bližnji vzhod / Vsiljena vojna

"Moja zgodba je podobna zgodbam večine Libanoncev: vse življenje živimo v vojni, ker se tujci bojujejo in vojskujejo na naših tleh. Tako je vse od leta 1975, ko so arabske države spremenile našo državo v fronto, kjer se borijo proti Izraelu, ta pa ni nikoli nehal pobijati naših ljudi in bombardirati južnega Libanona. Živimo v lepi deželi in med prijaznimi ljudmi, žal pa tudi sredi velikega bojnega polja; na eni strani so Izrael in Združene države Amerike, na drugi Palestinci in vse arabske države." Ghada El Khelly, skoraj štiridesetletna Libanonka, doma v Bejrutu, je prepričana: poletna vojna na domačem dvorišču je nova posledica starih procesov, ki so že pošteno izmučili libanonsko ljudstvo. "Libanonci so naveličani in bi radi živeli v miru. To, kar se dogaja danes, je posledica nesposobnosti naše vlade, da bi zavarovala državo. Pogledi in interesi naših predstavnikov so preveč različni. Sosedje pa so nam spet vsilili svojo vojno ..."

Ghada je bila vse do prvih julijskih dni uspešna bejrutska samostojna svetovalka za marketing in komunikacije. Za seboj ima skoraj petnajstletno poslovno pot, ki se je po diplomi na bejrutski univerzi začela v začetku 90. let v studiih postaje MTV - Murr Television. Ghada je gledalcem najprej vsak dan sporočala, kakšna je vremenska slika v Libanonu, a se je kmalu prelevila v posebno poročevalko in zaradi svojega dela potovala na različne konce sveta. Odlično znanje arabskega, angleškega in francoskega jezika ji je olajšalo napredovanje. Pot do mesta voditeljice različnih televizijskih oddaj je bila kratka, prav tako do mesta producentke. Poleg tega se je posvečala prirejanju svetovljanskih dogodkov, razstav, vodenju oglaševalskih kampanj, snovanju razvojnih in trženjskih strategij. Februarja 2004 je bila v Bagdadu, kjer na bi za libanonsko družbo LBCI (Lebanese Broadcasting Corproration International) pripravljala kastinge in novačila nove talente. Nazadnje je kot izvedenka za marketing in komunikacije sodelovala z evropsko-libanonskim centrom ELCIM (Euro-Lebanese Centre for Industrial Modernisation). To delo bi opravljala še danes, če ne bi nekega julijskega dne v neposredno bližino njenega bejrutskega doma začele padati bombe. "Grozljivo, kaj Izrael povzroča moji deželi: razdejanje in pobijanje nedolžnih ljudi. Živim v stanovanjski četrti na severu Bejruta, petnajst minut od poslovnega središča in trideset minut od južnega dela mesta. Vse evakuacije konzularnih predstavništev in veleposlaništev, ki ste jih videli na televizijskih zaslonih, sem opazovala z domačega balkona, gledala sem helikopterje in ladje, ki so zapuščali mesto. Na naš predel k sreči niso padale bombe, z okna pa sem poslušala in gledala bombardiranje južnega Bejruta, kjer ima Hezbolah glavni štab. Ko se je vsa ta norost začela, se je država ustavila. V štiriindvajsetih urah so se naša življenja popolnoma spremenila: iz normalnih so postala nora, iz miru smo stopili v vojno, iz nebes v pekel. Ljudje niso več hodili v službo, prvih štirinajst dni so se pripravljali na evakuacijo ali tekali po trgovinah, da bi nakupili vse, kar bi lahko potrebovali med vojno: hrano, sveče, gorivo ... Družba, za katero delam, ima urade v južnem delu mesta, tako da so se čez noč znašli pod točo bomb. Po enem tednu smo se odločili, da mora življenje naprej, da moramo končati vsaj najnujnejše. Urade smo začasno preselili v središče Bejruta, kjer smo v jutranjih urah skušali opravljati delo, pri čemer smo ves čas tvegali življenje. Nikoli nisi vedel, ali te bo med vožnjo od doma do urada zadela bomba, poleg tega je začelo zmanjkovati bencina."

