega ministrstva, ki je to po naključju odkril leta 1976, a potem molčal (iz rešpekta do novinarskega varovanja virov),

* in seveda Mark Felt, drugi človek FBI-ja, tipični Hooverjev efbiajevec, ki je bil Globoko grlo in ki se je lani maja tudi samorazkril.

V okviru pravosodnega ministrstva in FBI-ja sta leta 1972 potekali dve preiskavi - preiskava o vlomu v Watergate in preiskava o tem, kdo je Globoko grlo oz. kdo je ta, ki Woodwardu in Bernsteinu izdaja skrivnosti preiskave. Specifično: preiskava o vlomu v Watergate je dala mnoge rezultate, toda FBI in pravosodno ministrstvo o tem javnosti nista obveščala. Prej narobe, Nixon je CIO pooblastil, da pritisne na FBI, ki da naj “v imenu nacionalne varnosti” ustavi preiskavo o vlomu. Kar se je tudi zgodilo - FBI je rezultate preiskave prikrival. Toda Woodward in Bernstein sta jih sproti objavljala - do rezultatov sta resda prišla sama, s svojo preiskavo, toda ves čas ju je usmerjal Felt, ki je hotel FBI zaščititi pred Nixonovi politični manipulacijami, pa četudi zelo ezopsko in indirektno. Ni hotel biti preveč direkten, ker pač ni hotel, da bi ga “dobili”, da bi ga “Plumbers” izsledili - s kakim preveč očitnim podatkom bi ga zlahka povezali. “Za vsako ceno je hotel biti zaščiten in počel je neverjetne reči, da bi prikril svojo identiteto.” In res, Woodward v knjigi popisuje vse trike, ki si jih je izmislil Felt, da bi se čim bolj zakonspiriral - od tajnih signalov, ki so vključevali rdečo cunjo na Woodwardovem balkonu, odgrnjeno zaveso in Feltove šifre v Woodwardovih izvodih New York Timesa, prek zarotniških mitingov v podzemski garaži v Rosslynu (Virginia) do operativnih, dezinformacijskih trikov.

Ker pa je Bela hiša hitro pogruntala, da nekje “curlja”, je Ehrilchman od L. Patricka Graya, novega direktorja FBI-ja, Nixonovega človeka, ki je na presenečenje vseh in veliko razočaranje Marka Felta zamenjal umrlega J. Edgarja Hooverja, zahteval, da prepreči “curljanje” tajnih podatkov. Gray je formiral celo posebno inšpekcijsko ekipo, ki je preverila in preizprašala vse agente. Felt, veliki apologet vsega, kar je počel Hoover (vključno s prisluškovanjem Martinu Lutherju Kingu!), specialist za psihološke in dezinformacijske vojne, je na hitro še sam uprizoril preiskavo in namočil Belo hišo, ki da je tajni informator Woodwarda. “Felt ni le spočel preiskave o tem, kdo izdaja, ampak je tudi odkril izdajalca.” Belo hišo! Preventivno, samozaščitno. In ko sta Woodward in Bernstein enkrat prehitro udarila po previsoki ribi in s tem izgubila kar precej manevrskega prostora (skoraj fatalno!), je Felt Woodwardu pojasnil, kako se streže takim rečem: “Preiskavo delaš tako, da krog čim bolj prepričljivo zateguješ od zunaj - proti malim ribam a la Liddy in Hunt moraš zbrati desetkrat več dokazov, kot je treba. Kar jih spravi v obup - občutek imajo, da je z njimi konec. Morda ne bodo takoj govorili, toda jasno jim je, da jih imaš v krempljih. Potem se premakneš na naslednji nivo, kjer reč ponoviš. Če streljaš previsoko in zgrešiš, potem se vsi počutijo bolj varne.” Še več, Felt je pristal celo na “intervju” z Woodwardom - in to v prostorih FBI-ja, ob prisotnosti FBI-jevskega nadzornika. Felt se je sprenevedal in “obnašal” arogantno, na vprašanja je dajal splošne, kratke odgovore, kazal ni nobenega interesa. Jasno, to je bila le “predstava”, s katero je skušal preventivno pokazati, da z Woodwardom nima nič. Felt je šel res daleč, da bi za sabo zabrisal sledi.

