atletika / Slovenec, ki se vtika v zamorske posle

Madona, sem vzkliknil v torek zvečer, takole okrog osmih je bilo, pa kaj se ta Stare takoj tako dere, kaj ne vidi, da smo vsi živčni, naj malo počaka, da se sploh natančno vidi, kako stvari sploh res stojijo, ne pa da kar na pamet cvili ... bronasta, no, mislim, da je bronasta, vsaj zdi se mi ..., se je popravljal iz sekunde v sekundo. To je bilo namreč ob direktnem prenosu moškega finala na 100 metrov in Matic Osovnikar, imenovan tudi Litrca, je res tekel izvrstno, toda v tistem drenu tam na ciljni črti pa res ne moreš natanko preveriti vseh tisočink sekunde, še preden se tekači sploh ustavijo. Še posebej ne ta Stare, potem ko se dedci po lokalih še vedno hahljamo na račun njegovih novih očal in tistega mističnega videnja neobstoječega gola na zadnjem svetovnem nogometnem prvenstvu. S to svojo strokovno važnostjo nas bo pahnil kvečjemu v še večje razočaranje, naj človek pač počaka na počasne posnetke. Ti so res prišli hitro in postalo je nedvomno, da je bil prvi Staretov krik res točen. Vsaka čast mu, se mi je odteščalo, vendar sem s tem mislil Matica in ne Stareta, res vsaka čast. Kajti spomnil sem se previdnih, skoraj plahih izjav tako športnikov kot atletskih strokovnjakov in funkcionarjev na tiskovni konferenci pred odhodom na evropsko prvenstvo, ko so pač vsi precej neodločno motovilili okrog tega, da bo pač že vsaka uvrstitev v posamični finale kar lep uspeh, o medaljah pa da resno ne razmišljajo. Potem sem malo poklompal pivo v konzervi, potegnil dolg in pomemben srk ter dokončno zaključil, da pa tole res ni od muh.

Kajti tek na sto metrov je kraljevska disciplina kraljice športov. Sicer se matere številčnejšega zaroda obvezno in vedno na vprašanje, katerega svojih potomcev imajo najrajši, zatekajo v obrabljeno teoretično floskulo, da pač vse enako. Vendar v praksi, navkljub vsemu besedičenju o enakovrednosti slehernega posameznika, naroda, rase, vere in drugih takih razlikovanj, vse to pač ne gre tako enostavno in gladko. Pa naj se, vrnimo se k atletiki, metalci kladiva postavijo na obrvi, nikdar ne bodo vzbudili toliko zanimanja in občudovanja kot na primer maratonci, osemstometraši, kaj šele šprinterji na najkrajši progi. Če jih že ne bodo v imenu nekakšne varnosti celo na največjih tekmovanjih izrinili na pomožni stadion, pa jih bo zanesljivo skoraj popolnoma spregledal režiser televizijskega prenosa. Torej, niso vse medalje enako vredne, in imeti eno tisto najžlahtnejšo v žepu je več, kot da bi ti tam cingljale tri take bolj obstranske. Verjetno bo tod kdo zavpil, da sem pizdun, ker krivično in neenakovredno cenim količino vloženega dela, truda, talenta, samoodpovedovanja in drugih takih stvari, ampak tako brez vsake moje krivde pač enostavno je.

Nekateri analitiki razlagajo popularnost šprinterskih disciplin z ameriškim dojemanjem in stilom življenja. Denimo, komu se pa dandanes še ljubi pol ure bolščati v ekran in slediti skrbno načrtovanim taktičnim manevrom tekačev na deset kilometrov, medtem ko stometraši švignejo, začnejo in končajo v desetih sekundah, navijaški adrenalin pa prav zaradi hipne razdivjanosti butne še bolj mogočno. Prav tako pa ne gre zanemariti dejstva, da prav v teh kratkih disciplinah najprej trčimo ob tisto večno vprašanje, kje so pravzaprav meje človeške zmogljivosti.

Seveda je zaradi tega pohlep po medaljah v nekaterih disciplinah neizmerno večji kot v drugih. In torej tudi konkurenca. Slovenci smo se v svoji preračunljivosti zatorej raje lotevali takih športov ali disciplin, ki so bolj izven glavnega bučečega toka vsesplošnega zanimanja, ter se tolažili, hopsala, pa smo na tem in tem velikem tekmovanju navkljub vsemu vendarle pobrali dve ali celo tri medalje. Vendar pa bi bilo dobro, da se navkljub zmigovanju, da je zlato pač zlato, enkrat zavemo, da je eno, čeprav navidez enako, precej težje od drugega. Zatorej je presenetljivo, da je Matic kar naenkrat zablestel v disciplini, o kateri smo malodušno zmigovali, češ, tod pa mi nimamo kaj brskati, in za katero torej nismo ustvarili kakšne tradicije, strokovnega znanja in izkušenj. Zato tudi vsa čast trenerju Albertu Šobi.

Drug hec pa je rahlo rasističen. Vsi se spomnimo hudobnega besa Adolfa Hitlerja na berlinski olimpijadi, ko je njegovemu belopoltemu arijskemu adutu pred očmi speljal zlato medaljo neki ameriški zamorc. No, od tistega časa pa se je jeziček tehtnice prevesil, se prevešal in danes trdno obstal na strani temnopoltih tekačev. Danes je namreč vse, kar kaj velja v atletskih tekih, še posebej v šprintih, ebenovinaste barve. Celo cele skrbno izdelane teorije utemeljujejo, čemu je to tako, nekaj o specifični zgradbi bokov, mišičnega tkiva, pa strukture notranjih organov je govora. V glavnem smo spet pri nekem rasizmu, samo da gre tokrat za atletsko večvrednost temnopoltih. Ampak tako pač je, na atletskih stadionih se to potrjuje vsakodnevno. Nekatere razvitejše države to zagato rešujejo z uvozom črnih atletov, končno celo mi, ki smo si sicer še malo tipajoče, a vendarle prvi med novo pridruženimi članicami EU privoščili resda že malo ostarelo in odsluženo, a še vedno medijsko zelo svetlečo jamajško zvezdo. Matic pa je bel, celo malo rožnat, pa je vendarle v torek ugnal dva taka črnca, kot sta Dwain Chamber in Ronald Pognon. Za povrhu je pa še iz hribovske Škofje Loke. Sploh pa, če smo že pri tem starem mestecu, je kar hecno, da če bi bila Loka samostojna država, bi skupaj z Brigito Langerholc tokrat ugnali vso ostalo Slovenijo. Torej, s to teorijo o večvrednosti temnopoltih atletov ali nekaj ne drži popolnoma ali pa se je moral Matic truditi mnogo, mnogo bolj.

Sicer pa mislim, da ta čudni in osamljeni izbruh Matica Osovnikarja lahko predvsem utemeljimo z njegovo družino in atletsko aristokratskim vzdušjem, ki je fanta bržčas spremljalo vse življenje. Menim, da je bila v tem športu najuspešnejša njegova teta Lidija, ki je bila kar nekaj let med vidnejšimi slovenskimi šprinterkami. Ata Ljubo je bil prav tako uspešen troskokaš, pa tudi mama Nada je vedno nekaj tekala. Samo tako za hec pa naj povem, da je vse treniral pokojni Peter Kukovica, oče sedanjega velikega šefa naše atletike, ki nosi isto ime in priimek.