Ghada je bila julija kljub vsemu prepričana, da bo ostala v rodnem Bejrutu. "Svoja življenja smo dali na stand by, nemočno opazovali dogajanje okrog sebe in upali, da se bo v tednu ali dveh vse srečno končalo. Pa se ni. Vsi signali, ki smo ji dobivali, so kazali v nasprotno smer od naših želja. Sprejeti je bilo treba, da so naša življenja odvisna od milosti in nemilosti Hezbolaha oziroma Izraela. Da smo talci in ujetniki v svoji domovini, čeprav nismo nikoli vstopili v vojno. Da svet govori in govori, ne naredi pa nič: interesi očitno prevladajo tudi, kadar umirajo nedolžni ljudje. Tak položaj je tako frustrirajoč, da si žalosten in besen hkrati ... "

Medtem so Libanon preplavili begunci. Naselili so se v šole in druge javne stavbe. Prišli so tudi v Bejrut. "Veliko po večini muslimanskih beguncev je sedaj tudi v našem delu mesta, ki je pretežno krščanski. A to ni nobena ovira. Po svojih močeh jim pomagamo s hrano in z zdravili, vsi smo Libanonci, ki skušamo preživeti te blazne razmere." Ghada je prepričana, da je upor proti vojni združil libanonsko ljudstvo. "Vsi Libanonci, ne glede na narodnost in veroizpoved, čutijo enako. Vsi smo jezni na Hezbolah in Izrael, ker nam povzročata toliko gorja. Ko vidiš, kako Izrael uničuje našo državo in ubija na stotine nedolžnih ljudi, ga sovražiš, četudi nisi privrženec Hezbolaha ... Imam se za Libanonko, verska čustva so stvar dogovora med mano in bogom, domoljubje je nekaj drugega. Prepričana sem, da vsi Libanonci želimo živeti v miru, radi bi, da bi Hezbolah izročil orožje naši vojski, ki bi branila naše ozemlje, in da bi se Izraelci vrnili domov. Dovolj nam je sosedov in tujcev, ki se vojskujejo na naših tleh. To je vojna med ZDA in Iranom, vsi služijo z njo. Cena nafte se od začetka spopadov viša, ZDA in Savdska Arabija so iz ure v uro bogatejše. Zadnje, kar potrebujemo, je, da se spopad sprevrže v državljansko vojno. A se ne bo, ker nismo bili nikoli tako složni kot danes ..."

Toda ali libanonska enotnost obstaja tudi, ko voditelj Hezbolaha Nasrallah med televizijskimi pozivi neutrudno ponavlja zaimek mi? Ali ko ga na zaslonih zamenja ministrski predsednik Siniora?

"Gospoda Nasrallaha zelo spoštujem kot političnega voditelja njegove skupnosti, njegove besede pa ne povzemajo mojega mnenja. Kot večina Libanoncev tudi sama menim, da politične stranke ne smejo biti oborožene. Samo libanonska vojska se lahko bori na naših tleh, Hezbolah pa naj se obnaša kot druge politične stranke, zastopan naj bo v vladi, a brez orožja. Gospod Nasrallah nima pravice napovedati vojne Izraelu brez privoljenja libanonskega ljudstva. Sploh pa se zdaj ne bori za Libanon: to je vojna Irana in Sirije proti Izraelu in ZDA ... Našo državo predstavlja libanonska vlada, posamezne politične stranke lahko krojijo notranjo politiko, ne morejo pa z orožjem vsiljevati svojih pogledov in odločitev. Premier Siniora je dober predsednik, ki se ves čas trudi, da bi združil libanonsko ljudstvo. Njegova naloga ni lahka, saj je sunit, Hezbolah pa je šiitski, a upamo, da bodo verske razprtije kljub vsemu pozabljene in bomo vsi razmišljali samo kot Libanonci. Prepričana sem, da bo to mogoče, ko nam bodo dovolili, da sami odločamo o svoji usodi, ko bodo končno zapustili našo državo ... Iran in druge arabske države, Izrael, ZDA naj odprejo svoje meje in se borijo na svojih ozemljih, nam je njihovih bojev dovolj. Nasilje prinaša samo nasilje. Hezbolah mora izročiti orožje libanonski vojski, ta pa naj odgovarja za varnost državnih meja, tudi tistih na jugu, z Izraelom. Izraelska vojska naj se umakne s celotnega libanonskega ozemlja, vsi ujetniki naj se vrnejo na svoje domove."