Woodward in Bernstein sta tedaj rekla, da bosta identiteto Globokega grla razkrila šele po njegovi smrti in da gre za človeka "na zelo občutljivem položaju v izvršni oblasti", kar je mnoge zavedlo - mislili so, da je Globoko grlo iz Bele hiše. Medijsko-detektivski lov na Globoko grlo se resda ni končal vse do Feltovega samorazkritja, toda revija Washingtonian je že junija 1974, dva meseca po izidu knjige Vsi predsednikovi možje, pisala, da je Globoko grlo Mark Felt (imel je motiv, priložnost, dostop do podatkov, obvladal je logistiko tajnih mitingov, preziral je Nixona, ker ga ni imenoval za direktorja FBI-ja). No, Felt je to takoj zanikal in obenem v intervjuju za Wall Street Journal dezinformacijsko oznanil, da je Globoko grlo po njegovem le kompilacija različnih “virov”, s čimer je spet vse speljal drugam. Tudi Haldeman je v nekem TV intervjuju rekel, da je bil Globoko grlo Felt, a si je potem hitro premislil in zagotovil, da je bil Globoko grlo Fred Fielding, pomočnik Johna Deana, Nixonovega svetovalca, ki pa je leta 1982 v svoji knjigi Izgubljena čast (Lost Honor) zagotavljal, da je Globoko grlo Alexander Haig, pomočnik Henryja Kissingerja, Nixonovega svetovalca za nacionalno varnost. James Mann, ki je Woodwardu leta 1971 zrihtal službo pri Washington Postu, je v reviji Atlantic Monthly dokazoval, da je bilo Globoko grlo iz FBI-ja, toda kdo konkretno je to bil, ni znal povedati. Nekateri so dokazovali, da je bilo Globoko grlo iz CIE (Cord Meyer, William Colby), drugi, da je bilo le tajni prepis magnetofonskih trakov iz Bele hiše, tretji pa, da je bil Globoko grlo sam Woodward. Leonard Garment, nekdanji Nixonov svetovalec, je leta 2000 v knjigi Iskanje Globokega grla (In Search of Deep Throat) dokazoval, da je bil Globoko grlo John Sears, minorni Nixonov operativec, ki sta ga Haldeman in Ehrlichman leta 1969 izrinila iz Bele hiše, medtem ko je Fred Weisberger v svoji doktorski dizertaciji znanstveno-statistično dokazoval, da sta bila Globoko grlo Laurence Lynn in Winston Lord, uslužbenca Sveta za nacionalno varnost. Felta je znanstveno izločil, ker da ni imel osebnega in poklicnega motiva, ker da ni imel dostopa do podatkov in ker da ni poznal Woodwarda. Zmotil se je. Felt je imel dostop. Imel je motiv. In poznal je Woodwarda - že od leta 1969, ko je še Woodward stažiral pri pomorski protiobveščevalni službi. Med njima se je razvil odnos: Felt je igral strogega, distanciranega Očeta, Woodward pa ambicioznega, zaletavega, ojdipskega Sina, ki potrebuje vodenje. Njun odnos je bil tako oseben, da je bil nezlomljiv.

Leta 1999 je mali, lokalni časopis Hartford Courant objavil novico, da je bil Globoko grlo Mark Felt - časopis se je skliceval na nekega najstnika, ki da mu je to razkril Bernsteinov sin. Tri leta kasneje je Woodwarda poklical Feltov sin in mu povedal, da jim je oče - zdaj, pri oseminosemdesetih, že hudo senilen - razkril, da je bil Globoko grlo. In ko se je Felt leta 2005, pri dvaindevetdesetih, končno samorazkril, se je Nixon verjetno zavrtel v peklu - ves čas je namreč vedel, da je Globoko grlo Felt. To mu je povedal Haldeman.

Haldeman: “Toda o tem ne smete ničesar reči, ker bi to zjebalo naš vir. Za to ve le Mitchell, ki meni, da je bolje, da ne ukrepamo, ker...”

Nixon: “Kako ne ukrepamo?”

Haldeman: “Če se spravimo nanj, bo javnosti vse zblebetal. O FBI-ju ve vse, kar je treba vedeti. Dostop ima do absolutno vsega.”

Nixon: “Veš, kaj bi mu naredil! Je katolik?”

Haldeman: “Ne, Žid.”

Nixon: “Jezus, kako so lahko tja postavili Žida.”

Če ga ne bi bilo, ga preprosto ne bi bilo.