Po skoraj mesecu se v Libanonu spopadi še vedno nadaljujejo. Gospodarstvo je medtem skoraj doživelo zlom. Če se bo vojna zavlekla do septembra, ga tudi bo: "Uslužbenci so julija prejeli redno plačo, avgusta bodo morda polovično, septembra pa bodo ostali doma. Če se bo vojna nadaljevala, se bo poslovanje dokončno ustavilo."

Beg

Konkretnih sprememb na bolje ni videti, vojna pa je medtem še huje udarila po Gahdini družini. "Izgubili smo bratranca, častnika v libanonski vojski, ki je padel pod izraelskimi kroglami. Dve sestrični so Američani evakuirali v ZDA." Tudi Ghada je prve avgustovske dni začela razmišljati, da bi zapustila Bejrut. Odločila se je za Pariz, kamor se je bila z družino zatekla njena najboljša prijateljica. "Pri svojem turističnem agentu v Bejrutu sem kupila letalsko vozovnico Damask-Pariz in se odpravila proti severni meji s Sirijo. To je tudi edina možna pot, čeprav je nevarna, saj jo nenehno bombardirajo, da bi privržencem Hezbolaha onemogočili dostop do sirskega orožja. Čakali sta nas dve nevarni uri vožnje do meje, nato pa še triurna vožnja po Siriji. Naposled nam je uspelo in sedaj sem tu, v Parizu, depresivna in nemočna, ker ne vem, do kdaj bom morala ostati v Franciji. Načrtov nimam, razen tega, da bi oktobra nadaljevala študijski program EMBA, ki sem ga junija začela na mednarodni poslovni šoli na Bledu. Nihče pa ne ve, kaj nas čaka, kaj se bo zgodilo v Bejrutu. Tam je ostalo veliko mojih sorodnikov, moja mama, štiriletna nečakinja. Ko v Parizu gledam njihove fotografije, ki jih imam v računalniku, samo še jočem. Pogrešam naše normalno življenje, na primer družinska slavja, kot je bilo tisto 4. julija ob mojem rojstnem dnevu. Na sliki smo veseli in razposajeni, samo nekaj dni kasneje pa je bilo vsega konec."

Vrnitev v Bejrut ostaja Ghadina največja želja. "Nikoli nisem pomislila, da bi se odselila in tudi sedaj, ko sem v Evropi, si želim samo, da bi bilo te blaznosti vendarle konec. Vrniti se hočem v domovino in ji pomagati ponovno zaživeti. Enkrat smo jo že vnovič postavili na noge in prepričana sem, da nam lahko tudi tokrat uspe. Ampak za to potrebujemo pomoč vseh političnih predstavnikov in mednarodnih organizacij. Prisiliti morajo Izrael, da neha obstreljevati in se začne pogajati. Samo mir lahko prinese mir. Če ne bodo ustavili nasilja, se bojim, da se bo razširilo tudi na sosednje države, na Iran in Sirijo, kjer ga ne bo več mogoče nadzirati in bo dobilo nove razsežnosti ... Tudi v Evropi se morajo ljudje zavedati, da se v Libanonu dogaja krivica: ne samo tamkajšnjemu prebivalstvu, ampak človeštvu. Krivica, ki bi se lahko zgodila kjerkoli drugje in komurkoli. Zato čakam, kdaj se bo svet odzval na vse to zlo. Kdaj bo razumel, da bo vsak kotiček na planetu v nevarnosti, če ne bo ustavil te vojne."